Freske iz prvih krščanskih stoletij na obokih katakomb večkrat predstavljajo Kristusa kot dobrega pastirja, okoli katerega so upodobljeni simboli letnih časov; niže v stenah so razvrščeni grobovi mučencev in tistih, ki so z nekrvavim mučeništvom junaško zvestega krščanskega življenja bili »pred svetom priče vstajenja in življenja Gospoda Jezusa Kristusa in znamenje živega Boga« (C 38). Te slike izražajo globoko misel: Kristus je središče časov; v njem se nahaja ključ, središče in cilj človeške zgodovine (CS 10, 2); on je »točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja človeške zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45, 2). Posebej je Kristus – s skrivnostmi svojega odrešilnega dela, predvsem s svojim »prehodom« (pasho) skozi temo smrti v luč poveličanega življenja pri Očetu – središče in bistvena vsebina cerkvenega ali bogoslužnega leta. Ker se s svetim bogoslužjem, predvsem z obhajanjem evharistije – ki je jedro slehernega krščanskega praznovanja – uveljavlja v človeštvu tisto odrešilno in osrečujoče gospostvo nad človeštvom, katerega si je Kristus pridobil s svojo smrtjo in zmagoslavnim vstajenjem (Rimlj 1, 4; 10, 9; Apd 2, 33 sl.), zato se bogoslužno leto imenuje tudi »Gospodovo leto«.

A to Gospodovo leto, v katerem neprestano prihajamo v življenjski stik z vstalim Kristusom in s skrivnostmi njegovega odrešilnega dela, da bi vedno bolj postajali deležni njegovega poveličanega življenja (C 48, 2), je hkrati »Leto svetnikov«. Kristusova milost ni mogla biti prazna. Ko je bil Kristus »povzdignjen z zemlje« je s skrivnostnim delovanjem Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa, začel pritegovati k sebi vse ljudi (Jan 12, 32; 7, 37-39). Nekatere je pritegnil k sebi s tako močjo in jim vtisnil tako močan in izrazit pečat svoje svetosti, da morejo s sijajem zgleda kar najbolj zveste in junaške hoje za Kristusom svetiti vsem drugim, ki so poklicani na isto pot, in jim kot posebno odlični Kristusovi udje ter izbrani božji prijatelji s svojo priprošnjo pomagati na tej poti. To so »svetniki« , njim na čelu Jezusova deviška mati, »kraljica vseh svetnikov«. V Gospodovem letu morajo imeti svoje mesto tudi godovi svetnikov, kajti: »Cerkev oznanja velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani« (B 104). Gospodovo leto mora biti tudi »leto svetnikov«, v katerem slavimo »čudovita Kristusova dela v njegovih služabnikih« (B 111, 1), da bi nas njihov zgled po Kristusu potegnil k Očetu (B 104).

Da bi z boljšim razumevanjem in z večjo koristjo mogli brati življenjepise posameznih svetnikov in kar najlepše obhajati njihove godove, naj se v uvodu v knjigo »Leto svetnikov« seznanimo z nekaterimi splošnimi vprašanji o svetnikih.
Vir

Zakaj katoličani častijo svetnike in relikvije svetnikov?
Vprašanje o češčenju svetnikov in relikvij svetnikov (katoličani uporabljajo besedo «počaščenje» samo v odnosu do Boga, v drugih primerih izpovedujejo besedo «češčenje») – se najbolj pogosto sprašujejo pripadniki protestantskih cerkva. Oni pojasnjujejo to, kot pravilo, s tem, da po prihodu Kristusa, človek ostaja globoko grešen. Martin Luter je govoril: «Etiam dum facit quod in se est, peccat mortaliter». Kaj bi človek delal, če je on smrtno grešil. Seveda je v človeku, ki prebiva v smrtnem grehu, ne more biti nobenih zaslug.
Poleg tega je v skladu s protestantsko doktrino, duša človeka ne pojavlja za nesmrtno: v trenutku smrti, umre ves človek, in ob koncu časov, bo on vstal s telesom in dušo. In ko po smrti, duša človeka ne živi, se to razume, da ni nobenega smisla več, da se moli za svetnike.
Zdaj se obrnimo na Sveto Pismo. Na primer, v Knjigo Modrosti: «Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom, in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru (Mdr 3,1-3).
