sveti Jožef Kupertinski – duhovnik

Jožef Kupertinski “Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.” (1 Kor 1,25)

To je svetopisemski stavek, ki je najprimernejši za opis sv. Jožefa Kupertinskega. Oče sv. Jožefa Kupertinskega, Felice Desa, je bil oskrbnik gradu italijanskega plemiča Penellija v Copertinu v Apuliji. Ker je oče podpisoval številna posojila, ne da bi se pred tem prepričal, če so prosilci vredni zaupanja, je v kratkem času izgubil celotno družinsko premoženje in bil zadolžen čez glavo. Da ne bi končal v ječi, je pobegnil in kmalu za tem umrl. Mati Franceschina je sina rodila v hlevu in mu dala ime Giuseppe Maria.
Materi je bil sin v veliko breme, ker je bila brez premoženja, otrok pa je bil nenehno bolan. Kljub temu je poskrbela za njegovo osnovno izobrazbo. Osemletni Jožef je nekega dne v cerkvi odprtih ust poslušal igranje orgel. Bil je tako zamaknjen, da ni opazil, kaj se okoli njega dogaja. Ko so ga sošolci našli tako zamaknjenega v poslušanju glasbe, so mu nadeli ime “Bocca aperta”, pomeni “Odprta usta”.
Ko je po treh letih končal šolanje, se mu je na kolku pojavil velik tur, ki ga je za pet let priklenil na posteljo. Mati mu je vdano stregla in ga negovala, ostali ljudje pa se mu niso približali zaradi smradu, ki se je širil okoli njega. Nekega dne ga je mati odpeljala v romarsko cerkev Santa Maria delle Grazie v Galatone. Tam so mu rano namazali z oljem iz luči, ki je gorela pred milostno podobo. Giuseppe je v trenutku čudežno ozdravel in se zdrav odpravil domov.
Ko je bil star štirinajst let, ga je neki čevljar vzel v uk, toda Jožef je bil tako neroden in trdoglav, da se ni mogel naučiti niti najenostavnejših čevljarskih spretnosti. Zato ga je čevljar odslovil. Kaj storiti? Tako nepripraven za kakršno koli delo ni imel nobene prihodnosti.
Ker je bil zelo veren in pobožen, je zaprosil za sprejem v red. Minoriti so ga zavrnili in na koncu je pristal pri kapucinih. Po osmih mesecih so ga zaradi nespretnosti tudi ti odslovili. Razbil je vsako posodo, ki jo je prijel v roke. Za kazen so mu na habit pritrdili dele posod, ki jih je razbil, vendar ga tudi to ni izučilo.
Ker ga niti v samostanu niso sprejeli, je bilo zanj vsakršno upanje izgubljeno. Kljub temu, da je imel dva strica pri minoritih, in si je mati zelo prizadevala, da bi ga sprejeli v samostan, so ga odklonili.
Začeli so mu groziti, da bo zaradi očetovih dolgov končal v ječi. Zatekel se je v Grottello, majhen romarski kraj, kjer je brat njegove matere, p. Giandonato Caputo, postavil majhen samostan. Brat zakristan se ga je usmilil in mu dovolil bivati na podstrešju cerkvice. Giuseppe je šest mesecev bival na podstrešju in veliko molil. To so opazili tudi bratje in njegov stric ga je sprejel za samostanskega hlapca, mu izročil habit tretjerednikov in ga tako rešil pred svetno oblastjo.
Jožef je delal v hlevu, veliko molil in se ponoči učil, da bi odpravil svojo neizobraženost. Ko so v samostanu videli njegovo prizadevanje, so ga najprej sprejeli za redovnega brata, stric Francesco Desa pa je sklenil, da mu omogoči študij. Ob neskončni potrpežljivosti in prizadevanju obeh stricev, mu je uspelo, da je prišel do nižjih redov. Za diakonsko posvečenje je moral na izpitu prebrati in zapeti evangelij v latinskem jeziku in ga zatem tudi razložiti. Na pamet se je naučil najkrajšega (glej Lk 11,27) in na izpitu je izpraševalec izbral ravno tega. Težji je bil izpit pred duhovniškim posvečenjem. Jožef se je zopet zatekel k molitvi. Na izpitu so se prvi kandidati tako dobro odrezali, da je škof prekinil izpraševanje v prepričanju, da so vsi tako dobro pripravljeni. Tako je po Božji previdnosti in z nemajhnimi zaslugami svojih stricev končno postal duhovnik.
Pater Jožef se je zavedal svojega pomanjkljivega znanja. Kot duhovnik je vedno prijel za vsako delo, ponoči pa je študiral in molil.
Jožef KupertinskiPatra Jožefa so obhajali številni dvomi in v svojem srcu bojeval je težke boje. Nekemu prijatelju je v pismu zapisal: “Pogosto sem se Bogu
pritoževal na Bogom!”. Neko noč, ko je zopet molil in jokal nad svojimi težavami, ga je v celici obiskal skrivnostni frater. Predstavil se mu je kot njegov služabnik in mu izročil spodnje oblačilo. Pater Jožef v težkih trenutkih, ki jih je doživljal, ni skrbel za osebno higieno, niti za obleko. Naenkrat se je zavedel, da visijo z njega samo kosi oblačil. Vzel je ponujeno spodnjo obleko in skrivnostni obiskovalec je odšel skozi vrata. Fratra ni nihče poznal in ga nihče ni videl. Od tistega trenutka dalje pa so vsi dvomi in notranji boji izginili. Pater Jožef se je prebil iz temin svojega srca v luč Božje ljubezni.
Na praznik serafskega očeta sv. Frančiška, 4. oktobra 1630, je prvič “poletel”. V Coppertinu je bila velika slovesnost s procesijo in mašo, kjer je bil kot duhovnik navzoč tudi pater Giuseppe – Maria Desa. Počasi se je dvignil nad množico in letel nad njihovimi glavami. Ni samo lebdel, ampak počasi letel. Ko se je zopet spustil na zemljo je, od sramu pobegnil in se skril. Ti dogodki so v Grottello privabili množico radovednežev, ki so hoteli na lastne oči videti ta pojav. Ko se je pater Jožef zamaknil so rinili k oltarju, se ga dotikali, nekateri pa so preizkušali celo z ognjem in zbadanjem, koliko je v zamaknjenju telesno občutljiv. Do zamaknjenj je prihajalo pogosto in bila so nepredvidljiva. Včasih je bila dovolj omemba Božjega imena ali duhovni pogovor.
Pater Jožef je imel tudi druge nenavadne sposobnosti. Bil je prijatelj z živalmi, ki so se mu brez strahu približale. Videl je ljudem v dušo in če se kdo ni iskreno spovedal, mu je to povedal v obraz.
Zaradi vseh teh sposobnosti pa so se pojavile tudi številne težave. Predstojniki so zahtevali, da mora maševati v javnosti, čeprav jih je prosil, naj mu to prihranijo. Škof in plemiči so začeli sumiti, da gre za prevaro in da se hoče samo razkazovati. Zato so 26. maja 1636 zoper njega v Rim poslali ovadbo. Začeli so se meseci trpljenja. Poklicali so ga pred inkvizicijsko sodišče v Rim in ga prestavili v Assisi. Bratje v samostanu so ga sprejeli kot zapornika. Več kot pet let je preživel zaprt v ločenih prostorih. Šele potem so ga bratje sprejeli kot člana skupnosti, 10. aprila 1644 pa ga je mesto Assisi imenovalo za častnega meščana. V Assisiju je dobil moč, da je ozdravljal bolne, pohabljene in brezumne ter prejel je dar prerokovanja.
V Assisiju je živel do 23. julija 1653, ko je prišel generalni inkvizitor za Umbrijo s štirimi vojaki – policisti. Prebral mu je razsodbo rimskega oficija (sodišča), ki ga je sklenil zapreti v oddaljen kapucinski samostan. V razsodbi je pisalo “ad tempus”, začasno. Po dolgih dnevih potovanj so prispeli do samostana San Lorenzo pri Pietrarubbii, ki leži zahodno od Urbina. Zapornika so izročili gvardijanu samostana s strogimi ukazi. Zaprt mora biti v celici, ki ne sme zapustiti drugače kot med maševanjem. Prepovedali so mu vse stike, tudi pisne, in sicer z grožnjo izobčenja.
Ljudje so hitro izvedeli, kje je zaprt, in velike množice so začele oblegati samostan in se udeleževati njegovih maš. Gvardijan jim tega ni mogel prepovedati. Zaradi neznosnega števila ljudi, v sicer samotnem samostanu, se je gvardijan pritožil svojemu predstojniku. Patra Jožefa so skrivaj preselili v Fossombrone. Nihče, razen bratov v samostanu, ni smel izvedeti, da je pri njih. Bratje so z njim ravnali zelo vljudno. Najbolj so se čudili njegovi hvaležnosti in dobrohotnosti. Nikoli se ni pritoževal.
Leta 1656, ko je minoritski red obhajal generalni kapitelj, so papeža prosili, da bi se pater Jožef lahko zopet vrnil v svoj red. Papež je prošnjo uslišal in prestavili so ga v samostan v Osimu, kjer je v tišini in umaknjenosti živel do svoje smrti 18. septembra 1663. Tam je tudi pokopan. Njegovo kripto pod glavnim oltarjem minoritske cerkve dnevno obiskujejo ljudje, ki se priporočajo za blagoslov.

Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot redovnika minorita v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod pa se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga izbrali za svojega zavetnika tudi astronavti (v zamaknjenjih se je svetnik večkrat vzdignil s tal, obstal in krožil v zraku več minut).
Vir

Vir2
»Trpeti zaradi ljubezni do Boga je velika čast, ki je človek ni vreden. Človek se zahvaljuje Bogu le takrat, kadar mu stori kaj dobrega; in vendar je v večji prid trpljenje kakor uživanje. Jezus nas ni odkupil s srebro ali zlatom, temveč z bolečinami, trpljenjem in smrtjo. Tako želi, da mu človek povrne z isto mero.«
Ime: Krščen je bil na ime Jožef Marija. Jožef pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«, Marija pa »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Vzdevek: »La bocca aperta«, odprta usta.
Rojen: 17. junija 1603.
Kraj rojstva: Copertino v Apuliji v Italiji.
Umrl: 18. septembra 1663.
Kraj smrti: Osim v Anconi, prav tako v Italiji.
Družina: Njegov oče Srečko Desa je bil kolar in izdelovalec vozov ter grajski oskrbnik, ki pa je zaradi svoje dobrodušnosti zašel v velike dolgove. Materi je bilo ime Frančiška. Rodilo se jima je šest otrok, a sta preživela le Jožef in sestra Livija.
Otroštvo: Bil je ves čas bolan, poln gnojnih ran, z veliko težavo se je učil, po drugi strani pa je bil navdušen za cerkev in bogoslužje. Nekaj časa je bil čevljarski pomočnik, a mu ni šlo, saj je bil skrajno nepraktičen in neroden človek.
Skupnost: Sedemnajstleten je zaprosil za sprejem v frančiškanski samostan, a ga niso sprejeli. Poskušal je pri kapucinih, a tudi tam ni šlo, dokler ni po dolgotrajnem prigovarjanju pristal pri minoritih v samostanu della Grotella.
Posvečenje: Mašniško posvečenje je prejel 18. marca 1628 v Poggiardu.
Spokornost: Živel je skrajno ubožno, v celici brez pohištva, spal je na odeji na podu. Ves čas se je postil ob zelenjavi in sadju, se mrtvičil, bičal in se opasoval s kovinskim raševnikom.
Darovi: Poleg zamaknjenj je imel številne druge nadnaravne darove: dar čudežev in prerokovanja, imel je videnja, ljudem je videl v srce in vest, zato so ga nenehno oblegali s svojimi težavami in prošnjami.
Čudeži: Za časa življenja in po smrti so se ob njem dogajali številni čudeži ozdravljenja, pomnožitve hrane, celo obujanja od mrtvih. Imel je sposobnost letenja, pa tudi napovedovanja dogodkov.
Nasprotovanja: Dejansko je vse življenje poleg naklonjenosti tistih, ki jim je pomagal, doživljal tudi nasprotovanja, nerazumevanje in ljubosumje.
Inkvizicija: Zaradi obtožb, da je prevarant in se gre Mesija, je o njem leta 1638 razpravljala inkvizicijska komisija v Neaplju in Rimu, a ga niso mogli spoznati za krivega.
Zavetnik: Študentov in diplomantov, za srečo pri izpitih; za spreobrnitev grešnikov; zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev; čevljarjev in abstinentov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v minoritskem habitu, največkrat kako lebdi v zraku ali leti. Ponekod ima upodobljene celo peruti.
Beatifikacija: Papež Benedikt XIV ga je 24. februarja 1767 razglasil za blaženega, papež Klemen XIII. pa 16. julija 1767 za svetnika.
Goduje: 18. septembra.
Vir

V Osimu (v Marche, v Italiji), sveti Jožef de Cupertíno, duhovnik, iz Reda manjših bratov konventualov, znan po trdih življenjskih okoliščinah, po uboštvu, ponižnosti in ljubezni do Božjih revežev.
Vir

