K češčenju spada tudi zatekanje k priprošnji svetnikov. Oboje je bilo v življenju Cerkve vedno neločljivo združeno, saj s tem, da se priporočamo svetnikom, naj prosijo za nas, v dejanju priznavamo njihovo odličnost, ki jim pripada zaradi kar najtesnejše zedinjenosti s troedinim Bogom.

Tudi zatekanje k priprošnji svetnikov je utemeljeno v verskih resnicah o občestvu svetnikov, o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu in o učinkovitosti Kristusovega odrešilnega dela.

Pričevanje sv. pisma in izročila

Za upravičenost zatekanja k priprošnji svetnikov najdemo nemalo opore že v sv.pismu stare zaveze. Tobiju je angel Gabrijel govoril: »Kadar si molil s solzami…, sem jaz tvojo molitev nosil pred Gospoda« (Tob 12, 12). Dalje je Juda Makabejec videl v sanjah, kako veliki duhovnik Onija in prerok Jeremija – oba že umrla – molita za judovsko ljudstvo. O Jeremiju je dejal Onija: »To je ljubitelj bratov (tj. judovskih rojakov), ki veliko moli za ljudstvo in za sveto mesto, božji prerok Jeremija« (2 Mkb 15, 12-15). Gotovo je s tem mišljena pri Bogu učinkovita priprošnja. če je veljalo to že za umrle pravične ljudi v stari zavezi, ko vendar še niso dosegli blaženega gledanja troedinega Boga, koliko bolj to velja za čas nove zaveze, ko gre za svetnike v nebesih! In v resnici pripoveduje sv. Janez v Razodetju, kako je v nadnaravnem videnju gledal »zlate čaše, polne dišav, ki so molitve svetih« (5, 8), kar po miselni zvezi ne more biti nič drugega kakor učinkovite priprošnje svetnikov za ljudi na zemlji.

Velikokrat nam že stara zaveza poroča, kako so na zemlji živeči pravični očaki molili za druge ljudi in bili uslišani. Svetopisemski pisatelj polaga celo Bogu samemu v usta, kako opozarja na priprošnjo svetih bližnjih, ko gre za to, da komu izkaže milost. Zaradi Abrahamove molitve je bil Bog pripravljen prizanesti Sodomi in Gomori, če bi bilo tam vsaj deset pravičnih prebivavcev (1 Mojz 18, 23 sl.). Cerkveni očetje pripominjajo, da je Bog zaradi Abrahamove prošnje nekaterim meščanom podelil milost, da so se v zadnjem trenutku s kesanjem rešili večnega pogubljenja. Kralju Abimeleku je Bog v sanjah naročil, naj gre k Abrahamu: »Molil bo zate, da ostaneš pri življenju.« Tako se je tudi zgodilo: »Abraham je molil k Bogu in Bog je ozdravil Abimeleka, njegovo ženo in dekle« (1 Mojz 20, 7. 17). Zaradi Mojzesove molitve Bog ni kaznoval ljudstva, kateremu je bil zapretil z nesrečo (2 Mojz 32, 14). V Jobovi knjigi pravi Bog Jobovim prijateljem, ki so se pregrešili in zaslužili ostro kazen: »Moj služabnik Job naj moli za vas, le z ozirom nanj vam ne bom poplačal po vaši neumnosti« (Job 42, 8). V novi zavezi je vse polno pričevanj, da moremo s svojo molitvijo pomagati drugim. Ko je bil sv. Peter v ječi, so kristjani zanj neprenehoma molili (Apd 11, 5; 4, 24-30) – in bil je čudežno rešen. Zaradi molitve apostola Pavla je Bog rešil iz brodoloma 276 ljudi, ki so se vozili na isti ladji (Apd 27, 24. 37). Sv. Pavel piše v prvem pismu Timoteju (2, 2. 4): »Prosim torej predvsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi… To je namreč dobro in všeč Bogu, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.« Veliki apostol sam večkrat ponižno prosi kristjane, ki jim je prinesel evangelij, naj molijo zanj. Npr.: »Opominjam vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se z menoj vred borite v svojih molitvah zame pri Bogu, da bi bil rešen nevernikov« (Rimlj 15, 30; prim. 1 Tes 5, 25; Flp 1, 19; 2 Kor 1, 11 itd.). Še večkrat govori sv. Pavel o svoji molitvi za vernike (prim. zlasti začetke Pavlovih pisem). Apostol Jakob opominja v svojem pismu (5, 16): »Molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko namreč premore goreča molitev pravičnega.«

Če ljudje že na zemlji moremo drug za drugega moliti in pričakovati uslišanja, potem morejo – tako je Cerkev vedno učila – toliko bolj svetniki in angeli v nebesih z uspehom prositi za nas. Saj so Bogu še ljubši kakor mi na zemlji in so z njim kot dovršeni Kristusovi udje dokončno zedinjeni. Njihova že na zemlji tako nesebična in požrtvovalna ljubezen do Kristusa in do udov Kristusovega skrivnostnega telesa nikakor ni prenehala – saj »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13, 8. 13) – ampak se je v nebesih še očistila in okrepila; z vso močjo jih nagiblje k temu, da prosijo za nas, v katerih gledajo Kristusove ude na poti skozi »solzno dolino«, obdane od neštevilnih nevarnosti in skušnjav. Zveza med svetniki in nami nikakor ni pretrgana. 2. vatikanski koncil pravi, sklicujoč se na sv. pismo: »Vsi, ki so Kristusovi in imajo njegovega Duha, se zraščajo skupaj v eno Cerkev in so med seboj zedinjeni v Kristusu (prim. Ef 4, 16). Zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se nikakor ne pretrga, temveč se, kakor uči stalna vera, s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi. Ker so namreč nebeščani tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti, žlahtnijo češčenje, ki ga Cerkev izkazuje Bogu tukaj na zemlji, in na mnogotere načine prispevajo k nadaljnji rasti Cerkve. Kajti odkar so bili sprejeti v domovino in bivajo pri Gospodu (2 Kor 5, 8), ne nehajo po njem, z njim in v njem prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, katera so pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi, Kristusu Jezusu (prim. 1 Tim 2, 5) s tem, da so v vseh stvareh služili Gospodu in dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Njihova bratovska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti« (C 49).

Svetniki so torej kot že dovršeni ljudje z nami, ki smo še na potovanju med časom in večnostjo, po Kristusu v Svetem Duhu nevidno globoko zedinjeni. Za to nam je porok verska resnica o občestvu svetnikov in o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu, ki v en sam nadnaravni organizem zajema zmagoslavno Cerkev v nebesih, potujočo Cerkev na zemlji in trpečo Cerkev v vicah. To povezanost z nami na zemlji uveljavljajo svetniki predvsem v ljubeči priprošnji za nas. Ker so prosti sleherne sebičnosti in jih prešinja takšna moč in čistost ljubezni, kakršne na zemlji ni mogoče doseči – ljubezen blaženih je prežarjena z neskončno božjo ljubeznijo samo – zato morejo s »potniki« na zemlji biti združeni neprimerno tesneje in globlje, kakor če bi bili tudi oni še »na poti«. Njihova ljubezen je zdaj usmerjena le na resnični in nikoli ne na zgolj navidezni blagor tistih, katere ljubijo v Bogu in Kristusu. Zato jih napolnjuje živo hrepenenje, da bi se v vseh še živečih uveljavila božja svetost in resničnost, božja ljubezen in pravičnost, da bi se v vseh ljudeh neovirano spolnila božja volja in bi tako dosegli zveličanje. S to željo spremljajo pot na zemlji živečih in jih priporočajo božji ljubezni. Ta ljubezen je naravnost »dihanje blaženih« (K. Adam). Na zemlji živeči ljudje, tudi taki, ki so v Kristusu med seboj združeni, so do bližnjega mnogokrat brezbrižni in nezaupni; neredko gredo drug mimo drugega celo z nekim odporom in zavistjo. Čisto drugače ravnajo svetniki v nebesih: pripravljeni so brez sleherne motnje sebičnosti in brezbrižnosti razdajati se svojim bratom in sestram, ki so še v bojih in težavah življenja, da bi bili tudi oni dosegli »nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 17).

Kako bi torej bilo mogoče tajiti upravičenost in koristnost zatekanja k priprošnji svetnikov, če jih le gledamo v njihovi povezanosti s Kristusom in ne morda v neki izoliranosti od Kristusa, iz čigar polnosti so vse prejeli in bodo prejemali vso večnost?

V izročilu Cerkve je izrečno in zavestno zatekanje k priprošnji svetnikov prvikrat jasno izpričano v začetku 3. stoletja pri Hipolitu Rimskem. Skoraj v istem času beremo pri Origenu, da skupaj s človekom, ki pravilno moli, moli ne le veliki duhovnik Jezus Kristus, ampak molijo tudi angeli in duše pobožnih, ki so se že ločile od tega sveta. Utemeljenost priporočanja svetnikom vidi Origen v medsebojni povezanosti vseh udov Cerkve, ki s smrtjo posameznega kristjana ne preneha, ampak šele doseže svojo najvišjo stopnjo. O zatekanju kristjanov k priprošnji mučencev pričata v 3. stol. tudi Tertulijan in sv. Ciprijan. Veliko nam o tem povedo starokrščanski napisi na grobovih mučencev: polno je tukaj vzklikov k njihovi priprošnji. Nekateri strokovnjaki mislijo, da na steno začrtane prošnje k sv. Petru in Pavlu v Sebastijanovih katakombah v Rimu izvirajo že iz časa pred l. 150. – V 4. in 5. stoletju je v polnem razcvetu že tudi zatekanje k priprošnji nemučencev. O tem pričajo Epifanij, Hilarij iz Poitiersa, trije Kapadočani (Bazilij Veliki, Gregor Nazianški in Gregor Niški), Ambrož, Avguštin, Hieronim in Janez Krizostom, ki jih vse častimo kot svetnike. Priporočanje svetnikom in moč njihove priprošnje živahno zagovarja sv. Hieronim zoper prezbiterja Vigilancija, ki je tudi v teh stvareh zašel v zmote. Sv. Hieronim se takole obrača nanj: »Praviš v svoji knjigi, da moremo moliti drug za drugega, dokler živimo, ko pa umremo, da ne more biti uslišana nobena molitev za drugega. če morajo apostoli in mučenci, ko so še v telesu, moliti za druge, ko morajo biti v strahu še sami zase, koliko bolj to morejo, ko so dosegli vence, zmage, triumfe… Da bi apostol Pavel… za tiste, ki so po vsem svetu z vero sprejeli njegovo veselo oznanilo, ne mogel črhniti besedice?« Sv. Janez Krizostom opozarja v zvezi s priprošnjo svetnikov na resnico o Kristusovem skrivnostnem telesu: »Mi smo noge, mučenci pa so glava. Ne more pa glava reči nogam: Ne potrebujem vas. Udje so poveličani, toda odličnost poveličanih ne napravi teh udov odtujenih od tiste zveze, ki jo imajo z ostalimi deli; tedaj namreč postanejo kar najbolj poveličani, kadar ne pretrgajo tiste zveze, ki jo imajo z nami; kajti tudi oko, čeprav je svetlejše od vsega ostalega telesa, tedaj ohrani svojo slavo, kadar se ne odtrga od ostalega telesa, še bolj natančno in obširno razlaga isti nauk sv. Avguštin.

