Zaharija Cuesta Campo je bil sin Basiliana Cueste in Aquiline Campo ter se je rodil 10. junija 1916 v Villasidru.
Njegov brat Elpidio Cuesta je o njem povedal, da je „pri petih letih postal hrom. Moja mati je z don Valentínom ravnala, kot da bi bil družina, tako zelo, da jo je sam Palencia povabil, naj pošlje sina v šolo Patronato de San José, da bi se lahko naučil krojaškega poklica. V Patronatu se je učil glasbe; vodja orkestra je hodil z dvema berglama, moj brat pa s palico. „Moj brat je bil zelo dober; spomnim se, da je imel veliko moči v rokah, od časa do časa je prišel domov, poleti pa je hodil v Suances“. Dodal je: „Moj brat je bil resen in odgovoren, in ko so fantje razjezili dekleta in se norčevali iz njih, jih je moj brat vedno branil. Moj brat je bil dobre volje, tako kot vsa družina. Kot otroci smo hodili k rožnemu vencu, on pa je bil prijazen in vesel.“
Njegova sestra Herminia se ga spominja kot „visokega, močnega in hromega“, druga sestra Restituta pa priznava: „Z bratom sva se imela zelo rada“, hkrati pa ga opisuje kot „vedno hromega, s tanjšo nogo in s slabim obtokom, pozimi pa se mu je odprla in je jokal“.
Ne spomnim se, kdaj je odšel v Burgos,“ pravi. “Pri 14 letih sem odšla v Madrid, on pa je odšel že prej. Leta 1936 sem dobila pismo od brata Zaharija in v njem mi je povedal, da ga je mojster iz Patronata [Modesto Maté] izučil čevljarskega poklica; povedal mu je, da lahko zdaj hodi v službo in ne sme na počitnice, da pa ga je don Valentín vztrajno prosil, naj gre z njim v Suances, ker zelo potrebuje njegovo pomoč.“
„V pismu je tudi pisalo, da so jih poklicali iz odbora Torrelavega, in dejal je: „Ne vem, za kaj nas hočejo, to ne bo dobro …“. Povedal mi je tudi, da je bilo v Suancesu nekaj družin iz Madrida, ki naj bi mi prinesle nekaj njegovih fotografij, vendar niso nikoli prišle. Pozimi leta 1936 sem mu napisala pismo, ki mi ga je poštar vrnil, ker je moj brat „izginil“. Kasneje so mi starši povedali, da je Zaharija umrl. Moj brat je bil zelo zvest don Valentinu in tudi ko je bil v Patronatu, je prevzel odgovornost in se izogibal nerodnostim fantov.“
Drug njegov brat, Restitut, o njem pravi: „Moj brat je bil zelo pameten, pozoren in prijazen. Ko smo bili otroci, smo hodili k maši in rožnemu vencu, potem pa nam je mama dala kakšen drobiž. Slišal sem, da so ljudje govorili, da je bil don Valentín ubit, ker so ga nekateri otroci ovadili, da je maševal. In da so tisti, ki so umrli zanj, to storili, ker ga niso hoteli zapustiti.
Umrl je skupaj z Valentínom Palenco in njegovimi tremi tovariši, star 20 let.
ES