– V Rigi (pri Baltiškem morju), spomin svetega Meinarda [majnárda], škofa, ki je bil najprej menih v Nemčiji in se je že postaran podal na pot, da bi oznanil ljudstvu v Litvi Evangelij. Zgradil je v Ikskillu cerkev in posvečen v škofa je aktivno položil temelje krščanske vere v tej pokrajini.
– V Livóniji (Litvi) spomin svetega Meinharda [majnárda], škofa, ki je izhajal iz nekega samostana našega reda in je tu postal škof, ter potrjeval evangelij s čudeži in krepostmi.
Vir
Views: 4
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
Rodila se je leta 1826 v Madridu. Pri krstu so ji dali ime Manuela. Bila je zelo bistra, vendar skromna in ponižna. Mati je o njej večkrat dejala: »Ta otrok ni ustvarjen za ta svet.« Njena življenjska pot je bila zelo razgibana. Dominikanke so jo bile pripravljene sprejeti v svoj red, kadar bodo imele zanjo v samostanu prostor. Toda tega ni bilo. Marija je potrpežljivo, vdana v božjo voljo, čakala do svojega 25. leta. Takrat je zvedela, da namerava duhovnik don Miguel Martinez (servit) ustanoviti družbo sestra za nego bolnikov. Sprejel jo je med prvih sedem »ustanoviteljic« (po zgledu sedmih ustanoviteljev reda servitov), toda na koncu je ostala sama. Družba je počasi zaživela. Manuela se je odslej imenovala Marija Soledad (Samotna Marija).
Z novo družbo je bilo veliko težav. Vse je kazalo, da bo propadla, cerkvena oblast jo je že hotela razpustiti, toda prej je napravila zadnji poskus. Za duhovnega voditelja je imenovala p. Gabina Corteza, ki je Marijo Torres poklical nazaj v družbo, iz katere jo je prejšnji voditelj, naslednik don Miguela, oddaljil. Marija je postala prednica. Sestre je spodbujala, naj molijo, da bi se ustanova razširila po vsem svetu. To se je tudi zgodilo. Število hiš se je množilo, Marija je bila izvoljena za vrhovno predstojnico Marijinih služabnic za nego bolnikov po domovih. Prevzele so celo veliko kraljevsko bolnišnico v Madridu.
Rim je pravila družbe potrdil leta 1867. Po letu 1873 je bila kongregacija podrejena neposredno škofu. S ponižnostjo dekle in z dostojanstvom matere je Marija Soledad z besedo in zgledom kazala svojim sestram na vzor: naj imajo vedno pred očmi Marijo sedem žalosti, naj se od nje
učijo tihote in popolne vdanosti Bogu. Tako je rešeno ustanovo postavila na trdne temelje in ji čedalje bolj širila delovno področje. Sestre so poslali celo na Kubo.
Orbero, škof v Almeriji, je tedaj pooblastil prednico, da je smela v njegovi škofiji nabirati prostovoljne prispevke za graditev velikega noviciata v Madridu. Tako je prepotovala vasi in mesta škofije in nabirala darove. Dobrotniki so ji veliko dali, a še več je dala ona njim z nepozabnim zgledom ponižnosti ter potrpljenja in z izžarevanjem svojega bogoljubnega srca. V zadnjih letih življenja in delovanja so se množile hiše novega reda v Španiji in na Kubi. Ustanovila je več kot štirideset naselbin.
Umrla je 11. oktobra 1887. Svojim duhovnim hčeram je zapustila kratko oporoko v dveh besedah: Edinost in ljubezen. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. v svetem letu 1950.
Vir
Vse življenje je bila Marija Soledad v svoji preprostosti in popolni vdanosti ter brezmejnem zaupanju v božjo voljo zgled vsem, ki so jo poznali in z njo sodelovali. Le tako je lahko premagala tudi nemajhne težave, ki njeni skupnosti že od začetka niso prizanašale. Z vztrajno molitvijo je dosegla, da so bila redovna pravila leta 1867 v Rimu potrjena in se je red začel širiti po svetu, zlasti v Španiji in njenih nekdanjih kolonijah, kasneje tudi v Evropi.
Ime: Rodila se je kot Bibiana Antonija Emanuela (Manuela), kasneje pa si je privzela redovno ime Marija Soledad (trpeča samota). Ime Bibiana izhaja iz imena Viviana, »živeti«, Antonija iz rimskega rodovnega imena Antonius, Emanuel pa pomeni »z nami Bog«.
Rodila se je 2. decembra 1826 v Madridu v Španiji, umrla pa 11. oktobra 1887, prav tako v Madridu.
Družina: Izhaja iz preproste družine Frančiška Torresa in Antonije, roj. Acosta; bila je drugi izmed petih otrok. Oče je imel manjšo obrt.
