sveti Ceolfrith (Geoffrey) – opat

Imena: Ceofroy, Ceofroya, …
Ta svetnik je živel na severnem Angleškem. Rodil se je okoli leta 648 v Northumbriji in bil bratranec sv. Benedikta Biscopa (goduje 12. januarja), ustanovitelja slovečih samostanov Wearmoutha in Jarrowa v tej deželi. Že v zgodnjih letih je imel izredne izkušnje v meniškem življenju, ki si jih je pridobil v raznih samostanih. Sv. Beda Častitljivi, ki je pozneje opisal njegovo življenje, poroča o njem, da je bil Ceolfrith tako razgledan in poučen, da v njegovem času ni bilo nikogar, ki bi bolje poznal cerkveno in meniško življenje in navade kakor on.

Benedikt Biscop je Ceolfritha imenoval za priorja v novem samostanu in ko se je Benedikt odpravil v Rim, ga je pooblastil, da ga v vsem zastopa. Toda bil je pretirano strog in med menihi je nastal razkol. Po Benediktovi vrnitvi se je spor ugladil.

Leta 685 je Benedikt ustanovil svoj drugi samostan v Jarrowu ob Tynei. Pred svojo smrtjo je določil Ceolfritha kot edinega opata obeh samostanskih družin in mu še posebej izročil skrb za veliko knjižnico, ki jo je znosil s svojih potovanj. V letih, odkar je kot opat vodil oba samostana, je število knjig v samostanskih knjižnicah več ko podvojil in pod njegovim vodstvom je mladi Beda, ki je med tem postal voditelj samostanske šole, začel v skriptoriju ustvarjati dela, ki so jih občudovali sodobniki. Ceolfrith se je uveljavil tudi kot zelo sposoben upravitelj. Spopolnil je samostansko opremo, sezidal več kapel, opremil oltarje. Dosegel je, da sta bila oba samostana pod posebnim papeževim varstvom in da je te pravice potrdil tudi kraj in škofje na sinodi.

Leta 716 se je odločil, da bo odložil opatovsko dostojanstvo in po zgledu mnogih sodobnikov želel skleniti svoje življenje z romanjem na grobove apostolov v Rim. V začetku junija je zapustil oba samostana, ki ju je vodil več ko dvaindvajset let. Vsakega meniha je prej prosil odpuščanja, če ga je morebiti s svojo strogostjo užalil ali mu sicer storil kaj hudega. Kot darilo je nesel papežu Gregorju II. lep rokopis Svetega pisma, ki so ga napravili v njegovih samostanih (irski in angleški menihi so bili mojstri v tem delu). To je sloviti Codex Amiatinus, najstarejši danes ohranjeni popolni primerek latinske vulgate. Hranijo ga v Firencah.

Vendar Ceolfrith pred smrtjo ni več videl Rima. Po štirih mesecih napornega potovanja je prišel le do mesta Langres v francoski Šampanji in tam od starosti in izčrpanosti umrl 25. septembra leta 716. V langreški škofiji ga časte pod imenom St. Geoffrey.

Vir

Views: 13

blaženi Jožef (Jose) Anton Gomez – duhovnik, redovnik in mučenec

Danes je v Madridu potekala beatifikacija Joséja Antona Gómeza in njegovih treh tovarišev. Gre za štiri benediktince, ki so umrli mučeniške smrti v času španskega preganjanja leta 1936. Več o novih blaženih je za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Mučenci umrli v enem izmed mnogih pobojev duhovnikov
»Gre za enega izmed mnogih pobojev, ki so bili izvršeni proti katoliškemu kleru v času tistih žalostnih let preganjanja Cerkve. Tudi blaženi benediktinci so pokazali, da se ne bojijo mučeništva, saj so ga prenašali s krščansko močjo ter v duhu ponižnosti in odpuščanja. Dobro so se zavedali priporočila benediktinskega pravila, ki pravi: “Ne vračati hudega s hudim. Ne žaliti, ampak potrpežljivo prenašati prejete žalitve. Ljubiti sovražnike. Ne preklinjati, ampak blagoslavljati tiste, ki nas preklinjajo. Trpeti preganjanja za pravičnost.” Tako ravnajo naši mučenci. Bili so ustreljeni v svoji domovini, hladnokrvno so bili umorjeni – ne zato, ker bi bili zločinci, ampak zato, ker so bili duhovniki.

