Na duhovno življenje svetega Alfonza je imel, poleg staršev, že v rani mladosti velik vpliv p. Peter Faber, ki ga je tudi pripravljal na prvo obhajilo. Komaj je dobro začel študij na jezuitskem kolegiju, se je moral vrniti domov, da je po očetovi smrti prevzel trgovino, čeprav ni imel trgovske žilice, saj ga posvetne stvari nikoli niso preveč zanimale. Poročil se je, a je le kratek čas užival družinsko srečo. Po smrti žene in otrok se je še bolj posvetil molitvi in pokori. S sedemintridesetimi leti je zaprosil za sprejem v jezuitski red, pa ga zaradi pomanjkljivega znanja in šibkega zdravja niso hoteli sprejeti. A ni odnehal. Najprej se je vpisal na univerzo, da bi dokončal študij, ker pa mu ni šlo, je še enkrat zaprosil za sprejem pri jezuitih. Pripravljen je bil prevzeti kakršno koli delo in šele, ko se je zanj zavzel pater provincial, so ga sprejeli. Pol leta je preživel v noviciatu, nato pa so mu zaupali službo vratarja v kolegiju Monte Sion v mestu Palma na otoku Majorka. Tu je celih 45 let, do svoje smrti, duhovno rasel in zorel v svetosti. Sam je zapisal, da je stavbo svojega duhovnega življenja gradil na štirih stebrih: ponižnosti, pokorščini, stalnem obvladovanju samega sebe in veseli bogovdanosti v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Bil je velik častilec Marije, ki se mu je, kakor pripoveduje, večkrat prikazala, mu obrisala znojno čelo in ga poučevala. Zagovarjal je nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in njegova najljubša molitev je bila rožni venec. Ob velikih duhovnih milostih, ki jih je doživljal, pa mu je Bog pošiljal tudi velike preizkušnje. Kar nekaj časa je hudo trpel zaradi skušnjav proti čistosti in verskih dvomov, a jih je s svojim neomajnim zaupanjem v Boga na koncu le premagal. Kot vratar je prihajal v stik z mnogimi ljudmi in vsi so ga cenili ne samo kot vestnega, točnega in ljubeznivega vratarja, pač pa tudi kot dobrega in izkušenega svetovalca. Mnogi so zato pri njem iskali nasvete, pomoč in duhovno vodstvo. Sv. Peter Klaver, veliki misijonar, je prav ob njem začutil misijonski poklic in se zanj navdušil. Njegovi duhovni zapisi obsegajo več debelih knjig, zapisoval pa si je tudi spomine. Velja za enega izmed velikih španskih mistikov 16. stoletja.

Ime: Je nemškega izvora, Alfons, izhaja pa iz starejšega imena Adalfuns, to pa je sestavljeno iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.
Rodil se je 25. julija 1531 v Segovii v Španiji, umrl pa 31. oktobra 1617 v mestu Palma de Mallorca, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je kot tretji izmed enajstih otrok v družini očeta Diega, uglednega trgovca s suknom in volno. Pri 26 letih se je poročil z Marijo Suarez. Imela sta dve deklici in fanta, a so mu žena in otroci kmalu umrli.
Zavetnik: Je zavetnik španskega mesta in otoka Majorka.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega jezuita, pogosto je na slikah upodobljeno njegovo videnje: na prsih ima dvoje src, z žarki povezani s srci, ki jih v rokah držita Marija in Jezus v nebeški slavi.
Beatifikacija: Za blaženega so ga razglasili leta 1825, za svetnika pa ga je skupaj s Petrom Klaverjem, njegovim učencem, razglasil papež Leon XIII. 15. januarja 1888.
Goduje: 31. oktobra.
Vir

 