Skupnost: Marija se je leta 1851 pridružila duhovniku don Miguelu Martinezu, ki je nameraval ustanoviti družbo sester za nego bolnikov na domu. Kar precej težav je morala nastajajoča skupnost premagati, da je iz nje nastala kongregacija »Marijinih služabnic za nego bolnikov«. Njihova posebna karizma je skrb za bolnike po domovih. Kongregacija ima tudi laiški red, delujejo pa v Španiji in na Kubi (od začetka), ZDA, Južni Ameriki in na Filipinih.
Simbol: Simbol reda sestavljajo: črka M in krona nad njo na modrem ozadju: Marijino ime in znamenje njenega kraljevskega dostojanstva; črki S in I na ščitu: latinski izraz salus infirmorum, »zdravje bolnikov« (Marija); zamenja trpljenja: trije žeblji in trnjeva krona ter znamenji sv. Jožefa (lilija) in Janeza Krstnika (zastavica s križem).
Zavetnica: Velja za zavetnico bolnih in ubogih, revnih.
Kreposti: Bila je izjemno bistra, vendar preprosta, skromna in ponižna. Že kot otrok je imela velik čut za bolnike, zanje je skrbela in molila. Bila je žena trdnega in neomajnega upanja, zaupala je predvsem v moč molitve. Njen vzor je bila Marija sedem žalosti.
Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti črni redovni obleki z belim ovratnikom in naprsnim križcem. Ob sebi ima knjigo pravil. Prikazujejo jo tudi pri strežbi bolniku.
Grob: Najprej so jo pokopali v skupen grob, ki so ga imele sestre na pokopališču, šest let kasneje pa so njene zemeljske ostanke prenesli v kapelo v generalno hišo. Ob izkopu je njeno nestrohnjeno telo izločalo krvi podobno tekočino in oddajalo prijeten vonj, nekaj let kasneje pa so ostale le še kosti.
Goduje: 11. oktobra.
Beatifikacija: 5. februarja 1950 jo je za blaženo razglasil papež Pij XII., 25. januarja 1970 pa za svetnico Pavel VI.
Misli: »Ljubiti Kristusov križ in si ne želeti ničesar več … Bolni so podoba trpečega Kristusa, v katerih mu služimo.«
Duh. oporoka: »Edinost in ljubezen.«
Splet: www.sisterservantsofmary.org
Vir
V Madridu (na Španskem), sveta Marija Desolata (Emanuela) Torres Acosta [akosta], devica, ki je že od mladosti pokazala čudovito skrb do revnih bolnikov, katerim je neutrudljivo pomagala v odpovedi sami sebi, predvsem v Kongregaciji služabnic bolnikov Marije Usmiljene, katero je ustanovila.
Vir
Views: 75
V Uzesu [úzu] (v narbonenski Galiji, v današnji Franciji), sveti Firmín, škof, ki je kot učenec svetega Cezárija iz Arlesa [árla] učil svoje ljudstvo poti resnice. Sveti Firmin, tretji škof mesta Uzès v Franciji goduje 11.oktobra.
Vir
Views: 12
V Tyani (v Kapadókiji, v današnji Turčiji), sveti Orést, mučenec.
Vir
Views: 6
V Krakovu (na Poljskem), blažena Angela Marija (Sofija Kamila) Truszkowska [truškovska], devica, ki je ustanovila Kongregacijo frančiškank, pod imenom svetega Feliksa de Cantalicio [kantalíčijo] za zapuščene dečke, uboge in ločene. († 10. oktober 1899)
Vir
Views: 3
Imena: Daniel, Danijel, Dani, Dane, Dan, Danilo, Danimir, Danijela, Danjela, Daniela, Dana, Danina, Danja, Danila, Danuška, …
Misijonski škof se je rodil 15. marca 1831 v kraju Linone ob Gardskem jezeru v Italiji. V Veroni je postal misijonar in bil leta 1854 posvečen za duhovnika. Leta 1857 je prek Dunaja in Ljubljane prišel v Sudan. Kmalu je moral Comboni na zdravljene v Verono, kjer je od leta 1861 do 1864 vodil veronski zavod. Ustanovil je nov misijonski zavod Dobrega pastirja za zamorske dežele in žensko družbo mater usmiljenk za zamorska dekleta. Leta 1867 je postal provikar v osrednji Afriki. Leta 1877 je Daniel postal apostolski vikar in bil 12. avgusta posvečen za škofa.
Umrl je 10 oktobra 1881 v Kartumu, in tako ni doživel razdejanja cvetočih misijonov, kar se je zgodilo leta 1885 pod muslimanom Mahdijem. V Afriki je spomin na Daniela Combonia še vedno zelo živ.
