sveti Maver Poreški – škof in mučenec

MaverNedvomno je  v Poreču obstajal neki škof in mučenec po  imenu Maver. Za to jamči napis pod velikim oltarjem Evfrazijeve bazilike v Poreču, zgrajene v VI. stoletju, ki se glasi: »Hoc cubile sanctum confessoris Mauri nibeum continet corpus; haec primitiva eius oratibus reparata est ecclesia; hic condigne translatus est, ubi episcopus et confessor est factus, ideo in honore duplicatus est locus«. V slovenskem prevodu: »V tem svetem počivališču leži telo pričevalca Mavra; to je prvotna, na njegovo priprošnjo obnovljena cerkev; sem, kjer je postal škof in pričevalec, je bil slovesno prenešen, zato je to mesto dvojno počaščeno.«
Ta latinski napis se nahaja na eni od velikih plošč iz grobega apnenca. Hagiograf Hipolit Delehaye in drugi priznani znanstveniki postavljajo ta napis v obdobje med V. in VI. stoletjem, kakor tudi star epitaf iste vrste najden v ruševinah nekega zidu škofijske palače, ki pa se glasi:»Cuius victricia membra a nunc requiescunt intra muros huius civitatis Parent.« – »Katerega zmagoslavni udje sedaj počivajo znotraj zidovja tega mesta Poreča« – in, ki se prav tako nanaša na škofa Mavra.
Bil je škof v Poreču v IV. stoletju in to kot »confessor« – kar pa ne izključuje mučeništva pod Dioklecijanom, ker so se tako imenovali mučenci v V. in VI. stoletju, torej v dobi, iz katere izvirajo omenjeni napisi v Poreču. Na prekrasnem mozaiku na oboku Evfrazijeve bazilike je sveti Maver prikazan z mučeniško krono v roki. Po tedanjih rimskih zakonih je bil pokopan na pokopališču izven mesta, vendar ga je dva stoletja kasneje škof Evfrazij iz varnostnih razlogov dal prenesti v mesto, v svojo baziliko.
Papež Janez IV. (640-642), po rodu iz Dalmacije, je poslal opata Martina v Dalmacijo, da odkupi krščanske sužnje in prinese relikvije domačih svetnikov – mučencev v Rim. Da bi jim ponudil dostojno počivališče je spremenil oratorij sv. Štefana ob lateranski krstilnici, v kapelo sv. Venancija. Papež je tam tudi dal narediti mozaike, ki so še danes ohranjeni. Od osmih oseb, ki so tam prikazane, vse s knjigo v roki, je prvi z leve škof, oblečen v temno planeto in palij, z imenom sv. Mavra.
Delhaye meni, da svetnikove relikvije, enkrat prenesene iz Poreča v Rim, kasneje niso več premikali. Drugi pa nasprotno mislijo, da je tja prenesen samo del relikvij; oziroma, ko je nevarnost minila, da so vse relikvije vrnjene v njihovo domovino: »hic condigne translatus et« – sem spoštljivo prenešen – naj bi se nanašalo prav na to vrnitev. Vse od X. stoletja naprej se v Poreču nahajajo pričevanja, ki govorijo o tem, da ima Poreč relikvije svojega svetega zaščitnika. Diploma cesarja Otona II. z dne 7. junija 983 izpričuje, da v baziliki v Poreču počiva telo svetega Mavra. Ena od kronik Janeza Diakona govori o obisku, ki ga je leta 1000 opravil dož Peter Orseolo II. v oratoriju sv. Mavra, kar bi bilo vsekakor neverjetno, če ne bi bil prepričan, da se tam nahaja svetnikovo telo. Te relikvije so kasneje imele še precej pripetljajev, bile so oropane, prenašane, delno vrnjene, v celoti pa končno leta 1934. Od takrat počivajo v umetniško izdelani skrinjici iz srebra in zlata v poreški katedrali – baziliki.
Sveti Maver je zaščitnik mesta in nadškofije Poreč, ki je danes združena s škofijo Pula. V Poreču njegov god zelo svečano obhajajo 21. novembra
Vir

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.
Izolani so svetega Mavra častili na cerkveni praznik 21.novembra ter na ljudski praznik 23.oktobra, v spomin na čudež Sv.Mavra leta 1380,ta praznik so oblasti ukinile šele leta 1828.

