sveti Bernvard – škof in redovnik

sveti Bernvard - škof in redovnikZavetnik škofije Hildesheim; zlatarjev
Atributi: kovaško kladivo; Bernvardov križ
Imena: Bernvard, Bernvardo, Berni, Bernvarda, …
Rodil se je okoli leta 960 v plemiški družini. Oče mu je zgodaj umrl, zato je zanj skrbel stric Folkmar, tedaj še diakon v Hildesheimu. Poslal ga je v tamkajšnjo stolniško šolo. Pri ravnatelju Thangmarju se je Bernvard temeljito poučil v vseh tedanjih vedah, še posebno v upodabljajoči umetnosti in tudi njeni uporabni vrednosti. Leta 987 ga je cesarica Teofanu (Grkinja po rodu) poklicala za dvornega kaplana in mu izročila v vzgojo sina, kralja Otona III.
Po posvečenju za škofa v Hildesheimu leta 993 se je z vso vnemo lotil duhovnih in svetnih nalog svoje škofije. Hildesheim je bil mejna škofija proti poganskim Slovanom in prednja straža proti sovražnim Normanom ter Vikingom. Po takratni navadi je moral Bernvard iti večkrat na bojne pohode in braniti meje škofije, ki so bile hkrati tudi državne meje. Največjo skrb pa je posvetil pospeševanju duhovnega življenja v svoji škofiji.
Posebne zasluge, ki segajo še v naš čas, si je pridobil na področju cerkvene umetnosti. Pod njegovim vodstvom so delavnice cerkvene umetnosti v Hildesheimu dosegle največji razcvet. V samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, v katerih so gojili lepopis in miniature. Veliko dragocenih rokopisov in knjig, okrašenih z inicialkami, je nastalo v tem času prav na Bernvardovo pobudo. V nekem zakramentariju in evangeljski knjigi so ohranjeni Bernvardovi posvetitveni verzi, ki jih je sam napisal. Ohranjenih je več zlatarskih del, izdelanih po njegovih načrtih in pobudah; nekatera med njimi pa je celo sam izdelal.
Njegova zamisel in krona njegovega življenja je benediktinski samostan sv. Mihaela v Hildesheimu. Njegovi začetki segajo v leto 996. Leta 1022 je posvetil čudovito samostansko cerkev. Deset dni pred smrtjo, 10. novembra 1022, si je oblekel redovno obleko sv. Benedikta. Pokopali so ga v njegovem samostanu sv. Benedikta.
–
Prva služba mladega duhovnika Bernvarda je bila mesto kaplana na dvoru cesarice Teofane, kjer je vzgajal njenega sina Otona III. Bil je vsestransko nadarjen: kot škof v Hildesheimu je moral večkrat braniti deželo pred roparskimi napadi in vdori ter skrbeti za obrambo mesta, obenem pa je škofija v njegovem času doživela pravi razcvet tako na področju umetnosti kakor tudi duhovno. Sam je bil učenjak in umetnik; štejejo ga celo za prvega umetnega kovača in livarja svojega časa.
Ime: Ime Bernvard (Bern(w)ard) po vsej verjetnosti izhaja iz imena Bernard, ki se naslanja na ime Bernhard. To je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je okoli leta 960 na Spodnjem Saškem v Nemčiji, umrl pa 20. novembra 1022 v Hildesheimu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v saški plemiški rodbini, ki je imela zveze s tedanjimi vladarji. Po zgodnji smrti staršev je zanj skrbel stric Folkmar v Hildesheimu, ki je kasneje postal škof v Lüttichu.
Študij: Osnovno znanje je nabiral v hildesheimski stolni šoli, kjer se je zanj zavzel predstojnik Thangmar, ki ga je temeljito izobrazil, zlasti v upodabljajoči umetnosti. Kasneje se je izpopolnjeval pri škofu v Mainzu, dedu, volilnem grofu Adalbertu in pri stricu v Lüttichu.
Škofija: V hildesheimskega škofa ga je 15. januarja 993 posvetil nadškof Viligij. Nasledil je škofa Gerdaga kot 14. škof na škofovskem sedežu leta 815 ustanovljene škofije, ki je bila mejna in misijonska škofija proti poganskim Slovanom in sovražnim Normanom in Vikingom. Danes šteje škofija okoli 660.000 katoličanov, kar je približno 12 odstotkov prebivalstva.
Sodobniki: Vrsta papežev od Gregorja V. do Benedikta VIII., cesarji Oton Veliki in njegova sinova Oton II. in III. ter Henrik II.; sveti Romuald in Olaf II., Štefan I., Odilo iz Clunyja.
Ustanove: Po samostanih svoje škofije je ustanovil številne pisalne šole, krona njegovega dela pa je bila ustanovitev in zidava benediktinskega samostana sv. Mihaela v Hildesheimu ter krasne samostanske cerkve.
Dela: Bil je umetniško vsestransko nadarjen; tako je še danes ohranjenih kar nekaj del, ki jih je naredil sam ali pa so jih izdelali po njegovih načrtih: bronasta vrata cerkve sv. Mihaela, srebrn križ, bronast okrašen steber, evangeliarij.
Kreposti: Poleg tega, da je bil velik pospeševalec in podpornik umetnosti, je bila njegova največja skrb v škofiji pospeševanje duhovnega življenja ter red in disciplina med duhovščino. Vsako leto je sklical škofijsko sinodo, skrbel za pouk in vzgojo v stolniški šoli, njegova prav posebna skrb pa so bili vseskozi tudi revni in bolni.
Zavetnik: škofije Hildesheim, zlatarjev, arhitektov, slikarjev in kiparjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa in kot umetnika, pogosto s kovaškim kladivom obdeluje kelih. Včasih drži v roki kelih ali t. i. Bernvardov križ, ki ga je sam skoval.
Beatifikacija: Njegovo češčenje je leta 1150 dovolila pokrajinska sinoda v Erfurtu, papež Celestin III. pa ga je decembra 1193 razglasil za svetnika.
Goduje: 20. novembra.
Vir

