blaženi Teodoro Illera de Olmo in tovariši – duhovniki, redovniki, redovnice in laiki, mučenci

10. novembra 2018 je v Barceloni potekala beatifikacija 16 mučencev, ki so bili umorjeni v času preganjanja v Kataloniji med letoma 1936 in 1937. Slovesno sveto mašo v baziliki Svete Družine je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V homiliji je poudaril, da so novi blaženi »z močjo svojega trpljenja znamenje tiste največje ljubezni, ki zajema vsako drugo vrednost.«

Med novimi blaženimi je devet redovnikov, štiri redovnice in trije laiki. To so: p. Teodoro Illera in osem sobratov iz kongregacije Sv. Petra v vezeh; s. Andrea Solans in dve sosestri iz kongregacije sester kapucink Matere Božjega Pastirja; s. Carlotta della Visitación Duque iz kongregacije frančiškank Svetih Src ter trije laiki: Eliseo Moradillo, Gregorio Díez, vdovec, in njegova sestra Camila Díez. Ti predstavljajo le majhen delež več kot 900 vernikov, ki so bili umorjeni v enem izmed najbolj krvavih obdobij preganjanja kristjanov v sodobni Evropi. Takoj po koncu vojne so katalonski škofje v spomin nanje dali napisati posebno posvetilo v križnem hodniku barcelonske katedrale. Pretresljivo je dejstvo, da so bili trije laiki umorjeni prav zato, ker so na svoj dom sprejeli redovnike.

Od leta 1931 in predvsem leta 1934 so se redovne skupnosti soočale z velikimi težavami pri opravljanju običajnih pastoralnih in vzgojnih dejavnosti zaradi politike republikanske vlade, ki je bila nasprotna veri. Posebej v Barceloni je prišlo do zelo nasilnega preganjanja kristjanov, med katerim so bile požgane in uničene cerkve, samostani in šole, veliko število duhovnikov in redovnikov pa je bilo umorjenih. Že samo dejstvo, da so bili posvečeni, je zadostovalo, da so bili obsojeni na smrt. Tudi laiki, ki so jim pomagali ali jih spremljali, so bili umorjeni.

Kardinal Becciu je v homiliji spomnil, da nas novi blaženi vabijo, da bi pomislili na mnoge vernike po svetu, ki so tudi danes preganjani – na prikrit, silovit način, saj se zaradi pomanjkanja verske svobode ne morejo braniti. Pri tem se je navezal na besede iz Pisma Rimljanom, kjer apostol Pavel zapiše, da nas »nič ne bo ločilo od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič, ne smrt, ne skrivnostne sile sveta, ne prihodnost, ne nobena stvar (prim. Rim 8,38-39). Bog je namreč poslal svojega edinega Sina na Svet in ta Sin je dal svoje življenje za nas; takšna ljubezen se ne bo nikoli končala. Močnejša je od vsake druge stvari in ohranja v večnem življenju tiste, ki so tako ljubili Boga, da so zanj dali življenje. Režimi preganjanja minejo, slava mučencev pa ostane.«

Kardinal se je nato navezal še na Jezusove besede v evangeliju, ki dobro povzame življenje novih blaženih: »“Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.” (Jn 12,24) Da bi obrodilo sad, mora pšenično zrno umreti. Ti naši bratje in sestre, ki so bili danes razglašeni za blažene, so bili v vsaki svoji izbiri “zrno”, saj so sprejeli, da so vsak dan počasi umirali, ko so se darovali v službi evangelija, vse do zadnjega junaškega dejanja. Rodovitnost vsakega oznanila in služenja Cerkvi se meri v razpoložljivosti za to, da smo pšenično zrno, ki pade v zemljo, kakor Jezus, ki je obrodil veliko sadu, ko je umrl. Povzdignjen iz zemlje, priteguje vse človeštvo k Očetu.