23.10.1380 je pred Izolo priplulo genovsko ladjevje. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev. Takrat jih je rešil Sv.Maver. Bel golob je s cerkve poletel nad genovsko ladjevje, ki ni videlo obale zaradi čudežnega meglenega oblaka, s katerim je Sv. Maver pokril Izolo. Genovežani so sledili golobu vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golob jih je odpeljal daleč na odprto morje in se vrnil na cerkev. Iz kljuna je izpustil oljčno vejico v znak miru in varnosti. V zahvalo temu čudežu, so Izolani posvetili cerkev sv. Mavru.
Iz tega časa je tudi izolski grb, ki ima na modri podlagi belega goloba z oljčno vejico v kljunčku.
Vir

K čaščenju sv. Mavra je pripomogel dogodek, povezan s čudežem svetnika. Pisalo se je leto 1380, ko so se obali mesta Izole približevale sovražne ladje genovske vojske. Ladje so se z naglico približevale mestu, zato so se prestrašeni prebivalci zatekli k sv. Mavru. Po legendi naj bi svetnik njihove prošnje uslišal in nad mesto poslal meglo in belo golobico. S tem je dosegel, da je megla popolnoma prekrila obalo in mesto in tako sovražne ladje odvrnila od napada. Golobica pa jih je povedla, namesto v pristanišče, na odprto morje in Izola ter njeni prebivalci so bili rešeni. Golobica se je vrnila na kopno, v kljunčku je držala oljčno vejico v znak miru in svobode. Iz te legende so kasneje razvili izolski grb: bel golob na modri podlagi z oljčno vejico v kljunčku. Dejansko pa gre za dva ločena dogodka, prvega opisuje koprski škof in zgodovinopisec Paolo Naldini leta 1700:
»Kot pripoveduje ljudski spomin, naj bi se bile leta 1380 genovske ladje, potem ko so upostošile Justinopoli (današnji Koper), ob povratku domov oholo in domišljavo usmerile proti Izoli, da bi tu natovorile novega plena. Takrat pa se je s cerkve sv. Mavra vzdignil bel golob in pri preletu tako oslepil Ligurijce, da med plovbo niso opazili bližnjega plena in so razočarani odpluli, ne da bi se dotaknili Izole.« Drugi dogodek iz leta 1412, ki ga najdemo zapisanega pri Giovanniju Thamarju, je povezan z meglo in govori o času, ko naj bi »prišel oblegat Izolo madžarski kralj Sigismund. Za petnajst dni se je ustavil naprej pred Koprom, potem pa s tri tisoč konji krenil proti Izoli in se za tri ure utaboril pred cerkvijo sv. Lovrenca. Takrat je opazil veliki oblak, ki se je dvignil in obkrožil vojaško postojanko. V tistem trenutku se je odločil, da bo spremenil smer svojega obleganja in preusmeril pot proti notranjosti Istre.«
Prebivalci so oba dogodka praznovali 23. oktobra. Podobo sv. Mavra pa najdemo tudi na glavnem oltarju v župni cerkvi sv. Mavra, posvečeni temu svetniku. Sv. Maver s knjigo v roki je upodobljen v trenutku, ko prejema od angela mučeniško palmo in krono. Svetnik stoji na oblaku nad veduto mesta, ki bi lahko bilo tudi Izola, saj so ob mestu upodobljeni konjenica in bežeči vojaki, ki bi lahko pripadali vojski madžarskega kralja Sigismunda. Slika je tudi podpisana kot A. S. F. ter datirana z letom 1580. Iz arhivskih virov nam je znano, da je bilo za sliko plačanih 1240 takratnih lir, ni nam pa znano ime slikarja. Umetnostni zgodovinarji so sliko na podlagi signature A. S. F. pripisovali različnim avtorjem, tako najdemo imena, kot sta Alessandro di Spilimbergo in Andrea Seccante da Udine.
Vir

