V Rietu (v Sabini), blaženi Tomaž Bellaci [belači], redovnik iz Reda manjših bratov, ki je odpotoval v Sveto deželo in v Etiopijo. Trpel je od nevernikov težave in ujetništvo zaradi Kristusa, slednjič, vrnjen v domovino, se je v miru odpočil blizu sto let star.
Vir
Views: 13
Na Poljskem, spomin blaženega brata Ládislava, ki je s preprostim srcem služil Bogu, in s tem zaslužil, kakor pripoveduje izročilo, da je po smrti zraslo iz njegovega srca drevo, na čigar listih je bila zapisana molitev angelovega čaščenja, ker se je v življenju mogel naučiti samo te molitve.
Vir
Views: 0
V Rimu, rojstni dan za nebesa blaženega Menezija (tudi Nemesis), diakona, in njegove hčere Lucije (tudi Lucilla), device, ki sta bila na povelje Valerijana in Galijana petindvajsetega avgusta obglavljena, ker se nikakor nista dala odvrniti od Kristusove vere. Njun spomin se obhaja na dan, ko sta bili njuni telesi na slovesen način pokopani po blaženem Sikstu na Apijski cesti.
Vir
Views: 15
Pri Fosses na Brabantskem (v Avstráziji, v današnji Belgiji), sveti Foillán, duhovnik in opat, po narodnosti Irec, brat in tovariš svetega Furséja. Vedno zvest samostanskim določilom, je ustanovil dvojni samostan v Fosses in Nivelles, namreč moški in ženski, med katerima je potoval in bil od roparjev umorjen.
Vir
Views: 68
Misijonarka, ki so jo vsi, ki so občudovali njeno nežnost do bolnikov, klicali »usmiljena mati« ali »nyaatha«. To je bila sestra Irene Stefani, ki je bila danes v Keniji prišteta med blažene. Beatifikacijo je vodil kardinal Polycarp Pengo, nadškof tanzanijskega mesta Dar es Salaam.
Irene Stefani je živela v prvi polovici 20. stoletja. Rodila se je leta 1891 v Italiji. Pri dvajsetih letih se je pridružila misijonarkam Marije Tolažnice. Umrla je v Keniji, pri komaj 39 letih, medtem ko je skrbela za nekega bolnika, okuženega s kugo.
Čudež na priprošnjo Irene Stefani
Na njeno priprošnjo se je leta 1989 zgodil izjemen čudež. Bilo je 10. januarja navsezgodaj zjutraj, ko so se v mozambiški vasi Nipepe vaščani začeli zbirati pri sveti maši. Toda miren začetek dneva je nenadoma prekinil hrup streljanja in vpitja. Vas so napadli pripadniki skupine Renamo, ki so se med državljansko vojno v Mozambiku znašali nad civilnim prebivalstvom. Začel se je pokol in okoli 230 oseb, med katerimi je bila polovica otrok, se je v smrtni grozi zaprlo v oblegano cerkev. Imeli niso ničesar. Popoldne je župnik Giuseppe Frizzi predlagal, da bi molili na priprošnjo Irene Stefani, ki je bila misijonarka istega inštituta kot on. Njihova prošnja je bila dejansko nemogoča: da bi se rešili vsi. Molili so dva dni, dokler ni bilo 140 oseb prisiljenih zapustiti cerkev. Natovorjeni kot živali so morali oditi na več deset kilometrov dolgo pot v gozd. Ostalih osemdeset ujetnikov je ostalo v cerkvi še en dan. Zatem so uporniki nepričakovano odšli iz vasi. Teden dni kasneje se je vseh 140 vaščanov vrnilo. Povedali so neverjetno zgodbo, kako so se rešili usmrtitve: krogle, ki so šle za las mimo njih, minska polja, ki so jih morali prečkati, ne da bi eden izmed njih stopil na mino. Nemogoča prošnja je bila uslišana: preživeli so prav vsi. To je čudež, ki je Irene Stefani pripeljal do beatifikacije.
Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti
Nova blažena je v Keniji za seboj pustila spomin neizmernega poguma in ljubezni. Kot misijonarka je bila obenem »duhovna mati« in »mati, ki je hranila telo«. Nikoli ni razlikovala med osebami in nikogar ni zavrnila, zato je osvojila zaupanje ljudi. Ko je na začetku svojega misijonarskega poslanstva skrbela za ranjence prve svetovne vojne, jo je vodilo geslo: »Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti.« Kadar je bil kdo hudo ranjen, mu je vlivala upanje in vztrajala v njegovi bližini. Večkrat se je zgodilo, da je rešila in pomagala ponovno začeti živeti osebam, ki so jih drugi smatrali za mrtve.
Želja, da življenje daruje za misijone
Nekaj časa se je sestra Irene v misijonih posvečala tudi poučevanju. Takrat je z nasmehom in rožnim vencem v roki vabila otroke v šolo. Septembra 1930 se je udeležila duhovnih vaj v mestu Nyeri, kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo. V tistem trenutku je v njej dozorela »želja, da svoje življenje daruje za misijone«. Predstojnica ji je po njenem vztrajanju odobrila, da odide na področje, kjer je divjala kuga. Irene Stefani je začela pomagati bolnikom. Ravno mož, od katerega se je kasneje nalezla bolezni, jo je na vse načine želel odvrniti od njenega dela. A ona se ni ustavila. Stregla mu je tudi v najtežjih trenutkih.
Umrla zaradi ljubezni
Ljudje so zato govorili, da »ni umrla zaradi bolezni, temveč zaradi ljubezni«. Na praznik Kristusa Kralja vesoljstva leta 1930 je obležala. Umrla je pet dni kasneje, srečna, da odhaja v raj. Svojim sosestram je zapustila »neumrljiv zgled«. Misijonarke danes želijo tako kot ona živeti »materinsko nežnost Boga« in ne dopustiti, da bi ugasnil ta »ogenj tolažbe«, ki ga je prižgala, na prihodnost želijo gledati z upanjem in biti »priče veselja, da pripadajo Kristusu«.
Vir
Views: 36
Mučenec na Irskem
Dominik Collins (1566-1602) je zapustil vojaško službo, da bi v miru služil Gospodu, vendar je bil nazadnje usmrčen, ko je kot vojaški kaplan spremljal čete v boju za osvoboditev Irske izpod angleške nadoblasti. Rodil se je v dobro stoječi družini v Youghal v County Cork-u okrog leta 1566, ko je bila Elizabeta I kraljica Anglije in Irske. Šest let pozneje je Irski parlament anglikansko vero razglasil za uradno religijo v deželi. V pokrajini Youghal zakon še ni bil v polnosti izvajan, vendar so imeli mladi katoličani zelo malo možnosti za službo in uspeh v življenju. Dominik se je zato odločil, da zapusti Irsko in poišče srečo v Franciji. Uspelo mu je vstopiti v vojsko vojvode iz Mercoeurja, ki se je boril s Hugenoti v Bretaniji. Več kot devet let je uspešno služil v vojski in se vzpenjal na vedno višje položaje. Njegov največji uspeh je bila osvojitev strateškega gradu in je bil zato imenovan za vojaškega guvernerja v pokrajini.
S časom pa je Dominik postal vse manj navdušen nad vojaščino, čeprav ga je kralj Filip II upokojil in ga dodelil garniziji v La Coruña na Španski obali. V postu leta 1598 se je srečal s sonarodnjakom iz Irske, jezuitom Thomasom White-om, in mu izrazil željo, da bi rad v svojem življenju naredil še kaj več. Odločil se je, da bo vstopil v Družbo Jezusovo, kjer bi rad kot brat služil Bogu. Predstojniki so sprva pomišljali, če naj ga sprejmejo, saj so si težko predstavljali, da bi se od vojske otopel mož lahko navadil redovniškega življenja. Dominik pa ni prenehal prositi in je bil končno sprejet v novicijat v Santiago de Compostela na severu Španije. Če je iskal mir in tišino v redovniškem življenju, ju ni našel.