Zavetnik: za srečo pri izpitih, čevljarjev, za spreobrnitev grešnikov, astronavtov, ameriških pilotov v drugi svetovni vojni
Tako kot se je večkrat rado dogajalo raznim mistikom in svetnikom, ki so bili še posebej izpostavljeni globokim notranjim doživetjem in zamaknjenjem, je tudi sveti Jožef Kupertinski vse življenje v svoji okolici doživljal nerazumevanje, sumničenje in celo razne obtožbe; nekajkrat ga je zasliševala celo sveta inkvizicija. Bil je v vseh pogledih nenavaden človek: rojen v veliki revščini, kot otrok je bil večkrat bolan kot zdrav, poln gnojnih ran, »trde glave«, saj se je komajda naučil branja in pisanja; po drugi strani pa navdušen za cerkev in bogoslužje, božji ljubljenec, ki je že pri osmih letih zapadel v zamaknjenje, čim je slišal organista igrati na orgle. Takrat je postal neobčutljiv na vse, kar se je dogajalo okoli njega, tako, da so mu vrstniki kmalu dali vzdevek »La bocca aperta«, odprta usta. Nekaj časa je bil čevljarski pomočnik, pa mu stvari niso šle najbolje od rok. Bil je skrajno nepraktičen človek in neroden človek, tako, da mu tudi v samostanu niso mogli zaupati kakšnega posebnega dela. Z velikimi težavami se je toliko naučil, da je bil posvečen v mašnika in odtlej doživljal eno zamaknjenje za drugim, razne čudežne ozdravitve in nadnaravne dogodke. Znan je bil zlasti po svoji sposobnosti »letenja« in zamaknjenih med mašo, ki so lahko trajala tudi po več ur. Izžareval je neverjetno moč, znal je presojati dogodke, ki jih je tudi vnaprej napovedal, imel je velik posluh za grešnike, znal je potolažiti trpeče in potrte. Ko so zvedeli za njegovo smrt, so ljudje govorili: »Sveti oče je umrl.«
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«
Rodil se je 17. junija 1603 v Copertinu v Italiji, umrl pa 18. septembra 1663 v Osimu, prav tako v Italiji.
Družina: Izhaja iz siromašne družine, bil je zadnji izmed šestih otrok. Njegov oče Srečko Desa je bil tesar, sicer dober človek, ki pa ni znal gospodariti z denarjem in posestvom ter je umrl že pred otrokovim rojstvom. Ker so jim rubežniki zaradi dolgov zasegli hišo, je Mati Frančiška Panara Jožefa rodila v hlevu.
Zavetnik: Študentov in kandidatov za diplomo, zavetnik za srečo pri izpitih; zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev; čevljarjev, za spreobrnitev grešnikov; zavetnik abstinentov
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski kuti, največkrat je naslikan, kako lebdi v zraku ali celo pri letu, kako leti. Ponekod ima upodobljene celo peruti.
Čudež: V Grottelli so bratje gradili Kalvarijo. Srednji izmed križev je bil dvanajst metrov visok in težak, da ga tudi deset mož ni moglo vzdigniti. Takrat je Jožef »preletel« razdaljo dobrih šestdeset metrov od samostanskih vrat do križa, ga »kakor slamico« pobral in ga postavil na svoje mesto.
Misel: »Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.« (Jožef o svojih občutjih pri zamaknjenjih)
Goduje: 18. septembra.
Vir

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.
Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek ‘odprta usta’, ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.
Od osmega do štirinajstega leta je bil prav beden otrok. Bilo ga je groza pogledati, ker je bil ves v ranah, ki so tako smrdele, da mu je še mati težko stregla. Jožefa je obhajala misel, da bi šel v samostan. Pri frančiškanih, kjer je imel dva strica, ga niso sprejeli, ker bi radi imeli le take novince, ki bi postali mašniki. Več sreče je imel pri kapucinih, ki pa so ga obdržali le osem mesecev. Vrnil se je domov in mama je šla prosit minorite, naj njenega sina vzamejo vsaj za hlapca. Uslišali so jo. Tukaj se je Jožef naučil gladko pisati in brati. Leta 1628 je bil posvečen v mašnika.
Če je bilo njegovo zunanje življenje podpovprečno, pa je bilo izredno bogato njegovo notranje življenje. Ta ubogi fant je bil pogosto zamaknjen. Glas o tem je v samostan privabil preproste ljudi in plemiče, da bi videli tega nenavadnega redovnika in govorili z njim, se mu priporočili v molitev ali odnesli od njega kakšen spomin. Spričo tega se je zanj začela zanimati inkvizicija, pri kateri ga je nekdo zatožil. Zasliševali so ga in se prepričali, da je bila ovadba lažniva, vendar je to Jožefa močno prizadelo. Hudo mu je bilo tudi, ker so ga prestavili v drug samostan. Vendar je povsod čutil božjo bližino. Dovolj mu je bilo, če je le slišal o Jezusu ali Mariji ali o nebesih, že se je zamaknil. Najmočnejše doživetje zanj je bilo vsakdanje maševanje. Zmerom ga je prevzelo zamaknjenje, tako da je njegova maša trajala tudi do pet ur. Pri njem ni šlo za igro domišljije, temveč za bližino tega, kar je ljubil.
Imel je tudi dar, da je videl na daljavo. Tako je na primer vedel za papeževo smrt, preden se je o tem zvedelo. Kdor se je srečal z njim, je moral računati s tem, da mu bo videl na dno srca in mu bo preiskal vest. Nič čudnega torej, da se je o njem vedno bolj govorilo in da se je glas o njem razširil po skoraj vsej Evropi. Ta njegova slava je povzročala predstojnikom nemalo skrbi. Prestavljali so ga iz samostana v samostan, nazadnje je bil v Osimu pri Anconi. Tam je živel skrit, popolnoma ločen tudi od sobratov, zato pa v zamaknjenjih tem bolj povezan z Bogom.
V začetku avgusta leta 1663 je zbolel. “Osel začenja stopati v hrib,” je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen leta 1767.
Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot frančiškanskega redovnika v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci (kozmonavti): svetnik se je namreč v zamaknjenju večkrat dvignil s tal ali krožil po zraku več minut.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 517

sveti Frančišek Marija iz Camporossa – redovni brat

Janez zaradi dela doma na skromni kmetiji šole ni mogel kaj prida obiskovati, tako da je bila njegova izobrazba precej pomanjkljiva. V družini so namreč morali tudi otroci že zgodaj poprijeti za delo, da so se lahko preživljali. Bili pa so globoko verni. Pobožno so častili zlasti Marijo ter se ji priporočali. Zato ni čudno, da je, ko je bil star deset let, Frančišek Marija prav po Marijini priprošnji ozdravel od nevarne bolezni.
Njegov redovni poklic je tako rasel in zorel na dobrih temeljih. Osemnajstleten je najprej kot tretjerednik vstopil k frančiškanom in prevzel redovno ime brat Anton. Kmalu pa je postal nezadovoljen, saj si je želel večje skromnosti, revščine in poglobljene meditativne molitve. Po dveh letih je zato oblekel kapucinski habit in postal brat Frančišek Marija. Sprva je v samostanu opravljal službo kuharja in bolniškega strežnika, kasneje pa vsak dan po genovskih ulicah pobiral miloščino za samostan in reveže, ki so jim bratje pomagali. Ljudje so kmalu v njem spoznali moža velike dobrote, modrih nasvetov, predvsem pa molitve. Na ulicah so ga obkrožali reveži in pomoči potrebni, po napornem dnevu pa so ga zvečer v samostanu pričakali številni drugi, ki so si želeli njegovega nasveta in molitve. K njemu so se zatekali revni in bogati enako, izobraženi in preprosti, duhovniki, prelati in škofje. Vsem je bil na voljo, do vsakogar enako pozoren. Imel je čudovit dar, da je znal prodreti v človekove globine, vnaprej napovedovati dogodke, moč njegove molitve pa je celo ozdravljala. Živel je nadvse skromno in ubožno, komaj kaj jedel, ležal pa na slamnjači s polenom za vzglavje. Bil je res človek molitve, neprenehoma je molil za različne zadeve, v katerih so se mu priporočali, večkrat cele noči nepremično preklečal v cerkvi pred Najsvetejšim. Prebivalci Genove niso prav nič pretiravali, ko so ga zaradi njegovega svetniškega življenja začeli klicati »padre santo« (sveti oče).
Frančišek Marija iz Camporossa Frančiškova svetost pa je prišla do polnega izraza ob veliki stiski, ki je zajela Genovo avgusta leta 1866. V mestu je namreč izbruhnila kuga in neusmiljeno kosila med meščani. Ko so kapucini prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je Frančišek Marija takoj prijavil za strežbo in nego bolnikov. Ker je bil sam bolan in potreben pomoči, mu tega niso dovolili, lahko pa je obiskoval bolnike v mestu. Res se je z vso predanostjo posvetil tistim, ki so bili najbolj zapuščeni, obenem pa Bogu daroval svoje življenje kot spravno žrtev, saj je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike pregrehe genovskega mesta. Bog je to njegovo daritev sprejel in mu poslal hudo bolezen, da je čez tri dni umrl. Z njegovo smrtjo pa je kuga v resnici prenehala.
Ime: Rodil se je kot Janez Croese, pri vstopu v kapucinski red pa je dobil ime Frančišek Marija. Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, imeni Frančišek in Marija pa sta povzeti po svetem Frančišku Asiškem in Devici Mariji.
Rodil se je 27. decembra 1804 v Camporossu v Italiji,umrl pa 17. septembra 1866 v Genovi, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je četrti od petih otrok očeta Anzelma Croese in Marije Antonije Gazzo. Starši so bili preprosti kmetje.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodobitve ga kažejo kot moža v zrelih letih, na kratko ostriženega, s košato brado, »značilno« za kapucine, v habitu, z malho za miloščino, rožnim vencem v roki ali z rokami sklenjenimi v molitvi.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 30. julija 1929 razglasil za blaženega, papež Janez XXIII. pa 9. decembra 1962 za svetnika.
Goduje:  17. septembra, Frančiškovi redovi pa 20. septembra.
Vir

