sveti Kajetan (Gaetano) Errico – duhovnik in redovni ustanovitelj

Kajetan ErricoSveti Gaetano Errico, ki ga je sveti oče 12. oktobra 2008 razglasil za svetnika, se je rodil leta 1791 v Neaplju v Italiji, kjer je leta 1860 tudi umrl. Kot duhovnik je zelo pogosto obiskoval neozdravljive bolnike v neapeljskih bolnišnicah, pa tudi zapornike, ki jih je spovedoval. Bil je velik spovednik, ki je slišal nešteto izpovedi predvsem bolnih oseb, v pogovoru z njimi pa jim je skušal pokazati milost Božje ljubezni. To se je dogajalo v času, ko je janzenizem zagovarjal zelo strogo vizijo krščanske vere. Errico je bil svetovalec kardinalov, nadškofov in neapeljskega kralja Ferdinanda, svetoval pa je tudi revnim, ki jim je pomagal najti pravo pot. Vsem tem je ponavljal, da je potrebno več časa kot pri spovedniku preživeti pri Jezusovih nogah. Sveti Gaetano Errico pa si je predvsem prizadeval za pričevanje za Gospodovo milost, zato je ustanovil red misijonarjev Presvetega Jezusovega in Marijinega srca.
Vir

»Prižgimo ljubezen do svetih src Jezusa in Marije v srcih vseh ljudi.«
»V dobi, ki so jo zaznamovale globoke politične in družbene spremembe, je Kajetan Errico v nasprotju z duhovno strogostjo janzenistov oznanjal veličino usmiljenega Boga, ki vedno kliče k spreobrnjenju tiste, ki živijo pod oblastjo zla in greha. Kot pravi mučenec spovednice je cele dneve razdajal svoje moči, da je sprejel in poslušal spokornike. S svojim zgledom nas poziva, naj znova odkrijemo vrednost in pomen zakramenta pokore, kjer Bog tako radodarno deli svoje odpuščanje in kaže Očetovo blagost do svojih šibkih otrok« (papež sv. Janez Pavel II.).
Ime: Kajetan (Gaëtano) izhaja iz latinskega imena Caietanus in pomeni »gaetanski, iz Gaëte«, nekdaj rimskega pristanišča Portus Caietae pri Neaplju.
Rojen: 19. oktobra 1791.
Kraj rojstva: Vasica Secondigliano, danes predmestje na severu Neaplja v Italiji.
Umrl: 29. oktobra 1860.
Kraj smrti: Rojstni kraj Secondigliano.
Družina: Bil je drugi od devetih otrok v družini Pasqualeja in Marije Marseglia. Oče je delal v tovarni testenin, mati pa je tkala pliš.
Napoved: Neki redemptorist je njegovi materi, ko ga je kot otroka prinesla k blagoslovu, napovedal: »Ta otrok bo duhovnik, velik pridigar in svetnik, ki bo naredil veliko dobrega za Secondigliano.«
Študij: S štirinajstimi leti je zaprosil za sprejem najprej pri kapucinih in nato pri redemptoristih, a so oboji zavrnili njegovo prošnjo, ker je bil premlad. Dve leti kasneje so ga sprejeli v nadškofijsko semenišče v Neaplju. Ker mu starši niso mogli plačati bivanja, je vsak dan pešačil po osem kilometrov od doma.
Dobrodelnost: Kljub temu da ni bival v semenišču, je uspešno študiral, vsak dan je bil pri maši in obhajilu, pomagal doma, vsak četrtek pa preživel med bolniki v bolnišnici v Neaplju, kjer jim je poleg nasmeha in skromne pomoči prinašal drobna darila, kupljena s prihranki. Ob nedeljah pa je na ulicah domače vasice zbiral otroke in jih učil katekizma.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 23. septembra 1815 v kapeli neapeljske katedrale.
Službovanje: Po posvečenju je dvajset let deloval kot šolski učitelj in župnik pri cerkvi sv. Kozma in Damjana. Ves čas je ostal zvest svoji dotedanji praksi: ob četrtkih in nedeljah je na ulicah, po gostilnah in na križiščih pridigal, katehiziral, spovedoval ter materialno in duhovno pomagal revežem.
Videnje: Na duhovnih vajah leta 1818 se mu je v videnju prikazal sv. Alfonz Ligvorij in mu razodel, da Bog od njega pričakuje, da bo zgradil cerkev in ustanovil novo kongregacijo.
Ustanovitelj: 9. decembra 1830 je bila blagoslovljena nova cerkev Žalostne Matere Božje, ki je kmalu postala romarski kraj. Ob njej je zgradil manjšo hišo, kjer so se naselili prvi člani kongregacije misijonarjev presvetega Jezusovega in Marijinega Srca. 14. marca 1836 je postala škofijsko pravna, 7. avgusta 1846 pa je red potrdil tudi papež.
Zavetnik: Misijonarjev presvetega Jezusovega in Marijinega Srca.
Goduje: 29. oktobra.
Beatifikacija: Sv. papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega, papež Benedikt XVI. pa 12. oktobra 2008 za svetnika.
Splet: www.missionofsacredhearts.org

