blaženi Rutilio Grande Garcia, Manuel Solórzano in Nelson Lemus – duhovnik in laika, mučenci

V glavnem mestu srednjeameriške države Salvador, San Salvadorju, so danes 22.1.2022 za blažene razglasili štiri mučence. Jezuitskega duhovnika Rutilia Grande, dva laika, 72-letnega Manuela Solórzana in 15-letnega Nelsona Lemusa, ter frančiškana Cosmeja Spessottoja. Ubili so jih v času salvadorske državljanske vojne.
Obred beatifikacije je vodil kardinal Gregorio Rosa Chávez, med slovesno razglasitvijo pa je bila izpostavljena relikvija p. Grandeja, poroča Radio Vatikan. Gre za okrvavljen robček, ki ga je imel pri sebi v trenutku, ko je daroval svoje življenje.

Napad iz zasede
Rutilia Grando, Manuela Solórzana in Nelsona Lemusa so ubili iz sovraštva do vere 12. marca 1977. Storilci tega dejanja so bili oboroženi moški, ki so bili na strani takratne vlade. Z avtomobilom so se peljali iz Aguilaresa v El Paisnal, kjer naj bi p. Grande daroval mašo ob devetdnevnici v čast svetemu Jožefu. Vojaki so jih napadli iz zasede in jih začeli obstreljevati. V avtomobilu so bili tudi trije otroci, ki so ostali živi. Frančiškan Cosme Spessotto je bil ubit leta 1980.

Skrb za revne in osebe brez pravic
P. Rutilio Grande je leta 1945 vstopil v Družbo Jezusovo, leta 1959 pa je bil posvečen v duhovnika. Prizadeval si je za revne osebe brez pravic in odrinjene na družbeni rob, za katere je na koncu daroval tudi svoje življenje. Bil je prvi duhovnik, ki so ga ubili v državljanski vojni v Salvadorju. Njegov umor je močno vplival na takratnega nadškofa v San Salvadorju Oscarja Romera, ki je po tem dogodku vedno bolj odkrito govoril o vojni. Tudi njega so pozneje prav tako umorili.

Razumevajoč in prijazen tovariš
Kot je dejal vrhovni general Družbe Jezusove, p. Arturo Sosa, je p. Grande »znal biti svetovalec, razumevajoč in prijazen tovariš, hkrati pa odločen in resen v vsem, kar se je nanašalo na krščansko življenje in odgovorno opravljanje duhovniške službe. Kmečko prebivalstvo, ki mu je pripadal in ki mu je predano služil pri opravljanju svoje pastoralne dejavnosti, je v njem našlo tesnega, predanega in ljubečega redovnika, ki je postal duhovnik, da bi svoje življenje delil s skupnostjo Jezusovih privržencev, ki pričujejo o veseli novici.«

Predanost molitvi in ponižnemu Jezusu
Postulator postopka Pascual Cebollada je povedal, da mu je bilo »v tolažbo brati Rutiliovo življenje« in videti, »kako zelo se je ta jezuit zavzemal za nemočne in nezaščitene.« Dodal je, da je cenil njegovo človečnost, prav tako se je z njim lahko poistovetil v številnih vidikih njegovega življenja. »Njegova predanost molitvi in biti blizu ubogemu in ponižnemu Jezusu, k čemur so poklicani vsi jezuiti, je postal zgled, po katerem se lahko vsi zgledujemo.«
Vir

