sveta Ermelinda (Linda) – devica in spokornica

Ermelinda Živela je okoli leta 510-590.
Da bi se izognila prisilni poroki z snubcem, je Ermelinda, plemiška hčerka iz Brabanta (v sedanji Belgiji), zbežala v samoto, kjer je do konca življenja živela kot spokornica. Pokopali so jo na kraju, kjer je živela kot puščavnica, na samotnem kraju pri današnjem Meldaertu. V bližini njenega groba je dal Pipin Starejši zgraditi ženski samostan.
Goduje 29.oktobra
Vir

Ker se je želela izogniti prisilni poroki in snubcem, je Ermelinda zbežala v samoto in tam do konca življenja živela kot spokornica.
Ime: Je zloženo iz staronemških besed ermen »cel, vesoljni« in linde »mehak, nežen«.
Rodila se je okoli leta 510 v kraju Lovenjoel v Belgiji, umrla pa okoli leta 590 pri Meldaertu, prav tako v Belgiji.
Družina: Bila je hči bogatih staršev iz Brabanta, ki naj bi pripadali Karolingom. Očetu je bilo ime Ermeonold, materi pa Armesinda. Imela je veliko snubcev, a se je že v otroštvu zaobljubila devištvu.
Samota: Starši so ji najprej dodelili podeželsko hišo blizu domačega kraja, a je ta kraj kmalu zapustila in se preselila v vasico Beauvechain, od tam pa pobegnila v Meldaert.
Spokornost: Živela je popolnoma odmaknjeno in revno ter se posvečala predvsem molitvi. Tudi sredi noči je bosa odhajala v cerkev in tam molila.
Preizkušnja: Ko je živela v Beauvechainu, sta jo dva brata, gospodarja vasi, na vsak način hotela zapeljati. Ker jima ni uspelo drugače, sta sklenila, da jo presenetita v cerkvi, kamor je ponoči zahajala, in jo nasilno odvedeta na svoj dom. Toda Ermelindo je posvaril angel, tako da je pravočasno pobegnila.
Zavetnica: je zavetnica proti očesnim boleznim, vročici in boleznim sklepov (proti šepavosti).
Upodobitve: Upodabljajo jo v imenitnih oblačilih ali v obleki preproste puščavnice. Večinoma drži v roki knjigo, lahko tudi križ. Včasih je prikazana z dvema moškima, ki naj bi simbolizirala zavrnjene snubce. V Ermelindini kapeli v Meldaertu so na reliefih iz 17. stoletja upodobljeni prizori iz njenega življenja.
Grob: Pokopali so jo na samotnem kraju pri Meldaertu, kjer je živela kot puščavnica. V bližini njenega groba je dal Pipin Starejši zgraditi ženski samostan. V 13. stoletju so njeno krsto izropali, a so ostanke zbrali in znova pokopali. V času francoske revolucije je krsta zopet izginila, našel jo je vojvoda Morfolški in jo daroval katedrali v Amiensu, tam je še danes.
Češčenje: Častijo jo predvsem v njenem rojstnem kraju Lovenjoulu, kjer se po njej imenuje zdravilni vrelec, ki izvira na nekdanjem posestvu Ermelindinih staršev in mu pripisujejo čudežno moč pri zdravljenju oči. Leta 1875 so nad njim zgradili kapelo. Zelo pa je priljubljena tudi v Meldaertu, še danes tam deluje bratovščina sv. Ermelinde. Njen rojstni dan praznujejo tudi v škofiji Mechelen (Malines).
Goduje: 29. oktobra.
Vir

Views: 24

sveti Teodarij – duhovnik in opat

Na viennskem ozemlju v Galiji, sveti Teodárij, opat, učenec svetega Cesárija iz Arlesa. Ustanovil je celice za menihe in bil od škofa postavljen za božjega oznanjevalca in duhovnika penitenciarija za vse ljudstvo mesta.
Vir

Views: 43

sveti Kajetan (Gaetano) Errico – duhovnik in redovni ustanovitelj

Kajetan ErricoSveti Gaetano Errico, ki ga je sveti oče 12. oktobra 2008 razglasil za svetnika, se je rodil leta 1791 v Neaplju v Italiji, kjer je leta 1860 tudi umrl. Kot duhovnik je zelo pogosto obiskoval neozdravljive bolnike v neapeljskih bolnišnicah, pa tudi zapornike, ki jih je spovedoval. Bil je velik spovednik, ki je slišal nešteto izpovedi predvsem bolnih oseb, v pogovoru z njimi pa jim je skušal pokazati milost Božje ljubezni. To se je dogajalo v času, ko je janzenizem zagovarjal zelo strogo vizijo krščanske vere. Errico je bil svetovalec kardinalov, nadškofov in neapeljskega kralja Ferdinanda, svetoval pa je tudi revnim, ki jim je pomagal najti pravo pot. Vsem tem je ponavljal, da je potrebno več časa kot pri spovedniku preživeti pri Jezusovih nogah. Sveti Gaetano Errico pa si je predvsem prizadeval za pričevanje za Gospodovo milost, zato je ustanovil red misijonarjev Presvetega Jezusovega in Marijinega srca.
Vir

