Nedvomno je  v Poreču obstajal neki škof in mučenec po  imenu Maver. Za to jamči napis pod velikim oltarjem Evfrazijeve bazilike v Poreču, zgrajene v VI. stoletju, ki se glasi: »Hoc cubile sanctum confessoris Mauri nibeum continet corpus; haec primitiva eius oratibus reparata est ecclesia; hic condigne translatus est, ubi episcopus et confessor est factus, ideo in honore duplicatus est locus«. V slovenskem prevodu: »V tem svetem počivališču leži telo pričevalca Mavra; to je prvotna, na njegovo priprošnjo obnovljena cerkev; sem, kjer je postal škof in pričevalec, je bil slovesno prenešen, zato je to mesto dvojno počaščeno.«
Ta latinski napis se nahaja na eni od velikih plošč iz grobega apnenca. Hagiograf Hipolit Delehaye in drugi priznani znanstveniki postavljajo ta napis v obdobje med V. in VI. stoletjem, kakor tudi star epitaf iste vrste najden v ruševinah nekega zidu škofijske palače, ki pa se glasi:»Cuius victricia membra a nunc requiescunt intra muros huius civitatis Parent.« – »Katerega zmagoslavni udje sedaj počivajo znotraj zidovja tega mesta Poreča« – in, ki se prav tako nanaša na škofa Mavra.
Bil je škof v Poreču v IV. stoletju in to kot »confessor« – kar pa ne izključuje mučeništva pod Dioklecijanom, ker so se tako imenovali mučenci v V. in VI. stoletju, torej v dobi, iz katere izvirajo omenjeni napisi v Poreču. Na prekrasnem mozaiku na oboku Evfrazijeve bazilike je sveti Maver prikazan z mučeniško krono v roki. Po tedanjih rimskih zakonih je bil pokopan na pokopališču izven mesta, vendar ga je dva stoletja kasneje škof Evfrazij iz varnostnih razlogov dal prenesti v mesto, v svojo baziliko.
Papež Janez IV. (640-642), po rodu iz Dalmacije, je poslal opata Martina v Dalmacijo, da odkupi krščanske sužnje in prinese relikvije domačih svetnikov – mučencev v Rim. Da bi jim ponudil dostojno počivališče je spremenil oratorij sv. Štefana ob lateranski krstilnici, v kapelo sv. Venancija. Papež je tam tudi dal narediti mozaike, ki so še danes ohranjeni. Od osmih oseb, ki so tam prikazane, vse s knjigo v roki, je prvi z leve škof, oblečen v temno planeto in palij, z imenom sv. Mavra.
Delhaye meni, da svetnikove relikvije, enkrat prenesene iz Poreča v Rim, kasneje niso več premikali. Drugi pa nasprotno mislijo, da je tja prenesen samo del relikvij; oziroma, ko je nevarnost minila, da so vse relikvije vrnjene v njihovo domovino: »hic condigne translatus et« – sem spoštljivo prenešen – naj bi se nanašalo prav na to vrnitev. Vse od X. stoletja naprej se v Poreču nahajajo pričevanja, ki govorijo o tem, da ima Poreč relikvije svojega svetega zaščitnika. Diploma cesarja Otona II. z dne 7. junija 983 izpričuje, da v baziliki v Poreču počiva telo svetega Mavra. Ena od kronik Janeza Diakona govori o obisku, ki ga je leta 1000 opravil dož Peter Orseolo II. v oratoriju sv. Mavra, kar bi bilo vsekakor neverjetno, če ne bi bil prepričan, da se tam nahaja svetnikovo telo. Te relikvije so kasneje imele še precej pripetljajev, bile so oropane, prenašane, delno vrnjene, v celoti pa končno leta 1934. Od takrat počivajo v umetniško izdelani skrinjici iz srebra in zlata v poreški katedrali – baziliki.
Sveti Maver je zaščitnik mesta in nadškofije Poreč, ki je danes združena s škofijo Pula. V Poreču njegov god zelo svečano obhajajo 21. novembra
Vir

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.
Izolani so svetega Mavra častili na cerkveni praznik 21.novembra ter na ljudski praznik 23.oktobra, v spomin na čudež Sv.Mavra leta 1380,ta praznik so oblasti ukinile šele leta 1828.

