sveti Nonij Alvarez Pereira – vitez in redovni brat

Nonij AlvarezSveti Nonij Alvarez spada v vrsto mož in žena, ki jih ima in časti vsak narod kot svoje narodne junake, običajno zato, ker so se borili za neodvisnost in svobodo. Izjemno sposoben in pogumen je bil komaj petindvajsetleten že na čelu portugalske vojske in v treh odločilnih bitkah proti Kastiliji leta 1385 priboril Portugalski neodvisnost. Po ženini smrti je nekaj časa živel kot vdovec, nato pa se odpovedal vsem častem in imetju ter kot brat laik vstopil v karmeličanski samostan v Lizboni, ki ga je že prej dal sam sezidati. V svoji pobožni vnemi je namreč sezidal številne cerkve in samostane, v spomin na njegovo zmago nad Kastiljci pa so sezidali tudi največjo gotsko mojstrovino na Portugalskem, cerkev in samostan Batalha. Že za časa življenja so se širile govorice o njegovi svetosti, na njegovem grobu pa so se dogajali številni čudeži. Ljudje, ki so množično romali tja, so v pesmih opevali kreposti tega »svetega grofa«.
Ime: Kot redovnik si je privzel ime Nonij od svete Marije. Ime Nonij, Nuno izhaja iz latinščine, njegov pomen pa lahko izpeljemo iz besede nonus, devet, ali nonnus, stari oče.
Rodil se je 24. junija 1360 v Sernache do Bomjardim na Portugalskem, umrl pa 1. aprila 1431 na veliko noč v karmeličanskem samostanu v Lizboni.
Družina: Bil je nezakonski sin Alvara Gonsalvesa Pereira, viteza reda sv. Janeza Jeruzalemskega (ivanovci) in priorja v Cratu ter matere Irie Gonsalves do Carvalhal. Na očetovo zahtevo se je pri 17 letih poročil z vdovo Leonoro di Alvino, imel z njo dva sinova, ki sta kmalu umrla, ter hčer Beatriz, ki se je poročila s sinom portugalskega kralja Ivana I.
Mladost: Kot otrok je rasel med vitezi in se tudi sam navduševal za viteštvo. Komaj trinajstleten je bil sprejet v službo na portugalskem dvoru, bil kraljičin paž in zaradi svojega izrednega poguma kmalu povzdignjen v viteški stan.
Skupnost: Karmelski red ima za svojega začetnika preroka Elija, uradno pa je red in pravila priznal papež Honorij III. leta 1226. Kontemplativen in beraški red ima dve veji, moško in žensko, velja pa za enega izmed najstrožjih redov.
Zavetnik: Velja za portugalskega narodnega junaka.
Kreposti: Vse življenje ga je odlikovala globoka pobožnost, bil je velik častilec svetega Rešnjega telesa in Matere božje. Vsak dan je bil dvakrat pri sveti maši, pogosto opravljal sveto spoved, se veliko postil in bil svojim vojakom zgled neomadeževanega življenja. Kot menih je živel skrajno spokorno, opravljal najnižja dela, veliko molil ter beračil za preživetje.
Upodobitve: Nekatere upodobitve ga kažejo v viteški obleki, druge kot meniha z viteško opravo ob sebi, na večini slik pa je upodobljen kot sivolasi karmeličanski menih z brado. Ponekod drži v roki Marijino podobo ali križ.
Goduje: 1. novembra, na Portugalskem 6. novembra, v karmeličanskem redu pa obhajajo njegov god 1. aprila.
Vir

V Lizboni (na Portugalskem), blaženi Nónij Alvarez Pereira, ki je bil najprej postavljen v obrambo kraljestva, potem pa še zraven sprejet med brate oblate v Karmeličanskem redu. Živel je revno in skrito življenje v Kristusu.
Vir

Views: 17

sveti Arthur O’Neilly – misijonar in mučenec

Sveti Artur (Arthur) O’Neilly se je rodil na Irskem. Postal je duhovnik v Trinitarskem Redu in bil poslan kot misijonar v Egipt, kjer je bil 1. novembra leta 1282 živ zažgan.
Vir

Views: 27

blaženi Teodor (Jurij) Romža – škof in mučenec

blaženi Teodor (Jurij) Romža - škof in mučenecOtroštvo
Jurij Romža se je rodil 14.aprila leta 1911 v ukrajinskem obmejnem mestecu  Welykyj Bytschkiw (Veliki Bičkiv) na reki Tisi. Mestece se nahaja v jugozahodni Ukrajini, jugovzhodno od mesta Mukačevo. V času, ko se je Jurij rodil je mestece štelo kakih 6000 ljudi. Polovica meščanov so bili Rusini, ena četrtina Madžari in ena četrtina Nemci. Odrasel je v grkokatoliški rusinski družini Pavla Romže, ki je bil uslužbenec železnice. Materi je bilo ime Marija. Bil je pobožen in nadarjen fant in je obiskoval gimnazijo v mestu Hust. Z vsem srcem je želel postati duhovnik. Bil je dober prijatelj. Ukvarjal se je z gimnastiko in bil vedno med najboljšimi dijaki. Užival je sloves najpopularnejšega dijaka v mestu. V nogometu mu ni bilo enakega. Njegova odločitev, da postane duhovnik, je izzvala veliko začudenje.

