V neki svetniški zbirki izpustiti kardinala Baronija in njegovo delo bi bil pravi greh. Ta častni učenjak je v potridentinski prenovi sestavil Martyrologium Romanum – popis vseh znanih in neznanih mučencev in svetnikov, kar je bilo, kljub vsem pomanjkljivostim, bistveno boljše od vseh podobnih martirologijev pred njim ter je s tem utrdil temelje kritični hagiografiji – pisanju svetniških življenjepisov z več zgodovinske in znanstvene kritičnosti, kot je bilo to v navadi v srednjem veku. Vendar pa kardinal Baronio ni bil samo veliki učenjak, ampak tudi zelo kreposten prelat. Znano je, kako ga je cenil pokojni papež Janez XXIII..
Cesare Baronio se je rodil 30. oktobra 1538 v Sori pri Frosinoneju očetu Kamilu in mami Porciji Febonia. Prvi pouk je končal v Veroli, kasneje pa se je v Neaplju vpisal na študij prava. Ko se je preselil v Rim, je postal eden najbolj priljubljenih učencev sv. Filipa Nerija. Na njegovo vabilo je leta 1558 pričel v njegovem oratoriju s predavanji iz cerkvene zgodovine, s tem pa je odprl vrata dejavnosti, ki je za Cerkev in kulturo postala bistvenega pomena.
Svetniški Filip Neri je kmalu opazil Baronijeve izjemne sposobnosti zato ga je spodbudil za sistematično proučevanje cerkvene zgodovine iz pisnih virov. To je bilo v času protestantskega navala in del magdeburških centurij zelo potrebno. Tudi v katoliškem taboru so iskali učenjaka, ki bi dostojno odgovoril na protestantsko pisanje cerkvene zgodovine. Katoliška cerkev je takšnega učenjaka dobila v Baroniju. Z nekakšno pobožnostjo in predanostjo se je lotil študija cerkvene preteklosti. Ker je to od njega pričakoval njegov duhovni oče Filip Neri, katerega je zelo cenil, je bilo to zanj gotovo znamenje Božje previdnosti.
Cesare Baronio se je rodil 30. oktobra 1538 v Sori pri Frosinoneju očetu Kamilu in mami Porciji Febonia. Prvi pouk je končal v Veroli, kasneje pa se je v Neaplju vpisal na študij prava. Ko se je preselil v Rim, je postal eden najbolj priljubljenih učencev sv. Filipa Nerija. Na njegovo vabilo je leta 1558 pričel v njegovem oratoriju s predavanji iz cerkvene zgodovine, s tem pa je odprl vrata dejavnosti, ki je za Cerkev in kulturo postala bistvenega pomena.
Svetniški Filip Neri je kmalu opazil Baronijeve izjemne sposobnosti zato ga je spodbudil za sistematično proučevanje cerkvene zgodovine iz pisnih virov. To je bilo v času protestantskega navala in del magdeburških centurij zelo potrebno. Tudi v katoliškem taboru so iskali učenjaka, ki bi dostojno odgovoril na protestantsko pisanje cerkvene zgodovine. Katoliška cerkev je takšnega učenjaka dobila v Baroniju. Z nekakšno pobožnostjo in predanostjo se je lotil študija cerkvene preteklosti. Ker je to od njega pričakoval njegov duhovni oče Filip Neri, katerega je zelo cenil, je bilo to zanj gotovo znamenje Božje previdnosti.
Baronio je postal doktor obeh pravov 20. maja leta 1561, ter se odločil uresničiti zamisel, da bi postal duhovnik. Lotil se je študija teologije, medtem pa nadaljeval s pisanjem in predavanjem cerkvene zgodovine. V duhovnika je bil posvečen 27. maja leta 1564. Kot duhovnik se je lotil tudi pastoralnega dela kot pridigar in spovednik v cerkvi San Giovanni dei Fiorentini, kjer je deloval tudi njegov duhovni oče sv. Filip Neri. Baronio je vstopil tudi v njegovo družbo duhovnikov oratorijancev. Svetnik se je bal za njegovo ponižnost in ga je dodobra preizkusil v tej kreposti. Čeprav briljantno sposoben, je moral skoraj deset let skrbeti za skupno kuhinjo. Ni mu bilo vedno lahko. Ob neki priliki je zapisal:” Cesar Baronio, večni kuhar!” Sveti Filip Neri ga je utrjeval še na druge načine. Po vseh preskušnjah je Baronio v duši vedno občutil neko radost, zato je uvidel, da je vse to za njegovo duhovno rast zelo dobro.
Utrujen od silnega dela je leta 1572 Baronio na smrt zbolel. Sv.Filip Neri mu je od Gospoda izprosil ozdravljenje. Tri leta kasneje se je preselil v oratorij Svete Marije v Vallicelli, ki je postala dokončni sedež oratorijancev. Tu je živel zelo strogo življenje. Pritrgoval si je od spanje in hrane. To je zaskrbelo tudi sv. Filipa Nerija zato je pogosto zahteval, naj je v njegovi prisotnosti.
