Spomin svetega Izidorja iz Sketisa (Wadi El Natrun v Egiptu), znamenitega po svetem življenju, globoki veri in po čudežih. († ok. 388)
Vir
Izidor je bil duhovnik in je živel kot puščavnik v Sketski puščavi. Po izročilu je njegova stroga askeza dosegla visoko stopnjo popolnosti. Ko so ga opomnili, naj na stara leta ne opravlja tako težkega dela, je dejal: „Ali smo lahko neumni ali si prizanašamo, če pomislimo, kaj je Božji Sin storil za nas?
Izidor iz Scete je verjetno identičen z Izidorjem Aleksandrijskim.
DE
Ta svetnik je v krotkosti, čistosti, umrljivosti, v duhu molitve in notranje zbranosti dosegel eno najvišjih stopenj popolnosti. Nekega dne, ko je šel na tržnico prodat nekaj majhnih košaric, je v srcu začutil vznemirjenje jeze, zato je takoj pustil košarice in pobegnil. Ko so ga na stara leta opomnili, naj nekoliko umiri svoje delo, je odgovoril: „Ali naj bi lahko ostali mirni ali si celo prizanašali, če pomislimo, kaj je Božji Sin storil za nas? Če bi moje telo postalo žrtev ognja in bi vetrovi odnesli moj pepel, bi vse to veljalo za nič.“ Ko ga je mikala brezupnost, je Satanu rekel: „Tudi če bi bil preklet, bi moral ležati globoko pod mano v peklu. Če bi me vrgli v brezno večnih muk, ne bom nikoli prenehal služiti svojemu Bogu.“ Ko so ga obšle misli o ponosu, si je rekel: „Ali sem podoben opatu Antoniju, opatu Pambonu, ali sem podoben drugim očetom, ki so bili všeč Bogu?“ Ko ga je nekega dne srečal eden od bratov s solznimi očmi in ga vprašal po vzroku njegovih solz, je dejal: „Jokam zaradi svojih grehov. Če bi samo enkrat užalili Boga, ne bi imeli dovolj solz, da bi jokali nad tako veliko nesrečo.“ Izidor je umrl malo pred letom 391 in zdi se, da gre istega, kot je v rimskem martirologiju omenjen 15. januarja.
DE
Bil je duhovnik v Scété in puščavnik v tej prostrani puščavi. Odlikoval se je z neprimerljivim darom krotkosti, stalnosti, molitve in premišljevanja. Ko je nekoč v sebi zaznal, da se v njem poraja jeza, je v tistem trenutku odvrgel nekaj košar, ki jih je nosil na trg, in pobegnil, da bi se izognil tej priložnosti. Ko so ga na stara leta drugi prepričevali, naj nekoliko zmanjša svoje delo, je odgovoril: „Če pomislimo, kaj je Božji Sin storil za nas, si nikoli ne moremo dovoliti, da bi se prepustili lenobi. Če bi sežgali moje telo in pepel raztresli po zraku, to ne bi bilo nič.“ Kadarkoli ga je sovražnik zapeljeval v obup, je rekel: „Ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne: „Če bi bil preklet, bi bil ti še vedno pod mano v peklu; prav tako ne bi prenehal delati v službi Bogu, čeprav bi bil prepričan, da je to moja usoda.“ Če ga je mikala skušnjava prazne slave, si je očital in se zmotil z mislijo, kako zelo tudi v svojih zunanjih vajah zaostaja za Božjimi služabniki Antonijem, Pambo in drugimi. Ko so ga vprašali, kaj je razlog za njegove obilne solze, je odgovoril: „Če bi samo enkrat užalili Boga, ne bi mogli nikoli dovolj obžalovati te nesreče.“ Umrl je malo pred letom 391. Njegovo ime je v rimskem martirologiju zapisano petnajstega januarja.
EN
V zgodovini puščavskih očetov je bilo ime Izidor povezano z vsaj šestimi različnimi moškimi. Izidor je bil dobro poznano ime, od nadzornika samostana s tisoč menihi do tistega, ki je bil zadolžen za vodenje bolnišnice. Naša trenutna študija nas bo popeljala v puščavo Scetis in k človeku, ki je znan kot duhovnik z gore.
