sveti Benignus – duhovnik in mučenec

sveti Benignus - duhovnik in mučenecV Dijonu [dižónu] (v lyonski Galiji, danes v Franciji), sveti Benígnus, ki se časti kot duhovnik in mučenec. Sveti Polikarp ga je poslal oznanjat evangelij v Galijo in ko ga je dal sodnik Terencij pod cesarjem Markom Avrelijem z najhujšimi mukami na mnoge načine trpinčiti, je nazadnje zapovedal njegov vrat z železnim drogom zmečkati in telo s sulicami prebosti.
Vir

Sveti Benignus je bil rojen v mestu Smyrna v Mali Aziji (danes Izmir na zahodni obali Turčije). Tam je bil učenec svetega Polikarpa († 155; praznik 23. februar), ki je poznal apostola Janeza († okoli 100; praznik 27. december). Škof ga je v spremstvu duhovnika Andocha († 2. stoletje; praznik 24. septembra), diakona Thyrsa († 2. stoletje; praznik 24. septembra), poddiakona Andéola (prvotno Anatolius; † 2. stoletje; praznik 1. maj) in še nekaj duhovnikov poslal v Galijo, da tam oznanjajo evangelij. Pristali so nekje v bližini Marseilla.
Andéol je nekaj časa ostal v Carpentrasu; od tam se je odpravil v Viviers, kjer je na koncu umrl mučeniške smrti.
Ostali so prispeli v mesto Autun. Tam jih je prijazno sprejel senator Faustus. Benignus je tako prepričljivo govoril o Jezusu in evangeliju, da je rimski dostojanstvenik opustil svojo vero in se spreobrnil h Kristusu, skupaj s svojim sinom Symforianusom. Ta prvi začetek se je kmalu razvil v cvetočo krščansko skupnost.
Faustus je Benignusa prosil, naj odide v Langres in tam poskuša spreobrniti vnuke matrone Leonille, trojčke Speusippusa, Eleusippusa in Meleusippusa, k pravi veri. Benignus se je odpravil tja in s svojim navdihujočim zgledom resnično pripeljal tri mlade moške k Kristusu. Dali so se krstiti, odstranili vse rimske božanske kipce iz svoje vile in svojo hišo spremenili v cerkvico, ki jo je Benignus posvetil apostolu sv. Janezu.
Nato je Benignus odšel v Dijon. Tam je našel gostoljubno zatočišče pri ženski po imenu Paschasia († okoli 178; praznik 9. januar) in tam je na koncu umrl mučeniške smrti.
NL

Views: 9

Vsi sveti – praznik

Vsi svetiV V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju poznali praznovanje spomina vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, zavedajoč se, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanost njegovih udov. Na osmi dan po binkoštih so praznik vseh mučencev nastavili malo pred letom 600 tudi v Rimu. Papež Bonifacij pa je 13. maja leta 609 ali 610 rimski tempelj Panteon posvetil Mariji in vsem mučencem. Praznik so začeli obhajati 13. maja.
Misel o prazniku vseh svetnikov (ne več samo mučencev) je dobila vidno oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v cerkvi v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Množice romarjev so vsako leto za 13. maj prihitele v Rim. Gregor IV. pa je sto let pozneje praznik izrečno preložil na 1. november in ukazal, naj se ta dan v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. V 9. stoletju so ga sprejeli tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.
Cerkev je uvedla praznik vseh svetnikov, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej. Drugi razlog: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnem pogrešimo ali iz človeške slabosti opustimo.
Zlasti naj bi se na »vse svete« spominjali tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Vseh svetih se spominjamo 1. novembra.
Vir

Slovesni praznik vseh svetih, ki so s Kristusom v slavi, v kateri se skupnega praznika v njihovi družbi veselijo nebesa. Njihov spomin časti sveta Cerkev na zemlji, še na potovanju, da se ob njihovem zgledu vzpodbuja, veseli podpore in nazadnje ovenča z zmago pred obličjem Božjega Veličastva za vso večnost.
Vir

Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti”.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 363

