Njegovi spisi:

Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko življenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, v katerih opisuje visoko čast duhovniškega stanu na eni ter veliko odgovornost in dolžnost, da duhovnik stremi po popolnosti na drugi strani. Čudovito lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.
»Duhovnik mora imeti dušo čistejšo od sončnih žarkov, da ga Sveti Duh ne zapusti osamelega in da more reči: ‘Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.’ … Lepota duhovnikove duše mora na vse strani sijati, da more razsvetljevati in razveseljevati srca vseh, ki se nanjo ozirajo.«
»O Jezus, prižgal si luč, da bi še naprej gorela. Daj, da bomo budni in goreči ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki so prišli k resnici … Daj, da bo naše življenje vredno milosti ni resnice, ki so jo prejeli; in kakor je to treba oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.«
»Čisto življenje je vidnejše in sijajnejše od same luči. O, da bi moč našega zgleda mogla razsvetliti ljudi in jih privesti do večnega življenja.«
»Kdor sodeluje pri tvoji daritvi, Gospod, od česa bi moral biti čistejši? Bolj kot sončni žarek bi morala biti čista roka, ki razdeljuje tvoje telo, usta, ki so napolnjena z duhovnim ognjem, jezik, ki je orošen s tvojo krvjo? … Daj, Gospod, da se bom zavedal, s kakšno častjo sem počaščen in pri kakšno mizi smem sedeti … Gospod, daj, da se ne bom zanemaril in polenil, ko sem deležen tako velike ljubezni in časti! Kako željno se otročiči oklepajo materinih prsi in s kakšno ihto prižemajo nanje svoja usteca! Daj, da bomo tudi mi pristopali k angelski mizi in jemali v roke duhovni kelih z isto gorečnostjo; da, s še večjim hrepenenjem in z večjo vnemo.«
»Tako hladna kakor kristjan, ki ne pomaga drugim ljudem, ni nobena stvar … Vsakdo lahko pomaga svojemu bližnjemu, če le stori to, kar je v njegovi moči.«
»Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom … Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.«
Sveti Janez Krizostom (Zlatousti), škof in cerkveni učitelj, goduje 13. septembra
Vir

Pri Gumeneku (v Pontu, v današnji Turčiji), spomin svetega Janeza, carigrajskega škofa in cerkvenega učitelja. Po rodu Antiohijec, si je, ko je postal duhovnik, zaradi svojega zlatega govora, zaslužil priimek Zlatousti (Krizostom). Izvoljen na tisti sedež, se je izkazal za zelo dobrega pastirja in učitelja vere. Toda od sovražnikov je bil poslan v izgnanstvo. Ko je bil po dekretu papeža Inocencija I. poklican nazaj, je na potovanju od vojakov, ki so ga stražili, mnogo pretrpel in vrnil Bogu dušo štirinajstega septembra.
Vir

Janeza je mati namenila za državno službo, sam pa se je raje želel izročiti Bogu. To je kasneje tudi storil in šest let preživel kot menih v popolni samoti in skrajnem zatajevanju, dokler ni tako zbolel, da se je moral vrniti med ljudi. Dal se je posvetiti, škof pa ga je določil za pridigarja v stolnici, kar je ostal 12 let. Zaradi vedno večjega slovesa so ga izbrali za carigrajskega patriarha, a se pri tem krepko ušteli, saj je bil v svoji gorečnosti nepopustljiv in oster kritik razvad in napak na cesarskem dvoru in med kleriki. To mu je nakopalo veliko težkih trenutkov in nasprotovanj, tako da je moral umreti v izgnanstvu.
Ime: Janez izhaja iz grščine oz. hebrejščine: Jehohanan, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«; vzdevek Krizostom (Chrysostomos), po naše Zlatousti, pa je dobil zaradi svojega izvrstnega pridiganja.
Rodil se je leta 354 v Antiohiji, danes Sirija, umrl pa 14. septembra 407 v Kumani, Pont, danes Turčija.
Družina: Oče Sekundus, ki je bil visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, tako da ga je mati Antuza, pobožna in blaga žena, sama vzgajala. Imel je še sestro, a o njej ne vemo nič.
Sodobniki: antiohijski škof, patriarh Meletios, menih Diodor, cesarji Konstancij, Valent, Julian, Teodozij, Arkadij, papeži Damaz, Siricij, Anastazij, Inocenc, sveti Gregor Nazianški.
Patriarhat: Krščanstvo je bilo na tleh Konstantinopla navzoče od apostolskih časov, saj naj bi tam oznanjal evangelij in ustanavljal prve krščanske skupnosti apostol Andrej. Patriarhat je bil ustanovljen leta 451. Tu je bilo več ekumenskih koncilov, žal pa tudi prizorišče številnih herezij, arijanizma, nestorijanizma in ikonoklazma, kar je počasi privedlo do velikega razkola leta 1054.
Izvolitev: Leta 398 je postal 37. carigrajski patriarh in bil kasneje dvakrat pregnan: za kratek čas leta 403 po znameniti »sinodi pri hrastu«, dokončno pa leto kasneje najprej v Kukuzus v Armeniji, nato pa ob vznožje Kavkaza.
Predhodnik: Nektarij (381–397)
Kreposti: Bil je velik asket, osebno zelo skromen, velik karitativni in ekumenski delavec, oster kritik razkošja in lahkomiselnosti, graditelj bolnišnic in cerkva, goreč vzgojitelj duhovnih poklicev.
Dela: Ohranjene so njegove razprave (npr. šest knjig o duhovništvu), pridige in pisma (okoli 240 pisem iz izgnanstva, npr. vdovi Olimpiji). Nekaj tega je prevedenega tudi v slovenščino.
Upodobitve: Upodobljen je kot grški škof, skoraj vedno ima pri sebi knjigo evangelijev, pogosto tudi panj s čebelami (simbol marljivosti), včasih tudi angela ali goloba kot simbol Svetega Duha.
Zadnje besede: »Bog bodi zahvaljen za vse.«
Grob: Močno si je želel, da bi bil nekoč pokopan v bližini apostola Petra. Pokopali so ga sicer v Carigradu, okoli leta 1200 pa se mu je želja le izpolnila, saj so relikvije prenesli v Rim (del tudi v Dubrovnik) in ga pokopali v kapeli v koru bazilike sv. Petra.
Goduje: Prej 27. januarja, sedaj 13. septembra.
Vir

