Mučenec v španski državljanski vojni.
José Tarrats (1878-1936) je eden od 11 jezuitov, ki so bili ubiti v Gandía in Valencia v Španij med 19. avgustom in 29. decembrom leta 1936 v začetku državljanske vojne. Ker je bila Družba Jezusa takrat že štiri leta v Španiji razpuščena (prepovedana), niso živeli skupaj. Njihovo apostolsko delo je bili v veliki večini zelo omejeno, a so kljub delovali vse do izbruha državljanske vojne.
Brat José je v Družbo Jezusovo vstopil leta 1895. Najprej je delal kot krojač, nato pa od leta 1910 služil kot bolničar v jezuitski skupnosti v Valenicii. Ko so ga aretirali je pomagala starejšim jezuitom in drugim ljudem v domu starejših pri Malih sestrah. Še isti dan, kot so ga aretirali so ga tudi umorili.
Vir
V Valenciji (ravno tako na Španskem), blaženi Jožef Tarrats Comaposada [komaposáda], redovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je bil v istem preganjanju uslišan za slavo v Kristusu.
Vir
Views: 11
Čeprav majhen po postavi in z vzdevkom Parvulus, mali, pa je bil Bernardin toliko večji po umu, duhu in srcu. V Padovi, kjer je študiral filozofijo in pravo, se je nenadoma odločil, da vstopi v frančiškanski red. Leta 1456 so ga sprejeli in mu ob preobleki dali ime Bernardin, po Bernardinu Sienskem, ki so ga ravno takrat razglasili za svetnika. Sledila so leta študija teologije in mašniško posvečenje. Naslednjih šest let je še študiral in poučeval mlade redovnike, nato pa ga je beneški kapitelj imenoval za pridigarja. Po začetnem strahu, nezaupanju vase in tremi je kot pridigar kmalu zaslovel po vsej Italiji. Petindvajset let je pridigal po cerkvah, trgih in mestih in povsod so se k njegovim pridigam zgrinjale nepregledne množice. Kjer koli se je pojavil, so ljudje zakupili vsa prenočišča, saj so ga mnogi prihajali poslušat od daleč. Šlo je celo tako daleč, da je moral sam papež določati, kje naj pridiga. Ob vsej »slavi«, ki jo je užival, pa se nikoli ni prevzel. Ostal je preprost, skromen, prijazen in pokoren redovnim pravilom ter zase nikoli ni iskal privilegijev. Njegove pridige so bile preproste, živahne in niso imele odvečnih govorniških okraskov, kakor je bilo takrat v navadi. Imele so neverjeten učinek, čeprav so bile dostikrat neprijetne za ušesa nemoralnežev in grešnikov vseh vrst. Pod njegovim vplivom se je marsikatero mesto »spreobrnilo« in mnogi ljudje so začeli opuščati slabe razvade tedanjega časa. 
Poleg pridiganja in službe provincialnega vikarja se je posvečal tudi dobrodelnosti. Zavzel se je zlasti za t. i. »montes pietatis«, dobrodelne ustanove, zastavljalnice, ki so posojale denar proti zastavljeni dobrini, da bi ljudi zavarovale pred izkoriščevalci. Judje, ki so obvladovali denarni trg, so namreč ljudem posojali denar za oderuške obresti, »montes pietatis« pa so posojale manjše vsote sprva brez obresti, kasneje pa z minimalnimi obrestmi. Kljub velikim težavam in nasprotovanjem, celo spletkam, so se te zastavljalnice kmalu razširile po vsej Italiji. Bernardin je zaradi svojih ostrih pridig, kasneje pa tudi uspešnega dela »montes pietatis« doživel marsikatero bridko izkušnjo, a mu nič ni moglo vzeti poguma in evangeljske gorečnosti. Delal je do zadnjega diha. Umrl je v Pavii, kjer je meščane še posvaril, da se Italiji bližajo Francozi, njihovega napada pa ni več doživel.
V stari lavri Souka (blizu Betlehema v Palestini), sveti Haritón, opat, ki je, marljiv v molitvi in postih, ustanovil mnoge lavre v puščavi.
V Riezu [riéju] (v Provansi, v Franciji), sveti Favst, škof, prej lérinski opat, ki je pisal proti arijancem o Božji Besedi, ki je postala meso, in o Svetem Duhu, iste narave z Očetom in večnim Sinom. Bil je izgnan od kralja Evríha.
V Lyonu (v Franciji), sveti Annemúnd, škof in mučenec.