Vir

V Secondiglianu [sekondiljánu] (blizu Neaplja v Italiji), blaženi Kajetán Errico, duhovnik, ki je z vsem trudom pospeševal duhovne vaje in premišljevanje o evharistiji, da je pridobival duše za Kristusa. Zaradi tega je tudi ustanovil Misijonarje svetih Src Jezusa in Marije.
Vir

Views: 21

sveti Dodon iz Moutiers-en-Fagne – opat

sveti Dodon iz Moutiers-en-Fagne - opatV Moutiers-en-Fagni [mutiér án fánj] (v pokrajini Cambrai [kambré] v Névstriji), sveti Dodón, opat, ki je kot predstojnik wallerskega samostana raje živel puščavniško življenje.
Vir

Views: 9

blažena Chiara (Klara) Luce Badano – laikinja in fokolarina

Formula razglasitve: “Z našo apostolsko oblastjo dovoljujemo,
da se častitljiva Božja služabnica Chiara Badano,
mlada laikinja, ki je popolnoma zaupala v Božjo ljubezen
In je povezana s Kristusom povsem spolnjevala njegovo voljo
v svojem mladem in kratkem življenju
odslej imenuje blažena
in se njen god obhaja vsako leto 29. oktobra.”
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov monsinjor Angelo Amato je danes popoldne v svetišču Divino Amore blizu Rima laikinjo Chiaro Luce Badano, članico Gibanja fokolarov, razglasil za blaženo.
Monsinjor Amato je v homiliji poudaril, da Chiara Luce Badano, prva svetniška kandidatka iz Gibanja fokolarov, ki je zaradi kostnega raka umrla pri rosnih 18-ih letih, sodobno, pozitivno dekle, ki se je ukvarjalo s športom, današnjemu svetu prinaša sporočilo optimizma in upanja. Tudi danes je kratko mladostniško obdobje mogoče živti v svetosti. “Tudi danes obstajajo številni krepostni mladi, ki v družini, šoli in družbi ne zapravljajo svojega življenja, je dejal monsinjor Amato. Blažena Chiara Badano, je nadaljeval, je v svetu, polnem blaginje, a pogosto bolnem zaradi žalosti in nesreče, Jezusova misijonarka, apostolka evangelija, ki je veselo sporočilo. Vabi nas, naj ponovno odkrijemo svežino in zanos vere. In to povabilo je naslovljeno na vse: predvsem na mlade, pa tudi na odrasle, posvečene in duhovnike.”
Chiara Luce BadanoNenavadna, izjemna, neverjetna, tako so Italijanko Chiaro Luce Badano označili zdravniki, ko so opisovali njeno vedrino in moč pri spoprijemanju s smrtonosno boleznijo. Res je, se je strinjal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, njena drža je bila nenavadna popolnoma nadnaravna, sad Božje milosti, neskončne vere in krepostnega junaštva. Ob tem je Amato, ki je v homiliji nanizal vrsto Chiarinih misli in prepričanj ter zgovornih prigod, spomnil, kako je nova blažena svojo mamo prosila, naj jo ob smrti obleče v belo obleko, ker se bo takrat poročila z Jezusom. Ne jočem, ker sem srečna, je pred smrtjo dejala Chiara, ki je po vesti o svoji smrtonosni bolezni izrekla svoj Da Jezusu: Jezus, če to ti hočeš, hočem tudi jaz, je dejala Chiara, ki je svoje trpljenje zaradi kostnega raka sprejemala kot obličje Zapuščenega Kristusa. Ljubezen do Zapuščenega Kristusa ji je po Amatovih besedah vlivala duhovno energijo, tisto milost, ki je sposobna prenašati sleherno tegobo: svojo bolezen je pri 16-ih letih sprejela z žalostjo, a vedro trdnostjo. Nimam več nog in tako rada sem kolesarila, toda Gospod mi je dal krila, je govorila. Trpela je, a njena duša je prepevala, je dejal monsinjor Amato in spomnil, da je nova blažena odklonila morfij, rekoč da ji jemlje bistrino misli in potem lahko Jezusu izroča samo bolečino.
Jezusa je treba ljubiti in pika, je ponavljala Chiara Luce Badano, ki je bila, tako monsinjor Amato, prava eksplozija Božje luči. S svojimi dobrimi deli je po prefektovih besedah kazala in dajala Boga. Ljubezen do Jezusa je živela vsak dan v na tisoče dobrih delih, je poudaril monsinjor Amato in spomnil še na njeno prepričanje: Govorjenje o Bogu ne šteje toliko. Jaz ga moram dajati.
Slovesne beatifikacije Chiare Luce Badano, ki je umrla leta 1990, sta se udeležila tudi starša nove blažene, njeni prijatelji in sošolci kot tudi skupina romarjev iz Slovenije in veliko mladih. Ti si bodo nocoj v avli Pavla VI. v Vatikanu ogledali še prireditev o Chiarinem življenju.
Vir

