Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
Rodila se je leta 1826 v Madridu. Pri krstu so ji dali ime Manuela. Bila je zelo bistra, vendar skromna in ponižna. Mati je o njej večkrat dejala: »Ta otrok ni ustvarjen za ta svet.« Njena življenjska pot je bila zelo razgibana. Dominikanke so jo bile pripravljene sprejeti v svoj red, kadar bodo imele zanjo v samostanu prostor. Toda tega ni bilo. Marija je potrpežljivo, vdana v božjo voljo, čakala do svojega 25. leta. Takrat je zvedela, da namerava duhovnik don Miguel Martinez (servit) ustanoviti družbo sestra za nego bolnikov. Sprejel jo je med prvih sedem »ustanoviteljic« (po zgledu sedmih ustanoviteljev reda servitov), toda na koncu je ostala sama. Družba je počasi zaživela. Manuela se je odslej imenovala Marija Soledad (Samotna Marija).
Z novo družbo je bilo veliko težav. Vse je kazalo, da bo propadla, cerkvena oblast jo je že hotela razpustiti, toda prej je napravila zadnji poskus. Za duhovnega voditelja je imenovala p. Gabina Corteza, ki je Marijo Torres poklical nazaj v družbo, iz katere jo je prejšnji voditelj, naslednik don Miguela, oddaljil. Marija je postala prednica. Sestre je spodbujala, naj molijo, da bi se ustanova razširila po vsem svetu. To se je tudi zgodilo. Število hiš se je množilo, Marija je bila izvoljena za vrhovno predstojnico Marijinih služabnic za nego bolnikov po domovih. Prevzele so celo veliko kraljevsko bolnišnico v Madridu.
Rim je pravila družbe potrdil leta 1867. Po letu 1873 je bila kongregacija podrejena neposredno škofu. S ponižnostjo dekle in z dostojanstvom matere je Marija Soledad z besedo in zgledom kazala svojim sestram na vzor: naj imajo vedno pred očmi Marijo sedem žalosti, naj se od nje
učijo tihote in popolne vdanosti Bogu. Tako je rešeno ustanovo postavila na trdne temelje in ji čedalje bolj širila delovno področje. Sestre so poslali celo na Kubo.
Orbero, škof v Almeriji, je tedaj pooblastil prednico, da je smela v njegovi škofiji nabirati prostovoljne prispevke za graditev velikega noviciata v Madridu. Tako je prepotovala vasi in mesta škofije in nabirala darove. Dobrotniki so ji veliko dali, a še več je dala ona njim z nepozabnim zgledom ponižnosti ter potrpljenja in z izžarevanjem svojega bogoljubnega srca. V zadnjih letih življenja in delovanja so se množile hiše novega reda v Španiji in na Kubi. Ustanovila je več kot štirideset naselbin.
Umrla je 11. oktobra 1887. Svojim duhovnim hčeram je zapustila kratko oporoko v dveh besedah: Edinost in ljubezen. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. v svetem letu 1950.
Vir
Vse življenje je bila Marija Soledad v svoji preprostosti in popolni vdanosti ter brezmejnem zaupanju v božjo voljo zgled vsem, ki so jo poznali in z njo sodelovali. Le tako je lahko premagala tudi nemajhne težave, ki njeni skupnosti že od začetka niso prizanašale. Z vztrajno molitvijo je dosegla, da so bila redovna pravila leta 1867 v Rimu potrjena in se je red začel širiti po svetu, zlasti v Španiji in njenih nekdanjih kolonijah, kasneje tudi v Evropi.
Ime: Rodila se je kot Bibiana Antonija Emanuela (Manuela), kasneje pa si je privzela redovno ime Marija Soledad (trpeča samota). Ime Bibiana izhaja iz imena Viviana, »živeti«, Antonija iz rimskega rodovnega imena Antonius, Emanuel pa pomeni »z nami Bog«.
Rodila se je 2. decembra 1826 v Madridu v Španiji, umrla pa 11. oktobra 1887, prav tako v Madridu.
Družina: Izhaja iz preproste družine Frančiška Torresa in Antonije, roj. Acosta; bila je drugi izmed petih otrok. Oče je imel manjšo obrt.
Skupnost: Marija se je leta 1851 pridružila duhovniku don Miguelu Martinezu, ki je nameraval ustanoviti družbo sester za nego bolnikov na domu. Kar precej težav je morala nastajajoča skupnost premagati, da je iz nje nastala kongregacija »Marijinih služabnic za nego bolnikov«. Njihova posebna karizma je skrb za bolnike po domovih. Kongregacija ima tudi laiški red, delujejo pa v Španiji in na Kubi (od začetka), ZDA, Južni Ameriki in na Filipinih.
Simbol: Simbol reda sestavljajo: črka M in krona nad njo na modrem ozadju: Marijino ime in znamenje njenega kraljevskega dostojanstva; črki S in I na ščitu: latinski izraz salus infirmorum, »zdravje bolnikov« (Marija); zamenja trpljenja: trije žeblji in trnjeva krona ter znamenji sv. Jožefa (lilija) in Janeza Krstnika (zastavica s križem).
Zavetnica: Velja za zavetnico bolnih in ubogih, revnih.
Kreposti: Bila je izjemno bistra, vendar preprosta, skromna in ponižna. Že kot otrok je imela velik čut za bolnike, zanje je skrbela in molila. Bila je žena trdnega in neomajnega upanja, zaupala je predvsem v moč molitve. Njen vzor je bila Marija sedem žalosti.
Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti črni redovni obleki z belim ovratnikom in naprsnim križcem. Ob sebi ima knjigo pravil. Prikazujejo jo tudi pri strežbi bolniku.
Grob: Najprej so jo pokopali v skupen grob, ki so ga imele sestre na pokopališču, šest let kasneje pa so njene zemeljske ostanke prenesli v kapelo v generalno hišo. Ob izkopu je njeno nestrohnjeno telo izločalo krvi podobno tekočino in oddajalo prijeten vonj, nekaj let kasneje pa so ostale le še kosti.
Goduje: 11. oktobra.
Beatifikacija: 5. februarja 1950 jo je za blaženo razglasil papež Pij XII., 25. januarja 1970 pa za svetnico Pavel VI.
Misli: »Ljubiti Kristusov križ in si ne želeti ničesar več … Bolni so podoba trpečega Kristusa, v katerih mu služimo.«
Duh. oporoka: »Edinost in ljubezen.«
Splet: www.sisterservantsofmary.org
Vir