sveti Janez – puščavnik

Pri Asjútu (v Egiptu), sveti Janez, puščavnik, ki je bil med drugimi znamenji kreposti odlikovan tudi s preroškim duhom.
Vir

Views: 24

blaženi Kontardo Ferrini – profesor

KontardoPapež Pij XI., ki je bil Kontardov osebni prijatelj, je globoko vero in zgledno krščansko življenje tega vrhunskega znanstvenika označil za posebne vrste čudež, saj časi, v katerih je živel, niso bili kaj dosti »naklonjeni« vernim znanstvenikom. V Italiji je namreč takrat vladala izrazito proticerkvena miselnost, še zlasti v Milanu, Kontardovem rojstnem kraju. S svojim delom in učenjem je poskušal neprestano dokazovati, da si vera in znanost nikakor ne nasprotujeta in da je tudi znanstvenik svetovnega slovesa lahko dober in predan vernik. Že kot otrok je bil izredno nadarjen in bister, pa tudi muhast in poreden. Oče ga je od malih nog uvajal v svet učenosti, odkrival pa mu je tudi globine vere. Prvo sveto obhajilo, h kateremu je pristopil z dvanajstimi leti, je v njem povzročilo pravi preobrat in popolno predanost Bogu. Bil je nadarjen tudi za učenje jezikov, znal je hebrejščino, sirščino in koptščino, sanskrt, latinščino in grščino ter vse pomembnejše moderne jezike. S sedemnajstimi leti je dosegel licenciat, z enaindvajsetimi pa doktorat iz prava. Sprva je študiral v Pavii, kasneje pa v Berlinu. V ambrozijanski knjižnici je bral težko čitljiva in zapletena besedila iz bizantinskega prava ter jih prevajal v latinščino in italijanščino. Dvajset let je bil profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino v Pavii, Messini in Modeni ter objavil več kot dvesto znanstvenih del. Bil je vseskozi človek trdnega verskega prepričanja, predan študiju in duhovnemu napredku. KontardoKot profesor je bil prijeten in priljubljen, študentom je rad pomagal in jih spodbujal k znanstvenemu delu. Sam je bil strasten raziskovalec, a so bila vsa njegova priza­devanja vedno usmerjena v Boga, ki je vir vsega prava in začetek vsega dobrega. Med delom se je večkrat zatopil v molitev, se z molitvijo redno pripravljal na sveto mašo in več ur premolil pred Najsvetejšim, velikokrat tudi cele noči. Govorili so, da moli kakor angel; njegova molitev pred tabernakljem je bila velikokrat podobna zamaknjenju. Ob nedeljah ga je bilo težko dobiti, saj je večino časa prebil v cerkvi, kjer je imel »zmeraj toliko opraviti«. Kolikor globlje je prodiral v skrivnosti znanosti, toliko globlja je bila tudi njegova vera. Napravil je zaobljubo devištva in vstopil v Frančiškov tretji red. Zelo rad se je, skupaj z očetom, zadrževal v njihovi počitniški hišici ob Lago Maggiore. Tam sta, poleg dela, veliko skupaj plavala, Kontardo pa je rad hodil tudi v gore. Na enem takih pohodov je pil okuženo vodo iz potoka in zbolel za tifusom, za katerim je tudi umrl, star triinštirideset let.

Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »trd(en) v bitki«.
Rodil se je 4. aprila 1859 v Milanu v Italiji, umrl pa 17. oktobra 1902 v Suni ob Lago Maggiore.
Družina: Njegov oče Rinaldo je bil profesor matematike, mati pa je bila Alojzija Buccellati. Bil je prvorojenec, imel je več bratov in sester.
Zavetnik: šol in univerz.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo urejenega, bradatega in plešastega moža srednjih let.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. aprila 1947 razglasil papež Pij XII.
Goduje: 17. oz. 20. oktobra (po serafinskem koledarju).
Vir