23.10.1380 je pred Izolo priplulo genovsko ladjevje. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev. Takrat jih je rešil Sv.Maver. Bel golob je s cerkve poletel nad genovsko ladjevje, ki ni videlo obale zaradi čudežnega meglenega oblaka, s katerim je Sv. Maver pokril Izolo. Genovežani so sledili golobu vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golob jih je odpeljal daleč na odprto morje in se vrnil na cerkev. Iz kljuna je izpustil oljčno vejico v znak miru in varnosti. V zahvalo temu čudežu, so Izolani posvetili cerkev sv. Mavru.
Iz tega časa je tudi izolski grb, ki ima na modri podlagi belega goloba z oljčno vejico v kljunčku.
Vir

K čaščenju sv. Mavra je pripomogel dogodek, povezan s čudežem svetnika. Pisalo se je leto 1380, ko so se obali mesta Izole približevale sovražne ladje genovske vojske. Ladje so se z naglico približevale mestu, zato so se prestrašeni prebivalci zatekli k sv. Mavru. Po legendi naj bi svetnik njihove prošnje uslišal in nad mesto poslal meglo in belo golobico. S tem je dosegel, da je megla popolnoma prekrila obalo in mesto in tako sovražne ladje odvrnila od napada. Golobica pa jih je povedla, namesto v pristanišče, na odprto morje in Izola ter njeni prebivalci so bili rešeni. Golobica se je vrnila na kopno, v kljunčku je držala oljčno vejico v znak miru in svobode. Iz te legende so kasneje razvili izolski grb: bel golob na modri podlagi z oljčno vejico v kljunčku. Dejansko pa gre za dva ločena dogodka, prvega opisuje koprski škof in zgodovinopisec Paolo Naldini leta 1700:
»Kot pripoveduje ljudski spomin, naj bi se bile leta 1380 genovske ladje, potem ko so upostošile Justinopoli (današnji Koper), ob povratku domov oholo in domišljavo usmerile proti Izoli, da bi tu natovorile novega plena. Takrat pa se je s cerkve sv. Mavra vzdignil bel golob in pri preletu tako oslepil Ligurijce, da med plovbo niso opazili bližnjega plena in so razočarani odpluli, ne da bi se dotaknili Izole.« Drugi dogodek iz leta 1412, ki ga najdemo zapisanega pri Giovanniju Thamarju, je povezan z meglo in govori o času, ko naj bi »prišel oblegat Izolo madžarski kralj Sigismund. Za petnajst dni se je ustavil naprej pred Koprom, potem pa s tri tisoč konji krenil proti Izoli in se za tri ure utaboril pred cerkvijo sv. Lovrenca. Takrat je opazil veliki oblak, ki se je dvignil in obkrožil vojaško postojanko. V tistem trenutku se je odločil, da bo spremenil smer svojega obleganja in preusmeril pot proti notranjosti Istre.«
Prebivalci so oba dogodka praznovali 23. oktobra. Podobo sv. Mavra pa najdemo tudi na glavnem oltarju v župni cerkvi sv. Mavra, posvečeni temu svetniku. Sv. Maver s knjigo v roki je upodobljen v trenutku, ko prejema od angela mučeniško palmo in krono. Svetnik stoji na oblaku nad veduto mesta, ki bi lahko bilo tudi Izola, saj so ob mestu upodobljeni konjenica in bežeči vojaki, ki bi lahko pripadali vojski madžarskega kralja Sigismunda. Slika je tudi podpisana kot A. S. F. ter datirana z letom 1580. Iz arhivskih virov nam je znano, da je bilo za sliko plačanih 1240 takratnih lir, ni nam pa znano ime slikarja. Umetnostni zgodovinarji so sliko na podlagi signature A. S. F. pripisovali različnim avtorjem, tako najdemo imena, kot sta Alessandro di Spilimbergo in Andrea Seccante da Udine.
Vir

V Poreču (v Istri), sveti Maver, škof in mučenec, ki se je bojeval pod cesarjem Numerijanom.
Vir

Views: 175