Imena: Lenart, Leonard, Narte, Lenka, …
Živel je v šestem stoletju. Rodil se je plemiškim staršem na dvoru frankovskega kralja Klodvika in se kmalu povzpel do uglednega kraljevega svetovalca. Zgodaj se mu je odpirala s častmi posuta življenjska pot, Bog pa ga je namenil za druge naloge. Reimski škof Remigij ga je vpeljal v krščansko vero, ki ga je tako prevzela, da se je dal kmalu krstiti in se odrekel prednostim plemiškega rojstva. Pridno je študiral in bil posvečen v duhovnika. Z živo prepričevalno besedo je mnoge poganske plemiče pridobil za krščansko vero. Bog mu je dal tudi dar čudežev.
Pozneje se je Lenart umaknil v gozdno samoto, ki mu jo je naklonil kralj. Prosil ga je, naj mu da toliko zemlje, kolikor je more v eni noči na oslu objezditi. Na podarjenem zemljišču je kmalu zrasla cerkev, posvečena božji Materi. Zraven cerkve so postavili nov samostan, v katerem je Lenart opravljal opatovsko službo z vso natančnostjo in očetovsko ljubeznijo. Samostan je kmalu postal privlačna točka številnih romarjev, ki so pri slovečem opatu iskali sveta in tolažbe. Posebej se je trudil za spreobračanje jetnikov. Za nešteto jetnikov je posredoval pri kralju in dosegel, da so jih izpustili. Potem jim je priskrbel zaposlitev pri krčenju zemlje ali pri obdelovanju polja in je tako ustvaril cela kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami, nekdanje kaznjence pa je obvaroval brezdelja in povrnitve v stare grehe.
Sv. Lenart je zavetnik jetnikov in ga pogosto upodabljajo z razbitimi verigami, ker je tolikokrat dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov. Časte ga tudi kot zavetnika za zdravje živine, zlasti konj. Njegovo češčenje je prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Sv. Lenart je umrl leta 559 kot opat v samostanu Noblac v Franciji.
Svetnik, ki je zlasti od 15. stoletja dalje slovel v južni Nemčiji kot velik ljudski priprošnjik in zavetnik v sili, je bil tudi na Slovenskem deležen velikega češčenja. Na naših tleh mu je posvečenih blizu sedemdeset cerkva, med njimi največ podružnic. Mnogo cerkva je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni iz turške sužnosti.
Svetnik goduje 6. novembra.
Vir

Lenart se je na dvoru frankovskega kralja Klodvika I. že kot deček uril in vzgajal za viteza ter kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor je pogosto zahajal reimski nadškof sveti Remigij, ki je Lenarta seznanjal s krščanstvom, in to ga je tako prevzelo, da se je kmalu dal krstiti, se odrekel svojemu plemiškemu poreklu in bil kasneje posvečen v duhovnika. S svojim zgledom in besedo, zlasti pa s čudežnimi ozdravljenji, ki so jih bili ljudje deležni po njegovi priprošnji, je za krščansko vero pridobil tudi mnoge svoje vrstnike. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa in kralj ga je hotel imeti na škofiji blizu dvora. Lenart pa si tega ni želel, zato se je izselil iz Reimsa in najprej vstopil v samostan pri Orleansu, kasneje pa zaživel kot puščavnik. Naselil se je v gozdu pri Limogesu in tu preživljal čas v spokornosti in premišljevanju. Sčasoma se je glas o njem razširil in ljudje so začeli prihajati k njemu po nasvet in pomoč. Zlasti kmetom je pomagal z nasveti pri živini in boleznih. Vedno več je bilo tudi takih, ki so ga želeli posnemati, zato je ob njegovi puščavniški celici zraslo pravo samostansko naselje. Lenart je na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj, pozidal cerkev in samostan, ki ga je poimenoval Nobiliacum. Kraj je kmalu postal romarski, ljudje pa so pri Lenartu iskali svèta in tolažbe. Najbolj srečen je bil, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Legenda pravi, da mu je kralj Klodvik obljubil, da bo pomilostil vsakega jetnika, ki ga bo Lenart lahko obiskal. Takih jetnikov, za katere je Lenart posredoval, je bilo ogromno, vsem pa je po izpustitvi priskrbel delo pri krčenju zemlje ali obdelovanju polja. Tako so nastala prava kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami. Lenartu so se zato kasneje priporočali tudi mnogi, ki so bili v turškem ujetništvu.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Leonhard, sestavljenega iz besed Lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je v 5. stol. v Franciji, umrl pa leta 559 pri Limogesu v Franciji.
Družina: Lenart naj bi se rodil v frankovski plemiški družini.
Zavetnik: kmetov, hlapcev, hlevov, živine in konj, priprošnjik v vseh kmečkih zadevah; zavetnik ključavničarjev, kovačev, fužinarjev, voznikov, nosačev, sodarjev, trgovcev s sadjem in rudarjev, porodnic in za dobro rojstvo, nerodovitnih žena, jetnikov, priprošnjik proti glavobolu in duševnim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatskimi atributi (palica); poleg tega ima pri sebi še druge atribute: knjigo, verige, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.
Legenda: O Lenartu pravi legenda, da je nekoč s svojimi molitvami pomagal noseči kraljici, ki je bila s kraljem v gozdu, kjer je bival, na lovu. Kraljičina nosečnost se je zapletla in življenje obeh, nje in otroka, je bilo v nevarnosti. Po srečno prestanem porodu mu je kralj v zahvalo podaril toliko zemlje, kolikor jo je lahko v eni noči objahal na svojem oslu. Tako je na tistem mestu nastala noblaška opatija, kasneje pa mesto Saint-Leonard.
Pregovori: Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča. Kolikor ima Lenart snega na planini, toliko ga ima božič v dolini.
Goduje: 6. novembra.
Vir