V Poreču (v Istri), sveti Maver, škof in mučenec, ki se je bojeval pod cesarjem Numerijanom.
Vir

Views: 158

blažena Marija od Jezusa, Dobrega Pastirja – devica in redovnica

V Rimu, blažena Marija od Jezusa, Dobrega Pastirja (Frančiška de Siedliska), devica, ki je zaradi težav odpotovala iz Poljske države in je ustanovila Inštitut sester svete nazareške Družine, za oskrbo tistih, ki se preseljujejo iz svoje domovine.
Vir

Views: 23

Darovanje device Marije – spomin

Darovanje device MarijeNastanku tega praznika je botroval Jakobov protoevangelij, svetopisemskim knjigam podoben spis, ki pa ga Cerkev ni sprejela v svoj kanon – seznam svetopisemskih knjig, čeprav ni krivoverski. Iz njega izvemo za ime Marijinih staršev, Joahima in Ane. Vsebuje pa tudi tole pripoved: ko je Marija dosegla starost treh let, so jo njeni starši privedli v tempelj, da bi spolnili zaobljubo, ki so jo bili naredili v času pred njenim rojstvom, ker dolgo nista mogla imeti otrok. Vse jeruzalemske deklice, pripoveduje Jakobov protoevangelij, so s plamenicami spremljale deklico Marijo prav do templja, kjer jo je pričakal veliki duhovnik Zaharija. Tempeljski prostori so postali Marijino bivališče vse do dneva njene zaroke z Jožefom.
Vir

Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu istega dne leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in je stala v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na apokrifni spis iz Jakobovega evangelija, ki o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, stajo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki stajo bila naredila v čast pred Marijinim rojstvom.
Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Joahimova žena je goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa seje zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena.
Spominjanje je polagoma privedlo do tega, da so se 21. nov. vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma seje spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja. To je praznik posvetitve, s katero seje Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zvestega bivanja.
Vir

Spomin Darovanja blažene Device Marije. Drugi dan po posvečenju bazilike Santa Maria Nuova, zgrajene blizu zidu Jeruzalemskega templja, se praznuje tisto posvečenje same sebe Bogu, katero je od otroških let pripravila prihodnja Bogorodica, po navdihu Svetega Duha, katerega milosti polna je bila od svojega brezmadežnega spočetja.
Vir

Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.
Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.
Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.
Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.
Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 265