Ali ni to v nasprotju z edinim Kristusovim sredništvom?

Tudi v liturgiji je polno tekstov, ki nam pričajo, da so se kristjani že od najstarejših časov priporočali svetnikom, in sicer ne le zasebno, ampak tudi pri občestvenem bogoslužju. Stara liturgična besedila nam kažejo, kakšen smisel ima že od prvih časov priprošnja svetnikov v odnosu do Kristusovega sredništva, ki ni in ne more biti spodrinjeno ali kakor koli postavljeno v senco – in v odnosu do zakramentov, ki v njih na poseben način deluje Kristusova milost. V liturgičnih molitvah k svetnikom se Cerkev obrača na samega Boga, naj bi na priprošnjo svetnikov storil, da bi v zakramentu ponavzočevano Kristusovo odrešilno delo postalo učinkovito za naše zveličanje. Na dnu cerkvenih molitev za priprošnjo svetnikov živi prepričanje, da Kristusovo odrešilno dejanje, v zakramentih podarjeno Cerkvi, uveljavi svojo dejansko učinkovitost za ude Cerkve vsakokrat v tisti meri, v kakršni človek z vero in velikodušnostjo odpre srce za Boga, in da Bog pri tem upošteva tudi priprošnjo svetnikov. V prošnji po obhajilu za god mučenca in škofa je rečeno: »Pokrepčani z udeležbo pri svetem daru te prosimo, Gospod, naš Bog, naj po priprošnji tvojega blaženega mučenca in škofa I. občutimo učinek svetega opravila, ki ga vršimo.« Cerkev je pri svoji molitvi k svetnikom prežeta z vero, da je ljubezen že v večnosti dovršenih bratov in sestra večja in učinkovitejša kakor ljubezen tistih, ki so še na poti skozi preskušnje časa, in da so torej ti drugi navezani na pomoč prvih. Tako je rečeno v prošnji nad darovi na god več mučencev: »Poslušaj, Gospod, naše ponižne prošnje, ki ti jih pošiljamo ob spominu na tvoje svetnike; ti naj nas podpirajo s svojim zasluženjem, ker so ti bili všeč, ko mi ne zaupamo v svojo pravičnost.« Polno je liturgičnih molitev, ki so prepojene z istim duhom. In prav vse se končujejo: »po našem Gospodu…«, to je po moči Kristusovega sredništva. Svetniki prosijo za nas »v Kristusu Jezusu«, to je v živi zvezi z njim, in zato učinkovito. Brez odnosa do Kristusa in brez zveze z njim, ki ni mrtev, ampak »živi in kraljuje«, bi njihova priprošnja bila ničeva, brezuspešna. Svetniki nimajo nikake samostojne ustvarjalne moči. Vsa moč njihove priprošnje prihaja iz zaslužnosti Kristusovega trpljenja in iz povezanosti s poveličanim Kristusom, ki »večno živi, da prosi za nas« (Hebr 7, 25; Rimlj 8, 34). Ne gre za to, da bi priprošnja svetnikov obogatila vse tisto, kar je s svojim odrešilnim delom storil Kristus; gre marveč za to, da bi bili mi kot soudje in »sodržavljani svetih« (Ef 2, 19) po priprošnji teh svetih, ki vse zajemajo iz Kristusove polnosti, bolj usposobljeni za sprejem Kristusovih odrešilnih milosti.

Celotni odrešilni načrt, ki ga ima Bog s človeštvom, obvladuje zakon molitve: »Kdor prosi, prejme.« Tisto, kar nam daje in nam more dati samo Bog, naj po njegovi volji ne sprejemamo zgolj trpno, marveč naj bo to hkrati sad naše molitve, tudi medsebojne, kakor je tudi sicer zveličanje človeštva tako zelo odvisno od naše medsebojne pomoči. Molitev je le zato učinkovita, ker molimo v Jezusovem imenu, to je v Jezusovi moči, tako da navsezadnje on moli. V skrivnostnem telesu, katerega življenjsko počelo je Kristus, namreč »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20); zato moramo vse pripisovati bolj Kristusu, ki deluje v vseh udih, kakor pa tistim, po katerih deluje. Svetniki so na najodličnejši način »zbrani v njegovem imenu«, združena s poveličanim Gospodom in njegovo zveličavno sredniško močjo. Tako so na prav poseben način poklicani k temu, da bi bili molivci in priprošnjiki za svoje brate »na poti«. To svojo nalogo so že na zemlji izvrševali tako očividno, da je bilo to pri njih bistvena sestavina njihovega svetništva. In te svoje naloge v nebesih nikakor ne opuste, marveč jo morejo šele v vsej polnosti uresničevati.

V tem pomenu moremo govoriti o nekem resničnem sredništvu svetnikov. A to sredništvo je nekaj čisto drugega, kakor je tisto, ki pripada Kristusu. Saj neko sredništvo izvršujejo npr. že starši, ko svojim otrokom z besedo in zgledom pomagajo h krščanskemu življenju, in duhovniki, ko kot Kristusovi služabniki, kot njegovo orodje, delijo zakramente; le da to ni tako sredništvo, ki bi dodajalo Kristusovemu sredništvu, česar bi Kristusovo sredništvo samo ne moglo doseči, ali da bi bilo nekaj poleg Kristusovega sredništva; vse je v neločljivi zvezi z njim in v popolni odvisnosti od njega.

Da to , »drugotno sredništvo« ne nasprotuje Kristusovemu sredništvu, ki je v svojem redu edino resnično sredništvo, je vzporedno z liturgijo lepo izraženo v starokrščanski umetnosti. Kadar koli so verniki stopili v baziliko, je bil njihov pogled ob vrsti stebrov nekako nujno pritegnjen v ospredje. Od tam jih je iz apside nad oltarjem pozdravila podoba začetnika novega stvarstva: Kristus Gospod, Pastir in Kralj; zadaj za njim pa, osvetljen s sijajem poveličanega Kristusa, bleščeči se nebeški Jeruzalem z apostoli in drugimi svetniki. V tej starokrščanski umetnosti odmeva tisti akord, ki obvladuje tudi vso molitev Cerkve (prim. Ef 3, 21).

»Dostop« do Boga smo dobili samo »po Kristusu našem Gospodu« (Ef 3, 12). Tedanjim kristjanom je živo stalo v zavesti spremenjenje sveta, ki se je izvršilo po Kristusu in le po njem: Biti kristjan je pomenilo, da je človek našel priključitev h Kristusu in da se more tako z njim, prost slehernega strahu, poln zaupanja dvigati k Bogu; in da je hkrati s tem našel tudi priključitev k Cerkvi kot občestvu, ki ga je Bog milostno zbral v Kristusu in njegovem Duhu in ga napravil za svoje ljudstvo. Pripadati Cerkvi kot živ ud poveličanega Kristusa pomeni stati kot božji otrok v milosti božji; s tem pa obenem stati v živem odnosu tudi do Kristusovih udov, ki so že »dopotovali« in se neločljivo združili s Kristusom, posebno do tistih, ki so bili »svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani«. – Zato najdemo v molitvenih obrazcih pri Hipolitu Rimskem poleg sredniške formule »po tvojem služabniku Jezusu Kristusu« tudi formulo »v tvoji Cerkvi«. Kanon vzhodno-sirske liturgije uporablja besede: »In hočemo se ti zahvaljevati in te brez konca slaviti v tvoji Cerkvi, ki je odrešena s krvjo tvojega Maziljenca… zdaj in na vekov veke«. Na tej črti nujno najdemo tudi mesto za priporočanje Mariji in svetnikom, na katere gleda liturgija kot na en sam veliki zbor molivcev. Vsi ti molivci spremljajo, naglašajo in razodevajo moč in sijaj edinega Kristusovega sredništva: »Po priprošnji blažene in slavne Device Marije… z vsemi tvojimi svetniki… po Kristusu Gospodu našem.«

Seveda je možno in se tudi dejansko zgodi, da se pri tem ali onem verniku in skupinah vernikov kdaj vgnezdi napačno mišljenje, kakor da more svetnik pomagati iz lastne moči. Toda izkrivitve v pogledu na pretirano zaupanje svetnikom še niso razlog za to, da bi priporočanje svetnikom in vsako češčenje svetnikov kar odpravili, kakor zlorabe pri branju sv. pisma niso razlog za odpravo branja sv. pisma. Pač pa se je treba resno prizadevati, da bo iz vsega našega razmerja do svetnikov odsevala naša vera v Kristusovo skrivnost in bo tako v soglasju z bistvom verske resnice o občestvu svetnikov: Svetniki so visoka pesem božje veličine; Kristus je tisti, ki živi, ljubi in deluje ter vedno prosi za nas (prim Hebr 7, 25), ne le v svoji poveličani človeški naravi, marveč tudi v udih svojega skrivnostnega telesa; saj Cerkev, vključno zmagoslavna Cerkev v nebesih, kot Kristusova polnost (prim. Ef 1, 23; Kol 1, 20; 2, 9. 10) in kot njegova razširitev ter dopolnitev skupaj z njim sestavlja enega samega celotnega Kristusa (prim. C 7); odklanjati priporočanje svetnikom pomeni praktično isto kakor podcenjevati veličastnost učlovečenja, katerega cilj in smisel ni le zgodovinski Kristus, ki zdaj živi v nebeškem veličastvu, ampak tudi njegovo celotno skrivnostno telo, v katerem se uveljavlja »nedoumljivo Kristusovo bogastvo« (Ef 3, 8).

