V Andagi [andádž] (v Ardennah v Avstráziji, v današnji Belgiji), sveti Beregís, opat, ki je prav tam ustanovil samostan redovnih klerikov in mu marljivo načeloval. Vir
Beregiz, doma iz Condrosa, v bližini Huya v Belgiji, se je izšolal v samostanu sv. Tronda v Limburgu. Po duhovniškem posvečenju je vedno maševal z vživeto predanostjo, zlasti k evharistiji je pristopal v globoki ponižnosti in češčenju. Ob neki priložnosti je bil pri njegovi maši princ, ki po vstopu v cerkev iz ošabnosti ni snel svojega klobuka v znak spoštovanja Najsvetejšega. Ko je to videl Beregiz, je jasno izrazil svoje nestrinjanje tako, da s princem ni izmenjal pozdrava miru. Beregiz je pozneje sicer obžaloval, da je tako izrazil svoje nestrinjanje. Toda njegov edini razlog je bila globoka ljubezen do Boga, zaradi katere je raje tvegal maščevanje posvetnega princa, kot bi spregledal tiho žalitev svetega.
Beregiz je pozneje ustanovil samostan sv. Huberta, kjer je živela skupnost ≫redovnih duhovnikov≪ v škofiji Liege, in ga vodil kot opat. God sv. Beregiza obhajamo 2. oktobra. Vir
Sveta Jeanne Emilie de Villeneuve se je rodila leta 1811 v Tuluzu v Franciji. Umrla pa je 2. oktobra 1854 v Castres-u (kastreju). V družini je prejela krščansko vzgojo. Ko ji je bilo 14 let ji je umrla mama, po treh letih pa še sestra. Obe smrti sta močno zaznamovali njeno življenje, saj je spoznala, da človek ne živi samo na tem svetu. Odločila se je, da vstopi k sestram usmiljenkam, z željo, da gre v misijone. Oče pa jo je prosil naj vstop v redovništvo preloži za nekaj časa. Medtem ko je pomagala očetu je s pomočjo nadškofa v mestu Alby sama ustanovila nov red za pomoč mladim in otrokom v domačem kraju. Namen reda, ki ga je ustanovila, je pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč.
Vir
Jeanne Émilie De Villeneuve je bila rojena leta 1811 v Franciji. Preko staršev je v otroštvu prejela močne vrednote. V kasnejših letih, po materini smrti, je prevzela navado, da je vse svoje stiske, veselja in odločitve zaupala Mariji. Začela se je posvečati revežem, bolnikom, zapornikom in prostitutkam, in sicer, da bi jim pokazala, da jih Bog ljubi, in da bi jim povrnila dostojanstvo.
Tudi kongregacijo, ki jo je ustanovila leta 1836, je posvetila vzgoji revnih deklic, bolnim in drugim ubogim. Svoje sestre je želela imeti predvsem tam, kjer Jezus ni bil poznan in ljubljen. Tako je skupnosti med drugim kmalu odprla v Senegalu, Gambiji in Gabonu. Po njeni smrti se je kongregacija razširila tudi v Latinski Ameriki, v zadnjih desetletjih pa se je odprla tudi prva skupnost na azijski celini, na Filipinih. Émilie je umrla zaradi kolere leta 1854. Za blaženo jo je leta 2009 razglasil zaslužni papež Benedikt XVI. Vir
Jeanne Émilie De Villeneuve se je rodila leta 1811 v Franciji. Odraščala je na gradu, katerega lastnik je bil njen oče. Od staršev je prejela globoko vero, občutek za dolžnost in odgovornost ter odprtost za potrebe drugih. Njeno življenje pa je močno zaznamovala materina bolezen in nato smrt, ko je bila stara 14 let. Tri leta kasneje je umrla tudi sestra, kar je preizkušnjo še poglobilo. Émilie je tako postala gospodarica gradu. Izkazala se je z izredno velikodušnostjo do ubogih. Iz ljubezni do njih in do Boga se je začela posvečati najrevnejšim. Pomagala jim je v njihovi materialni in duhovni revščini. Želela jim je pokazati, da jih Bog ljubi. Ni ji zadostovala miloščina. Hotela je biti v enakovrednem odnosu z njimi in jim povrniti dostojanstvo človeških oseb. Prevzela je tudi navado, da je vse svoje stiske, veselja in odločitve zaupala Mariji. Marija je postala njena tovarišica in zaupnica.