blažena Clelia Merloni – redovna ustanoviteljica

blažena Clelia Merloni»Zaupajte v Boga in čudeži se bodo dogajali! Vtisni si v srce, da je le Bog tvoje edino bogastvo in tvoje edino pribežališče.«
»Božansko Jezusovo srce je bilo luč njenega življenja. Ubogi, zatirani, nesrečni so bili njena najbolj nežna skrb. Živela je v čistosti, preprostosti in dobrodelnosti.« (napis na njenem grobu)
Ime: Krščena je bila kot Clelia Kleopatra Marija. Clelia je ženska oblika rimskega imena Cloelius brez posebnega pomena. Po legendi je bila Cloe­lia deklica, ki so jo Rimljani ponudili kot talko etruščanskim napadalcem, a jim je uspela pobegniti, tako da je preplavala Tibero.
Rojena: 10. marca 1861.
Kraj rojstva: Mesto Forli na severu Italije.
Umrla: 21. novembra 1930.
Kraj smrti: Mesto Rim.
Družina: Bila je edinka, saj ji je mati Marija Terezija, roj. Brandinelli, umrla, ko je imela komaj tri leta. Oče Joahim (Gioacchino), uspešen in bogat industrialec, se je nato poročil z Marijo Ivano Boeri.
Mladost: Po materini smrti sta zanjo skrbeli babica in mačeha, ki sta ji uspeli privzgojiti verske vrednote in ljubezen do Boga, kar pa njenemu očetu ni bilo všeč, saj se je zaradi bogastva in statusa odpovedal veri in postal prostozidar. Hčeri je omogočil najboljšo mogočo izobrazbo: učila se je francoščine in angleščine, imela zasebne ure klavirja in vezenja z zlatom. Snubcev ji ni manjkalo, oče pa je želel, da bi prevzela njegov posel.
Redovništvo: Že kot otrok je v sebi čutila željo, da bi ljubila Jezusa z vsem srcem in z vso dušo v redovnem poklicu. Zato je tudi prostovoljno delala pokoro (v čevlju je nosila kamenček, da bi Bogu ponudila svoje trpljenje) in molila za očetovo spreobrnjenje.
Skupnost: Kljub očetovemu nasprotovanju se je leta 1892 najprej pridružila Marijinim hčeram Božje previdnosti, nato pa 30. maja 1894 ustanovila kongregacijo apostolk Presvetega Srca Jezusovega. Z denarno pomočjo njenega očeta, ki se je na smrtni postelji spreobrnil, so kmalu odprle šolo, vrtec, sirotišnico in dom za ostarele, saj je bilo to njihovo osnovno poslanstvo: skrb za revne, neizobražene, bolne in zapuščena dekleta in žene.
Moto: »Kristusova ljubezen nas žene.«
Preizkušnje: Že leta 1900 je v skupnosti prišlo do notranjih sporov in nastali sta dve skupini: ena, ki je želela ostati zvesta karizmi ustanoviteljice, ter druga, ki je sledila karizmi skalabrincev, s katerimi so sodelovale. Obenem pa je Clelia postala žrtev obrekovanja in zavisti zaradi bankrota, ker ni želela javno obdolžiti krivca. V Rimu so jo leta 1911 celo izključili iz vodstva skupnosti in šele zadnji dve leti pred smrtjo se je smela zopet vrniti v materno hišo.
Danes: Okoli 1200 sester danes deluje v številnih državah: Italiji, Švici, Braziliji, Argentini, Čilu, Urugvaju, ZDA, Mozambiku, Albaniji, na Tajvanu in Filipinih.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: 3. novembra 2018 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 21. novembra.
Splet: www.madreclelia.org
Vir

Bila je redovnica, ki je vedno gledala samo Boga. Njeno geslo je bilo »le Bog«. Pred vsem in nad vsem. Vredno ga je bilo izbrati kot edini življenjski ideal ter zaupati le Vanj, posebej v luči izkušnje mnogih nasprotovanj, ki jih je doživela. Tudi svojim sosestram je priporočala: »Vtisni si v srce, da je le Bog tvoje edino bogastvo in tvoje edino pribežališče.«
Njeno življenje je postalo molitev

Življenje blažene Clelie je bilo zaznamovano z intenzivno in stanovitno kontemplativno molitvijo. Pričevanja so soglasna v trditvah, da je neprenehoma molila ter imela svoj pogled usmerjen v Boga in v njegovo Besedo. Vsako svoje dejanje je prepletala z molitvijo, tako da je njeno življenje postalo molitev. Zaradi tako globoke notranje povezanosti z Bogom je včasih tudi izpuščala obroke.
Na sovraštvo in prezir odgovarjala z dejavno ljubeznijo

S pogledom, uprtim v rano Jezusovega Srca, je tudi ona na sovraštvo in prezir odgovarjala z dejavno ljubeznijo. Ob vznožje tabernaklja je polagala vsakršno nasprotovanje. Pred Jezusovim Srcem je prepoznavala, da je njegova volja sprava z vsemi ter našla moč, da je odpustila tistim, ki so jo preganjali.
Podaritev Jezusovemu Srcu, biti znamenje Božje ljubezni

