Bogoslužni spomin 26. oktobra
Kot je na novinarski konferenci, ki je potekala na sedežu Venezuelske škofovske konference, dejal kardinal Baltazar Porras, predsednik Narodne komisije za Hernandezovo beatifikacijo, je v apostolskem pismu, ki ga je podpisal papež Frančišek, določeno, da se bo liturgčni spomin novega blaženega obhajal vsako leto 26. oktobra. Takrat se je namreč rodil in Venezuelci so že do sedaj na poseben način ta dan obeležili spomin nanj.

Pomemben profesor in znanstvenik, skrb za revne
Apostolski nuncij v Venezueli, nadškof Aldo Giordano, pa je povedal, da je sveti oče novico o beatifikaciji sprejel z veliko naklonjenostjo. Dodal, da je v letih bivanja v tej državi spoznal veliko ljubezen, ki jo venezuelsko ljudstvo goji do Joséja Gregoria Hernándeza. »Name je to naredilo globok vtis, saj ni veliko svetnikov, ki bi jih imeli ljudje tako radi,« je poudaril nuncij ter nadaljeval: »Pretresljivo je videti, da je bil novi blaženi velik znanstvenik in pomemben profesor, po drugi strani pa se je odlikoval po izrednem služenju in skrbi za revne.«

Zakaj beatifikacija na Univerzi?
Kardinal Porras je nadalje pojasnil, da bo beatifikacija potekala na Centralni venezuelski univerzi zato, ker je »José Gregorio tam študiral, diplomiral, bil profesor, raziskovalec in inovator na področju medicine.« Prav tako je poudaril, da je kardinal Parolin zelo vesel, da se bo lahko ob tej priložnosti vrnil v ljubljeno Venezuelo, ter upa, da bo beatifikacija trenutek milosti in vstajenja za vse Venezuelce.

Slovesnost odvisna od situacije zaradi pandemije
Logistične podrobnosti glede poteka beatifikacije bodo odvisne od poteka pandemije. Pripravljenih imajo več scenarijev, v katerih so upoštevane vse varnostne zahteve. Zaradi danih okoliščin, v katerih ne bo mogoča prisotnost velikega števila vernikov, se bodo tudi škofije organizale tako, da bodo dogodku lahko prisostvovali tudi tisti, ki bi sicer želeli biti fizično prisotni, vendar pa se ga zaradi zagotovitve zdravstvene varnosti ne bodo mogli udeležiti.

Balzam v trenutku globalne krize
Beatifikacija bo po mnenju kardinala Porresa »potekala v najprimernejšem trenutku, sredi svetovne krize in pandemije, v kateri sta še posebej vidni šibkost človeške narave in potreba po varovanju in ohranjanju celostnega zdravja. Ni boljšega balzama kot zatekati se v molitvi na priprošnjo zdravnika revnih. … José Gregorio je v tem trenutku najboljša točka enotnosti za vse Venezuelce, brez razlik, in nas vabi, da bi skupaj delali za dobro ljudstva,« je še dejal kardinal Porres.

Hernández pripada vsem Venezuelcem
Škof Raul Biord se je v imenu predsedstva Venezuelske škofovske konference zahvalil prisotnim, ki so se v velikem številu udeležili novinarske konference. Poudaril je, da bodoči blaženi pripada vsem Venezuelcem in da je pobožnost do njega živa po vseh škofijah. Na srečanju je bila prav tako izražena želja, da bi beatifikacija pomenila preobrazbo za venezuelsko ljudstvo, saj v Hernándezu vsi prepoznavajo željo po miru. Nadalje so izpostavili tudi duhovni pomen obhajanja slovesnosti, da ne bi šlo samo za zunanje praznovanje, ampak bi bila v ospredju transcendentost, ki je sestavni del tega dejanja, in je bistvenega pomena za spreobrnjenje srca.

Postopek za beatifikacijo se je začel leta 1949
Častitljivi Božji služabnik José Gregorio Hernández je četrti venezuelski blaženi. Postopek za beatifikacijo in kanonizacijo »zdravnika revnih« je leta 1949 začel caracaški nadškof msgr. Lucas Guillermo Castillo. Papež Janez Pavel II. ga je 16. januarja 1986 razglasil za častitljivega Božjega služabnika. 9. januarja 2020 je zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov potrdila čudež na njegovo priprošnjo, 27. aprila 2020 pa je isto storila še Teološka komisija.
Vir