»Mladi smo prihodnost. Jaz ne morem več teči, želim pa vam predati štafeto. Samo eno življenje imate in splača se ga dobro izkoristiti.
Odhajam k Jezusu, da začnem drugačno življenje. Ne želim, da bi ljudje na mojem pogrebu jokali, želim pa, da bi z vsem srcem peli.«
Ime: Starši so ji pri krstu dali ime Klara, ki izhaja iz latinskega pridevnika clara v pomenih »glasna, jasna, zvonka, svetla, čista, bistra, slavna«.
Rojena: 29. oktobra 1971.
Kraj rojstva: Vasica Sassello na severu Italije.
Umrla: 7. oktobra 1990.
Kraj smrti: Rojstni kraj Sassello.
Družina: Oče Ruggero, voznik tovornjaka, in mati Marija Terezija sta kar enajst let čakala in molila, da bi se jima rodil otrok. Bila sta globoko verna, zato je bilo zanju uslišanje molitev in rojstvo hčerke največji Božji blagoslov.
Mladost: Starši so jo vzgajali v trdnem krščanskem duhu, z veliko ljubezni in lastnim zgledom. Bila je zelo priden, pa vendarle čisto običajen otrok; ljubka, velikodušna, polna ljubezni, pa tudi odločnega značaja. Imela je veliko talentov, zanimalo jo je marsikaj: uživala je v tenisu, plavanju, pohodništvu, petju in plesu, želela je postati stevardesa.
Family fest: Pri devetih letih, spomladi 1981, se je s starši udeležila velikega mednarodnega srečanja fokolarov v Rimu in tam odkrila zanjo povsem nov način življenja in razmišljanja. Odločila se je izpolnjevati Božjo voljo v sedanjem trenutku in živeti za Jezusa in po evangeliju.
Marijino delo: Gibanje fokolarov oz. Marijino delo se je začelo v Trentu leta 1944, ko je Chiara Lubich skupaj z nekaterimi tovarišicami prosila Boga, da bi lahko živele do kraja korenito življenje po evangeliju in edinosti. Tako je nastal prvi »fokolar«, ognjišče, kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Danes je Marijino delo razširjeno v 182 državah in ima približno dva milijona članov in simpatizerjev.
Novo ime: Potem ko je poleti 1988 na srečanju fokolarov doživela posebno izkušnjo srečanja z zapuščenim Jezusom, je zaprosila za novo ime, ki bi zaznamovalo začetek novega življenja. Chiara Lubich ji je dala ime »Chiara Luce«, kar pomeni jasna luč, luč ideala, in ji napisala: »Tvoj razsvetljeni obraz odseva tvojo ljubezen do Jezusa.«
Bolezen: Po četrtem letniku srednje šole je v rami začutila močno bolečino, ki ni hotela izginiti. Zdravniki so ugotovili, da ima kostnega raka. Po začetnem »Zakaj, Jezus?« je bolezen vdano sprejemala ter se dve leti borila z njo. Čeprav jo je priklenila na posteljo, je bila zelo dejavna, v stalnem stiku s prijatelji in drugimi, pošiljala jim je razglednice, sporočila in darilca. V svoji bolezni je podpirala in opogumljala druge okoli sebe.
Zadnje besede: »Bodi srečna, ker sem jaz srečna!« (materi)
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo lepo, mlado dekle – tudi potem, ko je bila na bolniški postelji, ni izgubila svojega nasmeha in sijočih oči.
Goduje: 29. oktobra.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Benedikt XVI. 25. septembra 2010.
Vir