Preko svoje popolne podaritve življenja je bila ustanoviteljica apostolk Presvetega Srca Jezusovega in je utelešala karizmo inštituta. Gre za karizmo, ki je aktualna in privlačna: podariti se popolnoma in z veseljem Jezusovemu Srcu, da bi bili živo in verodostojno znamenje ljubezni Boga do človeštva.
Svetniki in blaženi so živa in živeta sporočila Boga

Dragi bratje in sestre, svetniki in blaženi so za nas živa in živeta sporočila Boga. Zato nam jih Cerkev daje kot zglede, katere naj častimo in posnemamo.
Preberi tudi
Vrhovna predstojnica apostolk Presvetega Srca Jezusovega o ustanoviteljici, novi blaženi
04/11/2018
Vrhovna predstojnica apostolk Presvetega Srca Jezusovega o ustanoviteljici, novi blaženi

Odprimo se torej za sporočilo, ki nam ga blažena Clelia Merloni prinaša na tako jasen način preko svojega življenja in delovanja. Moralno trpljenje jo je utrdilo, da je postala močna in pogumna žena, ki je znala pričevati o Jezusovi ljubezni v vseh okoliščinah. Združiti se z Jezusovim prebodenim Srcem in želeti živeti Kristusovo trpljenje pomeni zavedati se, da je objem križa temeljni pogoj za to, da bi okrog nas izviralo življenje ter ne bi dopustili, da bi nad njim prevladala smrt, da bi prevladalo sovraštvo nad ljubeznijo, razdeljenost nad občestvom.
Pozornost do najšibkejših in revnih, verska vzgoja mladih

Blažena se namreč ni nikoli uklonila pred žalitvami in obrekovanji vseh vrst. Nanje je odgovarjala tako, da je povsod širila ljubezen, posebej do najšibkejših in najrevnejših. Prizadevala si je za pomoč in versko vzgojo mladih generacij. S prijateljicami je pričela z novo obliko redovnega življenja, posvečenega Srcu Jezusovemu, katerega poglavitni značilnosti karizme sta molitev in trpljenje.
»Kristusova ljubezen nas žene«

Drage apostolke Presvetega Srca Jezusovega, danes se veselimo z vami, da je mati Clelia prišteta med blažene. Prosimo vas, da ohranjate živo njeno karizmo in predvsem njeno duhovnost darovanja, katerega središče je ljubezen, ki vse prenaša in odpušča. Poslanstvo, za katero je bila ustanovljena vaša redovna družina, je vedno aktualno. Geslo vaše skupnosti – »Kristusova ljubezen nas žene« – vas zavezuje, da naredite te besede sv. Pavla za svoje, in sicer tako, da izžarevate ljubezen brez prestanka in brez meja.

Prosimo Gospoda, da bi mogla pot svetosti, ki nam jo je z življenjem, oprtim na ljubezen do križa, pokazala mati Clelia Merloni, postajati vsak dan svetla in zanesljiva smer naše poti ljubezni do Boga in do bratov. Ponovimo skupaj: blažena Clelia Merloni, prosi za nas!
Vir

Nova blažena je imela posebno skrb za revne in neizobražene žene, saj je vedela, da so predstavljale najbolj krhek, ranljiv in izkoriščan del takratne družbe. To je bil razlog za to, da so bile prve dobrodelne ustanove namenjene skrbi za sirote, revna dekleta, ostarele, bolne in zapuščene žene.

Največja želja: posvečeno življenje
Clelia Cleopatra Maria Merloni se je rodila 10. marca 1861 v kraju Forlì na severu Italije, kjer je bila še isti dan tudi krščena. Starša Gioacchino Merloni in Maria Teresa Brandinelli sta bila preprosta človeka, živela pa sta v središču mesta. Oče je bil zaposlen kot delavec pri gradnji železnice Ancona-Bologna, s katero je pričel papež Pij IX. leta 1860. Julija 1864 je Clelina mama umrla, zato je odraščala pri stari mami, saj se je oče preselil v Sanremo, da bi našel boljšo službo. Ko se je tja preselila tudi Clelia, si je na vse načine prizadevala, da bi uresničila svojo največjo željo – da bi sledila Kristusu na poti posvečenega življenja.