Frančišek Marija iz Camporossa  Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, Frančiška, …
Giovanni Croese, tako je bilo Frančiškovo družinsko ime, se je rodil leta 1804 v Camporosso pri Ventimiglia. Dvajsetleten je vstopil v kapucinski red in dobil ime Frančišek Marija. Najprej je bil v samostanu kuhar in bolniški strežnik, potem pa je hodil vsak dan po genovskih ulicah in pobiral miloščino za sobrate in reveže, ki so prihajali v samostan. Kmalu se je izkazalo, da je Frančišek pravzaprav bogat dobrotnik in se je komaj ubranil vseh, ki so iskali pri njem nasveta in pomoči.
Njegov sobrat je pripovedoval: »Štirideset let sem gledal, kako se je vračal v samostan ves prepoten, premočen od dežja, pozimi ves premražen, a vendar je bil brat Frančišek zmerom in vsakomur na voljo, da mu ustreže. Z neverjetno potrpežljivostjo je poslušal vsakega, ki mu je imel kaj potožiti ali ga je prosil nasveta, pomoči ali mu priporočal svojo zadevo v molitev.« Zraven vsega je odgovarjal na nešteto pisem. Pri Frančišku so se kmalu pokazali izredni darovi milosti: njegove napovedi so se uresničile, s svojim očesom je prodrl v človekove globine, njegova priprošnja je izprosila ozdravitve. Kmalu so vsi govorili o njem. Zaradi svetniškega življenja so ga imenovali samo še »padre santo« – »sveti oče«.
V prvih dneh meseca avgusta 1866 izbruhnila kuga. Genovo je zajel preplah. Kmalu so bile bolnišnice prenapolnjene in smrt je neusmiljeno kosila med meščani. Frančišek je želel streči bolnikom v vojaški bolnišnici, vendar mu predstojniki niso dovolili. Lahko pa je obiskoval bolnike po mestu. V svoji vnemi ni poznal ne počitka ne strahu. Bil je prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen za velike grehe meščanov. Ponudil je Bogu svoje življenje v spravo. Čez nekaj dni je hudo zbolel. »Bog me kliče,« je dejal sobratom, »pripravljen sem, če Bog sprejme mojo žrtev.«
Čez tri dni je umrl – in kuga ni terjala nobene žrtve več.
Frančišek goduje 17. septembra.
Vir

Ubog pobiralec in Boga delitelj
Med brati kapucini, ki jih je Cerkev prištela med svetnike, so nekateri dolga leta pobirali miloščino. Med njimi gotovo zavzema odlično mesto sv. Frančišek Kamporoški.
Janez Croese, kakor se je naš Frančišek imenoval z družinskim imenom, se je rodil v Camporossu v zelo verni kmečki družini. Njegova mladost je bila sončna, kakor je sončna njegova domovina ob italijansko-francoski meji. V šolo ni mogel hoditi, ker je moral pomagati očetu na polju. Mati je že v zgodnji mladosti navajala Janeza k pobožnosti in krepostnemu življenju. Še kot otrok je hudo zbolel. Zaupno se je zatekel k Mariji in je nepričakovano ozdravel. Zato je vse življenje nosil v srcu globoko hvalećnost do Marije. Že v mladih letih je imel razvit čut ljubezni do bližnjega. Njegovo veselje je bilo, da je rad pomagal drugim. Že staršem pa tudi drugim je pomagal pri delu, ubogim pa s svojimi revnimi prihranki.
Najprej je bil 3 leta tretjerednik, a njegovo srce še ni bilo zadovoljno. Ko je nekoč videl klečati dva kapucinska brata v pobožni molitvi pred oltarjem, je prosil pri kapucinih za sprejem v red.

V samostanu: bolničar
Leta 1825 je v Genovi stopil v noviciat, dobil je tudi novo ime brat Frančišek iz Camporossa. V noviciatu je bilo 23 novincev, od tega 7 za brate laike. Magister je moral malo krotiti njegovo gorečnost. Leta 1828 je napravil večne zaobljube. Zaradi njegove vestnosti je kmalu dobil službo brata bolničarja. Kot tak je bil že ob 4 uri na nogah: gre v kapelo, pripravi oltar, paramente, streže pri mašah. Nato hitro obide vse sobe bolnikov, z nasmehom prinaša hrano in zdravila. Ves dan je v bolniških sobah bolnikom na razpolago. Zdravniki so govorili: To je “zlat brat”. Bolniki so priznavali, da si ne morejo razložiti njegove materinske nežnosti do njih. To delo njegove ljubezni se bo kmalu razširilo na celo mesto Genovo. Postal mu bo “sveti oče”, ljudje mu bodo poljubljali roko ali rokav.

Pobiralec miloščine
Predstojnik je br. Frančišku predložil službo pobiralca miloščine na deželi. Frančišek je odgovoril: “Tu sem. Sposoben nisem za nič, pripravljen pa za vse!”
Zbirca je bila dvojna: po deželi in po mestu. Na deželi: žita, vina, krompirja in zbirca po mestu: v glavnem kruha. Pomembnejša je bila zbirca po mestu, od nje je faktično družina živela. Mesto je bilo razdeljeno na četrti. Obstajal je načrt, kateri dan se je pobiralo v kakšnem delu mesta. Redno je pobiralca spremljal deček od 6 – 10 let, izbran iz najbolj dobrohotnih družin. Ta je nosil na vratu obešen mošnjiček, v katerega so ljudje dajali denar, brat pa je zbiral darove v naravi. Br. Frančišek je dve leti pobiral na deželi v dolini Bisagna. Ker se je izkazal kot dober pobiralec na deželi, so mu zaupali zbirco po mestu, po genovskih ulicah. Zbiral je miloščino za sobrate in reveže. Kmalu se je izkazalo, da Frančišek ni le ubog pobiralec ampak tudi bogat delitelj. Kakor hitro je zjutraj prestopil samostanski prag, so ga obkrožili pomoči potrebni. Ko se je popoldne utrujen vrnil domov, so ga željno pričakovali bogati in ljudje visokega stanu, ki so ga prosili za nasvete, pa tudi reveži, ki so ga prosili za pomoč. Njegovi molitvi so se priporočali duhovniki in prelati. Zraven vsega je moral odgovarjati na nešteta pisma. Br. Frančišek je postal center za socialno pomoč Genove. Tudi državna oblast mu je naklanjala sredstva, ki jih je znal kar najpravičnejše razdeliti. Če ni šlo drugače, je pomagal ubogim tudi s čudeži. Njegova molitev je izprosila tudi ozdravitve. Kmalu so govorili o njem kot svetniku: padre santo. Sam je najbolj trpel, zaradi tega, ker je imel premalo časa za molitev. Zato je prečul cele noči v molitvi. Br. Frančišek je veliko storil za versko prenovo svojega ljubljenega mesta. Sv. Pavel je rekel: “Kristusova ljubezen me preganja.” Podobno je Kristusova ljubezen preganjala sv. Frančiška k tako obširnemu delu. Vse njegovo delo je temeljilo na svetosti in zvesti pokorščini.