Ali pa se spomnimo na Razodetje apostola Janeza: «In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih» (Raz 5,8). Tukaj govorimo o «molitvah svetih»: ob teh molitvah tudi mi prosimo, obračajoč se k priprošnji svetnikov. Molitev svetih se predpostavlja Boga kot čašo, ki je polna dišav, s posredovanjem «štirih živali in štiriindvajsetih starešin», kot se govori v Apokalipsi. In v tem dejanju, v ničemer ne zmanjšuje edinstvenega posredovanja Jezusa Kristusa, med človekom in Bogom.
«Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli? Rekel sem mu: Moj gospod, ti veš. On pa mi je rekel: to so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi» (Raz 7,13-15).
Sveti Janez je pisal Apokalipso(Razodetje) v času preganjanja od Dioklecijana, katera je sledila za preganjanjem od Nerona. In prvi bralci Razodetja so vedeli, o kom se govori.
Večkrat na Svetopisemskih straneh sam Bog kliče, da prosimo v molitvah svetnikov, to je teh, ki so pravični za nas. Vzemimo, na primer, nasledni odlomek iz Knjige Joba: «Zdaj so torej vzemite sedem juncev in sedem ovnov, pojdite k mojemu služabniku Jobu in jih darujte v žgalno daritev zase, moj služabnik Job pa naj moli za vas. Le zaradi njega vam ne bom popllačal po vaši norosti, kajtio meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job» (Job 42,8). Job tukaj nastopa kot zaščitnik, podobno kot Abraham, Mojzes, Samuel, Amos, Jeremija. Preživeli Job je prestal preizkus, ki je predstavljen tukaj, kot kazalec učinkovitosti njegove molitve.
Sklicujemo se na 2 Knjigo Makabejcev: Onija-veliki duhovnik govori o videnju «moža, okrašenega s sivimi lasmi in slavnega, obdanega s čudovitimi in izrednimi veličinami. In Onija je rekel: to je bratoljubec, ki veliko moli za narod in sveto mesto, Jeremija, Božji prerok». To je – prvi Svetopisemski dokaz vere v molitvi preminulih pravičnikov za žive.
V 44 poglavju Sirahove knjige tudi vidimo javno povabilo za proslavljati svetnike.
V Novi Zavezi Elizabeta proslavlja Devico Marijo z besedami «Blagoslovljena ti med ženami». Zakaj mi ne moremo to delati že v sami molitvi «Ave Maria»?
Molitve za svetnike, v nobeni meri, ne nadomešča edinstvenega posrednika Kristusa: oni posredujejo med nami in Njim. Ni slučajno, da se vse molitve zaključujejo z besedami: «Po Kristusu, našem Gospodu», ali: «Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojim Sinom…». Na prvi pogled, kadar mi prosimo druge v molitvi za nas, je to tudi v nasprotju z edinim posrednikom Jezusom. Toda sveti apostol Pavel, nasprotno, spodbuja kristjane, da molijo drug za drugega.
Povsem drži to, da niti apostole, niti angele, niti svetnike, ne častimo pravilno. Učitelji Katoliške Cerkve nikoli niso predpisali, da «častimo» svetnike ali relikvije svetnikov. Spodobno častimo edino Boga, in v primeru svetnikov, uporabljamo izraz «češčenje». To češčenje je bistveno drugačno od čaščenja, tudi na ravni geste. V odnosu svetih podob, se ne predpisuje priklanjanje s koleni, katero zahteva Jezus Kristus v Zakramentih. V praksi pobožnosti Katoliške Cerkve, ne obstaja takšna stvar, kot je «češčenje relikvij». Mogoče imajo nekatere obsodbe protestantov osnove na bazi nekaterih zlorab, ki so se zgodile v zgodovini Cerkve. Kar zadeva češčenja relikvij, se ta vidik nanaša na «ljudsko pobožnost» – mešanica tradicionalnih praks, ki so ustanovljene med verniki. Relikvije so častili kot znak svetnika, pri katerem človek prosi. Kretnje, povezane s češčenjem relikvij, – na primer, kot so stiki z njim, – ne izražajo odnosa do relikvij kot takšnim, in se pojavljajo kot znak češčenja samega svetnika, ki je za nas služil, predvsem za primer, da mu sledimo v veri in življenju. Kadar se obračamo k molitveni pomoči, za tega ali onega svetnika, bomo prosili za milost Boga, ki je svobodna, ta milost za nas darovana, ali pa tudi ne – v skladu z Njegovim dobrim načrtom.