Utrujen od silnega dela je leta 1572 Baronio na smrt zbolel. Sv.Filip Neri mu je od Gospoda izprosil ozdravljenje. Tri leta kasneje se je preselil v oratorij Svete Marije v Vallicelli, ki je postala dokončni sedež oratorijancev. Tu je živel zelo strogo življenje. Pritrgoval si je od spanje in hrane. To je zaskrbelo tudi sv. Filipa Nerija zato je pogosto zahteval, naj je v njegovi prisotnosti.
Glas o Baroniju je prestopil meje oratorija. O njem se je pozanimal papež Gregor XIII. in mu ponudil škofovski sedež v Sori. Baronio je odklonil in se še bolj posvetil pisanju svoje slavne cerkvene zgodovine Annales Ecclesiastici. Leta 1578 je prišlo do novih odkritij v katakombah, zato se je Baronio začel ukvarjati tudi z arheologijo. Pri tem ga je vodila pieteta do Filipa Nerija, ki se je trudil v svojih duhovnih sinovih in varovancih trudil prebuditi in gojiti pobožnost do rimskih mučencev. Leta 1580 je kardinal Sirleto povabil Baronija v članstvo Komisije za novo kritično izdajo Rimskega martirologija. To delo je bilo s trudom in delom Baronija obljavljeno že leta 1584. Papež ga je zato želel bogato denarno nagraditi, vendar je sprejel samo 10 srebrnikov, ki jih je razdelil kot miloščino revežem.
Baronio je bil rojeni učenjak, vendar ni nikoli pozabil, da je tudi duhovnik, zato je je nenehno izkazoval tudi v pastoralnem delu. Tudi on je eden od tistih srečnih osebnosti, ki so v sebi znali združevati duhovno rast, znanstveno delo in apostolat v eno samo skladno enoto. Nekaj takega bi po nauku II. vatikanskega zbora moral biti ideal vsakega duhovnika.
Baronio je bil rojeni učenjak, vendar ni nikoli pozabil, da je tudi duhovnik, zato je je nenehno izkazoval tudi v pastoralnem delu. Tudi on je eden od tistih srečnih osebnosti, ki so v sebi znali združevati duhovno rast, znanstveno delo in apostolat v eno samo skladno enoto. Nekaj takega bi po nauku II. vatikanskega zbora moral biti ideal vsakega duhovnika.
Da bi kot zgodovinar lahko kar najbolje delal, je postavil tudi temelje znameniti Bibliotheca Vallicelliana, kjer je zbral številne rokopise, inkunabule in knjige. Ko je leta 1586 drugič izdal Rimski martirologij, obogaten z učeno razprav0 in opombami, ga je papež Sikst V. nagradil z obilnim denarnim dodatkom. Baronio je ves ta denar prepustil sv. Filipu Neriju. Želel je, da bi mu srce ostalo kar najbolj svobodno materialnih dobrin.
Počasi je pričel tudi z izdajanjem svojih Cerkvenih analov, zapisanih v latinščini. To veliko delo je bilo takoj prevedeno v italijanščino in nemščino. Baroniju sta bile spet ponujena dva škofovska sedeža, vendar jih je zavrnil in nadaljeval s svojim priljubljenim delom. Vse bolj se je širil o njem tudi glas svetosti. Pripisovali so mu tudi nekatera ozdravljenja. Mnogi so ga želeli videti in slišati, on pa si je tako želel ostati majhen, ponižen in nepoznan.
Leta 1593 ga je njegov duhovni oče, tedaj že starček, izbral za svojega spovednika in mu zaupal skrb za skupnost oratorijancev. In tako je na njega prišla še skrb za skupnost, vključno z administracijo. Njegov jarem postane še težji. Za spovednika si ga je izbral tudi papež Klement VIII., ki se je z njim posvetoval o vseh takratnih težkih vprašanjih. Zaradi njegovih ogromnih zaslug ga je papež na konzistoriju 4. junija 1595 imenoval za kardinala. Takrat je bilo izdanih že 7 zvezkov njegove velike cerkvene zgodovine.
Leta 1593 ga je njegov duhovni oče, tedaj že starček, izbral za svojega spovednika in mu zaupal skrb za skupnost oratorijancev. In tako je na njega prišla še skrb za skupnost, vključno z administracijo. Njegov jarem postane še težji. Za spovednika si ga je izbral tudi papež Klement VIII., ki se je z njim posvetoval o vseh takratnih težkih vprašanjih. Zaradi njegovih ogromnih zaslug ga je papež na konzistoriju 4. junija 1595 imenoval za kardinala. Takrat je bilo izdanih že 7 zvezkov njegove velike cerkvene zgodovine.