blaženi Peter Onizzuca Sandayu – redovnik in mučenec

Japonski mučenec Peter Onizzuca Sandayu (1604–1622) je bil zajet med velikim preganjanjem na Japonskem v začetku 17. stoletja skupaj s patrom Petrom Pavlom Navarro, s katerim je delal kot katehist. Bil je še najstnik, njegov oče pa je gostil duhovnike, ki so se skrivali.
Ko je šogun Ijejasu leta 1614 izdal ukaz, da morajo vsi tuji misijonarji zapustiti Japonsko, je bil Navarra eden izmed nekaj ducat jezuitov, ki so ostali in delovali nezakonito. Naslednjih sedem let je skupaj s Petrom Onizzuco in Dionizijem Fugišimo potoval po provinci Šimbara. Ta dva sta bila z njim, ko so ga kmalu po božiču leta 1621 prijeli skupaj s še enim pomočnikom Klementom Juemonom in vse odvedli pred dajmija v Arimo. Ta je ujetnike spoštoval, čeprav so bili očitno krivi oznanjanja prepovedanega krščanstva. Ponudil jim je svobodo, če so se pripravljeni odpovedati krščanstvu. To so zavrnili. Želel jih je na skrivaj prepeljati v Macao, kjer bi jih osvobodil, a je, še preden je mogel načrt izpeljati, prišel šogunov ukaz, da morajo umreti s počasnim sežiganjem.
Na dan usmrtitve, 1. novembra 1622, je pater Navarra maševal v čast vsem svetim, med mašo pa sta Onizzuca in Fugišima izrekla redovne zaobljube. Vse so privezali k kolom, niso pa dolgo trpeli, saj je dajmijo ukazal vojakom, naj tako naložijo drva, da bo ogenj hitro zagorel.
Vir

Views: 6

sveti Nonij Alvarez Pereira – vitez in redovni brat

Nonij AlvarezSveti Nonij Alvarez spada v vrsto mož in žena, ki jih ima in časti vsak narod kot svoje narodne junake, običajno zato, ker so se borili za neodvisnost in svobodo. Izjemno sposoben in pogumen je bil komaj petindvajsetleten že na čelu portugalske vojske in v treh odločilnih bitkah proti Kastiliji leta 1385 priboril Portugalski neodvisnost. Po ženini smrti je nekaj časa živel kot vdovec, nato pa se odpovedal vsem častem in imetju ter kot brat laik vstopil v karmeličanski samostan v Lizboni, ki ga je že prej dal sam sezidati. V svoji pobožni vnemi je namreč sezidal številne cerkve in samostane, v spomin na njegovo zmago nad Kastiljci pa so sezidali tudi največjo gotsko mojstrovino na Portugalskem, cerkev in samostan Batalha. Že za časa življenja so se širile govorice o njegovi svetosti, na njegovem grobu pa so se dogajali številni čudeži. Ljudje, ki so množično romali tja, so v pesmih opevali kreposti tega »svetega grofa«.
Ime: Kot redovnik si je privzel ime Nonij od svete Marije. Ime Nonij, Nuno izhaja iz latinščine, njegov pomen pa lahko izpeljemo iz besede nonus, devet, ali nonnus, stari oče.
Rodil se je 24. junija 1360 v Sernache do Bomjardim na Portugalskem, umrl pa 1. aprila 1431 na veliko noč v karmeličanskem samostanu v Lizboni.
Družina: Bil je nezakonski sin Alvara Gonsalvesa Pereira, viteza reda sv. Janeza Jeruzalemskega (ivanovci) in priorja v Cratu ter matere Irie Gonsalves do Carvalhal. Na očetovo zahtevo se je pri 17 letih poročil z vdovo Leonoro di Alvino, imel z njo dva sinova, ki sta kmalu umrla, ter hčer Beatriz, ki se je poročila s sinom portugalskega kralja Ivana I.
Mladost: Kot otrok je rasel med vitezi in se tudi sam navduševal za viteštvo. Komaj trinajstleten je bil sprejet v službo na portugalskem dvoru, bil kraljičin paž in zaradi svojega izrednega poguma kmalu povzdignjen v viteški stan.
Skupnost: Karmelski red ima za svojega začetnika preroka Elija, uradno pa je red in pravila priznal papež Honorij III. leta 1226. Kontemplativen in beraški red ima dve veji, moško in žensko, velja pa za enega izmed najstrožjih redov.
Zavetnik: Velja za portugalskega narodnega junaka.
Kreposti: Vse življenje ga je odlikovala globoka pobožnost, bil je velik častilec svetega Rešnjega telesa in Matere božje. Vsak dan je bil dvakrat pri sveti maši, pogosto opravljal sveto spoved, se veliko postil in bil svojim vojakom zgled neomadeževanega življenja. Kot menih je živel skrajno spokorno, opravljal najnižja dela, veliko molil ter beračil za preživetje.
Upodobitve: Nekatere upodobitve ga kažejo v viteški obleki, druge kot meniha z viteško opravo ob sebi, na večini slik pa je upodobljen kot sivolasi karmeličanski menih z brado. Ponekod drži v roki Marijino podobo ali križ.
Goduje: 1. novembra, na Portugalskem 6. novembra, v karmeličanskem redu pa obhajajo njegov god 1. aprila.
Vir

V Lizboni (na Portugalskem), blaženi Nónij Alvarez Pereira, ki je bil najprej postavljen v obrambo kraljestva, potem pa še zraven sprejet med brate oblate v Karmeličanskem redu. Živel je revno in skrito življenje v Kristusu.
Vir

Views: 17