Veliki pravoznanec Contardo Ferini je bil 14. aprila 1947. v cerkvi sv. Petra v Rimu proglašen za blaženega. Ta učenjak 20. stoletja je bil rojen v Milanu 4. aprila 1859. Njegov oče Rinaldo Ferrini, profesor na politehniki v Milanu, je znan po svojih znanstvenih delih o toploti in elektriki. S 17 leti starosti se je Contardo Ferrini vpisal na fakulteto vseučilišča v Paviji. Po štirih letih je promoviral za doktorja prava s tako sijajnim uspehom, da mu je vlada podelila štipendijo za dve leti nadaljnega študija v inozemstvu. Izbral si je Berlin, kjer je slovela vseučiliška pravna fakulteta pravnega učenjaka Savignyja. Poslušal je tudi predavanja Dernburga, Mommsena in Caharija. Slednji ga je opozoril na rimsko-bizantinsko pravo. V tej stroki je pozneje Ferrini dosegel svetovno slavo. Ko je mladi učenjak zapustil po dveh letih neumornega študija Berlin, mu je nadškof Foerster izročil priporočilo, v katerem ga je pohvalil, da je zelo vešč nemščine in pobožen.
Novembra 1883 se je namestil, komaj 24 let star, v Paviji kot privatni docent za zgodovino rimskega prava. Leta 1894 je postal reden profesor. Tudi na tem mestu, kjer je dosegel slavo svetovnega učenjaka in se mu je nudilo udobno življenje, je ostal vzgleden, globoko veren praktičen katoličan, ki je hodil vsak dan k sv. maši.
Zaradi prenapornega študija in dela se ga je lotila l. 1900 težka srčna bolezen. Komaj 47 let star je umrl 17. dne oktobra 1902 v svoji letni hišici v Sieni.
Contardo Ferrini je znanstvenik svetovnega slovesa. Dokazal je, da je imelo krščanstvo velik vpliv na rimsko-bizantinsko pravo. Da je kanonsko (cerkveno) pravo vzrastlo iz rimskega, je veljalo za znanstveno dejstvo, Ferrini je pa dognal, da je Cerkev imela velik vpliv na rimsko pravo v njegovi zadnji razvojni dobi. V delu “Pravna znanja Arnobija in Laktancija” je nedvomno dokazal, da se je tema dvema posrečilo uvesti v mnoge zakone pojem naravnega prava v zakonik. Tako je bila celotna stavba rimskega prava postavljena na novo podlago, na od Boga ustvarjeno človeško naravo. Ne le od države sklenjen ali uveden zakon je vir prava, marveč na njegovo mesto stopi človeški naravi odgovarjajoča “primernost”, nepisan zakon, ki se ozira na Boga kot najvišji pravni vir. V svojem delu “Himsko kazensko pravo” razlaga Ferrini, da veljajo načela naravnega prava vsled krščanskega vpliva od Laktancija dalje ne le za posamezne osebe, temveč za vse oblike človeških skupnosti. Človek kot socialno bitje ima naravni nagon, da se združi z drugimi ljudmi, da doseže zemeljske in večne smotre. Od Boga dani naravni nagon je naravni zakon, ki mu odgovarja naravno pravo, pravo, ki ga človek prinese z rojstvom na svet in ki mu ga ni opravičena nobena oblast odvzeti.
V zgodovinski in metafizični utemeljitvi naravnega prava je Ferrini dosegel svojo znanstveno veličino. Po pravici mu je visoka šola v Paviji postavila spomenik z napisom: “Knezu med poznavalci rimskega prava.” Ferrini je oznanjal svoje pravne izsledke v času, ko je ves pravniški svet priznal le “pozitivno” pravo. Savigny in njegova šola sta zanikala naravno pravo za človeške skupnosti. Državna oblast jih lahko poljubno ustvarja, prizna in zavrže. Nekateri pravniki so pa celo posamezniku odrekali naravno pravni značaj. V cerkvenem pravu so dolgo obdržali Savignyjevi nazori svojo veljavo. Ti nazori, ki smatrajo človeške skupnosti za dozdevno umišljenost, so lahko dalekosežnega pomena, saj je tudi Cerkev taka skupnost, ali moralna oseba. Napram takim zmotam je Ferrini rešil krščansko kulturno dobrino in objasnil važno zgodovinsko resnico. Pod vplivom njegovih odkritij doživlja naravno pravo povsod vstajenje. Uveljavilo se je v okrožnicah Pija XI., ki je jasno povdaril, da je pravni pozitivizem nezdružljiv z mislimi katoliškega cerkvenega pravoznanca. To načelo je danes prodrlo med cerkvene pravoznance, ali kanoniste. Ne le posameznik, tudi človeške skupnosti so po naravnem pravu pravno sposobni. Tudi v svetnem pravnem področju pridobiva naravno pravo svoja tla. Neprekršljivo pravo mora nadomestiti nasilje in samovoljo. Totalitarne države so pokazale, kam pripelje človeštvo absolutni pozitivizem (edino državno pravo in zakonodaja, brez ozira na naravno pravo). Tako pravo ustvarja lahko mednarodne razbojnike, ki po svoji volji delajo, vodijo države, sklepajo zakone, sodijo in vodijo totalne vojske.
To je kratek opis življenja in znanstvenega delovanja velikega svetovnega učenjaka. Dokazuje, da si vera in znanost ne nasprotujeta in da je globoko veren in pobožen katoličan lahko največji znanstvenik. Dr. J. Česnik
Vir