Abba Izidor, duhovnik v Scetisu, je bil zgodnji spremljevalec abbe Makarija Velikega, saj je nanj vplival njegov ugledni oče. Izidor je bil znan kot vodja ene od štirih glavnih skupnosti v Scetisu. Usposabljal in poučeval je abbo Mojzesa Črnega, etiopskega meniha, ki je začel kot tat in morilec, končal pa kot vpliven puščavniški oče.
Nekateri menijo, da je Izidor, duhovnik iz Scetisa, isti Izidor, ki ga je Atanazij imenoval za duhovnika in mu pozneje zaupal nadzor nad bolnišnico v Aleksandriji. To je mogoče utemeljiti, vendar ne dokončno. Izidor, nadzornik bolnišnice, je bil skromen in velikodušen človek. Znan je bil po tem, da se je med obroki zatopil v kontemplativno molitev in pogosto padel v trans ter doživljal Jezusa. Zdi se, da se tovrstne zgodbe skladajo s ponižno globino duhovnika Izidorja. Vendar pa sta bila Izidor Duhovnik in Izidor Bolničar verjetno dve različni osebi.
Bil je znan kot potrpežljiv in sočuten človek.
V Izrekih puščavskih očetov, ki se prenašajo po izročilu, so tri zbirke izrekov, pripisanih moškim z imenom Izidor. V naukih, ki so se ohranili, je mogoče razbrati globino Izidorja, duhovnika z gore Scetis. Čeprav o njegovem življenju pred prihodom na goro ni bilo ohranjenih ničesar, se je ohranilo dovolj njegovih naukov, da si lahko predstavljamo, kdo je bil ta človek in za kaj se je zavzemal.Temelj duhovnega življenja, ki ga je postavil, je bila molitev s srcem, usmerjenim k Gospodu.
„Ko sem bil mlajši in sem ostajal v svoji celici, molitvi nisem postavljal meja; noč je bila zame enako pomemben čas molitve kot dan.“
Abba Izidor je veliko časa preživel pred Gospodom v molitvi.
Za Izidorja je bilo izredno pomembno, da je bila njegova volja usklajena z Božjo voljo. Pri Božji volji ni šlo toliko za to, kaj naj bi človek počel v svojem življenju, ampak bolj za to, kdo postaja.
„Modrost svetnikov je, da prepoznajo Božjo voljo. V poslušnosti resnici namreč človek preseže vse drugo, saj je Božja podoba in sličnost.“
S prilagajanjem Božji volji človek prevzame Božjo podobo.
Učil je, da je treba preoblikovati notranje življenje.
„Med vsemi slabimi vzgibi je najhujši tisti, ki sledi lastnemu srcu, se pravi lastni misli, in ne Božjemu zakonu. Človek, ki to počne, bo pozneje trpel, ker ni spoznal skrivnosti in ni našel poti svetnikov, da bi v njej deloval. Zdaj je namreč čas, da se trudimo za Gospoda, kajti odrešenje se najde na dan stiske, kajti zapisano je: S svojo vztrajnostjo boste pridobili svoje življenje“ (Lk 21,19).
Sledenje svojemu srcu (tj. svojim mislim, kapricam, željam itd.) vas nikoli ne bo pripeljalo do Jezusove globine v srcu. Iskanje Jezusovih globin v srcu je bilo povezano s prilagajanjem Jezusovi podobi in sličnosti.
Eden od vidikov te preobrazbe je bil beg pred tem, kar bi oviralo duhovno rast.
„Abba Izidor je dejal: ‘Nekoč sem šel na tržnico, da bi prodal nekaj ročnih del, in ko sem videl, da postajam jezen, sem tam pustil svoja ročna dela in pobegnil.'”
Ponos je premagal tako, da se je primerjal s tistimi, ki so bili pred njim. Prav ti možje, ki jih je spoštoval, naj bi bili zgled, ki bi ga naučil ponižnosti. Ko bi mu ponosne misli šepetale: „Ti si velik človek,“ bi se jim zoperstavil z besedami, „Ali se lahko primerjam z abbo Antonom, ali postajam kot abba Pambo ali kot drugi očetje, ki so bili všeč Bogu?“
S pogledom na ponižnost svojih duhovnih očetov bi našel ponižnost in s tem mir.