V petek, 30. aprila 2021, je bil v Venezueli za blaženega razglašen Božji služabnik José Gregorio Hernández. Državni tajnik Svetega sedeža kardinal Pietro Parolin se beatifikacije, ki je potekala v venezuelski prestolnici Caracas, zaradi pandemije covida-19 ni udeležil, kot je to bilo sprava napovedano. Izrazil pa je upanje, da bo dogodek prispeval k poglobitvi vere in krščanskega življenja Venezuelcev, v posnemanju novega blaženega, k skupnemu spoprijemanju s humanitarno krizo in pri pospeševanju pluralnega in mirnega sobivanja, kot piše v izjavi vatikanskega tiskovnega urada. Sveto mašo z obredom beatifikacije je daroval apostolski nuncij v Venezueli, monsinjor Aldo Giordano.
Beatifikacija »zdravnika revnih« bo potekala na Centralni venezuelski univerzi v Caracasu, kjer je Božji služabnik José Gregorio študiral, diplomiral in bil profesor ter raziskovalec na področju medicine. Organizacija dogodka je seveda močno odvisna od pandemije in njenih posledic. Da bi se upoštevalo vse varnostne zahteve, se slovesnosti ne bo moglo udeležiti veliko vernikov. Kot rečeno, je zaradi situacije covida-19 odpovedana tudi navzočnost kardinala Parolina, ki je v Venezueli vrsto let opravljal službo apostolskega nuncija.
Božji služabnik José Gregorio Hernández, ki je znan kot »zdravnik revnih«, je svojo vero in svoj poklic zdravnika živel kot služenje revnim. Rodil se je 26. oktobra 1864 v Isnotuju (Venezuela), umrl je 29. junija 1919 v Caracasu (Venezuela). Bil je frančiškanski tretjerednik in je v vsakem bolniku prepoznaval Jezusovo obličje. 29. junija 1919 ga je na poti v lekarno, kjer je hotel kupiti zdravila za neko ubogo žensko, zbil avtomobil. Umrl je v bolnišnici v Caracasu z besedami »O, Blažena Devica«.
Beatifikacija venezuelskega zdravnika Hernández se torej odvija v najprimernejšem trenutku, sredi svetovne krize in pandemije, v kateri sta še posebej vidni šibkost človeške narave in potreba po varovanju in ohranjanju celostnega zdravja. Ni boljšega balzama kot zatekati se v molitvi k priprošnji zdravnika revnih.
Vir

V nedeljo, 2. maja, je v rimski cerkvi Santa Maria in Monte potekala zahvalna maša za beatifikacijo venezuelskega zdravnika Joséja Gregoria Hernándeza. Za blaženega je bil razglašen prejšnji petek v Caracasu. Mašo je daroval nadškof Edgar Peña Parra iz državnega tajništva, udeležili pa so se je predvsem venezuelski verniki, ki živijo v Rimu.
Nadškof Parra je pri homiliji izpostavil, da lahko v času pandemije, ko se vsi počutimo nekoliko osamljeni in prestrašeni, v blaženem Joséju najdemo tesnega prijatelja, ki je skrbel za zdravje svojega ljudstva, ker je imel rad ljudi, in imel jih je rad, ker je bil zaljubljen v Boga, ki je postal človek.
Pričeval je z življenjem, ne z besedami
»V blaženem Joséju Gregoriu se zrcali najboljša duša našega ljudstva,« je dejal nadškof Parra. »Obdarjen z izjemnimi lastnostmi je svojo inteligenco uporabljal z velikodušnostjo in jo uporabljal kot orodje za služenje tistim, ki so jo najbolj potrebovali. Kot znanstvenik je postal frančiškan, kot zdravnik pa misijonar. Bogat z nadarjenostjo je želel biti brat ubogim, in tako o Jezusu ni pričeval z besedami, ampak s svojim življenjem.« Pri čemer je pripomnil, da je v praksi uresničil to, kar je v drugem berilu zapisal sveti Janez: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Poudaril je, da je lik novega blaženega izredno aktualen sredi pandemije, ki vse postavlja na preizkušnjo in predstavlja nevarnost, da bi mislili le nase. Zato je tolažilno, da nam blaženi José pomaga iz nebes: »V času, ko se vsi počutimo nekoliko osamljeni in prestrašeni, lahko v njem najdemo tesnega prijatelja, ki je skrbel za zdravje svojega ljudstva, ker je imel rad ljudi, in imel jih je rad, ker je bil zaljubljen v Boga, v Boga, ki je postal človek.«
Nadškof je v nadaljevanju spregovoril o treh besedah, izhajajoč pri tem iz včerajšnjega odlomka iz Janezovega evangelija: glagol ostati, samostalnik trta in pridevnik resnična. Gre za tri besede, ki jih je Jezus namenil svojim učencem po zadnji večerji in tik pred trpljenjem.