V Suni (pri jezeru Maggiore [madžijóre] v Italiji), blaženi Kontárd Ferrini, ki je pri vzgoji mladeničev prekosil človeško znanost z vero in krščanskim življenje.
Vir

Views: 8

blažena Marija Natalija od svetega Ludvika Vanot in tovarišice – device, redovnice in mučenke

blažena Marija Natalija od svetega Ludvika Vanot in tovarišice - device, redovnice in mučenkeV Valencienni [valensijéni] (ravno tako v Franciji), blažena Marija Natalija od svetega Ludvika (Marija Ludovika Jožefa) Vanot [vanó] in štiri tovarišice:
-Hyacinthe-Augustine-Gabrielle
-Bourla Jeanne-Reine Prin
-Marie-Geneviève-Joseph Ducrez
-Marie-Madeleine-Joseph Déjardins,
device in mučenke iz Reda Uršulink, ki so bile med francosko revolucijo obsojene zaradi sovraštva do katoliške vere na obglavljenje. Šle so k mučilu, ko so molile psalm 51 – »Usmili se me«.
Vir

Views: 32

blažena Tarsíla Cordoba Belda – vdova, mati in mučenka

V mestu Algemesí (v pokrajini Valenciji, na Španskem), blažena Tarsíla Cordoba [tarsílja kórdova] Belda de Girona, mučenka, ki je, kot družinska mati, bila v preganjanju Cerkve uslišana za slavo v Kristusu. († 17. oktober 1936)
Vir

Views: 0

sveta Hedvika (Jadviga) – kneginja

sveta Hedvika (Jadviga) - kneginja Zavetnica: Poljske, Šlezije, Berlina, izgnancev iz domovine, ženinov in nevest
Imena: Hedvika, Jadviga, Heda, Hedi, Hedika, Hedvi, Hedvica, Hedviga, Hedvina, Vika, Viki, Vikica, …

Hedvika (po poljsko Jadviga) se je rodila okoli leta 1174 na gradu Andechs (Bavarska). Andechs-Meranske grofe je cesar Friderik Barbarossa povzdignil v vojvodski stan. Jadvigin oče je imel naslov tudi istrskega mejnega grofa in dalmatinskega vojvoda. Eden izmed njenih bratov, Bertold, je postal oglejski patriarh. Petletno Hedviko so starši pripeljali v šolo k benediktinkam, prav gotovo ne z namenom, da bi za vse življenje ostala v samostanu, marveč zato, da bi dobila ustrezno vzgojo in izobrazbo.

Ko je je bilo dvanajst let, jo je zasnubil osemnajstletni šlezijski vojvoda Henrik I. Tako je odšla v daljno Šlezijo, v Vroclav (Breslau). Na njeno prizadevanje je poklical Henrik v deželo, ki je bila v njej krščanska omika šele v povojih, razne redovnike. Žal ni bilo dovolj slovanskega redovništva in tako je dežela (danes znana kot Spodnja Šlezija) začela polagoma izgubljati poljski značaj. Hedvika je ustanovila ženski cistercijanski samostan v Trebnici, kamor so hodile Poljakinje pa tudi poganke iz Prusije, ki so se dajale krstiti. Hedvika je bila številnim krstna botra. Da bi ljudstvu laže bila mati, se je naučila poljščine. V veri je poučevala tudi svojega moža, saj je v začetku znal samo očenaš.

