sveti Kolumban – opat in irski misijonar

sveti Kolumban - opat in irski misijonarZavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, …
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov.«
Ime: Izhaja iz latinske besede columba, »golob«, irsko Col(um), Colman. V irščini ima to ime pridevek Cille, Colum Cille, v pomenu »od cerkva«.
Rojen: okoli 543/543.
Kraj rojstva: provinca Leinster na Irskem.
Umrl: 23. novembra 615.
Kraj smrti: samostan Bobbio v Italiji.
Družina: Bil je visokega in plemenitega rodu, edinec. Njegov oče naj bi bil eden izmed osmih sinov velikega kralja Nialla, mati pa je izhajala iz domačega kraljevega rodu.
Videnje: Njegova mati je imela pred porodom videnje, kako je iz nje prišla čudovito lepa zvezda, ki je s svojo svetlobo napolnila vse. Razložili so ji, da bo rodila sina, ki bo z lučjo svoje svetosti napolnil svet in mnoge usmeril na pot odrešenja.
Skupnost: Še mladostnik se je odločil za trdo in spokorno, samotarsko življenje irskih menihov. Sprva se je učil in uvajal v meniško življenje pri menihu Sinellu, po duhovniškem posvečenju pa v sloveči samostanski šoli v Bangorju, kjer je preživel trideset let in tam tudi sam poučeval.
Misijonar: Leta 590 je skupaj z dvanajstimi tovariši odšel na misijonsko delo, najprej v Anglijo, nato pa v Bretanjo in Burgundijo. Povsod so naredili velik vtis in mnoge pridobili tudi za meništvo, obenem pa doživljali tudi nasprotovanja. Pozneje jih je pot vodila še k Bodenskemu jezeru in čez Alpe v severno Italijo.
Ustanovitelj: Kamor je prišel, je ustanovil številne samostane, najpomembnejši med njimi je bil Luxeuil, v katerem je bilo 220 menihov. Zanje je napisal strogo meniško vodilo ali pravilo, ki je še dolgo časa po njegovi smrti urejalo samostansko življenje v Evropi.
Dela: Ohranjena so njegova pisma, ki so najpomembnejša pričevanja zahodne cerkvene zgodovine svojega časa, ter pridige, pesmi in Vodilo.
Čudeži: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili po njegovem posredovanju, je večkrat na čudežen način poskrbel za bolne in lačnim pomnožil hrano in pijačo za preživetje.
Življenjepis: Prvi je njegovo življenje kmalu po smrti popisal menih Jona.
Zavetnik: mesta Bobbio, motoristov, proti poplavam.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali romarja s palico. Večkrat je upodobljen prizor, kako deli blagoslov ali pa je naslikan z medvedom, ker naj bi v nekem medvedjem brlogu priklical na dan studenec.
Grob: Pokopali so ga v kripti glavne cerkve mesteca Bobbio, kjer leži še danes. Grob obdajajo irski napisi in umetnine.
Vir

Sveti Kolumban, opat, po narodnosti Irec, ki je postal za Kristusa romar, da je poučil v Evangeliju ljudstva v Franciji. Ustanovil je samostan Luxeuil [liksej], z mnogimi drugimi, katere je sam vodil pod strogo disciplino. Prisiljen, da se odtod preseli, je prekoračil Alpe in ustanovil samostan Bobbio v Ligúriji, slaven po disciplini in študiju, kjer je v miru umrl, odlično zaslužen za Cerkev, in njegovo telo je bilo na ta dan pokopano.
Vir

Views: 109

blažena Marija Cecilija (Marija Felicita) Cendoya y Araquaistain – devica in mučenka

Pri Madridu (na Španskem), blažena Marija Cecilija (Marija Felicita) Cendoya y Araquaistain [sendója i arakuájstain], devica in mučenka iz Reda Obiskanja svete Marije, ki se je v velikem preganjanju na isto noč, ko so bile ugrabljene njene sestre, radovoljno izročila vojakom in skupaj z njimi z največjo žrtvijo potrdila pričevanje za vero. († 23. november 1936)
Vir

Views: 3

blažena Enrichetta Alfieri – redovnica

Enrichetta AlfieriSestra  Enrichetta Alfieri je bila zelo dobrega in pogumnega srca in se je povsem posvetila političnim in drugim zapornikom med drugo svetovno vojno. V temini človeške podlosti je izžarevala Božje usmiljenje in mnogi preživeli zaporniki se je še danes spominjajo z neskončno hvaležnostjo.
Vir