Tudi danes, v tej naši razdrobljeni družbi, ki je zaznamovana z razdeljenostmi in zaprtostmi, je tisti, ki želi rasti in biti koristen bližnjemu in družbi, poklican pričevati logiko pšeničnega zrna. Jezus nam ne pravi, naj izgubimo materialno življenje, da bi imeli duhovno življenje, ampak naj živimo kot dar in v ljubezni do drugih. Le tisti, ki popolnoma daruje samega sebe iz ljubezni, obrodi sad in se odpira za resnično življenje. Jezus pa nam v evangeliju prav tako pravi: “Če kdo meni služi, naj hodi za menoj.” (v. 26) Služenje je torej prava pot hoje za Jezusom.«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je homilijo v Barceloni sklenil z željo, da bi nam beatifikacija 16 novih mučencev pomagala poživiti vero, naše krščansko pričevanje in naše življenje. Spomnil je, da so psalmistove besede, ki so bile prebrane med sveto mašo, za nas zapisane s krvjo naših blaženih: »Slavil bom Gospoda v vsakem času. Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« (Ps 33) »Naj bo tako tudi za nas,« je še dodal kardinal Becciu in se priporočil priprošnji novih mučencev: »Blaženi Teodoro Illera de Olmo in 15 tovarišev mučencev, prosite za nas.«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vir

Views: 10

blažena Marija Karmen Lacaba Andia in tovarišice – redovnice in mučenke

blažena Marija Karmen Lacaba Andia in tovarišice - redovnice in mučenke22. junija leta 2019 je v Madridu potekala beatifikacija Marie Carmen Lacaba Andia in njenih 13 sosester, mučenk iz Frančiškanskega reda Brezmadežnega spočetja. Slovesnost je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o pričevanju novih blaženih.

14 redovnic umorjenih iz sovraštva do vere …
»Gre za znan kontekst španske državljanske vojne med letoma 1936 in 1939, kjer je poleg političnih razlogov izbruhnilo sovraštvo proti kristjanom do te mere, da lahko rečemo, da je šlo za eno najhujših protikatoliških preganjanj, ki jih je doživela Cerkev. V načrtu je bilo celo popolno razkristjanjenje Španije. Spomnimo, da je v takšnih okoliščinah potekalo preganjanje v Mehiki, kot tudi v Rusiji, od koder izhaja ateistični, protikrščanski okvir, ki so ga narekovali zagovorniki komunizma. To je kontekst. Te sestre so bile umorjene iz sovraštva do vere.«

Krutost človeka, ki se ne usmili niti ostarelih žena
Vendar pa niso bile umorjene istočasno, ampak v razmiku približno enega meseca, kar kaže na stopnjevanje nasilja v tedanji Španiji, ki se ni ustavilo niti pred ostarelo redovnico – s. Asuncion Monedero, eno izmed novih blaženih –, ki je bila na invalidskem vozičku. Kardinal Becciu je ob tem odgovoril na vprašanje, kako je mogoče to razložiti ter kaj je bilo v srcu ljudi, ki so to storili: »Težko je razložiti. Naj opozorimo, da so bile v tej skupini sester tako dvajsetletnice kot tudi ostarele, med njimi ena celo na invalidskem vozičku. 10 jih je bilo iz samostana Las Rozas, po dve pa iz samostana El Pardo in Escalona. Bile so aretirane in ustreljene med 23. avgustom in 8. novembrom, torej ne vse skupaj, ampak v skupinah. To je težko razložiti. Po eni strani vidimo nedolžnost, krotkost teh oseb, ki pustijo, da jih umorijo in izrečejo besede odpuščanja, po drugi pa krutost človeka, ki se ne usmili niti ostarelih, nemočnih žena. Srce je skrivnost. Ni mogoče, da obstajajo tako velika nasprotja: na eni strani krotkost in na drugi neverjetna krutost.«

Kdor odpušča, zmaga
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spregovoril o s. Marii Carmen Lacaba, ki je bila opatinja samostana El Pardo. »Imela je 54 let in ena izmed njenih tovarišic pravi, da je bil njen značaj blag in ljubezniv, zelo rada je imela molitev. Zdelo se je, kakor da bi vedno živela v božji bližini: to je pričevanje ene izmed njenih sosester. Sposobne so bile odpustiti, kakor je Jezus odpustil svojim krvnikom, ko je prosil Očeta “odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,” skoraj kakor da bi jih opravičil. Tukaj nas Jezus vabi, da bi imeli široko srce, ni lahko. Odpustiti ni lahko, vendar pa je Jezus odpustil in v zgodovini krščanstva imamo zelo veliko tistih, ki so znali odpustiti in ki odpuščajo. To je Božja milost. Človekovo srce je pripravljeno odreagirati, ne da bi znalo nastaviti drugo lice. Občutek maščevanja je močno nagnjenje v človeku. Le tisti, ki na hudo odgovori s hudim, tisti, ki na žalitev odgovori z maščevanjem, povzroča uničenje, sovraštvo; kdor pa sprejme in odpušča, ustvarja življenje in stori, da se pozabijo temni trenutki življenja posameznikov kot tudi zgodovine. Kdor odpušča, zmaga.«