Tridentinski koncil je naročil, naj se odstranijo vsa pretiravanja in zlorabe v pobožnosti do svetnikov. Znova pa je poudaril koristnost priporočanja svetnikom ter zavrnil ugovore z besedami: »Neskladno z božjim razodetjem (impie) misli, kdor taji, da bi smeli klicati na pomoč svetnike, ki uživajo večno srečo v nebesih; ali kdor trdi, da svetniki ne prosijo za ljudi; ali da je priporočanje svetnikom, naj bi prosili za nas, tudi za posameznike, malikovavstvo ali pa v nasprotju z božjo besedo in zoper čast edinega srednika med Bogom in ljudmi, Jezusa Kristusa; ali da je neumno, z ustno ali pa z duhovno molitvijo se zatekati k njim, kateri kraljujejo v nebesih«.

Očitek, da sta s pobožnostjo do svetnikov prikrajšana Kristusov odrešeniški položaj in Kristusovo sredništvo, izdaja nekakšno računarsko miselnost, kakor se je bila močno uveljavila v začetku novega veka v krogih obrti in trgovine. Saj so denar in snovne dobrine res takšne, da je tisto, kar je enemu dano, vsem drugim odtegnjeno; kdor npr. poje kos kruha, ga odvzame vsem drugim. Toda drugače je pri duhovnih dobrinah in vrednotah: čast, ki jo izkažemo odposlancu, ni odtegnjena državi ali vladarju, katerega odposlanec zastopa; pa tudi ne prejmeta oba vsak po en del celote. Kar damo svetnikom, ne oropamo Kristusu. Saj s Kristusom sestavljajo tesno občestvo ljubezni. Njihova volja je v popolnem soglasju z Gospodom, tako da skupaj z njim uslisujejo naše prošnje ali jih ne uslišujejo, ko v Bogu kakor v zrcalu spoznavajo naše stiske in naše prošnje, pa tudi nas resnični blagor.

2. vatikanski cerkveni zbor je v 7. poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi potrdil in poglobil nauk prejšnjih koncilov o naši življenjski povezanosti s svetniki. V luči »eshatološkega značaja potujoče Cerkve« moremo zdaj še jasneje videti, kako velik pomen imajo svetniki za pravo krščansko življenje. Koncil pri tem opozarja, »da pravo češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v moči naše dejavne ljubezni, s katero v večje dobro nas samih in vse Cerkve iščemo ,v življenju svetnikov zgled, v občestvu z njimi skupno deležnost in v njihovi priprošnji pomoč’ (hvalospev v čast svetnikom). Z druge strani pa naj odgovorni vernike poučujejo, da naš stik z nebeščani, če je le pojmovan v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje najvišjega češčenja, ki ga skazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, temveč nasprotno: še močneje ga bogati.« (C 51, 1).

Cerkev ne uči in ne ukazuje, da bi moral vsak katoličan posebej in izrečno častiti svetnike in se jim priporočati. Dovolj je, da se kot živ ud Cerkve dejavno pridružuje liturgiji, v kateri imajo tudi svetniki, »Kristusovi prijatelji in sodediči« (C 50, 3), svoje mesto. Čisto gotovo pa bi se ne ujemalo z duhom Cerkve in z njenim naukom, če bi kdo mislil o češčenju svetnikov in o priporočanju njihovi priprošnji preveč omalovažujoče, kakor da je kristjan tem bolj vzoren in da tem bolj živi iz središča in jedra krščanstva, čim manj prostora daje v svojem verskem življenju svetnikom. Tudi v tem pogledu velja, kar danes naglaša ne morda kak »ozek« katoličan, temveč že omenjeni veliki protestantski pisatelj W. Nigg: takšno mišljenje in ravnanje bi pomenilo »obubožanje in hudo, nepopravljivo izgubo« v krščanskem življenju, medtem ko »češčenje svetnikov prinaša neizmerno notranjo obogatitev«.

Svetniki kot zavetniki

Ali ima dalje kak smisel, da si posameznik, škofija, dežela, ustanova itd. izbere kakega svetnika (ali angela ali Devico Marijo) za svojega posebnega zavetnika ali »patrona« (od »pater« – oče)? Tistemu, ki priznava upravičenost in koristnost priporočanja svetniški priprošnji, odgovor ni težak. Tudi tukaj je bogoslovni temelj treba iskati v verski resnici o občestvu svetnikov. Sv. Pavel uči, da različni udje Kristusovega skrivnostnega telesa opravljajo različne naloge v božjem kraljestvu, sleherni ud posebno nalogo (1 Kor 13, 4-11; 28-30); po nauku sv. Pavla svetniki tudi v onstranstvu ohranijo ljubezen do določenih oseb ali reči, povezanih z uresničevanjem božjega kraljestva (1 Kor 13, 8-13). Temelj za izbiranje zavetnikov najdemo že v stari zavezi, kjer nadangela Mihael (Dan 10, 13. 20. 21; 12, 1) in Gabrijel (Dan 8, 16; 9, 21) nastopata kot posebna zavetnika določene dežele. V krščanski dobi se pojavi izraz »patron« prvikrat pri sv. Ambrožu (Ep. 22, 11). V prvih stoletjih so si kristjani izbirali za zavetnike skoraj izključno le mučence v tistih krajih, kjer so umrli mučeniške smrti ali kjer so častili njihove relikvije. Pozneje so si izbirali za zavetnike tudi svete nemučence, ki so živeli v tistih krajih, tja prinesli krščansko oznanilo ali pa s svojo gorečnostjo prebudili poglobitev in prenovitev verskega življenja.

Kot zavetniki so bili v prvih časih najbolj priljubljeni sv. Janez Krstnik, ki ga je tako rekoč »kanoniziral« sam Kristus (Mt 11, 11), dalje prva mučenca sv. Štefan in sv. Lavrencij ter prebl. Devica Marija, v Italiji sv. Peter in v Franciji sv. Martin. Včasih je kak svetnik v ljudskem češčenju nadomestil prejšnje pogansko božanstvo. Papež sv. Gregorij Veliki je sv. Avguštinu Canterburyškemu naravnost priporočil, naj pri misijonarjenju na ozemlju Anglije ne ruši poganskih templjev, marveč naj jih spremeni v krščanske cerkve in jih posveti svetnikom.

V srednjem veku, ko že cvetelo viteštvo, se je zelo razširilo češčenje sv. Jurija kot zavetnika viteštva, kmetov in vojakov.

V začetku 4. stol. se je začela širiti navada, da so dajali novokrščencem (ali novorojencem) kako izrazito krsčansko ali svetopisemsko ime. S tem so hoteli dati nekak program novokrščenčevemu življenju, ki naj bi bilo posnemanje zavetnikovega življenja v njegovi hoji za Kristusom; hkrati naj bi bila kristjanu zagotovljena stalna svetnikova priprošnja za božje varstvo. Evzebij (u, 339) navaja primer 5 egiptovskih kristjanov, ki so na poti v mučeniško smrt spremenili svoja poganska imena v imena Elija, Jeremija, Izaija, Samuel in Danijel. Sv. Janez Krizostom in sv. Ambrozij svetujeta staršem, naj dajo svojim otrokom imena mučencev ali spoznavavcev. Navada pa se je uvajala počasi in je postala splošna šele po 14. stol. Spoštljivost je vedno preprečevala, da bi krščenim pridevali ime Kristus ali Jezus; samo na Vzhodu ali pa v krajih španskega in portugalskega jezika je znanih nekaj takih primerov. Rimski katekizem, izdan po naročilu tridentinskega koncila, daje tole navodilo: »Ime, ki se da krščenemu, naj bo vzeto po nekom, ki je bil zaradi odlične pobožnosti in vernosti razglašen za svetnika. Tako bo enakost imena z lahkoto spodbujala k posnemanju v krepostih in vernosti; razen tega bo tistega svetnika, katerega si bo prizadeval posnemati, kristjan tudi z zaupanjem prosil, naj bi mu bil zavetnik (advocatus) v obrambo dušnega in telesnega zdravja. Zato je treba grajati tiste, ki otrokom dajejo poganska imena, zlasti brezbožna.«

Nasproti težnji humanistov, da bi oživili poganska imena, vabi Rimski obrednik iz l. 1614 duhovnike, naj skrbe, »da se ne bodo dajala spotakljiva, bajna ali smešna imena malikov ali brezbožnih poganov, marveč kolikor možno imena svetnikov, da jih bodo njih zgledi spodbujali k pobožnemu življenju in jih bo njih zaščita varovala«. Cerkveni zakonik določa, naj zupniki v primerih, da starši kljub opozorilu izberejo nekrščansko ime, »dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno knjigo vpišejo obe imeni«.

V srednjem veku so cveteli premnogi cehi in organizacije obrtnikov, trgovcev in raznovrstnih drugih poklicev. Tudi te skupnosti so si izbirale vsaka svojega zavetnika, in sicer svetnika, ki je v življenju opravljal tak poklic ali je pripadal takemu družbenemu in poklicnemu sloju. Mnogokrat pa je bila podobnost precej izumetničeno poiskana, zlasti pri poklicih, ki jih v starih časih sploh ni bilo. Tako je sv. Barbara postala zavetnica topničarjev in rudarjev; njo je po legendi kot kristjano s svojo lastno roko usmrtil njen oče, ki jo je kot kristjano sovražil, a ga je potem udarila strela. Sv. Vid, ki so ga mučili v kotlu vrelega olja, je postal zavetnik kotlarjev. – V novejših časih so papeži sami določili nekatere zavetnike za določene poklice in področja: sv. Jožef je bil kot nekdanji Jezusov rednik izbran za zavetnika vesoljne Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa; sv. Alojzij za zavetnika študentske mladine in bolnikov; sv. Janez od Boga in sv. Kamil Lelijski za bolničarje; sv. Pashal Bajlonski za zavetnika evharističnih kongresov, sv. Janez Vianej dušnih pastirjev, sv. Janez Krizostom cerkvenih govornikov, sv. Tomaž bogoslovnih šol, sv. Vincencij Pavelski karitativnih združenj, sv. Frančišek Asiški Katoliške akcije; sv. Frančišek Saleški je bil izbran za zavetnika tiska in katoliških pisateljev, sv. Janez Bosko mladine, sv. Frančišek Ksaver in Terezija Deteta Jezusa za zavetnika misijonov, sv. Krištof šoferjev. Tudi dežele in mesta si izbirajo posebne zavetnike, kar mora potrditi kongregacija sv. obredov, če naj bo zakonito. V zahodni katoliški Cerkvi zavetnika ni dovoljeno zamenjati z drugim brez pooblastil apostolskega sedeža.