Views: 315

sveti Narcis – škof

sv. Narcis Imena: Narcis, Narciso, Narciz, Cizo, Narcisa, …
Narcis je bil okoli leta 190 škof v Jeruzalemu. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Ko so določili, da jo bodo praznovali na nedeljo je naletel na nasprotovanja mnogih sodelavcev. O njem so začeli širiti laži, zato se je odpovedal škofovski službi in se umaknil v samoto.
Okoli leta 212 se je vrnil in prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti ni mogel sam opravljati odgovornih nalog, zato je oblast delil s kapadokijskim škofom Aleksandrom.
Umrl je v starost 116 let. Legenda mu pripisuje čudodelno moč. Najpogosteje se omenja kako je spremenil vodo v svetilno olje v času velikonočne vigilije, zato je pogosto upodobljen z vrči za vodo. Na nekaterih upodobitvah vidimo angele, ki nesejo Narcisovo dušo v nebo.
Vir

Spomin svetega Narcísa, jeruzalemskega škofa, hvalevrednega zaradi svetosti, potrpežljivosti in vere, ki je soglašal s svetim papežem Viktorjem glede časa praznovanja Velike noči. Trdil je, da se ne sme nobeno drugo nedeljo slaviti skrivnost vstajenja Gospodovega in se je kot starček, star stosedem let, preselil h Gospodu.
Vir

Jeruzalem, sveto mesto in narodno središče Judov, so ob judovskem uporu leta 70 Rimljani porušili in ga, kakor je pred svojim trpljenjem napovedal Jezus, »izravnali z zemljo«. Kristjani, ki so živeli takrat v Jeruzalemu, so se še pred uničenjem iz mesta umaknili. Ko je rimski cesar Hadrijan dal leta 132 na mestu nekdanjega Jeruzalema postaviti popolnoma pogansko mesto Aelia Capitolina, so se v mesto počasi naseljevali tudi kristjani, ki pa niso bili judovskega rodu.
Okoli leta 190 je bil škof v Jeruzalemu Narcis. S cezarejskim škofom Teofilom je vodil sinodo, ki je razpravljala o praznovanju velike noči v Palestini. Pod njegovim vplivom je sinoda določila, da bodo tudi v Palestini, prav tako kot v aleksandrijski Cerkvi, praznovali veliko noč na nedeljo. Naletel je na nasprotovanje mnogih sodelavcev, ki niso prenesli njegove poštenosti in stanovitnosti. Začeli so širiti lažne govorice o njem, zato se je Narcis, ki ga je tako privabljalo pobožno premišljevanje, odpovedal škofovski službi in se umaknil v blaženo samoto.
Njegovi nasledniki v Jeruzalemu so bili Dios, Germanij in Gordij. Za časa škofa Gordija; okoli leta 212, se je Narcis vrnil v Jeruzalem in na vneto prigovarjanje vernikov spet prevzel škofovsko službo. Zaradi visoke starosti pa vseh bremen te odgovorne službe ni mogel nositi sam, zato je prosil za pomoč kapadokijskega škofa Aleksandra. Umrl je neznano kdaj v častitljivi starosti 116 let. V najstarejših martirologijih zahodne Cerkve mu je kot dan spomina določen 29. oktober. Legenda pripisuje sv. Narcisu čudodelne moči. Med njegovimi čudeži se najpogosteje omenja spremenjenje vode v olje med obredi velikonočne vigilije. Na bedenji dan pred veliko nočjo je strežnikom zmanjkalo olja za svetilke, kar je povzročilo veliko razburjenje med navzočimi verniki. Škof Narcis je dejal strežnikom, ki so pripravljali oljenke, naj zajamejo vode in mu jo prinesejo. Škof je nad vodo molil in z iskreno vero v Gospoda velel, naj jo vlijejo v svetilke. Strežniki so to storili in voda je zagorela, kot da bi bilo v svetilkah pravo olje.
Ta sveti jeruzalemski škof je nebeški zavetnik tistih silno redkih Slovencev, ki so jim starši izbrali ime Narcis. Se bolj redka je ženska oblika Narcisa (tako se imenuje pomladanska cvetlica z dišečimi belimi ali rumenimi cvetovi).
V grški mitologiji je bil Narcis sin rečnega boga Kefisa in neke nimfe. Bil je zelo lep, a čustveno hladen mladenič. Zavrnil je ljubezen nimfe Eho in zaradi tega ga je Afrodita, boginja ljubezni, kaznovala tako, da se je zaljubil sam vase, ko je gledal v potoku svojo podobo in od hrepenenja po samem sebi je preminil. Po smrti so ga bogovi spremenili v narciso. Po tem mitološkem Narcisu je nastal izraz narcis – “moški, ki občuduje samega sebe”.
Osebno in krstno ime Narcis je pri nas zelo redko, isto vetja za obliko Narcizio, ki jo zasledimo na Primorskem, pogosto v skrajšani obliki Čižo.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 138