Začasna nadvlada kraljestva zla
»Gre za veliko uganko zla, zaradi katerega človekovo srce podivja. Družbeno-politično ozračje 30-ih let prejšnjega stoletja v Španiji je bilo zaznamovano z do tedaj nevidenim nasiljem proti katoliški Cerkvi. Mislim, da lahko z očmi vere vidimo v tej grozi začasno nadvlado kraljestva zla, ki ga sestavljajo sovraštvo in konflikti, nad Božjim kraljestvom, ki je kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni.«

Španska zemlja – blagoslovljena dežela mučencev, svetnikov, misijonarjev
»V Evangeliju beremo, da je pred Jezusovo smrtjo “sonce otemnelo in se je stemnilo po vsej zemlji.” (Lk 23,44) Sovražnik Boga je za kratek čas uspel razprostreti svoje hladno krilo smrti ter bratomorne sovražnosti in sicer tako, da je z nedolžno krvjo namočil špansko zemljo, blagoslovljeno deželo mučencev, svetnikov, misijonarjev.«

Ohraniti spomin na pravične in njihovo pričevanje
V nadaljevanju pogovora je kardinal Amato odgovoril na vprašanje, zakaj Cerkev ponovno odpira to tragično stran zgodovine: »Odgovor je preprost. Cerkev tista krvava leta ponovno bere zaradi dveh razlogov. Predvsem zato, ker želi ohraniti spomin na pravične, na njihovo pričevanje za dobro.«

Kdo je novi blaženi?
»Štirje menihi so bili dobre in krotke osebe. Biograf  p. Joséja Antona Gómeza pravi, da  je bil nasmejana, duhovita in omikana oseba, ki se je darovala za druge. Eden od zapisov pravi: “V spovednici je bil za duše učitelj, oče, svetnik.”

Štirje benediktinci se danes pridružujejo 1.600 španskim mučencem, ki jih je Cerkev razglasila za blažene od leta 1987. Gre za neizmerno množico vernikov, ki so žrtvovali svoje življenje, da bi preprečili razkristjanjenje v Španiji.«

Opomin, da se ta dogodek groze in smrti ne bi več ponovil
»S spominom na mučence pa Cerkev želi tudi opomniti tako verne kot tudi neverne, da se ta dogodek groze in smrti ne bi več ponovil, ampak da bi vsak dan ustvarjali dejanja življenja, priložnosti za srečanje, drže sprejemanja in razumevanja. Po zgledu mučencev Cerkev danes vse vabi, da bi živeli po evangeljskih blagrih; da bi se mogel človek odžejati z dobrodejno vodo odpuščanja, blagosti, bratstva, veselja.

Nazadnje nas pričevanje mučencev spominja na Jezusove besede, ki nas vabijo, naj se ne bojimo: “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti” (Mt 10,28).«
Vir

Views: 40

sveti Sergij Radoneški – menih, duhovnik in opat

sveti Sergij Radoneški - menihImena: Sergij, Sergej, Sergio, Sergi, Sergeja, …
Rodil se je pred letom 1319 in pri krstu dobil ime Jernej. Iz male kneževine Rostova so se starši preselili bliže k Moskvi, v Radoneš. Ko mu je bilo dvajset let, je odšel v divjo samoto. Boj je bil težak, skušnjave in preskušnje hude. Tako v vzhodni kakor v zahodni Cerkvi se je skoro nepretrgoma ohranilo živo izročilo puščavniškega življenja, a za tako ostro in spokorno obliko asketskega življenja so se odločali redki, notranje močni in trdno preskušeni menihi po večletnem življenju v samostanu. V Jernejevo samoto je včasih prišel star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je duhovnik oblekel mladega puščavnika v meniško haljo in mu dal ime Sergij.
Življenje v samoti ni bilo lahko. Poletje je bilo še kar znosno, toda dolgi zimski meseci s hudim mrazom in z visokim snegom, z lakoto in nevarnostmi pred zvermi, zlasti volkovi, so bili zanj huda preizkušnja. Večkrat sta ga obdajala strah in groza. Temu se je pridružil še dvom o poklicu. V nekaj letih boja s samim seboj, z notranjimi preizkušnjami in boja z naravo se je puščavnik utrdil in dozorel. Ljudje so ga pričeli obiskovati, toda nerad je prevzemal duhovno vodstvo prišlekov. Kljub temu je počasi nastala okoli lesene cerkvice meniška naselbina.
Sergija so pozneje posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig, ki jih je dal mnogo prepisati, in v delu. Sekal je drevje, pripravljal drva, mesil in pekel kruh. Radoneški opat je imel čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je vlival ljudem krščansko veselje in zaupanje. Neki poročevalec piše: »Posebno zdaj se moramo zahvaliti Bogu za vse, ko nam je v naši deželi, v naših severnih krajih, v naših dneh, v zadnjih časih in letih podaril takega duhovnega vodnika.«
Goduje 25. septembra.
Vir