Med najbolj ljudskimi zavetniki poznamo sv. Lucijo kot priprošnjico zoper očesne bolezni, sv. Roka kot zavetnika zoper kužne bolezni, sv. Cecilijo kot zavetnico glasbenikov. Sv. Luka velja za zavetnika slikarjev, sv. Gvido zakristanov, sv. Ludovik IX. za zavetnika vladarjev, sv. Izidor kmetovavcev, sv. Matej bankirjev, sv. Humbert lovcev, sv. Krispin čevljarjev, sv. Genezij gledaliških igravcev. Sv. Jožef je tudi zavetnik tesarjev, sv. Kasijan šolnikov, sv. Eligij zlatarjev itd.

Tudi cerkvam (stolnim, župnijskim, podružničnim) in kapelam dajemo svetniške zavetnike, ki pa niso nujno isti kakor zavetniki kraja. Na zavetnika cerkve gleda liturgija kot na nebeškega varuha bogočastne stavbe, zidane v njegovo čast, kot na posebnega zaščitnika liturgičnih shodov, za katere je cerkev sezidana, kot podpiratelja pri Bogu za občestvo vernikov, ki se tam zbirajo, in kot priprošnjika njihovih molitev. To je smisel molitvenih obrazcev, ki se uporabljajo pri posvečevanju cerkva, in napisov nad vhodom nekaterih srednjeveških cerkva. Brez posebnega dovoljenja apostolskega sedeža se za zavetnike cerkva ne smejo izbrati tisti, ki so razglašeni samo za blažene; pa tudi ne svetniki stare zaveze – izjema so tu sv. Janez Krstnik, sv. Ana in sv. Joahim. V srednjem veku pa je bilo za zavetnike cerkva dovoljeno izbrati tudi blažene.

MISLI ZA SKLEP

Pred koncem te obravnave naj na kratko rešimo tri vprašanja, ki bi utegnila koga še zanimati, čeprav so odgovori nanja bili sproti posredno nakazani.

Češčenje svetih podob in relikvij (svetinj, svetniskih ostankov) se nanaša le na osebe, ki jih podobe predstavljajo ali nanje spominjajo relikvije. Češčenje gre tem osebam le kot častitljivim udom Kristusovega skrivnostnega telesa in živim svetiščem Svetega Duha. Zato podob in svetinj ne smemo častiti brez te zveze, kakor da bi bile same zase vredne kake posebne časti ali izrednega spoštovanja, še manj kakor da bi imele same v sebi kako posebno moč.

Svetost in svetništvo zunaj prave Kristusove Cerkve je vsekakor možno. Sveti Duh je sicer duša Cerkve, a s svojo božjo neizmernostjo in neizčrpno posvečevalno močjo presega meje vidne Cerkve, saj je Bog ustvaril in nekako vodi vse ljudi, ki ga po svoji vesti ubogajo. Cerkev sama je o smislu te resnice izjavila v koncilskih dokumentih, da je tudi »zunaj njene organizacije mogoče najti več prvin posvečenja in resnice (C 8, 2). Te morejo roditi sadove resnične svetosti, a končno tudi ta svetost skrivnostno raste iz iste božje trte – Kristusa, Odrešenika človeškega rodu, kakor svetost udov katoliške Cerkve.

K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanov in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejetih milosti. V tem ni nobene načelne razlike med tistimi, ki so za božjo službo posebej posvečeni, in tistimi, ki žive »sredi sveta« bodi samski bodi v posvečeni zakonski zvezi (C 11, 2; 34, 2; 42, 5). Kdor se je zares poglobil v tisto, o čemer smo prej izrečno govorili, zlasti o bistvu svetosti kot popolni ljubezni do Boga in do bližnjega, zajeti iz Odrešenikove ljubezni do Očeta in do človeštva, ta more že sam prav odgovoriti na ta tri vprašanja. še več luči pa mu bo prineslo branje svetniških življenjepisov samih, zlasti če ga bo res spremljala prisrčna želja, da bi ga »zgled svetnikov potegnil k Očetu« (B 104). Znan je vzklik slovečega francoskega pisatelja Leona Bloya: »Samo ena resnična žalost obstoji – ta, da nismo sveti!« In vendar smo k polnosti krščanskega življenja, k popolni ljubezni in s tem k svetosti vsi poklicani. Ravno s svetostjo pa največ »tudi v zemeljski družbi prispevamo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40, 2). To zadnje se je nazorno pokazalo ob papežu Janezu XXIII., za katerega so nešteti ljudje, celo neverni, prepričani, da je bil resničen svetnik. O njem je v spominskem govoru dne 28. oktobra 1963 pri slovesni koncilski seji dejal kardinal Suenens: »Njegovo življenje je bilo milost za vse kristjane in za ves svet. Njegova beseda je zbudila odmev. Ljudje so spoznali njegov glas, ko jim je govoril o Bogu, pa tudi o človeškem bratovstvu, ki zahteva prizadevanje za socialno pravičnost in utrditev miru v svetovnem merilu. Slišali so klic, ki je bil naslovljen na najboljše v njihovih vrstah in povzdignili so oči proti človeku, čigar dobrota jim je dala slutili Boga. Zakaj ljudje zmeraj iščejo Boga, naj se zavedajo ali ne, in ravno odsev Boga so iskali v obličju tega človeka, ki jih je ljubil z ljubeznijo Kristusa samega…«

Tehnika je potrebna, znanosti ne moremo pogrešati, prav tako tudi ne umetnosti. Bog je človeku že v jutru stvarjenja dal naročilo, naj si podvrže stvarstvo in mu gospoduje. Toda vse to potrebuje še nečesa drugega: »dopolnila duše«, kakor je dejal veliki mislec H. Bergson. Brez takšnega dopolnila bi za človeštvo nastopila smrt. O nikomer pa ne moremo z večjim prepričanjem reči, da dajejo – v svoji najtesnejši povezanosti s Kristusom, ki je »kruh za življenje sveta« (Jan 6, 51) – svetu »dopolnilo duše« kakor o svetnikih. Zato so svetniki neprecenljiva milost, blagoslov in luč za vse kristjane in ves človeški rod.

Views: 320

K češčenju svetnikov spada notranje in hkrati zunanje priznavanje, občudovanje in poveličevanje velikih nadnaravnih božjih darov, ki so jih svetniki deležni – to je češčenje v ožjem pomenu -, in tudi priporočanje svetnikom in posnemanje njihovega zgleda. Vse to troje sestavlja češčenje svetnikov v širšem pomenu. Zaradi preglednosti bomo posebej govorili o češčenju v ožjem pomenu in posebej o priporočanju svetnikom, čeprav je to praktično redno združeno v enoto. Posnemanje svetnikov je neločljivo od občudujočega češčenja, tako da 2. vatikanski koncil pravi: »Češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v moči naše dejavne ljubezni, s katero v večje dobro nas samih in vse Cerkve iščemo ,v življenju svetnikov zgled, v občestvu z njimi skupno deležnost in v njihovi priprošnji pomoč’ (iz hvalospeva), (C 51, 1).

Razlika od češčenja, ki gre le Bogu

Potrebno je najprej, da se z vso jasnostjo zavemo, kako bistvena in velikanska je razlika med tistim češčenjem, ki gre edinole Bogu in ki se v teologiji imenuje »cultus latriae« (tudi »adoratio«), ter češčenjem svetnikov, kateremu pravimo v latinščini »cultus duliae« (od grške besede »dulos«, ki pomeni služabnik ali suženj). Svetnikom nikdar ne izkazujemo »božjega češčenja«, jih ne »molimo« in jih tudi ne smemo moliti, pač pa »molimo k« svetnikom, »molimo k« Materi božji, kar pomeni, da se zatekamo k njihovi priprošnji. »Molimo« samo Boga, se pravi, samo Boga priznavamo za edini prvi in neprenehni vir in temelj ter edini poslednji cilj vsega našega bitja in življenja. Celo o Devici Mariji velja, kar pravi sv. Ludovik Marija Grignion, eden največjih njenih častivcev: »Z vso Cerkvijo priznavam, da je Marija v primerjavi z Bogom popoln nič.« Zato tudi nje ne smemo »moliti« ali po božje častiti. Vsak poučen kristjan natančno ve, da bi si nakopal velik greh malikovanja, če bi kakega svetnika ali Marijo v resnici »molil«. Tudi, če vernik pred svetnikovo ali Marijino podobo kleče moli, se dobro zaveda, da ne moli ne svetnikov ne Marije, kaj šele njihovih podob; takšno klečanje je le zunanji izraz vernikovega notranjega priznavanja izrednih odlik in darov, s katerimi je Bog svetnika ali Marijo obsul zaradi Kristusovega zasluženja, in obenem živ poudarek notranje »molitve k« svetniku, to je priporočanja svetnikovi ali Marijini priprošnji pri Bogu. V liturgiji latinskega obreda je ta razlika izražena na zunaj s tem, da pred oltarjem, kjer je tabernakelj s Kristusovo navzočnostjo pod podobo evharističnega kruha, poklekujemo, kadar gremo mimo; pred podobami svetnikov in božje Matere pa se samo priklonimo.