Leta 1836 je zapustila očetov dom in skupaj z dvema prijateljicama ustanovila Kongregacijo sester brezmadežnega spočetja. Njihov vzdevek je bil zaradi barve redovniške obleke »modre sestre«. Posvečale so se potrebam najbolj ubogih. Sprejemale so revne deklice in jim v bedi, ki je vladala na začetku industrijskega obdobja, omogočale primerno vzgojo. Prav tako so se posvečale zapornikom in bolnikom. Svoje sestre je Émilie želela imeti predvsem tam, kjer Jezus ni bil poznan in ljubljen. Tako je skupnosti kmalu odprla v Senegalu in kasneje še v Gambiji ter Gabonu. Sestre so se v novih razmerah potrpežljivo učile spoznavati domačine, njihovo kulturo in jezik. Ustanoviteljica pa jih je podpirala preko redne korespondence. Po njeni smrti se je kongregacija razširila tudi v Latinski Ameriki, v Braziliji in Argentini. Nedavno, leta 1998, pa se je odprla še prva skupnost na azijski celini, na Filipinih.
Émilie je umrla zaradi kolere leta 1854. In sicer potem, ko je svoje življenje ponudila v zamenjavo za prenehanje epidemije v Castresu. V tem mestu je bila zadnja žrtev bolezni. Vir
Blizu Kastálije (pri obali Španije), blažena duhovnika in mučenca: Frančišek Carceller [kárseljer], iz Reda pobožnih šolskih redovnih klerikov, in Izidor Bover Oliver, iz Bratovščine duhovnikov škofijskih delavcev, ki sta v času divjega preganjanja, zaradi sovraštva do duhovništva, dopolnila mučeništvo s svinčenkami pred zidom pokopališča. Vir
Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).
God angelov varuhov nam vsako leto znova pokliče v spomin eno od razsežnosti veličastnega sveta naše vere. Pred oči nam spet živo stopi verska resnica o občestvu svetih, h kateremu spadajo tudi angeli – tudi njim je Kristus glava, tudi njim je Bog od vekomaj določil posebno nalogo v zgodovini odrešenja.
Češčenje angelov naj ne bi bila samo otroška pobožnost; odrasli kristjani angelov varuhov nič manj ne potrebujemo – in po besedah sv. Bernarda jim dolgujemo »spoštljivost za navzočnost, vdanost za dobrotljivost, zaupanje za varstvo«. Mnogi vzgojitelji imajo navado priporočati svoje gojence njihovim angelom varuhom. Tako je delal sv. Janez Bosko. Sv. Ignacij Lojolski pa pravi: »V svojem apostolskem poklicu naj bi mi bili kakor angeli, ki nimajo nič opravka sami s seboj in ki se popolnoma razdajajo v skrbi za zveličanje duš. Noben neuspeh jim ne vzame poguma, vedno gredo naprej v svojem delu za blagor svojih varovancev, vedno vedri in zadovoljni. Saj vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih.« Psalm 90 pa pravi: »Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš na gada in modrasa; z nogo poteptal leva in zmaja.«
Leta 1670 je papež Klemen X. praznik angelov varuhov razširil na vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. Ljudsko češčenje angelov varuhov pozna številne izraze pobožnosti. Že sv. Bazilij Veliki († 378) je učil, da ima ‘vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.’ Ta starodavni nauk je sčasoma pridobil svetopisemsko in patristično utemeljitev in je spodbudil nastanek različnih oblik pobožnosti. Sv. Bernard iz Clairvauxa († 1153) je bil velik učitelj in zelo dejaven apostol pobožnosti v čast angelom varuhom. Učil je, da so angeli varuhi dokaz, ‘da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč’ in da nam zato postavljajo ‘ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili.‘« Vir
2. oktobra v Katoliški Cerkvi obhajamo praznik svetih angelov varuhov, ki niso le spremljevalci otrok, temveč tudi odraslih.
Že od otroških let poznamo angele varuhe, prijazna bitja s krili, ki nas čuvajo in skrbijo, da ne skrenemo s prave poti. Angeli varuhi nas vodijo mimo nevarnosti in nas tolažijo, ko nas je strah. V otroških letih smo pred spanjem molili k svojemu angelu varuhu, da bi nas obvaroval vsega hudega ponoči in podnevi. Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Na temelju Svetega pisma je teolog Francisco Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk:
1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo;
2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega;
3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh;
4. naše molitve prinašajo pred Božje obličje;
5. prosijo za nas;
6. grajajo nas in na nek način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.