Kot kardinalska cerkev je bila Baroniju dodeljena cerkev svetih mučencev Nereja in Ahila, ki jo je novi kardinal dal prenoviti in iz Domitilinih katakomb vanjo prenesti kosti svetih mučencev. Klement VIII. ga je imenoval tudi za knjižničarja svete Rimske cerkve. Baronio je bil tudi kot kardinal zglednega življenja. V svetem jubilejnem letu 1600 je odprl svojo hišo za romarje in jim sam stregel pri mizi. Njegovemu zgledu so sledili še nekateri drugi kardinali. Ob vseh teh in drugih opravilih pa je nadaljeval z izdajanjem nadaljnjih zvezkov svojega Anala. Leta 1604 je bilo izdanih že 11. V konklavu po smrti Klementa VIII. je ob vsem španskem nasprotovanju dobil 32 glasov in že so ga kardinali želeli z aklamacijo izbrati za papeža, vendar se je temu uprl in zahteval, naj se še naprej glasuje z posameznim glasovanjem. Izbran je bil Leon XI., ki pa je kmalu umrl nenadne smrti, zato je bila v naslednjem konklavu podobna situacija.
Leta 1606 se je Baronio pripravljal na izdajo še 12. zvezka Anala, a so ga moči pričele zapuščati. Trpel je za bolečinami v želodcu. Na lastno željo je bil prenesen v hišo v Vallicelli, kjer je 30. junija leta 1607 sveto izdihnil v Gospodu. Pokopan je v prezbiteriju cerkve Svete Marije v Vallicelli. Naš sodobnik Carlo Gasbarri, generalni postulator oratorijancev sv. Filipa Nerija, ter pisec zelo dragocenega svetnikovega življenjepisa, je o Baroniju zapisal:” Baronija je že v času življenja zaradi njegove globoke ponižnosti, neoporečnosti v obnašanju, goreče vere in neutrudne vneme v apostolskem delu, tako intelektualnem, kakor tudi zakramentalnem, obkrožal glas kreposti. Ni popuščal zemeljskim občutjem in dajal prednost svojim sorodnikom, ki so mi resda pomagali, vendar jih ni bogatil niti zasipal s častmi, medtem, ko je bil do siromašnih in cerkvenih ustanov odprtega srca in jim razdal vse, kar je dobil. Za Baronija je bil uveden tudi postopek beatifikacije, vendar do nje še danes ni prišlo. Generalna postulatura oratorijancev je sprožila postopek.
Baronio je v svojih 12 zvezkih Cerkvenih analov prišel do leta 1198. Njegovo delo so kasneje nadaljevali drugi učenjaki. Evzebija iz Cezareje imenujejo za očeta cerkvene zgodovine. Baronija lahko imenujemo za očeta kritično pisane cerkvene zgodovine. S svojim delom se vključuje v veliko cerkveno prenovo, ki se je začela s Tridentinskim koncilom. V teh obnoviteljskih tokovih on nedvomno sije kot ena izmed prvovrstnih zvezd. Njegovi Anali so tudi ob vseh pomanjkljivostih monumentalno delo. Z branjem teh del so se nekateri protestanti spreobrnili v katolištvo. “Z Anali je Baronio cerkveno zgodovino usmeril na njeno pravo pot in ostajajo eden izmed najlepših spomenikov Cerkve.” (Gasbarrini)
Baronio je v svojih 12 zvezkih Cerkvenih analov prišel do leta 1198. Njegovo delo so kasneje nadaljevali drugi učenjaki. Evzebija iz Cezareje imenujejo za očeta cerkvene zgodovine. Baronija lahko imenujemo za očeta kritično pisane cerkvene zgodovine. S svojim delom se vključuje v veliko cerkveno prenovo, ki se je začela s Tridentinskim koncilom. V teh obnoviteljskih tokovih on nedvomno sije kot ena izmed prvovrstnih zvezd. Njegovi Anali so tudi ob vseh pomanjkljivostih monumentalno delo. Z branjem teh del so se nekateri protestanti spreobrnili v katolištvo. “Z Anali je Baronio cerkveno zgodovino usmeril na njeno pravo pot in ostajajo eden izmed najlepših spomenikov Cerkve.” (Gasbarrini)
Po smrti sv. Filipa Nerija se Baronio ni bal razkriti, kolikšen delež pri nastajanju Analov je imel ta veliki svetnik. On je bil tista nenehna spodbuda, ki je sposobnega Baronija spodbujal k delu, mu svetoval in vsestransko pomagal pri tem delu.
Baronio je najodličnejši lik iz duhovne šole sv. Filipa Nerija. En svetnik je rodil drugega. Baronio je sijajen primer, kako se veliki Božji darovi lahko najbolj izkoristijo. On svojih bogatih talentov ni zakopal, ampak jih je razvil in postavil v službo Cerkvi in človeštvu. Po njem se je zgledoval in od njega navdihoval Angelo Giuseppe Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII. pri pisanju svojega velikega zgodovinskega dela o apostolskih pohodih sv. Karla Boromejskega v bergamski škofiji. Zdi se mi, da nam lahko Baronijev zgled vsem nam marsikaj pove.
Lokacija:
[mappress mapid=”26″]