Ostati
Glagol ostati se v odlomku iz Janezovega evangelija pojavi kar sedemkrat (prim. Jn 15,4-7). Označuje skupno življenje, sobivanje. »Ostanite v meni: ob koncu svojega delovanja Jezus svojim učencem pove, da ni dovolj, da ga poznajo, mu sledijo ali ga celo posnemajo. Da bi bili njegovi učenci, je treba živeti z njim.« Po nadškofovem prepričanju za vernike to pomeni, da »ni dovolj, da se imenujemo kristjani, niti ni dovolj, da delimo in prakticiramo Jezusovo učenje; bistveno je imeti živ, oseben in reden odnos z Njim. Kajti Jezus ni le neka osebnost, ki se jo posnema, ampak oseba, ki se jo ljubi; ne zadovolji se s tem, da je glavna referenčna točka življenja, ampak želi s svojo navzočnostjo prežeti vse, kar živimo. Gospod od nas zahteva, da z molitvijo, ki je živa in ne obredna, vse združimo v njem: vse, kar čutimo, mislimo in delamo. Kot tisti, ki živijo skupaj in si vse delijo. To je pomen besede ostati: Kristus želi, da v naših srcih ne bi bilo prostora, ki ga ne bi delili z njim.«
Tako je namreč počel blaženi José. »Da bi ostal v Jezusu, se je vsak dan udeleževal maše. Tam je vse združil v Gospodu. Raziskave, ki se jih je lotil, uboge, ki jim je pomagal, osebe, situacije in številne težave, ki jih je nosil v srcu: vse je polagal na oltar in združil z Jezusovo daritvijo. Od tod se je razvil neprekinjen dialog, ki se je nadaljeval ves dan in se še okrepil pri vsakodnevnem rožnem vencu. Blaženi José Gregorio je od evharističnega Jezusa prejemal predvsem mir srca. Zaradi tega je daroval svoje življenje za mir, zlasti za mir v Evropi, ki jo je opustošila prva svetovna vojna. 29. junija 1919, na praznik svetih Petra in Pavla, je s prijateljem delil veselje nad pravkar doseženim mirom z Versajsko mirovno pogodbo. Hkrati je v sebi čutil, da je Gospod sprejel dar njegovega življenja. Njegovo poslanstvo je bilo izpolnjeno. Nekaj ur pozneje je umrl. Zbil ga je avto, medtem ko je bolniku nesel zdravila. Za vedno bo živel z Gospodom, s katerim je bil povezan vsak dan svojega življenja.«

Vinska trta
Na drugem mestu se je nadškof ustavil samostalniku trta, ki predstavlja življenjsko povezanost med Jezusom in nami, njegovimi mladikami. Gospod poudarja, da to trto obdeluje Oče: »Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V bistvu nas, mladike vinske trte, vedno obrezuje, ne glede na to, ali rodimo sad ali ne. Oče vedno obrezuje, ker to potrebujemo. »Mi živimo z lakoto in žejo, da bi imeli, kopičili, povečevali, Oče pa želi vse poenostaviti. Tako kot trta brez obrezovanja ne obrodi sadov, tudi življenje ne obrodi sadov brez prečiščevanja. Kajti življenje se ne uresničuje s kopičenjem denarja, priznanj in slave, temveč z dajanjem. Duhovno življenje ni toliko zbiranje del in zaslug, ki jih je treba dodati, ampak pustiti se izprazniti samih sebe, da nas Gospod lahko napolni s seboj. Bolj kot dvigati se navzgor, je treba spuščati se navzdol, s ponižnostjo. To ne pomeni postati veliki v očeh sveta, ampak “ubogi v duhu” (Mt 5,3), kot pravi Jezus.«
Kot je nadaljeval nadškof, v življenju novega blaženega ni manjkalo obrezovanja. Večkrat je moral opustiti lepe in ambiciozne projekte; kot zdravnik je velikokrat izkusil šibkost in pogosto zbolel. Vendar mu vse to ni vzelo poguba, temveč ga je še bolj okrepilo. »Namesto da bi se zgražal nad življenjem, se je vsakič znova oprijel Previdnosti in se vedno bolj približal bistvenemu. Vsekakor mu ni manjkalo možnosti, da bi s prestižno kariero postal bogat in slaven. Toda on je izbral evangelij, odločil se je zanikati samega sebe, namenil je svoje življenje ubogim in delal to, kar se je zdelo nerodovitno v očeh sveta, a dragoceno pred Bogom. Revni so postali njegovo bogastvo. Njegovo pričevanje, da bi bilo rodovitno, nas poziva, naj od čaščenja preidemo k posnemanju, da bi razumeli, da je treba življenje, da bi ga lahko v celoti pridobili, darovati. Oče nas za to obrezuje in očiščuje od nečimrnosti trenutnih užitkov in navideznih zadovoljstev, ki ne obrodijo sadov. Osvobaja nas v notranjosti, da bi nas vodil k ljubezni, h konkretni ljubezni, ki postane služenje, kajti le služiti pomeni vladati.«