Vir
Daniel je leta 1867 ustanovil »misijonsko družbo Dobrega pastirja« in še istega leta v Kairu odprl prvo podružnico. Combonijev načrt je bil evangeliziranje Afrike. Pozneje je ustanovil še sestrsko skupnost. Leta 1873 je Daniel odšel kot provikar v Sudan, kjer je bil leta 1877 imenovan za škofa. Umrl je v Kartumu v Sudanu 10. oktobra 1881.
Vir
V mestu Hartúmu (v Sudánu), sveti Daniel Comboni [kombóni], škof, ki je ustanovil Misijonski inštitut v Afriki, in sam, kot škof postavljen v Afriki, ni prizanašal svojim močem, ko je oznanjal Evangelij v tistih pokrajinah in na mnoge načine skrbel za njihovo človeško dostojanstvo.
Vir
Daniel Comboni, goreč misijonar in ustanovitelj misijonske družbe, ki ima moško in žensko vejo: redovniki se imenujejo kanbonijanci, redovnice pa kombonijanke, je leta 1864 sestavil Načrt za prerod Afrike, ki je veljaven še danes. Oznanjevanje evangelija naj spremlja prizadevanje za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. Tuji misijonarji naj čimprej vzgojijo domače duhovnike in sodelavce, da se Afričani postavijo na lastne noge. Comboni je več let (s presledki zaradi bolezni ali potovanj po Evropi, ko je zbiral sredstva za svoj misijon) deloval v Sudanu, kjer je pred njim oral ledino naš Ignacij Knoblehar, ki je svet ob Nilu raziskoval in ga opisal. Knoblehar in Comboni sta se v začetku leta 1858 srečala v Asuanu, ko je Knoblehar potoval v Evropi iskat novih sodelavcev, pa je na poti 13. aprila 1858 umrl v Neaplju.
Luč sveta je Daniel Comboni zagledal 15. marca 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru v severni Italiji. Bistremu dečku so prvo šolsko modrost posredovali duhovniki. Ko mu je bilo enajst let, je bil sprejet v zavod za revne otroke nadarjene otroke, ki ga je v Veroni duhovnik Nicola Mazza. Leta 1847 je skupina duhovnikov iz tega zavoda odšla v misijone v novoustanovljeni Apostolski vikariat za Srednjo Afriko v Vzhodnem Sudanu. Prvi vikar s pravicami škofa je bil Poljak Maksimilijan Rylla, po njegovi zgodnji smrti ga je nasledil Knoblehar. Mladi Comboni je leta 1849 svojim predstojnikom slovesno obljubil, da bo svoje življenje posvetil temu misijonu. Po mašniškem posvečenju 31. decembra 1854 se je nekaj časa uvajal v duhovniško delo v raznih župnijah doma, 10. septembra 1857 pa je skupaj s petimi drugimi misijonarji iz ladjo iz Trsta odpotoval proti Sudanu, v Kartum so prispeli 8. januarja 1858. Sredi februarja so prišli do misijonske postaje Sveti križ. V nezdravem podnebju je kmalu zbolel za tropsko mrzlico, ki je pokosila več misijonarjev. Combonijevo zdravje je tako opešalo, da je junija odšel v Italijo, da si opomore. Za nekaj časa se je ustavil v Veroni, kjer je prevzel skrb za vzgojo afriških dečkov, ki so jih misijonarji odkupili iz suženjstva. Potoval je po raznih evropskih deželah in iskal dobrotnike za afriški misijon. Leta 1864 je, kot rečeno, sestavil svoj misijonski načrt. Proti koncu leta 1865 je odpotoval v Egipt, pa se je kmalu vrnil in leta 1867 je v Veroni odprl svoj misijonski zavod za Afriko. Tega leta je postal provikar v osrednji Afriki (torej Knobleharjev naslednik) Leta 1872 je v Veroni zaživela njegova ženska misijonska družina. Naslednje leto je spet odšel v Sudan in tam ostal do leta 1877, ko je postal apostolski vikar in bil posvečen za škofa. Pod njegovim vodstvom je misijon lepo uspeval. Cvetoči misijon je bil uničen leta 1885 pod muslimanom Mahdijem in njegovim naslednikom. Škof Comboni tega žalostnega konca ni dočakal. 2. oktobra 1881, bila je nedelja, je podelil sveti krst štirinajstim ljudem, potem pa ga je nenadoma začela tresti mrzlica. Upal je, da bo to minilo, kot doslej vedno, toda stanje se je vedno bolj slabšalo. Začutil je, da je prišla njegova zadnja ura. Zaprosil je za zakramente za umirajoče. Svoje sodelavce, zbrane okoli njega, je prosil, naj “živijo in umrejo ob dragi Afričanih”. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 10. oktobra 1881. Že leta 1927 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, pa je bil zaradi političnih homatij prekinjen. Obnovil se je pod papežem Janezom Pavlom II., ki ga je leta 1996 razglasil za blaženega, leta 2003 pa za svetnika.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 169
