Pri Albi v Akvitániji (danes v Franciji), sveti Sálvij, škof, ki je bil odpeljan iz samostana in nerad posvečen za ta sedež. Ko je naraščala kuga, se kot dobri pastir ni hotel nikdar oddaljiti od mesta.
Vir
Views: 10
blaženi Jakob Gagnot – duhovnik, redovnik in mučenec
Na umazanem pristanišču pred Rochefortom [rošfórom] pri obali Francije, blaženi Jakob (Hubert od sv. Klavdija) Gagnot [ganjó], duhovnik in mučenec iz Karmeličanskega reda, ki je bil v času francoske revolucije nečloveško vržen v umazano ladjo in je bolne sojetnike opogumljal in zaradi jetike umrl.
Vir
Views: 1
blaženi Tomaž Akaboshi – redovnik, katehet in mučenec
Japonski mučenec Tomaž Akaboshi se je rodil v Higu na Japonskem okrog leta 1565. Kot sin plemiške družine je služil dajmiju v Higu. Potem ko mu je umrla žena, je Tomaž odšel v Nagasaki in pri jezuitih postal katehist. Leta 1614 je z njimi odšel v izgnanstvo, a se je s patrom Sebastjanom Kimuro vrnil na Japonsko. Aretirali so ga skupaj z njim. Tomaž je v zaporu, preden je bil živ zažgan, vstopil k jezuitom in izrekel redovne zaobljube. Več o njegovem mučeništvu je napisano v življenjepisu blaženega Karla Spinola.
Vir
Views: 14
blaženi Peter Sampo – mučenec
Japonski mučenec Peter Sampo (okoli 1580–1622) se je rodil v Ošuju na Japonskem. Preselil se je v osrednjo Japonsko, kjer je dosegel svoj cilj, da dobi dobro službo pri mogočnem gospodu. Potem se je spet preselil, in sicer v Hirošimo, kjer je postal kristjan. Pozneje je stopil v službo dajmija v Hokiju, a se je po njegovi smrti preselil v Nagasaki. Obril si je glavo in zgradil preprosto kočo povsem zraven jezuitskega noviciata. Po nasvetu sosedov je postal katehist in pozneje skupaj z jezuiti odšel v izgnanstvo. Skrivaj se je vrnil na Japonsko in nadaljeval svoje delo kot katehist, še preden se je pridružil skupini Antona Kjunija v hribih. Več podrobnosti o njegovi smrti je v življenjepisu blaženega Karla Spinole.
Vir
Views: 7
blaženi Karel Spinola in tovariši – redovnik, duhovnik in mučenci
Karel Spinola (1564-1622) se je navdušil, da bi postal misijonar ob junaškem zgledu Rudolfa Acquavive, mučenca v Indiji. Preden pa je sam lahko postal misijonar in končno mučenec na Japonskem, je preteklo veliko let in se odvilo veliko zapletenih dogodkov. Skupaj z njim je umrl Sebastjan Kimura, ki je bili kot prvi Japonec posvečen v duhovnika in sedem drugih Japoncev, večina katehistov, ki pa so v zaporu vstopili v Družbo Jezusovo in izrekli redovne zaobljube tik preden so bili ubiti.
Karel se je verjetno rodil v Pragi. K jezuitom je vstopil v mestu Naples, noviciat pa je opravil v Leoce. Zaradi slabega zdravja je moral v Milan, kjer je končal filozofijo in bil tudi posvečen v duhovnika. Čeprav si je želel v misijone, je bil najprej določen, da ostane v Italiji in vodi misijone po župnijah. Dve leti po posvečenju pa je bil tudi on izbran za misijon na Japonsko. Potrbnih pa je bilo šest let, osem ladij in veliko njegove vztrajnosti in potrpljenja, preden je prišel v Magasaki na Japonskem. Brodolom, pirati in druge ovire pa ga niso ustavile.
Prvič je odpotoval iz Genove, a je ladja zadela v čeri in se je morala vrniti. Prišel je v Barcelono, nato pa prehodil vso Španijo, da je prišel v Lizbono, kjer se je ponovno vkrcal. V viharju pa se je ladji polomilo krmilo. Zaneslo jih je v Brazilijo, kjer so zaman iskali popravilo. Vendar jim je nekako uspelo priti nazaj v Lizbono. Tretji poskus so prekinili angleški pirati, ki so zajeli ladjo, s katero je potoval in jih odpeljali v Anglijo. Po dveh letih mu je uspelo priti nazaj v Lizbono. Marca 1599 mu je ponovno uspelo odpotovati, julija leta 1600 pa je misijonar končno prispel v Malacca v Malaya.