Resnična
In tako je nadškof prispel še do zadnje besede, ki jo Jezus povezuje s trto: »resnična« (Jn 15,1). Kot je izpostavil, resničnega ne smemo razumeti v intelektualnem smislu, v nasprotju z lažnim. V svetopisemskem jeziku »resnično« pomeni predvsem »zanesljivo, zvesto«. V hebrejskem jeziku koren besede »resničen« spominja na trdnost tistega, kar se ne zruši in na kar se lahko naslonimo, ne da bi padli. »Vse, kar je človeško, neizogibno mine, se zruši. Bog pa ostaja. On je resničen, ker ne razočara pričakovanj, in kar mu izročimo v roke, ni izgubljeno. Zato naša prizadevanja, tudi najbolj iskrena, niso dovolj. Samo Bog daje življenju trdnost, dopolnjuje naše pomanjkljivosti in nas pripelje do izpolnitve.«
V zvezi s tem je blaženi José Gregorio zapisal: »Če so na svetu dobri in slabi, so slabi zato, ker so se sami naredili za slabe, dobri pa so to le z Božjo pomočjo.« Blaženi je razumel prvenstvo milosti v življenju. »Spoznal je resnico, ko je živel kot Božji berač. Sam pa je skrbel za tiste, ki so prosjačili na ulicah in potrebovali ljubezen, ki jo je on našel v Gospodu. Tako je pričal o resnici, ne le resnici o znanstvenih zakonih, ki jih je razvozlal, da bi spodbudil napredek človeka na zemlji, temveč tudi o resnici, ki povezuje zemljo z nebesi, o neomajni in zanesljivi resnici ljubezni. Kajti Bog, ki ostaja za vse večne čase, je ljubezen; kajti samo ljubezni, pravi apostol, “ne bo nikoli minila” (1 Kor 13,8). Na priprošnjo našega novega blaženega danes prosimo za milost, da bi obrodili sadove ljubezni in vsak dan ostali dobro vcepljeni v Jezusa, resnično trto, ki se nikoli ne posuši.«
Vir

Rodil se je 26. oktobra 1864 v Isnotu v Venezueli ter se vere in dejavne ljubezni naučil predvsem od svoje matere. Bil je dober in sijoč človek, veselega značaja, obdarjen z izrazito inteligenco; postal je zdravnik, univerzitetni profesor in znanstvenik. Predvsem pa je bil kot zdravnik blizu najšibkejšim, tako da je bil v svoji domovini poznan kot »zdravnik revnih«. Svoje življenje je namenil pomoči potrebnim, saj je v revnih, bolnih, migrantih in trpečih videl Jezusa. Ljudje so ga imenovali »ljudski svetnik«, »apostol krščanske ljubezni« in »misijonar upanja«. Večkrat je poskušal postati redovnik in duhovnik, vendar so mu to preprečile različne zdravstvene težave. Kljub temu pa se zaradi telesne šibkosti ni zaprl vase, ampak je postal kot zdravnik še bolj občutljiv za potrebe drugih. Razumel je, da bo s skrbjo za bolnike uresničeval Božjo voljo, pomagal trpečim, dajal upanje ubogim ter pričeval o veri ne z besedami, ampak z zgledom. V stiku z Jezusom, ki se za vse daruje na oltarju, Jožef Gregor začuti, da je poklican darovati svoje življenje za mir, saj je bil je čas prve svetovne vojne. Ko ga je 29. junija 1919 obiskal prijatelj, je bil zelo srečen, saj je izvedel, da je bila podpisana pogodba o koncu vojne. Njegova daritev je bila sprejeta in zdi se, kot da je slutil, da se je njegova naloga na zemlji končala. Tisto jutro je bil pri maši kot običajno, nato pa je želel enemu izmed bolnikov nesti zdravilo. A ko je prečkal cesto, ga je zbilo vozilo. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je umrl med izgovarjanjem Marijinega imena. Tako se je končala njegova zemeljska pot, na cesti med opravljanjem dela usmiljenja. Za blaženega je bil razglašen 30. aprila 2021.
Vir

Papež Leon XIV. ga je 19. oktobra 2025 razglasil za svetnika.
Vir