V mestecu blizu Limogesa [limóža] (v Akvitániji), sveti Leonárd, puščavnik.
Vir

Današnji godovnjak sv. Lenart ima na slovenskih tleh blizu 70 cerkva, kar priča o njegovi priljubljenosti med našimi vernimi predniki. Prve cerkve njemu na čast so nastajale v 12. stoletju, večina od njih pa je bilo zgrajenih po 15. stoletju: sezidali so jih ljudje, ki so se srečno rešili iz turškega ujetništva, ker so se priporočili sv. Lenartu, zavetniku jetnikov. Iz njegovega življenjepisa bomo videli, s čim si je ta naziv zaslužil. Značilnost nekaterih cerkva sv. Lenarta je, da so opasane z verigo, skovano iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali svetniku v dar. Ena takih cerkva stoji na Dolenjem Cerovem v Goriških Brdih. To opasanje z verigo pa ni le znamenje zahvale za rešitev iz jetništva, ampak je tudi ostanek prastarega obredja opasovanja, ki jih je poznalo že pogansko verovanje. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga, da so z opasovanjem “predvsem hoteli zavarovati vsak sveti, posvečen prostor, v katerem je bila potem mogoča nemotena pobožnost”. Potem navaja pričevanje pisatelja Frana Levstika, da je za (cerkveno) žegnanje v jugozahodni Sloveniji znan naziv ‘opasilo’, ker je bil “nekdaj običaj, da so o taki priliki cerkev s svečami opasali”.
Lenart je bil sin plemiške frankovske družine in deležen je bil viteške vzgoje na dvoru kralja Klodvika. Kmalu je postal upoštevan kraljev svetovalec. Reimski nadškof sv. Remigij, ki je krstil kralja Klodvika, je tudi Lenarta poučil v krščanski veri, katere se je oklenil s tako ljubeznijo, da je bil po nekaj letih študija posvečen v duhovnika. Zdaj je neutrudno misijonaril na dvoru. Nadškof Remigij ga je posvetil v škofa, toda Lenart ni hotel sprejeti škofovskega sedeža, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik, zato je zapustil Reims in se umaknil v samostan pri Orleansu. Že čez malo časa pa je samostan zapustil, ker se je hotel poglobiti v krščansko življenje kot samotni puščavnik. V tisti samoti je živel v skrajni spokornosti in premišljevanju. Glas o njegovem svetništvu je privabljal mnoge ljudi, ki so pri njem iskali nasveta in duševne pomoči. K njemu so se zatekali tudi okoliški kmetje, ki jim je pomagal z nasveti pri živinskih in kužnih boleznih. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zrastlo samostansko naselje Noblac, v katerem je Lenart opravljal službo opata. Samostan je privabljal številne romarje, ki so pri svetniškem opatu iskali sveta in tolažbe. Največje zadoščenje mu je bilo, če je mogel spreobrniti kakšnega zakrknjenega kaznjenca. Pri kralju je posredoval za neštete jetnike in dosegel, da so bili izpuščeni. Potem jim je priskrbel primerno zaposlitev bodisi pri krčenju zemlje, pri obdelovanju polja in na ta način ustvaril cela kmečka naselja, nekdanje kaznjence je obvaroval brezdelja in vrnitve v stare grehe.
Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in običajno ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker mnogim nedolžnim jetnikom izprosil prostost. Časte ga tudi za zavetnika živine, zlasti konj. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. Njegovo češčenje v 12. stol. prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Pri nas je sv. Lenart tudi vremenjak. Slovenski vremenski pregovor pravi: »Kakršno je vreme na Lenartovo, tako bo do božiča.«
Osebno ime Lenart je pri nas razmeroma redko, še redkejši sta obliki Leonard in Leonarda; skrajšana oblika imena Lenart je Narte.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 2459