blaženi Peter Pavel Navarro – duhovnik, redovnik in mučenec

Peter Pavel NavarroMučenec na japonskem
Jezuitski duhovnik in dva kateheta, ki sta mu pomagala, so bili zajeti med velikim preganjanjem v začetku sedemnajstega stoletja na Japonskem. Po rodu iz severne Italije, je Peter Pavel Navarra (1560-1622) leta 1584 odšel v Goo v Indiji, kjer je bil leto pozneje posvečen v duhovnika. Avgusta 1586 je prišel na otok Hirado na zahodu Japonske in se najprej eno leto učil jezika, nato pa pričel s pastoralnim delom v Shikoku in Honshu. Spoznal je, da se mora prilagoditi Japoncem, če želi imeti uspeh pri evangelizaciji. Naučil se je tekoče govoriti in pisati v japonščini, prevzel je njihov stil oblačenja in način življenja.
Ko so ga krajevna preganjanja kristjanov prisilila, da se je preselil, je prišel v kraljestvo Bungo na severu Kyushu. Leta 1614 je izšel ukaz Shogun Iyeyasu-ja, da morajo vsi tuji misijonarji zapustiti državo. Peter Pavel je bil med tistimi nekaj desetimi jezuiti, ki so se odločili, da bodo ostali in delovali na skrivnem. Naslednjih sedem let je hodil po pokrajini Shimbara preoblečen v kmeta, trgovca, prodajalca lesa ali berača, kar mu je pomagalo, da je prišel do kristjanov in na njihovih domovih obhajal z njimi evharistijo in jim podeljeval zakramente. Vedel je, da ga lovijo, zato je potoval samo ponoči. Podnevi je v japonščini pisal: “Apologija krščanstva proti obrekovanju poganov”.
Petra Pavla sta spremljala dva katehista. Peter Onizuka (1604-1622) je bil še najstnik, čigar oče je gostil duhovnika begunca. Dennis Fujishima (1584-1622) pa je bil blizu 40 let star in je postal kristjan v mladih letih.
Onizuka in Fujishima sta bila skupaj z Petrom Pavlom tudi po božiču leta 1621, ko so jih preganjalci ujeli skupaj z Clement Yuemon, ki je bil tudi Petrov pomočnik. Odpeljali so jih k daimiu v Arimi. Ta jih je sprejel, čeprav so bili po zakonu brez dvoma krivi širjenja krščanstva. Ponudil jim je svobodo, če se odpovejo krščanstvu, kar pa so zavrnili. Hotel jih je na skrivaj poslati v Macaou, kjer bi jih izpustili, a preden mu je to uspelo, je prišel šogunov ukaz, da morajo umreti s počasnim sežiganjem.
1. novembra, na dan usmrtitve, je pater Peter Pavel maševal v čast vsem svetim in sprejel v Družbo Jezusovo Onizuka in Fujishima, ki sta med mašo izrekla redovne zaobljube. Vsi štirje so bili privezani h kolom, vendar niso dolgo trpeli, saj je daimio dal navodila vojakom, naj dobro naložijo na ogenj, da bo močno gorelo.
Vir

V Šimabari (na Japonskem), blaženi mučenci: Peter Pavel Navarro, duhovnik, Dionizij Fujišima in Peter Onizuka Sandayu, redovnika, iz Jezusove Družbe, in Klement Kyuemon, ki so bili sežgani v ognju zaradi sovraštva do krščanske vere.
Vir

Views: 10

sveti Benignus – duhovnik in mučenec

sveti Benignus - duhovnik in mučenecV Dijonu [dižónu] (v lyonski Galiji, danes v Franciji), sveti Benígnus, ki se časti kot duhovnik in mučenec. Sveti Polikarp ga je poslal oznanjat evangelij v Galijo in ko ga je dal sodnik Terencij pod cesarjem Markom Avrelijem z najhujšimi mukami na mnoge načine trpinčiti, je nazadnje zapovedal njegov vrat z železnim drogom zmečkati in telo s sulicami prebosti.
Vir