Velik mistik in skromen vratar
Alfonz Rodrigues (1533 – 1617) si je prislužil večno slavo velike svetosti s povsem vsakdanjim delom. Bil je vratar jezuitske šole. Rodil se je v Segovia-i v Španiji, kot drugi sin uspešnega in bogatega trgovca z volno in oblekami. Njegova domača hiše je ponudila gostoljubje Petru Fabru, enem od prvih jezuitov, Ignacijevih tovarišev, ko je ta prišel v Segovia-o pridigat. Faber je mlademu Alfonsu pomagal, njegova pot v Družbo Jezusovo pa je bila bolj počasna.
Oče ga je kot dvanajstletnika poslal v Alcalo, v nov jezuitski kolegij, vendar ni študiral zdržema in je ob očetovi smrti študij celo prekinil. Alfonz je pomagal materi voditi trgovino in jo postopoma tudi popolnoma prevzel. Pri 27ih letih se je poročil z Mario Suarez in z njo dobil tri otroke. Družinsko življenje pa se je končalo, ko so mu vsi štirje, otroci in žena, umrli. Nato so davki obremenili njegovo trgovino, ki je počasi propadla. Mladi vdovec se je sam sebi zdel izgubljen.
V svoji stiski pa se je obrnil na jezuite, ki so ravno prišli v Segovio, s prošnjo za duhovno vodstvo. Preko velike žalosti ob smrti žene in otrok je Bog Alfonza vodil k zelo globokemu osebnemu odnosu z njim. Vdovec je nekaj let samote in žalosti preživel v molitvi, v iskanju Božje volje. Bogu se je želel ponuditi kot jezuit, zato je zaprosil za duhovništvo. Njegova starost 35 let, slabo zdravje in pomanjkljiva izobrazba pa so bili razlog, da ni bil sprejet za duhovnika. Leta 1568 je odšel v Valencio, kamor se je preselil njegov duhovni spremljevalec. Tam je dve leti poskušal nadoknaditi študije, da bi lahko postal duhovnik. Če bi se zdelo bolj primerno, pa je izrazil željo, da bi namesto duhovnik, postal jezuitski brat. Jezuit v Valencii, ki je imel nalogo o njem podati mnenje, je tako kot prvi v Segovii podal negativno mnenje. Provincial pa je v Alfonzu prepoznal svetniškega moža in ga sprejel v Družbo Jezusovo.
31. januarja 1571 je pri 37.ih letih vstopil v jezuitski noviciat, vendar je bil že pol teta pozneje poslan v kolegij Montesion v Palmi na Majorki. Tam je končal noviciat, postal slaven po svojem skromnem delu kot vratar in se spoprijateljil s Petrom Klaverjem, apostolom sužnjev, ki je takrat odšel v Kolumbijo.
Leta 1579 je Alfonz postal vratar v kolegiju. Njegova naloga je bila sprejemati goste in poiskati jezuite ali študente, ki so imeli obiske. Odnašati sporočila in naročila, deliti darove beračem in najpomembnejše, tolažiti tiste v stiski, ki niso imeli nikogar več, na kogar bi se lahko obrnili. Delo je bilo enolično in monotono in je zahtevalo veliko ponižnosti. Alfonz je v vsakem, ki je potrkal na vrata videl Kristusa in vsakega pozdravil z nasmehom, s katerim bi pozdravil njega. Študentje so čutili njegov vpliv in so k njemu prihajali po nasvete, vzpodbude in molitve.
Alfonz je imel 72 let, ko je v kolegij prišel Peter Klaver, ves goreč od želje, da bi nekaj storil za Boga, vendar negotov kako in kaj. Postala sta prijatelja in se pogosto pogovarjala o molitvi in svetih rečeh. Alfonz je Petra vzpodbudil, da je odšel v južno Ameriški misijon.
Jezuitskega vratarja v Palmi so vedno cenili zaradi njegove prijaznosti in svetosti. Šele po njegovi smrti pa so njegovi spomini in duhovni dnevnik odkrili kakovost in globino njegovega molitvenega življenja. Bog je skromnega brata obdaroval s presenetljivimi mističnimi milostmi in videnji Gospoda, Božje Matere in svetih.
Vir

^»Daj mi, Gospod, trdnost in vztrajnost, ki izhajata iz močne ljubezni. Daj, da ohranim trajno željo, da bi napredoval po vzoru tvojega svetega življenja … In če bom kdaj raztresen, daj, da se povrnem k tebi s še večjo gorečnostjo, odločno premagam vse težave in prejmem milost stanovitnosti.« (njegova molitev za stanovitnost)
Ime: Alfons, špansko Alfonso izhaja iz starejšega imena Adalfuns, ki je sestavljeno iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.
Rojen: 25. julija 1532.
Kraj rojstva: Segovia v Španiji.
Umrl: 31. oktobra 1617.
Kraj smrti: Palma de Mallorca, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je tretji izmed enajstih otrok v pobožni krščanski družini očeta Diega, ki je bil ugleden trgovec s suknom in volno.
Zakon: Pri 26 letih se je poročil z Marijo Suarez, a je po sedmih letih zakona ovdovel. Tudi otroci, imela sta dve deklici in fanta, so kmalu umrli.
Vzornik: V deški dobi je imel nanj odločilen vpliv p. Peter Faber, ki je stanoval pri njihovi družini. On ga je pripravil na prvo obhajilo in poslal na študij na jezuitski kolegij, ki pa ga je moral zaradi smrti očeta kmalu prekiniti.
Skupnost: Pri 38 letih je zaprosil za sprejem pri jezuitih. Ti ga sprva niso sprejeli, kasneje pa ga je pater provincial le uslišal. Temelje jezuitskemu redu je leta 1534 postavil sv. Ignacij Lojolski, ko je s šestimi somišljeniki naredil večne zaobljube uboštva in čistosti.
Posebnost članov družbe je med drugim tudi ta, da poleg treh redovnih zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine izrekajo še četrto zaobljubo: popolno pokorščino papežu. Družba je danes razširjena po vsem svetu, člani pa so dejavni na mnogih področjih.
Poslanstvo: Alfonzu, ki ni zmogel dokončati študija, da bi bil posvečen v duhovnika, so predstojniki zaupali službo vratarja v kolegiju Monte Sion v mestu Palma na otoku Majorka. Opravljal jo je kar 45 let, vse do svoje smrti. Mnogi so pri njem iskali sveta in pomoči, saj je imel poseben dar za duhovni pogovor.
Kreposti: Že pred vstopom v Družbo je bil mož molitve in pokore, ponižen, pokoren in globoko povezan z Bogom. Bil je velik častilec Matere božje, njegova najljubša molitev je bila rožni venec.
Vzornik: Bil je svetovalec mnogim osebnostim, sad njegovega duhovnega vodstva pa je sv. Peter Klaver, ki se je ob njem navdušil za misijonski poklic.
Dela: Zapustil je svoje duhovne zapise, ki obsegajo več debelih knjig in Spomine.
Zavetnik: Je zavetnik španskega mesta in otoka Majorka.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega jezuita, pogosto je na slikah upodobljeno njegovo videnje: na prsih ima dvoje src, z žarki povezani s srci, ki jih v rokah držita Marija in Jezus v nebeški slavi.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1825 razglasil papež Leon XII., za svetnika pa 15. januarja 1888 Leon XIII.
Goduje: 31. oktobra.
Vir

V Palmi (na otoku Majórka), sveti Alfonz Rodríguez [rodríges], ki je bil, oropan žene, otrok in vsega premoženja, sprejet kot redovnik v Družbo Jezusovo. Mnoga leta je vršil v kolegiju službo vratarja, blestel je v ponižnosti, pokorščini in stanovitnosti pod jarmom pokore.
Vir

Views: 21