V Hildesheimu [hildeshajmu] (na Saškem v Nemčiji), sveti Bernvárd, škof, ki je branil čredo pred napadalci, obnovil z mnogimi sinodami disciplino klera, in pospeševal meniško življenje.
Vir

Views: 20

sveti Edmund – kralj in mučenec

sveti Edmund - kralj in mučenecZavetnik proti kugi
Atributi: krona na glavi; šopek puščic v roki
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je leta 841 v saški kraljevi družini. Komaj petnajst let je bil star, ko ga je škof Humbert Elman o božiču leta 855 okronal za kralja Vzhodne Anglije. Čeprav je bil še mlad, so ga odlikovale številne kreposti, zlasti srčnost, modrost, pravičnost, usmiljenost do trpečih in pobožnost. Leto dni je živel popolnoma odmaknjen svetu in se poglabljal v branje Svetega pisma.
Ko je vladal že petnajst let, so divji, še poganski danski roparji prihrumeli nad Anglijo. Legenda pripoveduje, da so prišli do nekega ženskega samostana. Redovnice so si v strahu pred njihovo predrzno nesramnostjo porezale ustnice in nosove, da bi se jim zdele grde in jih ne bi nadlegovali. Tolovaji so nato v besu vse poklali. Edmund je zbral vojake in roparje premagal. Toda le za kratko. Kmalu so se vrnili še z večjo močjo, ujeli kralja Edmunda, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Ker ga niso mogli prisiliti, da bi zatajil vero, so ga privezali k drevesu, obsuli s puščicami kakor nekoč afriški strelci sv. Boštjana in ga naposled obglavili. To se je zgodilo leta 870.
Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Na oksfordskem koncilu leta 1222 so dan njegove smrti razglasili za zapovedan praznik. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji. Goduje 20. novembra.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki. Iz 17. stoletja je njegova upodobitev v kapeli Henrika VII. v Westminstru in v angleškem kolegiju v Rimu na Albertijevi sliki Svete Trojice.
Sv. Edmund goduje 20. novembra.
Vir

Na Angleškem, sveti Edmund, mučenec, kralj vzhodnih Angležev, ki je bil v boju proti poganskim napadalcem ujet, in venčen z mučeništvom zaradi Kristusove vere.
Vir

Ob današnjem datumu je na koledarju ime sv. Edmunda, ki je bil kralj Vzhodne Anglije. Rodil se je let 841 v saški kraljevi družini. Ko je bil star petnajst let, so ga leta 855 okronali za kralja Vzhodne Anglije. Že kot mladenič je živel zelo krepostno, umaknil se je v samoto in bral Sveto pismo. Bil je pobožen in moder vladar ter je umrl kot mučenec, ko so Anglijo napadli poganski Danci. Iz časa njegovega vladanja je znana legenda, kako so danski roparji napadli Anglijo. Najprej jih je premagal, potem pa so se vrnili in kralja ujeli, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Edmunda so privezali k drevesu in ga prebodli s puščicami, tako kot nekoč sv. Boštjana, potem pa so ga še obglavili. Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 164

sveti Gregor Dekapolitanski – menih

sveti Gregor DekapolitV Carigradu, sveti Gregor Dekapolitanski, menih, ki je najprej zaobljubil meniško, nato puščavniško življenje. Zatem je kot romar ostal dlje časa v Solunu, nato v Carigradu, kjer se je močno boril v obrambi svetih podob in vrnil dušo Bogu.
Vir

Views: 20

sveti Ciprijan iz Calamizza – opat

sveti Ciprijan iz Calamizza - opatV Kalábriji, sveti Ciprijan, opat v Calamizzu [kalamícu], ki je zvesto varoval vzhodne predpise in zglede, bil strog do sebe, radodaren do ubogih in vsem dober svetovalec.
Vir

Views: 1