Rojena je bila leta 1891 v Borgovercelliju. Svoje poslanstvo ljubezni je opravljala v milanskih zaporih San Vittore. Tja so jo poslali leta 1923, da bi se tako umaknila pred številnimi radovedneži, ki so želeli videti čudežno ozdravljeno mlado redovnico, ki je na priprošnjo Lurške Matere Božje bila ozdravljena bolezni. 28 let je zapornikom in zapornicam poklanjala svoj nasmeh. Prepričana je namreč bila, da mora vsak, ki se je približa, prejeti blagost, nasmeh, vonj po Bogu. Sama je govorila: ”Ljubezen je ogenj, ki se z gorenjem želi použiti; trpela bom, delala bom in molila bom, da bi duše pritegnila k Jezusu.” Vonj po Bogu je širila tudi med drugo svetovno vojno, ko je bila aretirana, ker je pomagala zapornikom, žrtvam nacističnega in fašističnega nasilja. Po osvoboditvi so zaporniki sami prosili, da se vrne, saj so jo imeli za svojega ”angela”. Po smrti leta 1951 so jo imenovali ”angel San Vittoreja” in ”mama San Vittoreja”.
Vir 

Views: 14

blaženi Mihael Avguštin Pro – redovnik in mučenec

blaženi Mihael Avguštin Pro - redovnik in mučenecOb spomladanskem mehiškem svetoletnem romanju je papež Janez Pavel II: 21. maja razglasil za svetnike 27 Mehičanov, med njimi tudi znanega patra Proja. Za blaženega pa je bil razglašen leta 1988. Kdo je bil pater Pro?

Rodil se je leta 1891 v kraju Guadalupe v osrednjem delu prostrane mehiške države. Pri dvajsetih letih je vstopil v jezuitski noviciat. Revolucionarno vrenje ga je leta 1914 prisililo, da se je umaknil v sosednje Združene države, in ga nadaljeval v jezuitski naselbini Los Gatos v Kaliforniji. Naslednje leto je v španski Granadi dokončal študij filozofije in retorike. Za eno leto so ga poslali še v Nikaragvo, nato pa je v Belgiji dokončal študij teologije. Mašniško posvečenje je prejel 30. avgusta 1925. V Belgiji se je seznanil z gibanjem mladih katoliških delavcev, žosizmom. Poleti 1926 se je vrnil v Mehiko, kjer se je prav tedaj začela verska vojna, guerra cristera.

Za razumevanje razmer naj omenimo, da je takratni mehiški predsednik Calles začel strogo izvajati tisti del mehiške ustave, ki je zelo omejil versko svobodo. Verno ljudstvo je najhuje občutilo določbe, po katerih so smeli duhovniško službo opravljati samo duhovniki, ki so imeli državno dovoljenje. Predvsem v srednjih in zahodnih pokrajinah so se kristjani uprli z orožjem in temu boju so rekli guerra cristera. Ustreljenih je bilo okoli 80 duhovnikov in redovnikov.

Med žrtvami je bil tudi jezuitski pater Mihael Avguštin Pro. V glavnem mestu je skrivaj maševal in delil druge zakramente. Ni se vtikal v politično in vojaško delovanje upornikov, sta pa v njihovih organizacijah delovala njegova brata Humberto in Roberto. Po napadu na predsednika države Alvara Obrera (bil je le laže ranjen) so zgrabili vse tri brate, čeprav niso sodelovali ne v pripravah ne v izvedbi atentata. Brez sodnega postopka, v katerem bi obdolženi bratje mogli dokazati nedolžnost, so jih skupaj z obema pravima atentatorjema 23. novembra 1927 ustrelili.
Znano je, da je pater Pro umrl z vzklikom: »Živel Kristus Kralj!« Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel 11. januarja 1952. Prošnjo za začetek je podpisalo več kot sto škofov iz različnih držav Latinske Amerike.
Imena: Mihael, Mihajlo, Migel, Michel, Michael, Miha, Miho, Mišo, Miško, Mihaela, …
Vir

