sveti Virgil iz Salzburga – škof in apostol Karantanije

sveti Virgil iz Salzburga - škof in apostol KarantanijeZavetnik: Nadškofije Salzburg; otrok, žena v porodnih stiskah
Imena: Virgil, Virgilo, Virgo, Vigil, Virgila, …
Apostola Karantanije, kakor tudi imenujemo svetega Virgila, so zaradi njegovega izrednega znanja matematike njegovi rojaki imenovali kar geometer. To znanje mu je kasneje nakopalo nemalo preglavic, saj so ga zaradi trditev, da je zemlja okrogla in sklepanja, da na nasprotni poluti zemeljske oble prav tako živijo ljudje (antipodi), celo tožili pri papežu; pa se je vse srečno izteklo brez izobčenja. Pot ga je iz Irske vodila na dvor Pipina Mlajšega, od tu pa je z vojvodom Odilom, ki ga je rešil ujetništva, odšel na Bavarsko. Tu je bil najprej opat, nato pa škof v Salzburgu, čeprav je škofovsko čast sprejel precej pozno. Kot misijonar je sprva sam misijonaril po Koroški (Karantaniji), kasneje pa tja poslal svetega Modesta in več drugih duhovnikov. Njegova blaga »irska« metoda misijonarjenja je našim deželam prinesla krščanstvo brez meča in nasilja, s poukom in naukom. Spoštoval je stare poganske navade in jih skušal prilagoditi krščanstvu; upošteval je ljudski jezik in se naslanjal na domače poglavarje. Bil je tudi neutruden graditelj cerkva in samostanov, ki so bili stoletja dolgo pomembni pomniki vere in kulture: prva stolnica v Salzburgu, samostana Kremsmünster in Innichen; med drugim je poživil rudarstvo in odprl zdravilne vrelce v Gasteinski dolini (Bad Gastein). »Pomagal je v vsaki stiski, učil ljudstvo, birmoval, posvečeval duhovnike in jim zagotovil vzdrževanje,« ga hvali njegov življenjepisec.

Ime: Latinsko ime Vigilius povezujejo z nekdanjim pomenom »izhajajoč iz stare rimske rodbine Vergilijcev.« Nekateri pa ime povezujejo z besedo virens, »zeleneč, cvetoč«.
Rodil se je okoli leta 700 na Irskem, umrl pa 27. novembra 784 v Salzburgu v Avstriji.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu. V mladosti je bil deležen najboljše izobrazbe in se je družil s tovariši iz »boljših« družin.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo skupaj s svetim Rupertom; Rupert ima ob sebi sod soli, Virgil pa dvostolpno romansko stolnico. Oblečen je v škofovska oblačila, na nekaterih upodobitvah pa ima pri sebi posodo za denar ali zemeljsko kroglo.
Čudež: Leta 767 se je Virgil lotil zidanja salzburške stolnice in jo v dvanajstih letih tudi dokončal. Dan za dnem je škof nadziral delo več sto delavcev, jih spodbujal, jim določal delo, na koncu tedna pa jih izplačeval. Ko je to postalo zanj prenaporno, pripoveduje legenda, je vsako soboto postavil posodo z denarjem kar sredi med delavce, da si je vsak sam vzel plačilo. A nihče ni mogel iz nje vzeti več, kot je zaslužil!
Goduje: V nemškem bogoslužnem koledarju ima god 24. novembra, skupaj s sv. Modestom; na Koroškem in pri nas pa 27. novembra.
Vir

V Salzburgu (na Bavarskem, v današnji Avstriji), sveti Virgil, škof, zelo učen mož, po narodnosti Irec, ki je bil s pomočjo kralja Filipina postavljen na čelo salzburški Cerkvi. Tam je zgradil stolnico v čast svetega Ruperta in srečno delal za širjenje vere med Karantanci.
Vir