Angeli varuhi pa niso spremljevalci le otrok, temveč tudi odraslih. V bogoslužnem letu se nanje spomnimo dvakrat: 2. oktobra in na prvo nedeljo v septembru, ki jo imenujemo kar angelska nedelja. Poseben dan je namenjen tudi nadangelom.
Češčenje angelov je prvi določil papež Gregor XIII. leta 1582 in je sprva veljalo samo za škofijo Valencia. Iz Španije se je praznovanje angelov varuhov širilo v Francijo in nato naprej po Evropi. Leta 1608 ga je papež Pavel V. dovolil za vso Rimskokatoliško Cerkev in je izbral datum 2. oktober. Angelsko nedeljo pa je določil Petrov naslednik Klemen IX. leta 1667, kar se je uveljavilo, čeprav je papež Klemen X. praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev 2. oktobra.
Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj;
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me. Amen. Vir
Spomin svetih angelov varuhov, ki so bili najprej poklicani, da gledajo v sijaju Božji obraz in so od Gospoda zadolženi tudi za ljudi, da so jim navzoči s svojo nevidno, toda skrbno prisotnostjo in jim svetujejo. Vir
Sveti angeli varuhi so duhovna bitja, o katerih Sveto pismo pogosto govori. Kristjani so že v 3. in 4. stoletju začeli angelom varuhom izkazovati posebno češčenje in se jim tudi priporočati v molitvi. Sv. Bazilij Veliki je v 4. stoletju učil, da ima »vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.« Sv. Bernard iz Clairvauxa je v 12. stoletju učil, da so angeli varuhi dokaz, »da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč« in da nam zato postavljajo »ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili«.
Poseben praznik angelov varuhov je nastal v 15. stoletju v Španiji, papež pa ga je leta 1670 razširil na vso Cerkev in nastavil na 2. oktober.
Katekizem Katoliške cerkve o angelih varuhih uči to, kar piše in poudarja Sveto pismo:
»Od otroštva do smrti spremlja človeško življenje njihovo varstvo in njihova priprošnja. ‘Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju’ (sv. Bazilij).« (KKC 336)
Splošno o angelih pa pravi:
»Angeli so ustvarjeni duhovi, ki nenehno slavijo Boga in ki služijo njegovim odrešenjskim načrtom glede drugih ustvarjenih bitij: ‘Pri vseh naših dobrih delih sodelujejo angeli’ (sv. Tomaž Akvinski).
Angeli obdajajo Kristusa, svojega Gospoda. Služijo mu še posebej pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede ljudi.
Cerkev časti angele, ki ji pomagajo na njenem zemeljskem romanju in varujejo vse ljudi.« (KKC 350-352). Vir
»Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.« Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: ‘Ne boj se!’ – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč … Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«
Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo ‘mali’ Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk: 1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo; 2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega; 3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh; 4. naše molitve prinašajo pred božje obličje; 5. prosijo za nas; 6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.
Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.
V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime ‘angelska nedelja’. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.
Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.
Danes godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Angel. Nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Angela, pa je sv. Angela Merici (27. januarja). Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
V Andagi [andádž] (v Ardennah v Avstráziji, v današnji Belgiji), sveti Beregís, opat, ki je prav tam ustanovil samostan redovnih klerikov in mu marljivo načeloval.
Sveta Jeanne Emilie de Villeneuve se je rodila leta 1811 v Tuluzu v Franciji. Umrla pa je 2. oktobra 1854 v Castres-u (kastreju). V družini je prejela krščansko vzgojo. Ko ji je bilo 14 let ji je umrla mama, po treh letih pa še sestra. Obe smrti sta močno zaznamovali njeno življenje, saj je spoznala, da človek ne živi samo na tem svetu. Odločila se je, da vstopi k sestram usmiljenkam, z željo, da gre v misijone. Oče pa jo je prosil naj vstop v redovništvo preloži za nekaj časa. Medtem ko je pomagala očetu je s pomočjo nadškofa v mestu Alby sama ustanovila nov red za pomoč mladim in otrokom v domačem kraju. Namen reda, ki ga je ustanovila, je pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč.
V Numánziji (v Španiji), sveti Satúrij, puščavnik.
Blizu Kastálije (pri obali Španije), blažena duhovnika in mučenca: Frančišek Carceller [kárseljer], iz Reda pobožnih šolskih redovnih klerikov, in Izidor Bover Oliver, iz Bratovščine duhovnikov škofijskih delavcev, ki sta v času divjega preganjanja, zaradi sovraštva do duhovništva, dopolnila mučeništvo s svinčenkami pred zidom pokopališča.
Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).