Študent, duhovnik, škof
Leta 1930 ga je njegov škof poslal na študij v Rim, v kolegij Germanicum et Hungaricum. Od leta 1934 je živel v Russicumu, kjer je na Božič leta 1936 prejel duhovniško posvečenje. Bil je župnik v revni župniji Berezovo, kjer je živel skromno kot župljani. Pogosto je imel samo en obrok dnevno. Bil je zadovoljen in vesel. Nikoli ni potožil, rad je pomagal. Postal je ugleden pastoralni delavec. Leta 1939 je postal tudi profesor filozofije za duhovnike v Užgorodu, 24. septembra leta 1944 pa je bil posvečen v škofa v katedrali v Užgorodu. Njegovo geslo je bilo iz 18. psalma: “Ljubim te, Gospod, moja moč,  Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj.” Apostolski administrator škofije Mukačevo pa je bil samo tri leta.

Ni se hotel odreči Rimski cerkvi
Mesec dni po njegovem škofijskem posvečenju je Zakarpatske kraje okupirala ruska vojska. Mladi škof je zavrnil ponudbo, naj se odreče svoji katoliški veri in podvrže Moskovskem patriarhatu. “Raje umrem, kakor da bi izdal pravo vero.” Zato so se oblastniki odločili, da ga odstranijo. Takrat je imel 33 let. Spomladi leta 1946 je V Lavovu izvedena priključitev grkokatoliške v pravoslavno Cerkev. Pričel se je odkrit pregon zakarpatskih grkokatoličanov. Odpor duhovnikov in vernikov proti nasilnemu vključevanju v pravoslavje je bil močan. Nepremičnine katoliške Cerkve, vključno s cerkvami in župnišči so bile odvzete. Škofu so odvzeli tudi avto, zato je potoval z vprežnim vozom. Ustanovljeno je bilo tudi “Zakarpatsko bratstvo za vrnitev grkokatolikov v Rusko pravoslavno Cerkev.”  Od 5. junija leta 1946 so začeli škofa Romžo še močneje nagovarjati naj prestopi v pravoslavje. Obtoževali so ga, da je madžarski kolaborant, separatist in da se ukvarja z antisovjetsko dejavnostjo ter protipravoslavno propagando. Branili so mu obiskovanje cerkva, predavanja na šolah in semeniščih.
Ko so sovjetske enote 24. marca leta 1947 grkokatoliške menihe bazilijance pregnale iz njihovega samostana Mikola v Užgorodu, je blaženi škof v Moskvko poslal protestno noto. Končna priključitev k Moskovskem patriarhatu bi se moralo zgoditi leta 1949. Največja ovira za uresničitev tega cilja je bil škof. Medtem, ko so vse grkokatoliške škofe v danes zahodni Ukrajini aretirali in zaprli, so v primeru škofa Romže ukrepali veliko nasilneje.

Teodor Jurij RomzaPretepen in zastrupljen
Ko se je nekega dne na kmečkem vozu vračal iz kraja Lavki v Užgorod, so iz nekega tovornega vozila na voz streljali v nameri, da bi ga ubili. Z železnimi palicami so pobili kočijaža, dva bogoslovca pa sta utrpela lažje poškodbe. Škof  Teodor je bil s poškodbami glave in dvojnim zlomom čeljusti nezavesten odpeljan v bolnišnico v Mukačevo. Težko ranjen je bil tudi njegov spremljevalec Danijel Bačinski. Ko se je škofu stanje že začelo izboljševati, ga je sobarica preoblečena v medicinsko sestro ubila z injekcijo ciankalija. “O, Jezus!” so bile zadnje besede ubitega. Zločin je izvedla tajna policija. Pokopan je bil 4. novembra v katedrali v Užgorodu. Krsta s truplom škofa je zazidana v eno izmed bočnih niš v kripti. Mnogi verniki niso mogli priti na pogreb svojega škofa, saj so sovjeti onemogočili običajne prometne povezave.

Ni se vedelo niti za njegov grob
Februarja leta 1949 je bila katedrala predana pravoslavnim. Od takrat se je trdilo, da je tajna policija pokopala škofa Romžo na neznanem kraju. Ko je bila leta 1991 katedrala vrnjena grkokatoličanom, so odkrili posmrtne ostanke škofa mučenca. Dejstvo mučeništva je leta 1996 v svojih spominih potrdil nekdanji častnik tajne policije, Sudoplatov. Danes semenišče v Užgorodu nosi njegovo ime. Na kraju mučeništva je postavljen spomenik. 27. junija leta 2001 ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

V mestu Mukačevo (v Ukrajini), blaženi Teodor Jurij Romzsa, škof in mučenec, ki je v času zatiranja vere zaslužil doseči slavno palmo zaradi neutrudljive zvestobe, ohranjene do Cerkve.
Vir

Views: 21