Leta 1602 je prišel na Japonsko, kjer je pričel s študijem Japonščine. Pozneje se je preselil v takratno glavno mesto Miyako (današnji Kyoto), kjer je skrbel za jezuitsko hišo in poučeval matematiko in astronomijo. Sedem let pozneje se je preselil v Nagasaki, kjer je skrbel za finance Japonske jezuitske province. Čas mirnih odnosov s šogunom Iyeyasu je trajal do leta 1614, ko je ta krščanstvo prepovedal, ker bilo na Japonskem več kot 2 milijona kristjanov. Ne-krščanski veljaki v deželi so namreč v tako velikem številu kristjanov videli nevarnost za državo in prepričali šoguna, da misijonarji pripravljajo špansko zavzetje Japonske. Nizozemski in angleški trgovci, ki so se hoteli znebeti španske konkurence, so te govorice podprli.
Šogunov je ukazal izgon vseh tujih misijonarjev in prepoved japonskim kristjanom, da sprejmejo na dom duhovnika ali živijo verske življenje. Okrog 100 jezuitov je zapustilo Japonsko, nekateri pa so ostali. Med temi je bil tudi Karel Spinola, ki se je lovcem duhovnikov izmikal štiri leta. Ker se kot evropejec ni mogel prikriti, je hodil ven samo ponoči. V noči 13. decembra 1618 pa so ga, skupaj z bratom Alfonzom Fernandes in katehistom Janezom Chogoku, zajeli. Štiri leta so jih imeli zaprte v kletki iz lesa, ki je bila zelo podobna ptičjim kletkam in kjer niso bili nič zaščiteni pred vremenom.
Brat Fernardes je po 13 mesecih ujetništva umrl. Karlu pa je uspelo dobiti vse potrebno, da je lahko vsak dan maševal. Za sedem zaprtih katehistov je pričel voditi noviciat, s čimer so postali jezuiti. Ko je septembra leta 1622 izvedel, da jih bodo odpeljali v Nagasaki, je bil prepričan, da jih bodo tam usmrtili. Zato je sedem novincev izreklo redovne zaobljube. Oblečene v duhovniško obleko, ki so jo pretihotapili v zapor, so odvedli na grič mučencev zunaj Nagasakija in jih privezali h kolom, da bi jih s počasnim ognjem usmrtili. Oslabljen od štiriletnega zapora je Karel umrl med prvimi, že eno uro in pol po tem, ko so prižgali ogenj. Ko je bil privezan h kolu je pričel peti psalm: Slavite Gospoda, vsi rodovi in s tem spodbudil še druge mučence, da so se s pesmijo zahvali Bogu, da so smeli biti njegove priče vse do smrti.
Skupaj z njim je bilo tisti dan sežganih 22 kristjanov in 30 obglavljenih. Pepel patra Spinole so raztresli v morje. Papež Pij IX. je 1. 1867 vse mučence razglasil za blažene.
Vir
Views: 15
sveta Pulherija – cesarica
Imena: Pulherija, Leposlava, …
Rodila se je leta 399 v Carigradu. Bila je cesarica in je morala petnajstletna kot sovladarica in varuhinja svojega še mlajšega brata Teodozija prevzeti državne posle in bratovo vzgojo. Že tedaj je zaobljubila Bogu vedno devištvo. Da bi se te zaobljube tem bolj spominjala, je dala v carigrajski stolnici postaviti prelep oltar in ob njem z zlatom in dragulji okrašeno ploščo, na kateri so bile vklesane besede zaobljube.
Njen oče Arkadij, zlasti pa mati Evdoksija, sta naredila carigrajskemu patriarhu Janezu Zlatoustemu veliko krivico. Poslala sta ga v izgnanstvo, a je na poti umrl. Da bi vsaj nekoliko popravila to krivico, je poskrbela, da so prepeljali zemeljske ostanke v Carigrad. Z bratom sta mu šla v slovesnem sprevodu naproti in oba prosila mrtvega patriarha odpuščanja za greh svojih staršev.
Dve krivi veri sta takrat grozili krščanskemu vzhodu: monofizitska, ki je trdila, da je v Kristusu samo ena narava, in nestorijanska, ki je trdila, da v Kristusu nista samo dve naravi, marveč tudi dve osebi. Cesarice verska zmota ni mogla preslepiti, ker se je v vseh takšnih nejasnostih obračala na rimskega papeža. Pulherija ima tudi velike zasluge za dva cerkvena zbora: v Efezu leta 431 in Kalcedonu 451.
Ko je brat odrastel, mu je izbrala za nevesto lepo in duhovito Atenaido. Ta pa se je pustila naščuvati in je Pulherijo spravila z dvora. Brez pritožbe se je umaknila na neko pristavo, kjer je samotno živela in molila. Na papeževo prošnjo se je pozneje spet vrnila, da bi zavrla vpliv krivovercev na dvoru in v državi.