»Prižgimo ljubezen do svetih src Jezusa in Marije v srcih vseh ljudi.«
»V dobi, ki so jo zaznamovale globoke politične in družbene spremembe, je Kajetan Errico v nasprotju z duhovno strogostjo janzenistov oznanjal veličino usmiljenega Boga, ki vedno kliče k spreobrnjenju tiste, ki živijo pod oblastjo zla in greha. Kot pravi mučenec spovednice je cele dneve razdajal svoje moči, da je sprejel in poslušal spokornike. S svojim zgledom nas poziva, naj znova odkrijemo vrednost in pomen zakramenta pokore, kjer Bog tako radodarno deli svoje odpuščanje in kaže Očetovo blagost do svojih šibkih otrok« (papež sv. Janez Pavel II.).
Ime: Kajetan (Gaëtano) izhaja iz latinskega imena Caietanus in pomeni »gaetanski, iz Gaëte«, nekdaj rimskega pristanišča Portus Caietae pri Neaplju.
Rojen: 19. oktobra 1791.
Kraj rojstva: Vasica Secondigliano, danes predmestje na severu Neaplja v Italiji.
Umrl: 29. oktobra 1860.
Kraj smrti: Rojstni kraj Secondigliano.
Družina: Bil je drugi od devetih otrok v družini Pasqualeja in Marije Marseglia. Oče je delal v tovarni testenin, mati pa je tkala pliš.
Napoved: Neki redemptorist je njegovi materi, ko ga je kot otroka prinesla k blagoslovu, napovedal: »Ta otrok bo duhovnik, velik pridigar in svetnik, ki bo naredil veliko dobrega za Secondigliano.«
Študij: S štirinajstimi leti je zaprosil za sprejem najprej pri kapucinih in nato pri redemptoristih, a so oboji zavrnili njegovo prošnjo, ker je bil premlad. Dve leti kasneje so ga sprejeli v nadškofijsko semenišče v Neaplju. Ker mu starši niso mogli plačati bivanja, je vsak dan pešačil po osem kilometrov od doma.
Dobrodelnost: Kljub temu da ni bival v semenišču, je uspešno študiral, vsak dan je bil pri maši in obhajilu, pomagal doma, vsak četrtek pa preživel med bolniki v bolnišnici v Neaplju, kjer jim je poleg nasmeha in skromne pomoči prinašal drobna darila, kupljena s prihranki. Ob nedeljah pa je na ulicah domače vasice zbiral otroke in jih učil katekizma.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 23. septembra 1815 v kapeli neapeljske katedrale.
Službovanje: Po posvečenju je dvajset let deloval kot šolski učitelj in župnik pri cerkvi sv. Kozma in Damjana. Ves čas je ostal zvest svoji dotedanji praksi: ob četrtkih in nedeljah je na ulicah, po gostilnah in na križiščih pridigal, katehiziral, spovedoval ter materialno in duhovno pomagal revežem.
Videnje: Na duhovnih vajah leta 1818 se mu je v videnju prikazal sv. Alfonz Ligvorij in mu razodel, da Bog od njega pričakuje, da bo zgradil cerkev in ustanovil novo kongregacijo.
Ustanovitelj: 9. decembra 1830 je bila blagoslovljena nova cerkev Žalostne Matere Božje, ki je kmalu postala romarski kraj. Ob njej je zgradil manjšo hišo, kjer so se naselili prvi člani kongregacije misijonarjev presvetega Jezusovega in Marijinega Srca. 14. marca 1836 je postala škofijsko pravna, 7. avgusta 1846 pa je red potrdil tudi papež.
Zavetnik: Misijonarjev presvetega Jezusovega in Marijinega Srca.
Goduje: 29. oktobra.
Beatifikacija: Sv. papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega, papež Benedikt XVI. pa 12. oktobra 2008 za svetnika.
Splet: www.missionofsacredhearts.org

Vir

V Secondiglianu [sekondiljánu] (blizu Neaplja v Italiji), blaženi Kajetán Errico, duhovnik, ki je z vsem trudom pospeševal duhovne vaje in premišljevanje o evharistiji, da je pridobival duše za Kristusa. Zaradi tega je tudi ustanovil Misijonarje svetih Src Jezusa in Marije.
Vir

Views: 21