Za samostan ni prosil: čakal je, da so mu ljudje dali sami od sebe. Če pa je šlo zato, da pomaga zapuščenim revežem, ga je prevzela drznost, da je prosil do nadležnosti: “Iz ljubezni do Boga vas prosim, dajte mi kaj za moje uboge reveže.” In ni odšel, dokler ni kaj dobil.
Nekoč mu je nekdo vrgel kamen v čelo, tako da je privrela kri. Svetnik se ne vznemirja. Pobere ga in poljubi kot kakšen dar z nebes.
Neki kapitan plovbe je nekoč v luki začel grobo žaliti brata.
Predstojniki so mu veliko zaupali. Bil je vodja vseh 10 kapucinskih pobiralcev v Genovi. Vodil je zalogo stvari, ki so bile zbrane za uboge. Upravljal je z denarjam za maše in sploh je imel dovoljenje za upravljanje z denarjem. Ti privilegiji so mu stvarjali težave. Vendar so mu tudi po vizitaciji p. generala, vsi ostali. Vidi se, da je imel vsa zakonita pooblastila.
Rad je pomagal raznim ubogim župnijam z nakupom svečnikov, paramentov, potrebnih aparatov. Tako je imel posebno skrb za svojo rojstno cerkev v Camporossu. Pomagal je svoji nečakinji, ki je postala generalna predstojnica svojega reda. Pomagal premnogim ubogim drućinam in zasebnikom Take razne stvari so mu oteževale beatifikacijo, vendar se je izkazalo, da je bilo pravno vse urejeno.

Duhovni lik br. Frančiška
Br. Frančišek je živel iz vere, ki se je hranila z močno zavestjo božje prisotnosti v njem. Hranil je vero z nenehno molitvijo, pogostimi obiski cerkva. Njegova pobožnost je bila moška, avtentična. Zavedal se je pomembnosti nenehnega spreobračanja, zato je gojil močno samopremagovanje. Vendar je rad ubogal glede pokore. Na  sliki izgleda resen brat, vendar je bil veder, prijeten sobrat, čustveno zelo uravnovešen.
“Katera je bila njegova največja krepost?” se sprašuje papež Pij XI. Odgovarja si: “ Bl. Frančišek je bil pravi čudež ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. To je ponižnost ubogega pobiralca miloščine, ubogega kapucina, ki ponuja roko vsakomur… To je čudovita potrpežljivost, ki izhaja iz neke druge potrpežljivosti: dovolj je reči “dober kapucin”, pa si s tem že povedal “velik potrpežljivec”, dovolj je govoriti o kapucinskem življenju in kapucinski duši, pa si s tem že povedal, koliko potrpežljivosti je vgrajeno v ta poklic.”
Marijo je ljubil kot svojo mater, ji zaupal, se k njej zatekal. Neka obupana mati mu je pripovedovala o svojih silnih težavah.”Veste kaj, pojdite v cerkev Gospe usmiljenja. Povejte Mariji, da vas pošilja njen ubog služabnik Frančišek. Videli boste, da vas bo potolažila.” Marijo je najraje imenoval “moja Gospa”.
Zelo je cenil in gojil čut skupnosti. Kako se je znašel v Genovi v tako veliki samostanski družini, ki je štela okoli 90 redovnikov. Iznašel je zlato pravilo, skrivnost, ki jo je tudi drugim zaupal: “Tri besede tihota, premagovanje, molitev. Če boš zvest temu pravilu, boš lahko vedno z vsemi dobro izhajal.”
Ljubil je svoj red, rad se zanj žrtvoval. In vendar ni bilo vedno lahko. Duh razsvetljenstva, revolucije in individualizma je vdiral tudi v samostane. Kapucinska strogost življenja je popuščala. Brat Frančišek je imel svoj tipičen način: dobro besedo, osebno se je približal bratu in mu pomagal, ni pozabljal na najbolj osamele in žalostne, kot npr. na tistega sobrata iz noviciata, ki ga je redno obiskoval v umobolnici. Predvidel je skorajšnjo ukinitev samostana, želel je prej kaj rešiti, a predstojniki niso verjeli temu jasnovidcu. V splošnem pa se je držal modrega načela: postati svet, ne da bi okolica to opazila.

Ponudba žrtve svojega življenja
Z leti je začel vedno bolj čutiti utrujenost. Noge so ga bolele, dobil je močne krčne žile. Prestal je dve operaciji. Mirno je sprejel želje novega predstojnika, naj opusti vso svojo karitativno dejavnost. Prosil je, da bi smel obiskati vsa Marijina svetišča v okolici.
Dne 5. avgusta 1866 se je “uradno” pojavila kuga v Genovi, ki se je epidemično širila. Br. Frančišek je živel in čutil z ljudmi. Stati daleč, na varnem, se mu je zdela izdaja. Opogumljal je bolnike. Stiska in strah meščanov je silno potrl br. Frančiška. Ko so bratje prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je tudi sam priglasil za strežbo bolnikov. Predstojniki njegove želje niso izpolnili, ker je bil tudi sam potreben oskrbe. Dovolili so mu, da lahko obiskuje bolnike po mestu. Hitel je od hiše do hiše. Ker je poznal grešno življenje mesta, je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen. Zato je ponudil Bogu svoje življenje v spravo za ljudi. Bog je svetnika prejel za besedo; sprejel je njegovo življenje v spravo. Nekaj dni pozneje so hudo bolnega od kuge nesli v bolniško celico.”Silno sem srečen, da je Bog sprejel mojo žrtev. Čez tri dni bom na pokopališču. Upam, da grem v nebesa.” Dne 17. septembra 1866 zjutraj je zadnjič izgovoril sveti imeni: Jezus, Marija” in duša je odletela v nebeško slavo. Kuga je pojenjavala: 18. septembra še 10 mrtvih, 19. septembra le 4. Po njegovem pogrebu nihče več. Mesto je jokalo, ker je zgubilo svojega prijatelja, svojega dobrotnika. Vse časopisje je povezalo njegovo smrt s prenehanjem kuge. Po njegovi smrti so mu hvaležni Genovčani postavili lep spomenik. Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez 23. pa leta 1962 za svetnika.
Vir

V Genovi (v Ligúriji), sveti Frančišek Marija de Camporósso [kamporóso], redovnik iz kapucinskega reda, znamenit po ljubezni do ubogih, ki se je daroval v času kuge za rešitev bližnjih in umrl kot žrtev okužen z boleznijo.
Vir