V samostanu Presvete Trojice (v moskovski pokrajini, v Rusiji), sveti Sérgij Radoneški, ki je bil najprej v divjih gozdovih puščavnik. Ko je bil izbran za igumana, je gojil in pospeševal samostansko življenje. Bil je blag mož, svetovalec vojvod in tolažnik vernikov.
Vir

Če hočemo spoznati globoko vernost ruske duše, jo moramo iti iskat v samostane ali lavre. Mnogi so nastali v 14. stoletju, ko je bila Rusija zaradi napadov Mongolov opustošena. V teh žalostnih okoliščinah so si ljudje želeli miru in samote za zbrano molitev in za spokorno življenje. Tako razpoloženje je bilo kakor nalašč, da so mnogi iskali samoto, v katero so jih vabili gozdovi na severu prostrane dežele. Najlepši spomenik tega ‘odhoda iz sveta’ je samostan Svete Trojice, ki ga je ustanovil današnji godovnjak sv. Sergij Radoneški. Kraj, ki se od leta 1930 imenuje Zagorsk in leži kakšnih 70 kilometrov severno od Moskve, je bil pred razpadom Sovjetske zveze eden redkih, kjer so redno opravljali bogoslužje, pri katerem so lahko ljudje sodelovali. V Zagorsk so se zgrinjale množice romarjev zlasti za velikonočne praznike.
O življenju ustanovitelja tega samostana nam je zapustil zanesljiva poročila Epifanij Modri, ki je napisal njegov življenjepis po pripovedovanju menihov, ki so z njim živeli. Sergij se je rodil pred letom 1319 v kneževini Rostov. Pri krstu je dobil ime Jernej. Ko je bila rostovska kneževina priključena Moskvi, se je njegova družina preselila v Radoneš. Jernej je že od mladih let gojil željo, da bi šel v samoto ali ‘puščavo’. Pregovoril je starejšega brata Štefana, ki je že prej vstopil v samostan, naj gre z njim. Res sta brata šla kakšnih deset kilometrov globoko v gozd, skozi katerega se je vil potok s čisto vodo. Postavila sta dve leseni celici s cerkvico v čast Sveti Trojici – to je bil začetek kasnejše čudovite lavre (samostana). Brat Štefan ni dolgo vzdržal v tej samoti in je odšel v samostan v Moskvo, Jernej pa je vztrajal. Od časa do časa ga je obiskal star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za samotnega puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je mladega puščavnika oblekel v meniško haljo in mu dal redovniško ime Sergij.
Gozdovi, v katerih je živel Sergij, so bili prostrani, vendar ne neprehodni. Tako so mnogi iskalci našli našega božjega moža. Puščavnik je vsakogar ljubeznivo sprejel, nič rad pa se ni odločil, da bi prevzel duhovno vodstvo prišlecev, ki so razširili gozdno jaso, povečali cerkvico in ob njej postavili kakšnih dvanajst celic za brate. Okoli puščavniške naselbine so postavili leseno ogrado, da so se zavarovali pred gozdnimi zvermi, ograda pa naj bi brate tudi spominjala na njihovo ločenost od zunanjega sveta.
Na ponovne prošnje bratov so Sergija posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Vsi prebivalci puščavniške naselbine so se od začetka udeleževali skupne molitve, sicer pa so živeli kot puščavniki vsak v svoji celici. Po nekaj letih je Sergij na pobudo cerkvenih oblasti sestavil strožja pravila meniškega življenja!
Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig in v delu. Lotil se je vseh del v korist skupnosti. Imel je čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je ljudem zbujal krščansko veselje in zaupanje. Sergij je umrl 25. septembra 1392. »Ko je umrl, so šli nebeški angeli pred njim,« piše Epifanij, »mu odprli vrata v raj in ga vpeljali v zaželeno blaženost …«
Danes godujejo tisti, ki so jim starši dali ime Sergij ali Sergej, oziroma Sergija ali Sergeja.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 170