22. januarja so bili v državi El Salvador, v srednji Ameriki, razglašeni za blažene mučenci p. Rutilio Grande DJ ter dva laika, Manuel Solorzano in Nelson Rutilio Lemus. Vsi trije so bili leta 1977 skupaj ubiti zaradi vere. Več o življenju in poslanstvu p. Rutilia v posnetku p. generala Artura Sose DJ (špansko z angleškimi podnapisi), v intervjuju iz serije “Jezuitski svetniki” (italijansko z angleškimi podnapisi), na El Salvadorski nadškofijski televiziji (v španščini) in v članku iz revije America.
Najstarejši od treh mož, Manuel Solorzano, je bil rojen leta 1905 v Suchitoto v Salvadorju. Priljubljen zaradi svoje prijaznosti in neomajne poštenosti, je postal neločljiv spremljevalec p. Rutilia na pastoralnih potovanjih. Najmlajši, Nelson Rutilio Lemus, je bil aktiven mož, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, prijateljski, s posebnim čutom odgovornosti za druge. Rojen je bil 11. novembra 1960 v El Paisnal v Salvadorju. S p. Grandejem ni imel le sorodstvenih, temveč tudi prijateljske vezi preko skupnega služenja v poslanstvu za Gospoda.
P. Rutilio Grande, rojen 5. januarja 1928, v malem mestu El Paisnal, je bil jezuit nedvomne duhovne in človeške globine, saj je svojo veličino najdeval v lastni šibkosti. Večino svojega življenja je preživel v tišini in ponižnosti tistih, ki korak za korakom postajajo Jezusovi prijatelji. Tisti, ki so ga poznali, so v njem našli avtentičnega vzgojitelja, salvadorski duhovniki pa čutečega duhovnega spremljevalca. Rutilio je vedel, na kakšen način biti dober svetovalec, razumevajoč in prijazen spremljevalec ter obenem trden in resen v krščanskem življenju. Tudi duhovniško službo je opravljal odgovorno. Kmečka skupnost, ki ji je pripadal in ji služil kot pastir s predanostjo, ga je doživljala kot toplega, požrtvovalnega in prijaznega redovnika. Kot duhovnik je delil svoje življenje s skupnostjo Jezusovih sledilcev, pričujoč Dobro Novico.
Rutilio Grande je z željo po služenju svojim ljudem, januarja 1941, v San Salvadorju vstopil v malo semenišče. Tam je začutil klic v redovništvo in se odločil vstopiti v Družbo Jezusovo. Leta 1945 je vstopil v noviciat v Los Chorros, blizu Caracasa v Venezueli in prve redovne zaobljube izrekel leta 1947.
Dolg proces jezuitske formacije je opravil v Quitu v Ekvadorju, v Panami in Španiji. V Ońa je bil 31. julija 1959 posvečen v duhovnika. Po tretji probaciji v Cordobi v Španiji, je na Inštitutu Lumen Vitae v Bruslju v Belgiji opravil pastoralni študij, kjer je 15. avgusta 1964 tudi izrekel slovesne redovne zaobljube.
Zatem je bil, kot prefekt in profesor katehetike, pastoralnega dela in državljanske vzgoje, poslan v semenišče San José de la Montańa v San Salvadorju. Pater Grande je svoj redovniški in duhovniški poklic razumel v luči Drugega vatikanskega ekumenskega koncila. Njegov način življenja, njegovo poučevanje in njegova pastoralna praksa so bili prepojeni z branjem smernic Drugega vatikanskega cerkvenega zbora na način, kakor ga je brala Latinoameriška škofovska konferenca med zasedanjem v Medellinu v Kolumbiji, leta 1968. Prenoviteljski cerkveni tok je povzročil nemalo napetosti tudi v nadškofiji El Salvador, pa tudi znotraj semenišča samega.
Kasneje, od 1971 do 1972 je bil p. Rutilio poslan kot predavatelj v Quito na Inštitut za Latinoameriško pastoralo (Instituto de Pastoral Latinoamericana). Po vrnitvi je bil poslan v župnijo ‘Gospoda Usmiljenja’ (El Señor de las Misericordias) v mestu Aguilares. Na teritoriju župnije se nahaja El Paisnal, njegov rojstni kraj. Skupaj s tremi jezuiti in enim škofijskim duhovnikom se je z velikim navdušenjem in uspehom posvetil organizaciji župnije kot »skupnosti župnijskih skupnosti«. Globoka vera kmečkega prebivalstva tega območja je oživila skupnosti, utemeljene na krščanstvu, ki so bile zelo aktivne, preroške in vzgojne za mnoge laične pastoralne sodelavce. Imenovanje Oskarja Arnulfa Romera za svetega škofa v San Salvadorju, leta 1977, je odprlo vrata novemu obdobju cerkvenega spreobračanja.
Naraščajoče zavedanje o nujnosti preobrazbe nečloveških življenjskih okoliščin večinskega kmečkega prebivalstva, ki so bile posledica nepravičnih struktur salvadorske družbe, je zanetilo iskro socialnih in političnih bojev v tem tesnobnem obdobju zgodovine Srednjeameriških držav. Mnogi člani krščanskih skupnosti so bili aktivno vključeni v socialni in politični boj. Za patra Rutilia, njegovo ekipo ter ožje sodelavce, ki so bili zaradi svoje vere predani boju za evangeljsko pravičnost, je bila razlika med pastoralnim delom in partizansko politično militantnostjo jasna. Kakorkoli že, manjšina na oblasti, ki se je čutila ogrožena, je Rutilia videla kot oviro, ki jo je potrebno odstraniti.
Cerkev, ki je priznala mučeništvo Rutilia, Manuela in Nelsona, je presodila, da so življenje izgubili zaradi vere, iz katere so črpali življenjski smisel, vere, zaradi katere so pričevali s prelitjem lastne krvi. Zato se, kot Družba Jezusova, zahvaljujemo Bogu za dar življenja teh treh mož. Preko njih smo v veri povezani z ljudmi v El Salvadorju, pa tudi z njihovimi napori za uveljavljanje sprememb, ki bi omogočile pravično družbo, katera bi spoštovala dostojanstvo vsakega posameznika.
Naj bo Naša Gospa Kraljica Miru, zavetnica salvadorskega ljudstva, luč na naši poti, da bi sledili zgledu blaženih mučencev v El Paisnal.
Vir