Mariji gre zaradi njene edinstveno tesne povezanosti s Kristusom in z zgodovino odrešenja »višje češčenje« kakor angelom in svetnikom (»cultus hyperduliae«; od »hyper« = nad, višje).
2. vatikanski cerkveni zbor pravi: »To (višje) češčenje, kakršno je v Cerkvi vedno obstajalo, je sicer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od božjega češčenja, katerega izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu, in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje. Saj različne oblike pobožnosti do božje Matere, ki jih je Cerkev odobrila v okviru zdravega in pravovernega nauka, v skladu s časovnimi in krajevnimi razmerami ter primerno posebno naravi in značaju vernikov, dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spoznavajo Sina, ga ljubijo, poveličujejo in spolnjujejo njegove zapovedi, kajti zaradi njega je vse (prim. Kol 1, 15-16) in v njem naj po sklepu večnega Očeta prebiva vsa polnost (Kol 1, 19)« (C 66).

Podobno velja za češčenje svetnikov: »Če je le pojmovano v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje božjega češčenja, ki ga skazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, temveč nasprotno: še močneje ga bogati« (C 51, 1). Častiti svetnike pomeni poveličevati Boga zaradi njegove slave in milosti, ki se je uveljavila in razodela v svetosti in veličini svetnikov.

Ali je češčenje svetnikov res ostanek mnogoboštva?

Pred kakimi dvajsetimi leti so neredki verstveni zgodovinarji in za njimi še drugi radi ponavljali trditev, da češčenje svetnikov izvira iz poganstva in da je ostanek mnogoboštva. Nepristranski strokovnjaki tega danes nič več ne trdijo. Natančnejše raziskave so pokazale, kako skrbno je zlasti v prvih časih Cerkev pazila na to, da se v območju krsčanstva ni vtihotapilo prav nič takega, kar bi kakor koli skalilo strogo enoboštvo; Cerkev je tedaj posebno neizprosno odstranjala vse, kar bi moglo zastreti absolutno vzvišenost enega samega Boga nad vsemi stvarmi. Pač pa je bil, ko se je krščanstvo že bolj razširilo, v marsikaterem primeru ta ali oni svetniški – pa tudi Gospodov ali Marijin – praznik iz zelo razumljivih razlogov nastavljen na dan, katerega so bivši pogani, preden so se spreobrnili h krščanstvu, praznovali v čast poganskim božanstvom. Sploh se je krščanstvo pri vsej nepopustljivosti do slehernega politeizma in panteizma v marsičem prilagodilo okolju, v katero se je vraslo; obdržalo je neke materialne prvine in naravni simbolizem, ki pa ni bil poganski, temveč splošno človeški; izkoristilo je oblike in sredstva za izražanje religioznosti ter duševna razpoloženja, ki so človeški naravi skupna. Večkrat prihajajo zgodovinarji do napačnih sklepov zaradi tega, ker ostanejo preveč le pri vrhu in ne uvidijo razlike med odvisnostjo glede izvira in odvisnostjo glede prilagoditve. Protestant J. Jeremias je v luči pred nedavnim najdenih qumranskih in drugih rokopisov v obširnem delu posebno razločno pokazal na resnični izvor krščanskega češčenja svetnikov, zlasti v zvezi z njihovimi grobovi in relikvijami. Osvetlil je začetke tega češčenja v poznem judovstvu, ki je ostro odklanjalo poganstvo z vsem njegovim mnogoboštvom. Ta dejstva so bila doslej potisnjena na obrobje ali pa docela prezrta. Zdaj more vsakdo jasno videti, da krščansko češčenje svetnikov nikakor nima svojega izvora v mnogoboštvu in v poganskem češčenju božanskih herojev, marveč bolj nazaj: svoje korenine ima v poznemu judovstvu (prim. Jan 4, 5; Apd 7, 15. 16 itd.) in sploh v stari zavezi. Za kralja Heroda najdemo še posebno spoštljivost do grobov velikih očakov stare zaveze; Herod je biblične osebnosti počastil s posebnimi stavbami, na kar je Jezus naobrnil svoje besede o zidanju grobnic prerokom in o krašenju spomenikov pravičnim (Mt 29, 30; Lk 11, 48).
Že takoj v prvem in najstarejšem pristnem in docela verodostojnem, iz srede 2. stol. izvirajočem poročilu o izrečnem in zavestnem češčenju svetnikov pri kristjanih se srečamo tudi s popolnoma nedvoumnim razlikovanjem med češčenjem svetnikov in tistim češčenjem, ki gre samo Bogu. Vse, kar imajo svetniki velikega na sebi, izvira po docela nedvoumnem naziranju prvih kristjanov samo iz Kristusa; niti sledu ni najti o tem, da bi jim svetniki veljali za nekake polbogove ali celo bogove; niti sledu ni o tem, da bi svetnike postavljali na isto raven kakor edinega odrešenika, Kristusa. – 23. februarja 155 je sežgan na grmadi umrl mučeniške smrti Polikarp, škof iz Smirne v Mali Aziji. V poročilu o njegovem mučeništvu je rečeno, da je Jud Niketa prokonzula nagovarjal, »naj (kristjanom) ne izroči njegovega (Polikarpovega) trupla, češ ,da ne zapuste Križanega in ne začno tega po božje častiti’. Tako so rekli, ker so (Niketa) podpihovali in silili Judje, ki so oprezovali, ko smo ga (= ostanke njegovega trupla) hoteli vzeti iz ognja. Pač ne vedo, da nikdar ne moremo zapustiti Kristusa, ki je trpel za odrešenje vseh, ki so na svetu odrešeni, nedolžni za grešnike, in da ne moremo nikogar drugega po božje častiti. Njega, ki je božji Sin, molimo; mučence pa primerno ljubimo kot učence in posnemovavce Gospodove, ker so bili svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani«.
Ali pa so vsaj pozneje, ko so zaradi spremenjenih razmer začele vstopati v Cerkev velike množice nekdanjih poganov, vdrle v češčenje svetnikov prvine poganskega mnogoboštva? Na to vprašanje nam dobro odgovarja odlomek iz pisma, ki ga je l. 404 duhovniku Ripariju pisal sv. Hieronim. Obrača se zoper prezbiterja Vigilancija, ki je zašel v verske zmote.
»Praviš, da Vigilancij… zopet odpira svoja smrdljiva usta, bljuva ogabno gnilobo na ostanke svetih mučencev in nas, ki se zanje potegujemo, zmerja s pepelarji in malikovavci, ker častimo kosti umrlih ljudi. Nesrečni človek, da bi potoke solz nad njim pretočil! … Mi ne častimo po božje in ne molimo — ne rečem ostankov mučencev, marveč — niti ne sonca in lune ne angelov ne nadangelov ne kerubov ne serafov ne katerega koli imena, ki se imenuje na tem svetu in na prihodnjem, da ne bi služili bolj stvari ko Stvarniku, ki je blagoslovljen na veke. Častimo pa ostanke mučencev, da molimo njega, ki so mučenci njegovi. Častimo služabnike, da se čast izkazana služabnikom, pretaka na Gospoda«.
Nekaj let pozneje poudarja sv. Avguštin, da kristjani mučencem nikdar ne postavljajo templjev in jim nikoli ne darujejo kake daritve. »Kajti ne oni, marveč njihov Bog je za nas Bog. Seveda častimo kraje njihovega spomina kot kraje svetih, božjih ljudi, ki so se bojevali za resnico prav do žrtvovanja svojega telesa v prid spoznavanja prave vere, ko so dokazovali zmotnost in izmišljenost krivih ver… Ali je kak kristjan kdaj slišal kakega ob oltarju stoječega duhovnika — čeprav je oltar v božjo čast in v priznavanje božjega veličastva postavljen nad telesom mučenca — govoriti pri molitvi: ,Darujem ta dar tebi, Peter ali Pavel ali Ciprijan?’ Zakaj na krajih njihovega spomina se daruje daritev Bogu, ki jih je napravil za ljudi in za mučence in jih glede na čast pridružil svetim angelom v nebesih, tako da se s takim obhajanjem z ene strani zahvaljujemo resničnemu Bogu za njihove zmage, z druge strani pa z obnavljanjem njihovega spomina ob klicanju božje pomoči spodbujamo k teženju po takšnih vencih in palmah zmage. Naj torej pobožni kristjani na krajih mučencev izražajo kakršnokoli češčenje, vedno gre le za izkazovanje velike spoštljivosti do spominskih krajev, nikdar pa ne za bogoslužna opravila ali daritve, ki bi bile darovane rajnim, kakor da bi bili bogovi«.
Če večkrat govorimo o evharistični daritvi (maši) »v čast in spomin« tega ali onega svetnika ali Matere božje, mislimo pri tem – kakor izrečno poudarja tridentinski cerkveni zbor – le na zahvaljevanje Bogu za zmago, ki so jo svetniki v moči Kristusove kalvarijske daritve pridobili v boju zoper Bogu nasprotne sile, in na priporočanje molitvi svetnikov, da bi mašna daritev v nas dosegla polnost svojih zveličavnih učinkov.
Tudi med vernimi protestanti je bilo še nedavno razširjeno mnenje, da katoličani po božje ali vsaj skoraj po božje časte zlasti Marijo, s češčenjem svetnikov pa vsaj na nedovoljen način zastirajo Kristusa in pomen njegovega sredništva. Zdaj ti predsodki izginjajo. Znano je o poznejšem kardinalu J. H. Newmanu, kako je pred l. 1845 kot anglikanec mislil, da se je katoliška Cerkev glede češčenja Matere božje in svetnikov dala okužiti od prvin poganstva. Ko pa je nedolgo pred svojim spreobrnjenjem bral spise sv. Alfonza, pri katerem je češčenje Matere božje posebno toplo in izrazito, je spoznal, kako zelo se je motil. Zapisal je: »To vem zdaj čisto natančno in nisem prej vedel, da katoliška Cerkev ne dovoljuje nobene podobe, tvarne ali netvarne, nobenega dogmatičnega simbola, nobenega obreda, nobenega zakramenta, nobenega svetnika, niti ne same prebl. Device, da bi se postavila med dušo in njenega Stvarnika. V vseh stvareh si stojita nasproti iz obličja v obličje ,solus cum solo’ (sam s samim). On edini je Stvarnik, on edini Odrešenik, pred Njegovimi svetimi očmi gremo v smrt, v gledanju Njega je naša večna blaženost«.