Sveti Benignus je bil rojen v mestu Smyrna v Mali Aziji (danes Izmir na zahodni obali Turčije). Tam je bil učenec svetega Polikarpa († 155; praznik 23. februar), ki je poznal apostola Janeza († okoli 100; praznik 27. december). Škof ga je v spremstvu duhovnika Andocha († 2. stoletje; praznik 24. septembra), diakona Thyrsa († 2. stoletje; praznik 24. septembra), poddiakona Andéola (prvotno Anatolius; † 2. stoletje; praznik 1. maj) in še nekaj duhovnikov poslal v Galijo, da tam oznanjajo evangelij. Pristali so nekje v bližini Marseilla.
Andéol je nekaj časa ostal v Carpentrasu; od tam se je odpravil v Viviers, kjer je na koncu umrl mučeniške smrti.
Ostali so prispeli v mesto Autun. Tam jih je prijazno sprejel senator Faustus. Benignus je tako prepričljivo govoril o Jezusu in evangeliju, da je rimski dostojanstvenik opustil svojo vero in se spreobrnil h Kristusu, skupaj s svojim sinom Symforianusom. Ta prvi začetek se je kmalu razvil v cvetočo krščansko skupnost.
Faustus je Benignusa prosil, naj odide v Langres in tam poskuša spreobrniti vnuke matrone Leonille, trojčke Speusippusa, Eleusippusa in Meleusippusa, k pravi veri. Benignus se je odpravil tja in s svojim navdihujočim zgledom resnično pripeljal tri mlade moške k Kristusu. Dali so se krstiti, odstranili vse rimske božanske kipce iz svoje vile in svojo hišo spremenili v cerkvico, ki jo je Benignus posvetil apostolu sv. Janezu.
Nato je Benignus odšel v Dijon. Tam je našel gostoljubno zatočišče pri ženski po imenu Paschasia († okoli 178; praznik 9. januar) in tam je na koncu umrl mučeniške smrti.
NL

Views: 9

Vsi sveti – praznik

Vsi svetiV V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju poznali praznovanje spomina vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, zavedajoč se, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanost njegovih udov. Na osmi dan po binkoštih so praznik vseh mučencev nastavili malo pred letom 600 tudi v Rimu. Papež Bonifacij pa je 13. maja leta 609 ali 610 rimski tempelj Panteon posvetil Mariji in vsem mučencem. Praznik so začeli obhajati 13. maja.
Misel o prazniku vseh svetnikov (ne več samo mučencev) je dobila vidno oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v cerkvi v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Množice romarjev so vsako leto za 13. maj prihitele v Rim. Gregor IV. pa je sto let pozneje praznik izrečno preložil na 1. november in ukazal, naj se ta dan v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. V 9. stoletju so ga sprejeli tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.
Cerkev je uvedla praznik vseh svetnikov, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej. Drugi razlog: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnem pogrešimo ali iz človeške slabosti opustimo.
Zlasti naj bi se na »vse svete« spominjali tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Vseh svetih se spominjamo 1. novembra.
Vir

Slovesni praznik vseh svetih, ki so s Kristusom v slavi, v kateri se skupnega praznika v njihovi družbi veselijo nebesa. Njihov spomin časti sveta Cerkev na zemlji, še na potovanju, da se ob njihovem zgledu vzpodbuja, veseli podpore in nazadnje ovenča z zmago pred obličjem Božjega Veličastva za vso večnost.
Vir

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti”.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 360

blaženi Peter Onizzuca Sandayu – redovnik in mučenec

Japonski mučenec Peter Onizzuca Sandayu (1604–1622) je bil zajet med velikim preganjanjem na Japonskem v začetku 17. stoletja skupaj s patrom Petrom Pavlom Navarro, s katerim je delal kot katehist. Bil je še najstnik, njegov oče pa je gostil duhovnike, ki so se skrivali.
Ko je šogun Ijejasu leta 1614 izdal ukaz, da morajo vsi tuji misijonarji zapustiti Japonsko, je bil Navarra eden izmed nekaj ducat jezuitov, ki so ostali in delovali nezakonito. Naslednjih sedem let je skupaj s Petrom Onizzuco in Dionizijem Fugišimo potoval po provinci Šimbara. Ta dva sta bila z njim, ko so ga kmalu po božiču leta 1621 prijeli skupaj s še enim pomočnikom Klementom Juemonom in vse odvedli pred dajmija v Arimo. Ta je ujetnike spoštoval, čeprav so bili očitno krivi oznanjanja prepovedanega krščanstva. Ponudil jim je svobodo, če so se pripravljeni odpovedati krščanstvu. To so zavrnili. Želel jih je na skrivaj prepeljati v Macao, kjer bi jih osvobodil, a je, še preden je mogel načrt izpeljati, prišel šogunov ukaz, da morajo umreti s počasnim sežiganjem.
Na dan usmrtitve, 1. novembra 1622, je pater Navarra maševal v čast vsem svetim, med mašo pa sta Onizzuca in Fugišima izrekla redovne zaobljube. Vse so privezali k kolom, niso pa dolgo trpeli, saj je dajmijo ukazal vojakom, naj tako naložijo drva, da bo ogenj hitro zagorel.
Vir

Views: 6