Vsako hišo naredite za cerkev. Ali niste vi odgovorni za zveličanje vaših otrok in vaših služabnikov in ali ne boste nekoč morali zanje dajati obračun? Kakor bomo mi pastirji dajali odgovor za vaše duše, tako bodo tudi družinski očetje pred Bogom odgovarjali za vsako osebo svoje hiše, za ženo, otroke, strežnike.« Tako je svoji pridigi, ob razlagi svetopisemskega odlomka o stvarjenju moža in žene možem in očetom polagal na srce sv. Janez Krizostom ali po naše Zlatousti, najslavnejši govornik vzhodne Cerkve. Govorniško umetnost je mojstrsko obvladal ne le po bleščeči zunanji obliki, temveč tudi po globoki vsebini, za katero je iskal navdiha v Svetem pismu, z božjo besedo pa je osvetljeval vsa življenjska vprašanja. Njegovi življenjepisci pravijo, da so mu poslušalci “včasih divje ploskali, včasih pa odhajali skrušeni domov”. Papež Pij X. ga je postavil za zavetnika cerkvenih govornikov.
Doma je bil iz mesta Antiohija, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik in katerega je Janez prosil, naj mu da enako ljubezen do Kristusa in do duš, enako pripravljenost na žrtve in enako nepopustljivost v boju zoper zmote in zoper moralne zablode. Videli bomo, da je bil uslišan. Rodil se je med letoma 346 in 354. Oče, visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, dvajsetletna vdova, blaga in pobožna Antuza se je vsa posvetila vzgoji svojega edinčka Janeza. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Toda v Janezu je zmagalo nagnjenje, da se ves posveti Bogu. Vzljubil je Sveto pismo in ga preučeval kot vodilo za življenje. Ko je bil duhovno že zrel mož, se je (pred letom 372) dal krstiti. Potem se je za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto, kjer je zbolel in to je vzel kot božji namig, naj se vrne v Antiohijo. Tam ga je škof Meletij posvetil najprej v diakona, nato pa v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let in sicer izredno uspešno. Prislužil si je vzdevek Krizostom– Zlatousti.
Izredni govornik je vzbudil pozornost carigrajskega dvora. »Zakaj ga ne bi poklicali v prestolnico, da bi se mi ponašali z njim?« so rekli sami pri sebi. Ko je leta 397 umrl carigrajski patriarh, so na zvijačo zvabili v Carigrad Janeza Krizostoma in ga postavili za njegovega naslednika. Ko je Janez službo sprejel, je pokazal, da hoče vse dolžnosti vestno opravljati, povelji pa prejemati samo od Kristusa, ki je kralj kraljev. Za dvorne spletke se ni zmenil. Bičal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo častihlepne cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Pogumnega patriarha sta hotela spraviti s sveta ali pa vsaj daleč proč iz Carigrada. Tako je moral v začetku julija leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, kjer je ostal eno leto. Ko so Krizosto– movi sovražniki dognali, da ugled pregnanega patriarha raste, so dosegli njegov izgon v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza, kamor je moral oditi spomladi leta 407. Zadnje mesece življenja je zelo trpel zaradi mnogih bolezni in 14. septembra 407 ga je odrešila smrt. Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke,da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 363