Resnični temelj in začetek češčenja svetnikov

Odločilni temelji češčenja svetnikov so vsebovani v božjem razodetju. Že v sv. pismu stare zaveze slavi Sirahova knjiga (44-50) kreposti izraelskih svetniških osebnosti podobno kakor v novi zavezi pismo Hebrejcem, ki zlasti poudarja junaško vero in potrpežljivost svetih očakov in prerokov. češčenje angelov sv. pismo obeh zavez izrečno priporoča. V 2 Mojz 23, 20 sl. je zapisano: »Glej angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu; kajti ne bo odpustil vaše krivde, ker je moje ime v njem« (prim. 1 Mojz 19, 1; Joz 5, 13; Dan 8, 15; 10, 4 sl; Tob 12 sl). V novi zavezi Kristus sam naroča, naj imamo spoštovanje do angelov varuhov: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18, 10; prim. Lk 2, 9; Apd 12, 7; Raz 6, 11; 7,1).

Kar velja o angelih, velja tudi o svetnikih v nebesih; saj so svetniki podobno kakor angeli z Bogom najtesneje zedinjeni in v svetem občestvu z njimi »vedno gledajo Očetovo obličje«. O Bogu je rečeno, da bo častil tiste, ki njega časte (1 Kralj 2, 30; Ps 8, 6). Razen tega Kristus – in za njim apostoli – z vso spoštljivostjo govori o izraelskih prednikih: o Mojzesu (Mt 23, 3. 4; Mr 7, 10; 10, 3; Jan 5, 45, 46) in Davidu (Mt 22, 42. 43); o velikih očakih, to je o Abrahamu, Izaku in Jakobu (Mt 8, 11; 22, 32; Lk 16, 31; Rimlj 4; Gal 3); pa tudi o Noetu in drugih (prim. 2 Pet 3, 5).

Navdihnjena božja beseda nam dalje prikazuje tesno povezanost med nebesi in zemljo, med zmagoslavno Cerkvijo zveličanih in potujočo Cerkvijo na zemlji. Ko sv. Pavel govori o vzvišenosti krščanskega bogoslužja, pravi, da smo se z udeležbo pri njem »približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanem zboru in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in dušam pravičnih, … ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu« (Hebr 12, 22-24). Sv. pismo večkrat govori o dostojanstvu in časti, ki gre ljudem, kateri so tesno povezani s Kristusom; v svetnikih se razodeva Bog sam; božja svetost sama prihaja v njih do veljave in sijaja; odsev božjega veličastva žari na njih (Rimlj 2, 7. 10; 8, 29; Ef 1, 17. 18; Kol 3; 4). Že svetim ljudem, ki so še »na poti« in je torej njihova svetost še vedno v nevarnosti, naj po nauku sv. Pavla izkazujemo spoštovanje in čast (Rimlj 12, 10; 1 Kor 12, 23; 1 Tim 5, 17). Koliko bolj se naša spoštljivost in češčenje spodobi v odnosu do posebnih Kristusovih in božjih prijateljev tedaj, ko so že dosegli svojo nepreklicno dovršitev. Odrekati to svetnikom, v katerih je »Bog zaigral najlepšo melodijo svoje vsemogočnosti in dobrote« (K. Adam), bi pomenilo omalovaževati in prezirati čudovita božja dela. Častiti svetnike se pravi poveličevati božjo ljubezen in usmiljenje, ki se na svetnikih bolj kakor kje drugje izkazuje kot ustvarjalna moč (Ps 67, 36; 76, 15); občudovaje priznavati veličino svetnikov in se jim priporočati, se pravi slaviti učinkovitost Kristusovega sredništva. K. Adam pravi: »Božje veličastvo je tako vse prešinjajoče in ustvarjalno, da ne sije le na obličju Edinorojenega, ampak tudi na obrazu vseh tistih, ki so v njem postali božji otroci, z neugasljivim sijajem, torej tudi na obličju blaženih. Zato jih ljubimo kakor tisočere rosne kapljice, v katerih odseva sončni zar. Častimo jih, ker se v njih srečamo z Bogom«. Svetniki vedno kažejo nad sebe, na Boga in na edinega srednika v polnem pomenu, na Kristusa. Ko jih častimo, se radujemo veličastva njegovega odrešilnega dela (prim. Raz 19, 5-10).

V krščanskem izročilu najdemo prve izrazite sledove češčenja sredi 2. stol. Nanašalo se je najprej na mučence in na apostole ter kmalu za tem na preroke. V mučencih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevavec«, ker je s prelitjem lastne krvi dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, kar najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jan 15, 13. 14) in je »zvesta priča« (Raz 1. 5) odrešujoče božje ljubezni do človeštva. Ker so prvi kristjani mučeniško smrt pojmovali v tesni zvezi s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem, jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni, zato pa neposreden vstop v nebesa in neomajno gotovost večne blaženosti v neminljivi združenosti s Kristusom. Tudi pozneje to prepričanje nikoli ni zamrlo. 2. vatikanski cerkveni zbor ugotavlja: »O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem svoje krvi dali navišje pričevanje vere in ljubezni, je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami; in obenem z bl. Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se pobožno priporočala pomoči njihove priprošnje« (C 50, 1). Z največjo skrbnostjo so prvi kristjani zbirali relikvije mučencev, postavljali nad njimi oltarje – na Vzhodu že v 2., na zahodu v 3. stoletju _ in pozneje cerkve ter so v »radosti in veselju« (Martirij sv. Polikarpa) skupno obhajali obletnico njihove smrti. Cerkve nad grobovi mučencev so se imenovale grško »martyria« (pričevanja), latinsko »memoriae« (spomini). Pri evharističnem bogoslužju so v spodbudo navzočim brali opis mučeništva. Škofje so urejali sezname mučeniških praznikov; tako je že zelo zgodaj nastajal krščanski koledar.

Češčenje nemučencev in prvotni način razglašanja za svetnike

Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebnostim meništva, na zahodu pa sv. Martinu iz Toursa in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno pobožnost. Kmalu je nastalo splošno prepričanje, da obstojita dve vrsti mučencev: Eni pričujejo za vstalega Kristusa (Apd 1, 8. 22; 2, 32 itd.) in s tem za božjo ljubezen z mučeniško smrtjo; drugi pa pričujejo za istega Kristusa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Sv. Izidor Seviljski (u. 636) piše: »Eni pred očmi vseh pričujejo s svojim smrtnim trpljenjem, drugi pričujejo za Boga s skritimi krepostmi svoje duše. Mnogi so se ustavljali naklepom hudobnega duha; niso se dali premagati mesenemu poželenju in so se tako darovali vsemogočnemu Bogu, da so postali božje priče, ko je Cerkev imela mir, kakor bi bili postali priče s svojo krvjo, če bi bili morali trpeti preganjanje.« Antifona za druge večernice v čast sv. Martinu ima podobno misel: »O blaženi škof, ki je z vsem srcem ljubil Kristusa… Čeprav mu življenja ni vzel preganjavčev meč, vendar ni zgubil palme mučeništva!« Aleksandrijski škof Dionizij Veliki (u. 264/65) je zapisal o kristjanih, ki so umrli, ko so stregli za kugo bolnim: »Tako velike časti so deležni, da njihova smrt, ki jo je povzročila njihova velika pobožnost in njihova močna vera, v nobenem pogledu ne zaostaja za smrtjo mučencev«. Beseda »confessor« (spoznavavec), ki je prvotno v latinščini pomenila isto, kar grška beseda »martys«, in ki so jo uporabljali posebno za označevanje kristjanov, ki so pred sodiščem ali celo na natezalnici pričevali za Kristusa, a potem le niso bili usmrčeni, je v 4. stol. postala častni naslov tistih nemučencev, katerih svetost je Cerkev izrečno priznala in dovoljevala tudi javno češčenje.

Slovesna potrditev javnega češčenja je dala spoznavavcu, devici ali vdovi (ženi) – to sta dva druga »stanova«, ki so ju razlikovali pri svetnikih – tisto, kar je bilo tedaj v navadi pri vsakem priznanem mučencu: nad njegovim grobom se je smela obhajati evharistična daritev. Takšna slovesna potrditev se je pokazala v tem, da so kosti novega svetnika dvignili in pokopali (položili) pod kakim oltarjem.
Prenos kosti, s čimer je bilo kakemu v sluhu svetosti umrlemu kristjanu priznana čast oltarja, je skozi več stoletij pomenil nekako isto, kar pozneje slovesna razglasitev za svetnika. Vendar bi danes, ko so pojmi po času dolgotrajnega razvoja ostro razmejeni, takšnega božjega služabnika, ki mu je bila z omenjenim prenosom ostankov priznana čast oltarja, nič več ne imenovali »svetnika«, ampak »blaženega«.

Duhovne koristi češčenja svetnikov

To češčenje nam prinaša veliko duhovno korist že zaradi tega, ker usmerja našo pozornost na naš zadnji, večni cilj, iz katerega zajema luč in moč tudi naše zemeljsko delo in zemeljsko prizadevanje za plemenito človečnost (prim. C 40, 2). Spodbuja nas, da svetnike v svojem življenju posnemamo, zvesteje hodimo za Kristusom in sami postajamo vsaj do neke mere svetniki (prim. Hebr 11, 40). Hkrati nas to dejavno opozarja na resnico, da moremo svoj cilj dosegati le v zvezi s celotno Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim telesom in božjim ljudstvom, s tistim, ki je še na poti, in obenem s tistim, ki je že na cilju svojega potovanja. Nekrščanski in pravemu verskemu življenju pogubni individualizem se ob češčenju svetnikov umika pravemu čutu za skupnost, za celotno »občestvo svetnikov«, ki je tako močno in dejavno živelo v zavesti prvih kristjanov.

Duhovno korist imamo od češčenja svetnikov tudi zaradi tega, ker se v Cerkvi moč milosti kaže posebno pri svetnikih. Nekateri udje Cerkve postanejo že v tem življenju tako sveti, da čisto jasno tukaj ni bila samo človeška moč in zgolj naravno prizadevanje, marveč prst božji, pričujočnost Svetega Duha, delovanje Duha poveličanega Kristusa. »V življenju tistih, ki so sicer deležni naše človeške narave, a se popolneje spremenijo v Kristusovo podobo (prim. 2 Kor 3, 18), razodeva Bog na živ način svojo navzočnost in svoj obraz. V njih nam on sam govori in nam daje znamenje svojega kraljestva, ki dobiva za nas močno privlačnost, ko imamo nad seboj tolik oblak prič (prim. Hebr 12, 1) in takšna pričevanja za resničnost evangelija« (C 50, 2).