Včasih pripadniki drugih veroizpovedi v svojih sodbah o Katolikih, jim pripisujejo neobstoječo terminologijo, in jim dajejo nekatere kretnje in tradicije neobstoječih pomenov. Tako je tudi s «češčenjem relikvij», ki so povezane z magičnim zaznavanjem in praznoverjem, ki nima nič opraviti s češčenjem posmrtnih ostankov svetnikov.
Zelo zanimiva je primerjava na temo češčenja svetnikov v «Rimskem katekizmu» (Katekizem Tridentinskega Koncila): «To dejstvo, da kralj prepoveduje komu-ali predstavljati monarhom in dovoliti polagati kraljevsko čast samemu sebi, ne pomeni, da je prepovedano izražati spoštovanje do svojih uradnikov». Tudi v samem Svetem Pismu, pogosto srečamo patriarhe, ki zagovarjajo češčenje edinega Boga, ki se klanjajo v znak spoštovanja monarhom ali se dvigniti k njim v molitvi. Na primer: «Jožef je bil oblastnik v tej deželi, in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli, in se priklonili pred njim z obrazom do tal» (1 Mz 42,6). Ali: «Savel se je ozrl nazaj, David pa se je pripognil z obrazom do tal, in se mu priklonil» (1 Sam 24,9).
S češčenjem svetnikov in relikvij, mi ne samo, da nismo vzeli ničesar od slave, da bi slavili Boga, ampak bi Mu dali več slave v naših srcih, kot plamen upanja in želja, da bi posnemali vrline svetnikov.
Nekateri trdijo, da molitev s priprošnjo svetnikov, sploh ni potrebna, saj Bog ne potrebuje posrednikov, saj se odziva človeku. Na ta utemeljen ugovor, je že odgovoril sveti Avguštin, ko ugotavlja, da pogosto Bog v Svetem Pismu daruje milosti, prav skozi posrednika-prositelja. Lahko navedemo primer Abimeleha, ki mu je Bog odpustil, na priprošnjo Abrahama.
Obrniti se k molitvam, in v zaščito svetnikov, ne označuje tako slabosti naše vere. Spomnimo se izpoved stotnika v Evangeliju: njegovo vero je pohvalil sam Odrešenik, čeprav je on poslal k Jezusu judovske starešine, da zaprosi za ozdravitev svojega sina.
Nauk o edinem Odrešeniku Gospodu Jezusom Kristusom, ki nas je spravil z Očetom z Svojo Krvjo, s katero nas je odrešil, je vstopil v Nebeško svetišče, in nas še vedno zagovarja, – ta nauk, v nobenem primeru, ne pride v nasprotje s češčenjem svetnikov, in z molitvenimi prošnjami k svetnikom.
Nasprotniki češčenja podob svetnikov, se predvsem nanašajo na Prvo Božjo Zapoved: «Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji, ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi» (2 Mz 20,2-5). Ta zapoved je bila dana po Mojzesu od Boga zaradi tega, da bi se izognili malikovanjem. Toda, ko je ta nevarnost minila, sam Bog zapove izdelati podobo, ko je govoril Mojzesu: «Nato je Gospod rekel Mojzesu: naredi si strupeno kačo, in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel» (4 Mz 21,8). In v Knjigi Modrosti pojasnjuje: odrešenje je prišlo, toda ne od kače, ampak od Tega, koga kača simbolizira: «Zakaj kdor se je spreobrnil, je bil rešen, toda ne zaradi tega, kar je gledal, marveč po tebi , rešitelju vseh» (Mdr 16,7). Na ta simbol, se je kasneje skliceval tudi sam Jezus: «In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin Človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v Njem večno življenje». (Jn 3,14-15).
Poleg tega, je Bog povedal Mojzesu razvrstiti podobe Kerubov na Skrinji Božje Zaveze. Kralj Salomon je prav tako postavil podobe Kerubov v Templju. In v svojem domu je tudi imel sliko, na primer, dvanajstih volov, o katerih se govori v Stari Zavezi (1 Kr 7,25).
Sveti apostol Pavel imenuje Jezusa Kristusa za «podobo nevidnega Boga» (Kol 1,15). Sam Bog je pokazal sebe v Kristusu. Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s Prvo Zapovedjo, ki prepoveduje malikovanje. Dejansko je, «češčenje čudovitih slik, obračanje k načinu», in to tako, da «tisti, ki časti sliko, časti upodobljeno osebo na njej». Češčenje ikon in drugih upodobljenih slik – je «izražanje globokega spoštovanja», in ne češčenje, ki je primerno samo za Boga.
Vir

Views: 151