Po Teodozijevi smrti leta 450 je Pulherija spet postala cesarica. Iz državnih razlogov se je poročila z generalom Marcijanom pod pogojem, da bo spoštoval njeno zaobljubo devištva. Umrla je leta 453. Upodabljajo jo z žarkom in lilijo.
Goduje 10. septembra.
Vir
Pulherija je bila že kot otrok izjemno bistra, izobražena in odločna; to ji je bilo gotovo v veliko pomoč, ko je morala po smrti svojega očeta namesto mladoletnega brata prevzeti državniške posle. V mladosti je doživela marsikatero trdo preizkušnjo, od potresov, požarov, pouličnih bojev, do grdih spletk in zahrbtnih umorov. Materinsko je skrbela za vzgojo mlajšega brata in sester; brata, bodočega cesarja, je dala vzgojiti v državniških vedah in vojaških spretnostih ter ga učila vladarske vestnosti, odločnosti, pravičnosti in lepega nastopa, predvsem pa ga je prežela s pravim duhom krščanstva. Tudi za to, da bi se laže in scela posvetila vzgoji brata in sester ter državniškim poslom in skrbi za ljudstvo, se sama ni omožila in je naredila zaobljubo devištva, ki jo je dala vklesati v ploščo pri oltarju. Vse svoje delo in skrbi je vedno izročala v božje varstvo, pred vsemi pomembnejšimi posli in odločitvami je pri Bogu iskala razsvetljenja in pomoči ter v prostem času redno prebirala Sveto pismo. Ljudstvo in dvor sta jo spoštovala, saj je imela velik čut za potrebe ljudi, velikodušno pa je podpirala tudi Cerkev. Večino svojih dohodkov je razdala cerkvam in revežem, zidala je cerkve, bolnišnice in gostišča ter pospeševala umetnost. V Carigrad je poleg relikvij štiridesetih mučencev dala prepeljati tudi zemeljske ostanke sv. Janeza Zlatoustega, ki je umrl na poti v pregnanstvo, kamor ga je poslala njena mati. V vladarskih spretnostih je bila pravo nasprotje svojega neodločnega očeta, saj je z dvora odstranila vse podkupljive in spletkarske uradnike ter si poiskala modre in poštene svetovalce. Zmagovito je odbijala napade Perzijcev in Hunov ter odločno posegala v verske spore. Bila je nasprotnica vseh verskih zmot, v stalnih stikih s papežem Leonom Velikim in cerkvenimi učitelji, imela velike zasluge za cerkveni zbor v Efezu in Kalcedonu. Vsa njena skrb pa je ob tem vedno veljala bratu Teodoziju II., ki pa ji tega ni znal vedno vračati. Z ženo, ki mu jo je izbrala, Atenaido, poganko, ki je pri krstu dobila ime Evdoksija, sta ji namreč zavidala cesarski naziv in velik ugled na dvoru. Vedno bolj sta tudi podlegala vplivu monofizitskega ministra Hrizapija, kar je pripeljalo do tega, da sta dala Pulherijo zapreti v samostan. Od tu jo je rešil škof Flavijan; cesarica pa se je umaknila na podeželje in tam nekaj časa preživela v samoti, prebiranju knjig in skrbi za uboge. Ko pa je videla, da se razmere v cesarstvu vedno bolj slabšajo, da je brat pod vplivom krivovercev, ki izkoriščajo njegovo neodločnost in netijo upore, se je vrnila v Carigrad in to bratu tudi jasno povedala. Hrizapij je moral v pregnanstvo in bil obsojen na smrt. Kmalu pa je umrl tudi Teodozij, tako da je Pulherija morala vnovič zavladati. Tokrat se je odločila in se, predvsem zaradi državniških koristi, poročila s slovečim senatorjem in generalom Marcijanom, ki pa je spoštoval njeno zaobljubo deviškosti. Z njegovo pomočjo jo je uspelo odbiti vedno hujše pritiske sovražnikov na meje rimskega cesarstva.
Ime: Ime izhaja iz latinske besede pulchra, kar pomeni »lepa«.
Rodila se je 19. januarja 399 v Carigradu (Konstantinopel), umrla pa julija 453 prav tako v Carigradu.
Družina: Rodila se je cesarju Arkadiju in njegovi ženi Evdoksiji. Poleg nje sta imela še štiri otroke: Flacilo, Teodozija, Arkadijo in Marino. Poročila se je s senatorjem Marcijanom.
Zavetnica: Velja za zavetnico izgnancev, sirot, žrtev izdaje, cesaric; je priprošnjica proti smrti staršev.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot cesarico z žezlom in lilijo.
Goduje: 10. septembra.
Vir
V Carigradu, sveta Pulhérija, ki je branila in pospeševala pravo vero.
Vir
Views: 28