Views: 29

sveti Lambert iz Maastrichta – škof in mučenec

sveti Lambert iz Maastrichta - škof in mučenecImena: Lambert; Lamberta.
Živel in deloval je v 7. stoletju na sedanjem belgijskem in holandskem ozemlju. Rodil se je v Maastrichtu. Starši so bili premožni in ugledni. Njegova učitelja sta bila sveta Landoald in Teodard. Po temeljitem šolanju ga je slednji posvetil v duhovnika. Zaradi čedalje pogostejšega nasilja in ropanja na škofijskih posestvih se je škof Teodard šel pritožit h kralju Hilderiku. Ko se je vračal, so ga plemiči iz zasede umorili. Lambert je bil kreposten in izobražen in je imel, kakor pravi o njem življenjepis, »knežji nastop in se je znal odlično vesti«, zato so ga duhovniki in ljudstvo soglasno izvolili za novega škofa. Toda že po treh ali štirih letih se je moral umakniti s škofijskega sedeža.
Ko je zavladal kralj Teodorik III., je dal Lamberta poklicati iz pregnanstva. Za škofijski sedež si je izbral Leodium, sedanji Lie`ge. Lambert se je z vso vnemo lotil urejanja cerkvenih razmer. Pogosto se je odpravljal na misijonska potovanja v Brabant v srednji Belgiji, na katerih ga je spremljal sv. Vilibrord, izkušen misijonar in poznejši škof. Nasilni plemiči so tudi njemu kratili cerkvene pravice in si prilaščali cerkveno premoženje, zato se je pritožil pri kralju Teodoriku III. Ko se je vrnil domov, so vdrli v njegovo hišo in ga umorili.
Poznejši viri navajajo še en vzrok njegove nasilne smrti. Vrhovni oskrbnik kralja Teodorika, Pipin iz Heristala, je zavrgel svojo zakonito ženo in živel v prešuštvu z lepo Alpaido. Lambert ga je zato grajal. Pri nekem obedu ni hotel blagosloviti Pipinove čaše. Maščevalna ženska je najela nekaj ljudi, ki so ponoči, ko je molil, vdrli v njegovo stanovanje in ga prebodli s sulico.
Lamberta so takoj po smrti začeli častiti kot svetnika in mučenca. V Lie`geu so mu postavili lepo cerkev, ki pa so jo med francosko revolucijo razdejali in velik del svetnikovih posmrtnih ostankov uničili. Tudi na Slovenskem je svetniku posvečeno nekaj cerkva.
Goduje 17.septembra.
Vir

Zavetnik: Za zavetnika so ga izbrali bandažisti, zobozdravniki in kirurgi, priporočajo se mu tudi pri ledvičnih boleznih. Poleg tega je zavetnik več krajev, med njimi tudi Liègeja in Maastrichta.
Atributi: meč, puščico, model cerkve ali križ
Podobno kakor Janez Krstnik je tudi sveti Lambert postal žrtev maščevalne prešuštnice in nasilnih plemičev. Pri urejanju cerkvenih razmer v škofiji se je namreč hudo zameril tistim, ki so si prilaščali cerkveno premoženje, prav tako pa tudi mogočnemu Pipinu, majordomu kralja Teodorika III., in njegovi ljubici Alpaidi.
Ime: Lambert je zloženka iz starovisokonemških besed lant »dežela« in beraht »bleščeč, slaven«.
Rodil se je okoli leta 625 v Maastrichtu na Nizozemskem, umrl pa 17. septembra 705 v Liègeu v Belgiji.
Družina: Bil je frankovskega rodu, očetu je bilo ime Aper, materi pa Herisplindis. Starši so bili premožni in ugledni, rod pa je bil že več kolen krščanski.
Sodobniki: sveti Landoald, Vilibrord, Vito in Landrada, kralja Hilderik II. in III. ter Ebroin, Pipin.
Škofija: Lamberta so leta 670 izvolili za naslednika umorjenega škofa Teodarda, njegovega strica in učitelja. Škofija v Maastrichtu (Tongeren) je bila ustanovljena okoli leta 315, Lambert pa je škofijski sedež prenesel v Liège. Škofija ima danes 525 župnij in okoli 700.000 katoličanov (68 %). Pred kratkim so dobili novega škofa, Jean-Pierra Delvillea.
Izgnanstvo: Po smrti kralja Hilderika II. je moral Lambert v izgnanstvo v benediktinski samostan Stablo, kjer je preživel sedem let, dokler se ni smel leta 682 vrniti v svojo škofijo.
Kreposti: Bil je kreposten in izobražen, njegov življenjepis navaja, da je imel »knežji nastop in se je znal odlično vesti«. Bil pa je predvsem zgleden duhovnik, pobožen, ponižen ter skrben pastir svoje škofije. Veliko časa je preživel tudi na misijonskih potovanjih.
Mučeništvo: Ker je grajal grešno razmerje majordoma Pipina z Alpaido, je ta najela morilce, ki so ponoči vdrli v njegovo stanovanje. Sprva se je hotel braniti z mečem, nato pa ga povesil, pokleknil in bil med molitvijo ubit s puščico.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, klečečega in prebodenega s sulico ali kopjem; tudi v koretlju, ko nese žerjavico k oltarju. Kot atribute ima pri sebi še meč, puščico, model cerkve ali križ.
Pri nas: Po zaslugi plemstva, zlasti dedičev Eme Krške, se je češčenje svetega Lamberta v srednjem veku razširilo tudi pri nas. Posvečenih mu je šest cerkva: dve župnijski in štiri podružnične. Po njem se imenuje tudi kraj Šentlambert pri Zagorju.
Grob: Pokopali so ga v njegovem rodnem mestu, njegov naslednik sv. Hubert pa je dal v Liègeju (Leodiju), kjer je bil umorjen, postaviti cerkev in truplo prenesel vanjo. Med francosko revolucijo je bila razdejana in velik del relikvij uničen. V katedrali v Freiburgu hranijo njegovo glavo.
Goduje: 17. septembra.
Vir

V Liege-u [liéžu] (v Avstráziji, v današnji Belgiji), trpljenje svetega Lambérta, škofa in mučenca v Maastrichtu. Bil je izgnan in se podal v stavelotski samostan. Nato, ko je bil vrnjen sedežu, je odlično vršil pastoralno službo in bil od zavistnežev kot nedolžen ubit.
Vir