Koliko je bilo v Cerkvi ljudi in jih je še danes, ki po naravi niso ne modri ne mogočni ne imenitni, prej »nespametni«, slabotni in zaničevani (gl. 1 Kor 1, 25-31), ki pa so se z zvestim sodelovanjem z božjo milostjo vendarle dvignili do visoke svetosti, do veličine, ob kateri jasno začutimo, »kako neizmerna je velikost božje moči do nas vernikov, kakšno je delo silne njegovi moči, ki ga je storil v Kristusu« (Ef 1, 19). Ob pogledu na svetnike bo veren človek vzkliknil s sv. Avguštinom: »Če so zmogli ti in ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Češčenje svetnikov, ki se mu nujno pridružuje tudi posnemanje svetnikov v njihovi velikodušni hoji za Kristusom, je ob misli na velike boje svetnikov na njihovi poti navzgor dostikrat močnejša spodbuda k zvestobi v zares krščanskem življenju kakor cela množina najbolj gorečih pridig. Lepo je govoril o tem kardinal J. H. Newman: »Kako malodušen postane človek na stezi samopremagovanja… Boj neprestano. Če bi bil sam, kako bi vzdržal? Boj z mesom, zdaj pa še s svetom, katerega člani se pri svoji izbiri pogubne poti med seboj zmagoslavno pozdravljajo! Kako bi v osamljenosti človek mogel sam potovati po čisto drugi poti?… Nobena stvar ne more duha bolj dvigniti kakor zavest, da nismo sami, da smo udje velikega in zmagovitega občestva… Vrsto zvestih božjih služabnikov zre pred seboj, ki nanje kaže sv. Pavel (Hebr 12, 1) in se ne čuti več žalostnega, kakor da bi bil sam.«

2. vatikanski koncil pravi: »Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnjega mesta (prim. Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

Liturgično češčenje svetnikov

Občudojoča in poveličujoča pobožnost do svetnikov bi mogla postati površna in plitva, če bi se ji ne pridružilo liturgično češčenje, kakor ga Cerkev izkazuje svetnikom in po njih Gospodu samemu.

Praznike svetnikov je Cerkev že od prvih časov redno obhajala na njihov smrtni dan, ko se je izvršilo njihovo srečanje s Kristusom in s tem polnost deležnosti pri njegovem poveličanem življenju. To srečanje svetnikov s Kristusom obhaja potujoča Cerkev še danes vedno z evharističnim slavjem, pri katerem se vključi v Kristusovo velikonočno skrivnost in se tudi sama sreča z Gospodom, s tem pa hkrati z vso nebeško Cerkvijo. Pri evharistični daritvi prihajamo v tesen življenjski stik s poveličanim Kristusom in z odrešilno močjo njegove vstajenjske skrivnosti, prek tega pa tudi s svetniki, ki so sedaj že nepreklicno za »vedno z Gospodom« (1 Tes 4, 17). To daje krščanskemu praznovanju svetniških godov globok pomen: »spominjanje« svetnikov ni le golo psihološko spominjanje nečesa preteklega; tisto, česar se spominjamo, postane v zvezi z navzočnostjo poveličanega Gospoda in njegovega Duha resnično navzoče, čeprav je dostopno le očem vere.

Liturgija postavlja »trpljenje« (passio, pri čemer je mišljeno – kakor pri Kristusu – zmagovito trpljenje) mučencev z ene strani v odnos do Kristusovega »trpljenja«, z druge strani pa do naše daritvene predanosti pri obhajanju evharistije, ko se po notranje zedinimo z velikonočno skrivnostjo Kristusove smrti in vstajenja. Vzhodni Sirci svetniške godove praznujejo le na petke – očividno zato, ker gledajo (najprej mučenca, nato pa) vsakega svetnika v njegovi življenjski daritvi (tj. smrti) združenega s Kristusovo smrtno žrtvijo kot prehodom k poveličanju. Obhajanje svetniških praznikov torej ponazarja in seveda tudi uresničuje temeljno dogajanje sleherne liturgije: srečanje s Kristusom in po Kristusu pristop k Očetu. Zato imajo svetniški prazniki po pravici trdno mesto v liturgiji; ob vsem še tako upravičenem in potrebnem poudarjanju »Gospodovega leta« bi torej svetniških praznikov nikakor ne smeli podcenjevati – saj bi s tem pravzaprav postavljali v senco Gospodovo velikonočno skrivnost, iz katere zajemajo svetniki vso svojo veličino. Ravno v obhajanju evharistije se potujoča Cerkev najgloblje zedinja s Kristusom, ko se srečuje s poveličanim Kristusom samim, hkrati pa se nujno čuti zedinjena s tisiimi, ki so že v slavi in ki se je v njihovi svetosti in poveličanju moč Kristusove smrti in vstajenja uveljavila v takšnem sijaju.

Večjo vlogo kakor posamezni svetniki ima pri obhajanju evharistije celota svetnikov. Saj svetnik še posebno »ni otok«; njegova svetost ni nekaj ločenega od drugih svetnikov, marveč je tesno povezana z vsem Kristusovim skrivnostnim telesom. Zato Cerkev v svoji liturgiji izkazuje češčenje vsem svetnikom in ne le nekaterim izmed njih. Spominja se jih vseh skupaj ne le na praznik vseh svetnikov, ampak tudi pri vsaki maši, kjer se v redu rimske maše do desetkrat, tudi v samem jedru mašnega obreda, izrečno spominjamo ali prosimo »vse svetnike«. To za liturgijo nikakor ni nekaj postranskega. Ko Cerkev daruje evharistično daritev, se vselej zaveda, da jo daruje v zedinjenju »najprej s častitljivo vedno Devico Marijo«, pa tudi s svetimi apostoli, mučenci in z vsemi svetniki (C 50, 1. 4). Saj so svetniki tisti, ki skupaj z angeli (Iz 6, 1-6; Raz 4, 8) obdajajo božji prestol in stalno obhajajo nebeško liturgijo in večno »daritev hvale« skupaj s Kristusom. Naša zemeljska liturgija pa je odsev in odmev te nebeške liturgije in pride ravno s svojo povezanostjo s svetniki do svoje polnosti, zajete iz poveličanega Kristusa.

2. vatikanski koncil izrečno uči, da Cerkev »s svetniškimi godovi oznanja velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani«; obenem »postavlja pred vernike njihov zgled, ki naj jih po Kristusu potegne k Očetu; po njihovem zasluženju tudi prosi božjih darov« (B 104). Koncil hkrati naglaša, da nas češčenje svetnikov – zlasti liturgično – povezuje tudi s Kristusom samim, v katerem ima enota celotne Cerkve, zemeljske in nebeške, svoje korenine: »Spomina svetnikov ne obhajamo le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izvrševanjem bratovske ljubezni okrepila enota vse Cerkve v Duhu (prim. Ef 4, 1-6). Kajti kakor nas krščanska medsebojna združenost potnikov privede bliže Kristusu, tako nas povezanost s svetniki združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje samega božjega ljudstva… Vsako naše iskreno pričevanje ljubezni, ki ga skazujemo nebeščanom, po svoji naravi teži h Kristusu in ima svoj cilj v njem, ki je ,krona vseh svetnikov\ in po njem k Bogu, ki je čudovit v svojih svetnikih in v njih poveličan« (C 50, 3).

Še danes velja določba, da naj se evharistična daritev opravlja na oltarju (nepremičen ali premičen), v katerega plošči morajo biti vdelani sveti ostanki mučencev, katerih smrt je bila v povezanosti s Kristusovo smrtjo zmaga, kakor je bila zmaga tudi Kristusova smrt sama. Na grobovih mučencev, svojih velikih bratov, so mlade cerkvene občine obnavljale svojo gorečnost in svoje zaupanje, ko so obhajale dan njihove krvave žrtve kot obletnico njihovega »rojstnega dneva«, to je dneva mučeniške smrti in s tem rojstva za nebesa. »Dies natalis« (rojstni dan), to je odslej stalna označba za ta dan. Nad grobom mučencev so darovali Kristusovo kri, katera je mučencem podelila moč za najvišje pričevanje ljubezni – za mučeniško smrt. Ko je zavladal mir, so takšno pričevanje ljubezni videli v askezi, v devištvu in v apostolski ljubezni. Ideal svetosti so vedno videli v krvavi ali nekrvavi daritvi lastnega življenja v živi povezanosti s Kristusovo daritvijo. Zato je tudi za praznovanje nemučencev obhajanje evharistične daritve nekaj bistvenega: iz nje so svetniki črpali moč za sveto življenje; ob njej se potujoča Cerkev povezuje s Kristusom in hkrati z njegovimi že dovršenimi udi.

Povabilo jutranjic v duhovnih dnevnicah v čast svetnikom se glasi: »Kralja apostolov, kralja mučencev, kralja spoznavavcev, devic… pridite, molimo!« Vsak svetniški praznik je pravzaprav Kristusov praznik. Na praznik vseh svetnikov Cerkev vabi: »Kralja kraljev, Gospoda, pridite, molimo. On je krona vseh svetnikov!« Tako se vse naše praznovanje preliva v občestvo izvoljencev, ki v blaženosti poveličujejo svojega Odrešenika in Gospoda in se mu zahvaljujejo za neizrekljive darove. Po Kristusu pa se v Svetem Duhu obračamo na »Očeta, vsemogočnega večnega Boga, ki je slavljen v zboru svetih in ki z venčanjem njih zaslug venča svoja darila«.