Komaj je prišel v Santiago, že je v kolegiju izbruhnila kuga. Sedem jezuitov se je okužilo, mnogi drugi so se umaknili iz strahu, da bi se nalezli bolezni. Dominik pa je ostal in dva meseca skrbel za žrtve. Nekateri od njih so ozdraveli, druge je spremljal in tolažil v njihovih zadnjih urah. S tem je dokazal svojo človeško zrelost in zaključil noviciat. V poročilu o njem, ki ga je predstojnik poslal v Rim, je pisalo, da je mož zdrave presoje in velike fizične moči, da je zrel, razumen in družaben, čeprav nagnjen k ognjevitosti in trdovratnosti. Na Irskem je bil tisti čas upor. V Ulstru sta se O’Neill in O’Donnell upirala moči Angleške krone in poskušala pridobiti vso Irsko za upor. Leta 1601 se je španski kralj Filip III odločil, da Irskim upornikom pošlje na pomoč svojo vojsko. Med duhovniki, ki so spremljali vojake je bil tudi Irski jezuit pater James Archer, ki je prosil, naj ga spremlja brat Dominik, čeprav tega sam ni nikoli srečal. Odpotovala sta na različnih ladjah, ki ju je pa vihar ločil med sabo. Dominikova se je moral vrniti v La Coruña, preden je končno prispela na Irsko. 1. decembra 1601 je Dominik prišel v Castlehaven, ki je le 30 milj oddaljen od njegovega rojstnega kraja Kinsale.
Večina Španske vojske se je že zatekla tja in bila obkoljena od čet angleške vojske pod vodstvom veljaka Mountjoya. Irske čete so prihajale proti Kinsaleju od severa in juga pod vodstvom Hugh O’Neilla, medtem ko so iz zahoda prihajali z voditeljem Red Hugh O’Donnell in O’Sullivan Beare-om. Irska vojska je obkolila angleško, medtem ko so bili Španci znotraj mesta. Irci so napadli ob zori na dan pred Božičem, a so iz nikoli povsem pojasnjenega razloga doživeli ponižujoč poraz in ostali tudi brez pomoči Špancev. Irci so se razkropili. O’Neill in O’Donnell sta odpeljala ostanke na sever, O’Sullivan Beare pa domov na svoj polotok, spremljal pa ga je tudi Dominik. Tako se je nekaj mesecev pozneje skupaj z 143 vojaki znašel obkoljen v gradu Dunboy. Kot redovnik se ni boril, je pa skrbel za ranjence. Po hudem obleganju in mnogih žrtvah so se branitelji predali. Skoraj vse so usmrtili, jezuita pa so 17. junija zvezanega odpeljali na zaslišanje. Bil je okrutno mučen, obljubljali pa so mu tudi bogate nagrade, če se odpove svoji katoliški veri. Čeprav so ga obiskali tudi njegovi domači in mu prigovarjali, naj se samo pretvarja, da se je odpovedal svoji veri, da si reši življenje, tega ni storil. 31. oktobra 1602 so ga odpeljali v Youghal na usmrtitev. Preden so ga odpeljali na vislice je v irskem in angleškem jeziku spregovoril množici. Povedal je, da z veseljem umira za svojo vero. Bil je tako vesel, da je eden izmed poveljnikov dejal: “V smrt gre s takšnim veseljem, kot bi šel jaz na pojedino!” Dominik ga je slišal in mu dejal: “Ne samo enkrat, tisočkrat sem pripravljen tako umreti!”
Vir
V Youghallu (na Irskem), blaženi Dominik Collins [kolins], redovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je bil dalje časa zaprt, stalno zasliševan, a je mučen z mučili trdno priznaval katoliško vero, zato je obešen na vrv dopolnil mučeništvo.
Vir
Views: 12