Abba Mojzes, še en vpliven oče, je prihajal k abba Izidorju in ga prosil za nasvet, zlasti glede poželjivih misli. Nekoč, ko je bil Mojzes prepričan, da je v svojem boju prišel do konca in se ne more več upirati, je abba Izidor vzel Mojzesa s seboj, se povzpel na streho bivališča in rekel
„Poglej proti zahodu. Tako je pozorno pogledal v tisto smer in zagledal množico demonov, ki so s svojim vojskovanjem povzročali zmedo in vznemirjali. Tedaj je abba Izidor ponovno rekel: „Zdaj pa poglej proti vzhodu.“ Ko se je obrnil proti vzhodu, je abba Mojzes videl neštete množice svetih angelov, obdanih s slavo. Starešina je rekel Mojzesu: „Tam! Ti, ki jih vidiš, so tisti, ki jih Gospod pošilja v pomoč svetnikom, ki se borijo; tisti, ki si jih prej videl na zahodu, pa so tisti, ki se z njimi borijo. Naši zavezniki so torej številčnejši. Zato morate biti pogumni in se ne smete bati. Po tem se je abba Mojzes zahvalil Bogu, se opogumil in se vrnil v svojo celico.“
Perspektiva ima čuden način, da v nekom vzbudi upanje.
Abba Mojzes se je še naprej boril in povečal svojo prakso discipline, kot so post, molitev, tišina in samota. Čeprav je našel novo upanje, da bo premagal svoj boj, je boj s poželjivimi mislimi ostal. Posebej hromeče so bile sanje, ki jih je imel. Ko je minilo nekaj časa in se je Mojzes izčrpal, je ponovno obiskal abbo Izidorja in iskal vodstvo. Izidor ga je kaznoval zaradi strogosti njegove asketske discipline (post, pomanjkanje spanja, samota itd.) in mu povedal, da „mora biti v asketskem boju proti demonom določena zmernost“. Abba Mojzes je dejal, da ne bo prenehal, dokler se boj ne razreši.
Izidorjev odgovor je še posebej pronicljiv.
„Z močjo Kristusovega imena bodo od tega trenutka te satanske sanje zate prenehale. Odslej boš molil in se udeleževal božanskih skrivnosti. To je bilo zato, da ne bi imeli priložnosti misliti, da ste s svojimi asketskimi prizadevanji premagali to strast, zaradi katere vas je satan tako mučil; to je bilo v vašo korist, da ne bi postali ponosni.“
Ta boj je bil Mojzesu v dokaz, da bo, kadar se bo boril z lastnimi močmi, propadel. Noben napor ne more premagati tistega, kar je namenjeno premagovanju z Božjo milostjo. Abba Mojzes je prepoznal modrost v Izidorjevem nasvetu in se vrnil v svoje bivališče, odločen, da se bo boril z zmernostjo. Od takrat naprej ga sanje niso nikoli več strašile.
Izidorjev zadnji nasvet Mojzesu v zvezi z njegovim bojem s poželenjem je bil naslednji:
„Brez moči Duha, ki nam ga je naš Gospod dal v krstu za izpolnjevanje svojih zapovedi in ki se v nas vsak dan potrjuje z uživanjem njegovega telesa in krvi, se ne moremo očistiti strasti, ne moremo premagati hudičev in ne moremo opravljati del duhovne odličnosti.“
Brez vsakodnevnega izročanja v Kristusove roke je ves naš boj zaman, saj je v naših lastnih močeh. Vse se vrne k temu, da se prepustimo Božji volji, ki je, biti upodobljen po Kristusovi podobi.
Če Bog pomaga vašemu lastnemu prizadevanju, sčasoma menite, da ste sposobni premagati, in nevarnost napuha je takoj prisotna. Če Bog odstrani svojo moč, da bi dokazal, česa vam primanjkuje, potem ko pride v svoji milosti in omogoči vašo zmago, ste prepričani, da je to njegova zmaga, in nastane ponižnost. Na ta način je nato prost, da te povzdigne, saj s tem, ko te povzdigne, Bog povzdigne to, kar je dosegel po tebi. Kot pravi Jakob:
Ponižajte se pred Gospodom in on vas bo povzdignil. (Jak 4,10)
Izidorja so iskali zaradi njegovega poučevanja, vodenja in nasvetov. Znan je bil po svoji ponižnosti in sočutju. Umrl je okoli leta 391 n. št. kot izjemen zgled pobožnega življenja.
EN