Views: 66

sveti Robert Bellarmino – škof in cerkveni učitelj

sveti Robert Bellarmino - škof in cerkveni učiteljAtributi: Jezuitska in kardinalska oblačila, križ in knjiga
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta
Rodil se je v družini z dvanajstimi otroki. Štirinajst let star je šel v jezuitski kolegij v rojstnem kraju Montepulciano v Toskani, čez tri leta je vstopil k jezuitom. Po dovršeni filozofiji so ga poslali za magistra v firenški kolegij. Z enaindvajsetimi leti je že pridigal v stolnici. Čez tri leta ga je predstojnik poslal v bogoslovje v Padovo. Tudi tu je pridigal v jezuitski cerkvi. Na vrhuncu govorniške slave je moral leta 1569 oditi v Leuven (Louvain) v Belgijo, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Tu je bil naslednje leto posvečen v duhovnika. Cerkev sv. Mihaela, ki je mogla sprejeti dva tisoč vernikov, je bila ob njegovih pridigah vedno polna.
Papež Gregor XlII. je leta 1576 Roberta poklical v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let professor za »kontroverze« (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci) na Collegium Romanum (današnja Gregoriana). Veljal je za odličnega predavatelja. Predavanja je izdal v treh debelih zvezkih. Protestanti so se tega temeljitega dela ustrašili, katoličani pa so ga bili zelo veseli. Leta 1597 je izdal »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in je preveden v šestdeset jezikov. Po dvanajstih letih profesure je moral spet na okrevanje, nato pa je postal spiritual v rimskem kolegiju. Po štirih letih spiritualske službe je bil imenovan za rektorja na istem kolegiju, čez dve leti pa je že odšel za provinciala v Neapelj. Leta 1596 je papež Klement VIII. Roberta poklical nazaj v Rim in ga imenoval za papeškega teologa, čez tri leta pa za za kardinala z besedami: »Izbrali smo tega moža, ki mu glede učenosti ni enakega v Cerkvi.«
Njegovi odnosi do papežev pa so bili kaj različni. Zato se ni čuditi, da ga je papež poslal, čeprav kardinala, za nadškofa v mesto Kapuo blizu Neaplja.
Tam so novega nadpastirja sprejeli z navdušenjem. Kakor vsako službo je tudi nadškofovsko v Kapui vzel zelo resno. Najprej se je pozanimal za duhovnike, da bi bili bolje poučeni. Doslej so pridigali samo v adventu in postu. Bellarmin je uvedel pridige za vsako nedeljo in praznik. Skrbel je posebej za reveže. Ljudstvo je zelo žalovalo, ko je moral leta 1605 iti nazaj v Rim, kjer je do smrti leta 1621 deloval v visokih službah rimske kurije. Pokopan je ob grobu sv. Alojzija, ker je bil ta mladi svetnik njegov najljubši učenec v rimskem kolegiju.
Goduje 17. septembra.
Vir

Sv. Robert Bellarmino, o katerem vam želim danes spregovoriti, nas popelje v čas bolečega razkola zahodnega krščanstva, ko je huda politična in verska kriza sprožila odcepitev celih držav od apostolskega sedeža.

Učiteljsko in vodstveno delo
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu pri Sieni, po materini strani je bil nečak papeža Marcela II. Deležen je bil izvrstne humanistične izobrazbe, še preden je 20. septembra 1560 vstopil v jezuitski red. Študij filozofije in teologije, ki ga je opravil v Rimskem kolegiju, Padovi in Louvainu, se je ves vrtel okoli sv. Tomaža in cerkvenih očetov; to je bilo odločilno za njegovo teološko usmeritev. V duhovnika je bil posvečen 25. marca 1570, potem je bil nekaj let profesor teologije v Louvainu. Zatem je bil poklican v Rim za profesorja na Rimskem kolegiju, kjer mu je bila zaupana katedra za »apologetiko«. V letih 15761586 je dodelal tečaj predavanj, ki se je kasneje zlil v Controversiae. To delo je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine, pa tudi zaradi zgodovinskega trenutka. Malo pred tem se je končal tridentinski koncil in katoliška Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto tudi zaradi protestantske reformacije. Bellarminovo delovanje sodi na to področje. Od 1588 do 1594 je bil najprej duhovni oče jezuitskih študentov v Rimskem kolegiju, potem pa tudi redovni predstojnik. Papež Klemen VIII. ga je imenoval za papeškega teologa, konzultorja svetega oficija in rektorja kolegija penitenciarijev v baziliki sv. Petra. V letih 15971598 je nastal njegov katekizem, Krščanski nauk, ki je njegovo najbolj znano delo.
3. marca 1599 ga je papež Klemen VIII. imenoval za kardinala in 18. marca 1602 za nadškofa v Capui. Škofovsko posvečenje je prejel 21. aprila istega leta. V treh letih škofovanja se je odlikoval po gorečnosti v pridiganju v svoji stolnici, po tedenskem vizitiranju župnij, po treh škofijskih sinodah in enem pokrajinskem koncilu. Po konklavah, kjer sta bila izvoljena papeža Leon XI. in Pavel V., so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil član mnogih kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih je spisal razne duhovne knjige. Umrl je v Rimu 17. septembra 1621. Papež Pij XI. ga je razglasil za blaženega leta 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega učitelja pa 1931.

Controversiae in pridige
Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. stoletja in prvih 17. Na njegove Controversiae so se sklicevali v katoliški ekleziologiji glede mnogih vprašanj. V tem delu se z vsem poudarkom pokaže institucionalni vidik Cerkve zaradi zmot, ki so se tedaj širile. Vendar pa je Bellarmino pojasnil tudi nevidne vidike Cerkve kot skrivnostnega telesa in jih orisal z analogijo telesa in duše. V tem monumentalnem delu se izogiba slehernemu polemičnemu in napadalnemu pristopu v soočenju z idejami reformacije, ampak ob uporabi argumentov iz izročila Cerkve jasno in učinkovito oriše katoliški nauk.
Ker je bil kot duhovnik in škof predvsem pastir duš, je čutil dolžnost, da marljivo pridiga. Ohranjenih je na stotine homilij. Nič manj številne niso njegove razlage za župnike, redovnice, študente Rimskega kolegija, ki imajo pogosto za predmet Sveto pismo, zlasti Pavlova pisma. Njegove pridige in kateheze so zaznamovane z isto zjedrenostjo na bistveno, ki se je je naučil od Ignacija.

Na prvem mestu – Kristusov nauk
V spisih tega vodilnega moža je mogoče jasno zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki posluša Gospodovo besedo, se ne sklanja sama vase, ampak se veselo prepušča Bogu. Značilna poteza Bellarminove duhovnosti je živo in osebno dojemanje neizmerne božje dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: »O duša, tvoj vzornik je Bog, neskončna lepota, luč brez sence, sijaj, ki presega luninega in sončevega. Povzdigni oči k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato moraš priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.«

V tem besedilu čutimo odmev znamenite kontemplacije, s katero si pridobimo ljubezen, iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. V knjigi O umetnosti dobrega umiranja nakazuje kot zanesljivo pravilo za dobro življenje in tudi za dobro smrt pogosto in resno premišljevati o tem, da bo treba pred Bogom položiti račune za svoje ravnanje. V knjigi O ječanju goloba, kjer golob predstavlja Cerkev, s silovitostjo vabi vse k osebni in konkretni prenovi lastnega življenja po nauku Svetega pisma in svetnikov. Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da prava prenova Cerkve ni mogoča, če se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.
Iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega je Bellarmino črpal nasvete, kako tudi najpreprostejšim na globok način posredovati skrivnosti vere: »Če si moder, razumi, da si ustvarjen za božjo slavo in za tvoje večno odrešenje. To je tvoj cilj, to je središče tvoje duše, to je zaklad tvojega srca. Zato imej za resnično dobrino to, kar te vodi k tvojemu cilju, za pravo zlo pa to, kar te od njega odvrača. Prilike in neprilike, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, časti in prezir, življenje in smrt, vsega tega modrec ne sme niti iskati niti bežati pred tem. Dobro in zaželeno je to, če prispeva k božji slavi in tvoji večni sreči; in slabo je, tako da se je treba tega ogniti, če to ovirajo.«

Te besede nikakor niso zastarele, ampak je prav, da jih še danes veliko premišljujemo, da bomo znali usmerjati svoja pota na tem svetu. Spominjajo nas, da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetliti vsako dejanje našega življenja, tako da se vedno bolj stegujemo k zedinjenju z njim. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. februarja 2011
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Sveti Robert Bellarmin, škof in cerkveni učitelj, iz Družbe Jezusove, ki je s posebnim in tankočutnim mišljenjem jasno razlagal o spornih teoloških vprašanjih svojega časa. Ko je postal kardinal, se je zelo posvetil pastoralni službi v capuanski Cerkvi. Slednjič je prevzel mnogo napora, da je branil apostolski sedež in verski nauk.
Vir