Imela je vse za izgubo zaradi Kristusove ljubezni
Ker je bila edinka, je oče zanjo želel izbrano intelektualno izobrazbo. Učila se je francoščino in angleščino ter imela zasebne ure klavirja in vezenja z zlatom. Oče ji je pogosto prinašal dragocena oblačila in ji podarjal potovanja, okoli nje pa ni manjkalo snubcev, ki so se želeli poročiti z njo. Vendar pa je imela ona vse to za izgubo zaradi Kristusove ljubezni.

Začetki kongregacije in težave
Vsemu se je odpovedala zato, da bi ljubila Jezusa z vsem srcem in z vso dušo. Kljub očetovemu nasprotovanju je uspela uresničiti svojo željo, čeprav ne brez težav. V popolnem zaupanju v Božjo previdnost se je odpravila v Viareggio, da bi začela z ustanovo, posvečeno Srcu Jezusovemu. 30. maja 1894 so frančiškani Clelio in dve prijateljici predstavili kot apostolke Presvetega Srca Jezusovega. Kmalu so odprli šolo, vrtec, sirotišnico in dom za ostarele, in sicer s pomočjo velikodušne denarne pomoči njenega očeta. Njegovo spreobrnjenje na smrtni postelji – bil je namreč ateist in prostozidar – je bilo sad molitve in žrtev hčerke. Clelia je podedovala veliko imetje, vendar je bilo zaupano v roke nekega duhovnika, ki je denar zapravil in pobegnil. Posledično so propadle tudi mnoge dobrodelne ustanove v Viareggiu. Škof Piacenze, Giovanni Battista Scalabrini, ustanovitelj ene izmed misijonarskih kongregacij, je sprejel skupino sester v svoji škofiji in jim pomagal.

Notranji spori, zavist
Leta 1900 jih je poslal v misijone med italijanske migrante v Brazilijo in v ZDA, vendar pa je med sodelovanjem s skalabrinci prišlo do notranjih sporov. Tako sta znotraj kongregacije nastali dve skupini: tista, ki je želela ostati zvesta karizmi ustanoviteljice in tista, ki je sledila skalabrinski karizmi. Poleg tega je Clelia postala žrtev obrekovanja in zavisti zaradi bankrota in sodnih procesov. Ker ni želela javno obdolžiti duhovnika, ki je ukradel denar, je nase vzela krivdo za vso situacijo.

Izključena iz vodstva skupnosti
Obrekovanje je doseglo tudi Rim, tako da je bila izključena iz vodstva skupnosti, katere ime je bilo spremenjeno. Prav tako so bile objavljene nove konstitucije. Med letoma 1916 in 1928 se ni smela približati kongregaciji, ki jo je ustanovila. Tudi po tem, ko ji je bilo dovoljeno, da je ponovno vstopila v generalno hišo v Rimu, je zadnji dve leti življenja živela v sobi, daleč stran od skupnosti. Umrla je 21. novembra 1930.

Dostojanstvo žene, oblikovanje močnih in nežnih osebnosti
Kljub prisilnem odmiku je vse življenje ljubila svojo skupnost, odsev njene ljubezni do Srca Jezusovega. Pri svojem delovanju je izkazovala to posebno ljubezen. S svojim življenjem je v tedanji družbi želela pokazati na dostojanstvo žene. Zato je sosestre vabila, naj se dobro formirajo, da bi mogle nato tudi same formirati svobodne in samostojne žene, ki bi bile sposobne ustvariti dobro družino in najti delovno mesto v družbi. Izobraževanje je videla kot delo usmiljenja. Sestram, ki so bile učiteljice, je naročala, naj bodo do vseh blage in odločne, da bi oblikovale močne ter hkrati nežne osebnosti.

Vir

Views: 14