Z grajskimi gospemi je šivala cerkveno obleko in oblačila za siromake. Eno graščino je spremenila v bolnišnico in ob njej dala postaviti sirotišnico. Kmetom je rada odpuščala različne dajatve, da so se pisarji šalili: »Saj zapisujemo le še to, kdaj komu ni treba priti na tlako ali prinesti desetine.« Ko se jima je rodilo šest otrok, je pregovorila moža, da sta se pred škofom zavezala za popolno zdržnost in sta v njej živela trideset let – do moževe smrti. Čeprav vedno bolehna, se je še posebej pokorila. Ko so jo opozorili, da se preveč posti, je odgovorila: »Jem, kolikor mi zadošča.« Po moževi smrti se je umaknila v trebniški samostan in tam umrla 15. oktobra 1243.

Jadvigi ali Hedviki so želeli starši omogočiti kar najboljšo vzgojo, zato so jo že s petimi leti poslali v samostan benediktink v Kitzingen. Tu se je odlikovala zlasti v dveh stvareh: po študiju Svetega pisma in prizadevanju, da bi ji bil Sveti Duh poseben učitelj. Komaj dvanajstletna je, po takratnem običaju in na željo staršev, zapustila domovino in odšla v Šlezijo ter se poročila z vojvodo Henrikom I. Prvič je rodila še zelo mlada, a so ji prvi štirje otroci zgodaj umrli. Šlezija je bila v tistem času naseljena s preprostimi prebivalci, kmeti in podložniki, slovanskega rodu, ki niso imeli lastnega visokega plemstva. Krščanstvo med njimi še ni pognalo globokih korenin, čeprav si je Henrikov oče Boleslav I. za to močno prizadeval. Zakon mlade Hedvike in Henrika je bil kljub preizkušnjam srečen in blagoslovljen. Hedvika si je prizadevala, da bi čim bolj spoznala svojo novo deželo, naučila se je poljščino in razvila široko razvejeno dejavnost krščanske ljubezni. Ljudi je poučevala v veri, pri tem pa jim sama dajala najlepši zgled. Vstajala je zgodaj, opravila jutranjo molitev in vsak dan šla k maši. Tudi Henrik je veljal za »krepostnega in ljudstvu koristnega moža«. Že njegovi predniki so v deželo poklicali nekatere moške redove, ki naj bi pomagali širiti omiko in poglabljali versko življenje; Hedvika pa si je prizadevala za ustanavljanje ženskih samostanov, ki bi poleg drugega skrbeli tudi za vzgojo deklet. Tako je najprej nastal samostan cistercijank v Trzebnici pri Vroclavu, sledile pa so še druge ustanove: bolnišnice in zavetišča. Njena skrb za reveže in dobrodelnost je presegala vse meje; sama je živela skrajno ubožno, se trdo postila in si na vse načine pritrgovala. Ob koncu življenja pa je mirno sprejela še trpljenje in nesreče, ki so se zgrnile nanjo: razen enega je pokopala vse otroke, moža, doživela je propad in nesreče svoje rodbine ter vdor Mongolov na Poljsko in Šlezijo. Vse, kar je lahko na koncu storila, je bilo, da je sebe in deželo zaupala le še božjemu varstvu. Umaknila se je v trebniški samostan in tam v spokornosti, postu in bičanju zapustila ta svet.
Ime: Hedviga, na Poljskem Jadviga, izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«.
Rodila se je leta 1174 na bavarskem gradu Andechs v Nemčiji,
umrla pa 15. oktobra 1243 v Trzebnici na Poljskem.
Družina: Njen oče je bil grof Bertold IV. Meranijski (Andeški), mati pa Agnes (Neža). Hedvika se je poročila s šlezijskim vojvodo Henrikom I. in mu rodila sedem otrok, od katerih so preživeli Jedrt, Henrik in Konrad.
Zavetnica: Je zavetnica Poljske in Šlezije, Berlina, Vroclava, Trzebnice in Krakova; izgnancev iz domovine, težkih zakonov, ženinov in nevest; žrtev ljubosumja, vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot vojvodinjo, s knežjim plaščem in krono poleg sebe; redkeje kot redovnico cistercijanko. Pogosto drži v roki model cerkve, včasih moli pred razpelom ali deli miloščino. Večkrat ima ob sebi Marijin kipec ali pa čevlje v rokah (ker naj bi iz ponižnosti hodila bosa).
Beatifikacija: Za svetnico jo je razglasil papež Klemen IV. 26. marca 1267.
Goduje: 16. oktobra, prej 17. oktobra.
Vir