Zavetnik: odvetnikov, katehistov, katehumenov; nadškofije Cincinnati.
Atributi: Križ in knjiga
Plemenita in pobožna družina, zlasti pa materina vzgoja, so Robertu že v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in Marije. Bil je nadarjen in bister otrok s čutom za čisto življenje. Globoko veren mladenič je s štirinajstimi leti vstopil v jezuitski kolegij v domačem kraju in prejel odlično izobrazbo, s sedemnajstimi leti pa se je odločil, da vstopi v jezuitski red. V Rimu je kljub bolezni blestel v študijih in bil najboljši slušatelj. Po končanem filozofskem študiju so ga poslali v Firence za učitelja v tamkajšnjem kolegiju. Bil je odličen govornik in velik latinist, po postavi sicer majhen, a prodornega glasu. S pridigami je hitro zaslovel, ne samo v Firencah, pač pa tudi drugje. Kmalu so ga premestili v univerzitetno mestece Mondovi v Piemontu, po treh letih pa v Padovo. Iz Padove ga je pot vodila v belgijsko mesto Louvain, kjer je bil leta 1570 posvečen v mašnika. Jezuiti so v času njegovega bivanja v Louvainu smeli odpreti tečaj za bogoslovje. Bellarmin je bil prvi profesor, postal je študijski prefekt in spiritual. Zaradi načetega zdravja so ga po nekaj letih poklicali v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let profesor teologije, ki je proučevala sporna vprašanja med katoličani in drugoverci. Njegova predavanja so bila dobro obiskana in iz tega je nastalo Bellarminovo najznamenitejše delo »Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere«. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Od njegovih številnih del naj omenimo še »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in bil preveden tudi v slovenščino. Ko mu je zdravje odpovedalo, so ga imenovali za spirituala v rimskem kolegiju. Tu je bil med njegovimi gojenci tudi Alojzij Gonzaga, ki ga je Bellarmin zelo cenil in si prizadeval za njegovo beatifikacijo. Ko je nekaj časa preživel kot provincial v Neaplju, ga je papež Klemen VIII. poklical v Rim za svojega teologa. Kljub temu, da si ni želel, je bil imenovan za kardinala. Rim je zapustil še enkrat, ko ga je zaradi nestrinjanja z njim papež poslal za nadškofa v Capuo blizu Neaplja. V Rim se je vrnil po papeževi smrti in do svoje smrti deloval v različnih visokih službah rimske kurije. Povsod, je bil mil predstojnik, vesele in duhovite narave, ponižen in skromen, človek tihe molitve. Njegova posebna skrb so bili reveži, za katere je razdal večino svojih dohodkov. Ljudje so začutili njegovo svetost in ga imeli radi, kar dokazuje tudi dejstvo, da so mu na mrtvaškem odru razrezali obleko in kot relikvije odnesli vse, kar so mogli doseči. Na lastno željo je pokopan poleg sv. Alojzija Gonzage v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.
Ime: Rodil se je kot Robert Frančišek. Ime Robert izhaja iz nemščine kot skrajšana oblika imena Rodebert oz. Hruodperaht, zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hroud »slava« in beraht »bleščeč, sijajen«.
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu v Toskani v Italiji, umrl pa 17. septembra 1621 v Rimu.
Družina: Rodil se je v plemiški družini kot tretji od dvanajstih otrok. Očetu je bilo ime Vincencij, materi pa Cincija iz družine Cervini, njen brat je bil papež Marcel II.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu jezuitov z biretom ali pa v kardinalskih oblačilih. Nosi brado, kot atributa pa ima križ in knjigo.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 13. maja 1923 razglasil za blaženega, 29. junija 1930 pa za svetnika.
Goduje: 17. septembra.
Vir

Z današnjim godovnjakom Robertom Bellarminom, cerkvenim učiteljem iz jezuitskega reda, so se naši rojaki prvič srečali leta 1725, ko je v slovenskem prevodu izšel njegov katekizem pod naslovom Kratki zapopadek kristjanskega nauka. Skoraj petdeset let pozneje je izšel tudi prevod njegovega katekizma za otroke.
Živel pa je skoraj dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542 v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki. Mati mu je v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in to ga je oblikovalo za vse življenje. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. Oče se je veselil, da mu bo sin povzdignil družino do nekdanje slave, mati pa je želela samo to, da bi Robert postal jezuit. Njena želja se je izpolnila.
Po končani filozofiji so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja) v firenški jezuitski kolegij. Tam so ga povabili, naj stopi na prižnico in govori ljudem. To je storil z velikim uspehom. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Robert je bil bolj majhne postave in rahlega zdravja, zato je moral večkrat menjati službo. Leta 1576 je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti.
Po dvanajstih letih profesure so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij Gon– zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: »Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!«
Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provincijala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v veljavi do prvega vatikanskega koncila.
Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, “ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi”. Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel ‘domov’. Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je zaradi razpustitve Družbe leta 1773 (obnovljena je bila leta 1814), na uradno priznanje moral čakati nad 300 let…
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 194

sveti Sigmund (Žiga) Felix Felinski – škof

Sigmund Felix FelinskiSveti Sigmund Felix (Zygmunt Szczesny) Felinski velja za velikega verskega prenovitelja, saj si je prizadeval obuditi katolicizem v ruskem imperiju. Je vzor življenja, ki ljubi Boga in ljubi svojo domovino, hkrati pa simbol na evangeliju temelječe edinosti in bratstva med narodi. Bil je človek velike preprostosti in ponižnosti, frančiškanskega uboštva in globokega zaupanja v Božjo previdnost. Imenovali so ga tudi “apostol narodne sloge in evangelijskega bratstva”.
Sveti Sigmund Felix Felinski se je rodil leta 1822 v današnji Romuniji. Študiral je v Petrogradu in Parizu in bil v duhovnika je posvečen leta 1855. Bil je goreč predavatelj in spovednik ter znan po svojem globokem sočustvovanju do osirotelih otrok, bolnih in osamljenih ostarelih ljudi.
Leta 1857 je ustanovil kongregacijo Frančiškanskih sester Marijine družine, redovnice pa so se posvetile ravno skrbi za osirotele otroke in uboge ostarele, da bi jim dale dom in družino, za katera so bili prikrajšani. Ko je postal varšavski nadškof, se je posvetil celostni duhovni obnovi svoje nadškofije ter promoviral verske in civilne pravice. Po šestih mesecih ga je oblast izgnala v Sibirijo, kjer je kot pregnan jetnik bil svetel zgled globoke vere in trdnega zaupanja v Božjo previdnost. Šele po dvajsetih letih je na posredovanje Vatikana smel zapustiti Sibirijo, vendar mu je oblast prepovedala vrnitev v svojo nadškofijo, tako ga je papež Leon XIII. premestil v Tars. Kljub bolezni in starosti se je Felinski z vso vnemo posvetil opravljanju svoje duhovniške službe ter začel ustanavljati šole za podeželske otroke, ki so ga vodile sestre Marijine družine. Umrl je leta 1895 v Krakowu, njegovi posmrtni ostanki pa danes ležijo v varšavski katedrali sv. Janeza.
Vir

V Krakovu (na Poljskem), blaženi Sigismund Feliks Feliński [felínjski], varšavski škof, ki je z velikimi težavami delal za svobodo Cerkve. Ustanovil je Inštitut sester Frančiškove družine, za splošne potrebe ljudstva.
Vir

Views: 143