Mučenec v Mehiki
Mihael Avguštin ProMihael Auguštin Pro Juárez (1891-1927) je bil zato ker je bil duhovnik, ubit ob preganjanju Cerkve v času ko je bil predsednik Plutarco Elías Calles, ki je bil razjarjen nasprotnik Cerkve. Mihael se je rodil v Guadalupe de Zacatecas, kot sin rudarskega inžinirja. Večino svoje zgodnje izobrazbe je prejel prek inštruktorjev. Tako ob vstopu v Družbo Jezusovo še ni imel končane gimnazije in je imel sprva težave pri študiju. Pomanjkanje izobrazbe pa je nadomestil z velikim prizadevanjem v molitvenem življenju in trudu za svetost.
Mihael je imel redovne zaobljube avgusta leta 1913, ravno v času velikih napetosti v Mehiški zgodovini. General Venustiano Carranza in upornik Pancho Villa sta napadala Cerkev in kristjane, pustošila cerkvene zgradbe in mučila duhovnike in redovnike. 5. avgusta 1914 je skupina Carranzovih mož oplenila jezuitski noviciat in požgala knjižnico. Rektor se je zavedal, da se bo stanje samo še poslabšalo, zato je dejal vsem jezuitom, naj si poskušajo poiskati način, da pridejo prek meje v Združene države in naprej v Kalifornijo, kjer so tamkajšnji jezuiti ponudili stavbe pri Los Gatos za bogoslovce begunce iz Mehike. Mihael je tja prispel 9. oktobra in ostal eno leto. Nato je odšel na študij filozofije v Španijo. Leta 1920 je odšel poučevat v Nikaragvo, nato pa se je vrnil v Španijo na študij teologije. Leta 1924 je odšel v Belgijo, da bi dokončal teologijo in študiral sociologijo. Zanimal se je za delavsko gibanje in se želel pripraviti na vrnitev v domovino. Leta 1925, ko se je preganjanje v Mehiki pod Elíasom Callesom zaostrilo, je bil Mihael posvečen v duhovnika.
Mihael Avguštin ProPater Mihael ni imel težav pri vrnitvi v domovino junija leta 1926. Konec julija pa je vlada prepovedala vsako javno bogoslužje in zaprla cerkve. Vsak katoliški duhovnik je postal preganjan zločinec. Verni Mehičani pa so kljub temu želeli prejemati zakramente in Mihael je skrivaj nadaljeval s svojim služenjem. V različnih predelih Mexico-City-ja je osnoval postojanke in jih redno obiskoval. Navadno je živel pri svojih domačih, ki so se preselili v Mexico City, imel pa je tudi nekaj drugih krajev, kamor se je lahko zatekel. Dva njegova brata sta mu pomagala tako, da sta tiskala in razdeljevala literaturo za Ligo za obrambo vere. Mlad jezuit je neustrašeno opravljal svoje duhovniško poslanstvo do leta 1927.
V nedeljo 13. novembra leta 1927 se je zgodil poskus atentata na generala Alvaro Obregón z bombo, ki je eksplodirala, ni pa ubila generala. Ne Mihael ne njegova brata niso imeli nič pri napadu. Eden od njiju pa je bil prejšnji lastnik avta, s katerim je bil izveden napad, in ga je le nekaj dni pred napadom prodal. Bratje so se odločili, da bi bilo bolj varno, če Mehiko zapustijo, vendar je policija, še preden so uspeli odpotovati, obkolila hišo, kjer so se nahajali in vse tri brate aretirala. Pravi napadalec, Luis Segura, se je predal policiji, ko je slišal, da je bil priprt in obtožen pater Mihael Pro. Predsednik Calles pa je kljub temu, da je bil pravi napadalec v zaporu, hotel z obsodbo jezuita posvariti morebitne nasprotnike. 22. novembra je svoje prijatelje za naslednji dan povabil na izvršitev smrtne obsodbe posebne vrste.
Vojaki so 23. novembra nič hudega slutečega jezuitskega duhovnika pospremili na jetniško dvorišče. Ko je opazil gledalce in skupino strelcev je zaprosil za nekaj trenutkov molitve. Odklonil je pokrivalo za oči, ko so mu ga ponudili. Z rožnim vencem v roki je stal pred strelskim zidom in stegnil roke v znamenje križa. Ko je padel ukaz za strel je vzkliknil: “Vivo Cristo Rey!” (Naj živi Kristus Kralj!). Njegov brat Humberto je bil usmrčen pozneje istega dne, Roberta so v zadnjem trenutku pomilostili. Istega dne je bil ustreljen tudi Luis Segura. Mihaelov oče je zaprosil za telesa umrlih sinov in jih v domači hiši položil na mrliško posteljo, kamor so ju kot mučenca prišli pogledat tisoči delavcev in vojakov.
Vir

V vasi Guadalúpe (na ozemlju Zacatecas [sakatékas] v Mehiki), blaženi Mihael Avguštin Pro, duhovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je bil, ob divjanju preganjanja proti Cerkvi, brez sojenja obsojen na obglavljenje kot udeleženec pri zločinu in tako dopolnil mučeništvo, kar je bilo njegova vroča želja.
Vir

Views: 21