Pomen molitve
Mati Carmen je govorila, da »tišina z ljudmi podarja čas za pogovor z Bogom.« Kardinal Becciu je ob koncu intervjuja razmišljal ob teh besedah in dejal, da nam pomagajo dobro razumeti molitev. »Spomnimo se, da nam je Jezus sam rekel: “Ne govorite veliko besed. Oče ve, kaj potrebujete.” Raje recite “Oče naš”, ali iščite najprej Božje kraljestvo in vse vam bo navrženo. Molitev se tukaj razume tako, kot se mora: ne gre za to, da prosimo, prosimo, prosimo. Gre tudi za ta trenutek, saj Gospod želi, da pokažemo zaupanje Vanj. Kot otroci moramo izraziti svoje potrebe, bolečine in Ga prositi, vendar pa je molitev predvsem to, da pustimo Bogu, da govori v nas. In tišina je globok odnos z Bogom, je resnično občestvo z Bogom, kjer Boga lahko slišimo, in razodeva se predvsem v tišini. Molitev torej ni nekaj, kar se stori v naglici; pomeni dati pravi prostor Bogu, da bi mogel govoriti v tvojem srcu.«
Vir

Sestra Agnese di San Giuseppe (Inés Rodríguez Fernández), 46 let;
Sestra Maria del Monte Carmelo della Purissima Concezione (María del Carmen Rodríguez Fernández), 40 let,
† Vicálvaro, Madrid, 22 avgust 1936

Sestra Maria di San Giuseppe (Josefa Ytóiz), 65 let
Sestra Maria dell’Assunzione (Asunción Pascual Nieto), 49 let
† Madrid, konec oktobra 1936

Sestra Maria del Monte Carmelo (Isabel Lacaba Andia), 54 let
Sestra Maria del Pilar degli Abbandonati (Petra Peirós Benito), 73 let
Sestra Maria dell’Assunzione (Eustáquia Monedero de la Calle), 72 let
Sestra Maria del Santissimo Sacramento (Manuela Prensa Cano), 49 let
Sestra Maria di San Giuseppe (Manuela Balbina Rodríguez Higuera), 50 let;
Sestra Maria Guadalupe dell’Ascensione (María De Las Nieves Rodríguez Higuera), 44 let;
Sestra Maria Giovanna di San Michele (Juana Josefa Ochotorena Aniz), 65 let
Sestra Maria di Gesù (Basilia Diez Recio), 47 let
Sestra Maria del Pilar (Clotilde Campos Urdiales), 39 let
Sestra Maria Beatrice di Santa Teresa (Narcisa García Villa), 28 let
† Madrid, med 8. in 17. novembrom 1936
Vir

Views: 15

sveti Demetrij – aleksandrijski škof

Verjetno je bilo krščanstvo v Egiptu že v apostolskih časih predvsem v judovskih skupnostih. V letih 115 in 117 je bilo hudo preganjanje judov in posledično tudi kristjanov, ko so bile krščanske skupnosti praktično uničene. Na pogorišču prvotnega judovskega krščanstva povezanega z Jeruzalemom pa je zraslo grško krščanstvo s sedežem v Aleksandriji. Koptska Cerkev se prvič uradno pojavi v dokumentih ob koncu drugega stoletja, ko je omenjen aleksandrijski škof Demetrij. Po izročilu na katerega kopti dajo veliko, naj bi bil Demetrij enajsti naslednik evangelista Marka.
Vir

Views: 12

sveti Melanij iz Rennesa – škof in spoznavalec

– V mestu Rennes, spomin svetega Melánija, škofa in spoznavalca, ki je po mnogih čudežih, neprestano zamaknjen v nebo, odšel s sveta.
– V Rennesu [renu] (v Bretanji, v Franciji), sveti Melánij, škof, ki je v kraju Plaz pri reki Vilaine, sam s svojimi rokami, zgradil cerkev in zbral menihe k božji službi ter se nato preselil h Gospodu.
Vir

Views: 11