Salzburg je tesno povezan z začetki slovenske vernosti, saj je bil za naše prednike, ki so živeli severno od Drave, glavno žarišče misijonskega delovanja, kakor je bil za tiste južno od Drave Oglej. Ustanovitelj mesta Salzburg in njegov prvi škof je bil sv. Rupert (+ 717), ki je bil zelo češčen tudi med Slovenci in ima na naših tleh več cerkva. Njemu je bila posvečena prvotna stolnica v Salzburgu, sedanja pa ima poleg sv. Ruperta za zavetnika tudi sv. Virgila. Ta je v slovenski cerkveni zgodovini zapisan kot ‘apostol Karantanije’, čeprav sam ni misijonaril med Karantanci. Bil je škof v Salzburgu, ko je tja prišlo odposlanstvo karantanskega kneza Hotimira s prošnjo, da bi v Karantanijo prišli krščanski misijonarji. Virgil sam zaradi svoje službe ni mogel iti, zato je to nalogo zaupal blagemu duhovniku Modestu, ki je našim prednikom oznanjal evangelij v duhu irskih menihov.
Tudi Virgil je bil po rodu Irec. Rodil se je okoli leta 700 in je bil deležen dobre bogoslovne in znanstvene vzgoje. Postal je opat nekega samostana na jugozahodu irskega otoka. Odlično je bil podkovan v matematiki, zato se ga je prijelo ime ‘geometer’. Toda Virgilu ni bilo do časti in visokih cerkvenih služb. Želel si je drugačnega delovanja in leta 745 ga najdemo kot misijonarja na Bavarskem. Nastanil se je v samostanu sv. Petra nad Salzburgom. Vodil je samostansko družino in tudi škofijo Salzburg, dasi je bil v škofa posvečen šele čez 22 let. Od tukaj je vodil misijonsko delo po Bavarskem in sosednjih pokrajinah.
Svojega misijonskega dela ni hotel vpreči v frankovski politični voz; ni hotel, da bi se krščanstvo širilo ‘z ognjem in mečem’ – vodilo ga je izročilo njegove irske domovine: oznanjati evangelij z ljubeznivim poukom. Zaradi blage irske metode je bilo med Slovenci razmeroma malo odpora proti krščanstvu. Odpori, o katerih poroča zgodovina (Krst pri Savici!), niso bili naperjeni toliko proti novi veri, ampak bolj proti domači knežji rodbini, ki je v deželo poklicala Bavarce.
Okoli leta 760 je prišel v Karantanijo Virgilov namestnik ‘pokrajinski škof’ Modest s skupino duhovnikov in si izbral sedež pri Gospe Sveti. Od tam so misijonarji hodili po sedanji Koroški. Leta 772 je Virgil po uporu poganske stranke mirno posredoval in poslal v Karantanijo nove misijonarje, ki so lepo utrdili krščanstvo med Slovenci ter s tem naše prednike vpeljali v krog tedaj bolj razvite zahodne kulture.
Virgil je kot škof v Salzburgu pokazal tudi veliko praktičnega čuta: odprl je zdravilne vrelce v dolini Gastein (Badgastein), poživil je rudarstvo, da je deželi omogočil dohodke in ljudem zaslužek. Vpliv salzburške škofije je razširil ne le po Bavarskem, ampak tudi po vsej Dravski dolini. Ustanovil je samostana Innichen in Kremsmünster z namenom, “da bi neverni rod Slovencev pripeljal na stezo resnice”. Oba samostana sta odigrala pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Slovencev. Na stara leta je prehodil vso svojo škofijo, da bi videl, “če povsod vlada prava vera in se kaže krščanska ljubezen v dobrih delih”. Umrl je v Salzburgu 27. novembra 784. Precej časa je bil njegov spomin pozabljen, leta 1233 pa je bil prištet med svetnike. Skupaj s sv. Rupertom je zavetnik mesta Salzburg.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 275

sveti Bellin – škof in mučenec

sveti Bellin - škof in mučenecV gozdu pri Fratti (na ozemlju Rovigo na Beneškem), trpljenje svetega Bellína, padovanskega škofa in mučenca, odličnega branitelja Cerkve, ki je bil kruto zgrabljen od roparjev in je zaradi mnogih ran umrl.
Vir

Views: 11

blaženi Poncij Faucigny – opat in redovnik

blaženi Poncij Faucigny - opat in redovnikV Savoji (danes v Franciji), v samostanu Silvestrinskih kanonikov, blaženi Póncij Faucigny [fosinjí], ki je bil prej opat v samostanu Abondance [abondáns], a je odložil službo, ter hotel umreti kot preprost redovnik.
Vir

Views: 5

blaženi Giacomo (Jakob) Alberione – duhovnik

blaženi Giacomo (Jakob) Alberione - duhovnikRodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril “Duhovnik bom!” Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripomoglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.

Za njegovo življenje in delo je bila “usodnega” pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da “bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja”. Božji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.

Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na župniji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teologije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semenišču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d’Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem področju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je vedno bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj ‘”dober tisk’. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaobljube, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot leto dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo – Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz ‘pav­linskega debla’ je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Božjega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki delajo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sestre Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezusa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nad­angela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelavcev (za laične sodelavce).

Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: “Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati.” V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot “list splošnega značaja”, a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in povprečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.

Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za blaženega.
Vir

Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo naprej, začenjati z denarjem je naivnost.
Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: “Pošlji, kar je nujno!”
Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder značaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.
Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti nekaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega prijateljstva.
Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skrivnost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
Vir

V Rimu, blaženi Jakob Alberione, duhovnik, ki je bil nad vse skrben pri oznanjevanju Evangelija, in je z vso močjo in trudom poskušal uporabiti komunikacijska sredstva v dobro človeške družbe, in jih narediti kot pomoč, da bi bolj učinkovito oznanjali Kristusovo resnico. Zato je ustanovil kongregacijo: Pobožna družba svetega apostola Pavla.
Vir

Views: 16