sveta Hedvika (Jadviga) - kneginja»Hedvika je vedela, da je treba te žive kamne, vzidane v stavbo nebeškega Jeruzalema, na tem svetu zgladiti z udarci in pritiski ter da bo potrebno veliko trpljenja, preden bo lahko prišla v svojo nebeško domovino. Zaradi pogostih vsakdanjih postov in odpovedi je postala tako suha, da so se mnogi začudeni spraševali, kako lahko tako šibka in občutljiva žena prenaša te muke. Čim bolj je bila čuječa, tem bolj je v njej rasla moč duha in je napredovala v milosti in bolj je v njej plamtel ogenj predanosti in božje ljubezni. Tako kot jo je ta predanost vedno bolj obračala k Bogu, prav tako jo je njena velikodušna pobožnost usmerjala k bližnjemu, ko je radodarno podarjala miloščino pomoči potrebnim. Nihče, ki je prišel k njej po pomoč, ni odšel praznih rok.« (iz življenjepisa)
Ime: Hedvika ali Jadviga izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«. Ime bi lahko prosto prevedli »bogata bojevnica« ali »srečna v boju«.
Rojena: leta 1174.
Kraj rojstva: bavarski grad Andechs v Nemčiji.
Umrla: 15. oktobra 1243.
Kraj smrti: Trzebnica pri Vroclavu na Poljskem.
Družina: Njen oče, grof Bertold IV. Meranijski (Andeški), je bil tudi istrski mejni grof ter dalmatinski vojvoda. Mati Agnes (Neža) pa je izhajala iz družine Groitzsch. Imela sta osem otrok, sin Bertold je postal oglejski patriarh, Ekbert bamberški škof, hči Jedrt pa mati svete Elizabete Ogrske.
Izobrazba: Bila je izobražena, šolala se je pri benediktinkah, kjer se je naučila branja in pisanja, latinščine, ročnih in gospodinjskih del, glasbe in zdravilstva.
Zakon: Poročila se je s šlezijskim vojvodo Henrikom I. in mu rodila sedem otrok, od katerih so preživeli Jedrt, Hen­rik in Konrad.
Dela: Skrbela je za versko vzgojo podložnikov, pripomogla h gradnji ženskega samostana v Trzebnici, zgradila prvo bolnišnico v Šleziji in dom za gobavce.
Kreposti: Poleg pristne in globoke pobožnosti (vsak dan je hodila k maši) je bilo vse njeno notranje življenje naravnano na Kristusa. Bila je zelo stroga do sebe, pritrgovala si je v hrani in obleki, nosila je spokorni pas ter vse razdala za reveže, ki jim je stregla.
Zavetnica: Je zavetnica Poljske in Šlezije, Berlina, Vroclava, Trzebnice in Krakova; izgnancev iz domovine, težkih zakonov, ženinov in nevest; žrtev ljubosumja, vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot vojvodinjo, s knežjim plaščem in krono poleg sebe; redkeje kot redovnico cistercijanko. Pogosto drži v roki model cerkve, včasih moli pred razpelom ali deli miloščino. Večkrat ima ob sebi Marijin kipec ali čevlje v rokah (ker naj bi iz ponižnosti hodila bosa).
Beatifikacija: Papež Klemen IV. jo je 26. marca 1267 razglasil za svetnico.
Vir

V samostanu Trzebnica [tšebníca] (v Šléziji), rojstvo za nebesa svete Hedvige, redovnice.
Hedvíka, redovnica, po rodu Bavarka in vojvodinja Poljakov, zelo predana pomoči ubogim, za katere je ustanovila gostišča in po smrti svojega soproga vojvode Henrika, je ostala leta življenja preživela v samostanu Cistercijanskih nun, katerega je sama ustanovila, in kateremu je načelovala kot opatinja njena hči Jedrt. Umrla pa je petnajstega oktobra v Trzebnici na Poljskem.
Vir

Views: 198