Češčenje svetnikov se je z neprestanim »dotokom« vedno novih svetnikov v zgodovini krščanstva kdaj preveč razbohotilo. Vendar je zlasti osrednje vodstvo Cerkve vedno spet poskrbelo za to, da vsaj v »uradnem« bogoslužju svetniško češčenje nikoli ni moglo prekriti resničnih hranilnih tal in studenca vse veličine svetnikov: Kristusove skrivnosti, se pravi Kristusovega odrešilnega dela, ki se v bogoslužju ponavzočuje in uveljavlja svojo nadnaravno preoblikujočo moč. Ako češčenje svetnikov ohrani pravo mesto in pravo mero, kakor je to uresničeno v rimski liturgiji, tedaj Kristusove skrivnosti ne postavlja v senco, marveč jo v njenem sijaju in moči kar najlepše razodeva. Zato pa je svetniško češčenje tudi dejansko imelo in ima še tudi danes zelo močan in blagodejen vpliv na resnično pokristjanjenje vsega človeškega življenja, kar moremo razbrati že iz naših osebnih imen, večkrat tudi iz imen naših krajev in dežel, koledarskih časov in praznikov, iz umetnin in slovstva, predvsem pa iz močnega trajnega vpliva, ki ga uveljavljajo svetniki sami s svojimi spisi, ustanovami in svojim zgledom.

Vse liturgično leto ima namen, da nas upodobi po Kristusu, nas pritegne v območje Kristusovega odrešenja, predvsem v območje Kristusove smrti in poveličanja, da bomo deležni milosti, potokov živih voda, ki pritekajo iz Kristusovega osrčja (Jan 7, 38). V ritmu potekanja časov se uresničuje naša neprestana rast, da bi učlovečena božja Beseda dosegla svojo »polnost«, da bi »celotni Kristus« dosegel svojo polno doraslost (gl. Ef 4, 10-16). Kristusa si ne moremo misliti brez udov njegovega skrivnostnega telesa; kajti ti udje so razlog za njegovo poslanstvo. S svojim trpljenjem si je Kristus »zaslužil«, da bi bil njihova glava. V udih se razširja globoko Kristusovo življenje, katerega skrivnost se od tedaj razvija do skrajnih mej sveta in zgodovine.

Ekumenizem in češčenje svetnikov

Da je odklanjanje češčenja svetnikov neutemeljeno in hkrati krščanskemu življenju škodljivo, to danes polagoma spoznavajo tudi neredki člani reformiranih Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki so nastale v 16. stol. Saj so neko češčenje (občudovanje in posnemanje) svetnikov prvi reformatorji, posebno Luter, vsaj dopuščali, čeprav so priporočanje svetniškim priprošnjam odklanjali, češ da sv. pismo pozna samo Kristusovo sredništvo.

M. Thurian, znani teolog reformirane Cerkve in član redovniške skupnosti v Taizeju, se sicer v nekem pogledu še pritožuje nad »pretiranim« češčenjem Matere božje in svetnikov v katoliški Cerkvi. A hkrati opozarja na tisto napako, ki se je uveljavila v območju protestantizma in ki gre ravno v nasprotno smer: nič več ne upošteva resničnega mesta, ki ga ima Marija v sv. pismu, ki v »Magnificat« sama napoveduje, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi zemlje.

In potem govori M. Thurian ne le o Mariji kot kraljici vseh svetnikov, ampak tudi o češčenju, ki gre svetnikom samim: Potrebno je – pravi – v reformirano teologijo uvesti poglavje o Mariji; to poglavje naj osvetli naše pojmovanje učlovečenja in milosti. Toda poleg tega se mora tisto mesto, katerega naj Marija – z apostoli in svetniki – zavzema s svojo navzočnostjo in pričevanjem v Cerkvi, razodevati tudi v pobožnosti in liturgiji. »Cerkev, ki prezira občestvo svetnikov, vseh svetnikov, sedanjih in preteklih, tukaj in drugod, taka Cerkev je v nevarnosti, da se izgubi v individualizmu in v sektaštvu. Duša, ki se giblje le v srcu presv. Trojice in v svetopisemski zgodovini, ne pa v Cerkvi in v pričevanju vseh dob, bo poznala samo individualistično in togo pobožnost. Cerkev, ki se ne obnavlja v stiku z življenjem svetnikov in z izročilom, postane sektaška in se odreže od velikega organizma kristjanov in od vseh bogastev, ki ga ta organizem vsebuje… Spominjanje svetnikov v Cerkvi je oblika popolne ljubezni. Ni mogoče ljubiti Boga samo v njem samem; treba ga je ljubiti tudi v naših bratih, v Cerkvi, v njegovih svetnikih. Če smo razumeli globoki smisel občestva svetnikov kot naše resnično zedinjenje z vsemi tistimi, ki so v Kristusu, in sicer iz vseh stoletij in iz vseh krajev, potem moramo na to ljubezen do naših bratov gledati kot na nekaj, kar objema vse svetnike našega izročila.«

M. Thurian izrečno poudarja, da more češčenje svetnikov, če ni odtrgano od povezanosti s Kristusom in s celotnim občestvom svetnikov, voditi le do tesnejše zveze s Kristusom: »Vsi ti nas vodijo in nas podpirajo v vsakdanjem boju. Ko nje ljubimo, ljubimo v njih Kristusa, čigar popolno podobo odsevajo deloma. ,Bodite moji posnemovavci, kakor sem jaz Kristusov’ (1 Kor 11, 1). Posnemati Pavla in Marijo pomeni posnemati Kristusa, pomeni dojeti enega od vidikov Kristusove osebe, ki se v njima razodeva, in ga obrniti nase. Spominjanje svetnikov v Cerkvi je ljubezen do Kristusa ter posnemanje Jezusa Kristusa in tudi dejanje hvaležnosti za darove, ki se razodevajo v svetnikih, za moč Kristusovega vstajenja, ki se uveljavlja v našem prerojenju. – Tako je Marija navzoča v Cerkvi na čelu vseh svetnikov kot božja mati in kot prva kristjana zato, da bi jo ljubili in da bi nas tako vodila k hoji za Kristusom; da jo blagrujemo bolj kot vse žene in da nas tako vodi k poveličevanju Boga: ,Moja duša poveličuje Gospoda’…« V najnovejšem času se znotraj protestantizma dejansko prizadevajo, da bi misel na svetnike in spominjanje svetnikov spet močno pritegnili v versko življenje. Podrobnejši študij začetkov protestantizma danes znova odkriva, da so neko obliko češčenja svetnikov prvi reformatorji dejansko imeli za možno in koristno. Tako zdaj med protestanti nastopa smer, ki skuša spraviti spomin svetnikov v bogoslužne tekste in obnoviti tudi svetniške praznike kot »svetniške dneve«. – Svetniški prazniki so po nastopu reformacije šele polagoma bolj in bolj izginjali, najbolj temeljito v območju kalvinizma, tako da je ostal le še praznik vseh svetnikov 1. novembra, a še to samo med luteranci v Skandinaviji in v Ameriki. Razen tega so se kot krajevni »svetniški dnevi« ponekod skozi stoletja ohranili ostanki, ki nas spominjajo na nekdanje praznike apostolov in evangelistov ter Janeza Krstnika; ohranili so se tudi spomini na tri stare Marijine praznike (Marijino darovanje, oznanjenje in vnebovzetje), čeprav kdaj pod drugim imenom. Nekateri teh praznikov so bili zdaj v območju nemškega evangeličanstva v neki obliki spet izrečno obnovljeni, vsaj tam, kjer njihovi stari sledovi še niso docela izginili. Razen tega so se v neredkih luteranskih svetiščih iz časa pred reformacijo prav do danes ohranile podobe svetnikov na oltarjih in stenah. Le kalvinci so jih temeljito odstranili.

S tem pa spet nočemo reči, da je pri katoličanih v pogledu na češčenje svetnikov obstajalo vedno kar najbolj vzorno stanje. Priznati je treba, da je pred nastopom reformacije med krščanskim ljudstvom bilo glede priporočanja svetnikom in Materi božji v navadi marsikaj, kar je v resnici postavljalo v senco edino Kristusovo sredništvo. Preveč bohotna in neredko zelo nekristocentrična pobožnost do svetnikov, združena s splošno pozunanjenostjo verskega življenja, se je razgretim glavam reformatorjev in njihovi razdraženi verski občutljivosti v tedanjem splošnem vretju kaj lahko zazdela res kot izrodek pravilnega razmerja do Boga in kakor odpad od čistega evangelija. Predvsem je bilo v zavesti mnogih vernikov prekrito – čeprav v nauku nikakor ne zanikano – tisto, kar je v skrivnosti občestva svetnikov najgloblje: da so namreč svetniki izžarevanje Kristusove polnosti, opozorilo in poroštvo, da se je v Kristusu začelo tudi naše poveličanje; da se v svetnikih razodeva moč Kristusove milosti, ki sicer tako skrito vlada v dušah in v Cerkvi. Vodstvo Cerkve je bilo v poznem srednjem veku polagoma v resnici preveč zapadlo posvetnosti in nekakšni utrujenosti in je zato med verniki premalo odpravljalo pomanjkljivosti glede češčenja svetnikov, čeprav so od Cerkve potrjene in predpisane učne in ljudske knjige še naprej dajale neokrnjeno vsebino evangelija. Če bi bile pomanjkljivosti v češčenju svetnikov pravočasno odpravljene in če bi bile odstranjene še nekatere druge napake, bi pač ne prišlo do tako usodne razcepitve med zahodnimi kristjani, kakršna je nastala v začetku 16. stoletja, pa tudi ne do tako ostrega odklanjanja svetniškega češčenja pri mnogih protestantih. Luter in drugi reformatorji, ki so tako zelo naglašali božjo veličino in Kristusovo sredništvo, bi bili ob nauku, kakršnega je pol stoletja pozneje podal tridentinski koncil, in ob praktičnih reformah, ki jih je zahteval in sprožil, vse lažje uvideli, da pobožnost do svetnikov ne zakriva Kristusa.

Tridentinski koncil je v 25. seji nasproti praktičnim skrivitvam in tudi teoretičnim zmotam postavil prave temelje svetniškega in tudi Marijinega češčenja in obenem priporočanju njihovi priprošnji. Hkrati je naročil, naj se odpravijo vse zlorabe; naglasil je, da pri tem češčenju ne sme biti »nič neurejenega, nič neprimernega, nič nesvetega, nič nedostojnega. Kajti ,hiši božji se spodobi svetost’«. Le škoda, da je koncil prišel prepozno – razkola, ki se je bil že preveč ukoreninil, ni mogel odstraniti. 2. vatikanski koncil češčenje svetnikov izrečno odobrava in toplo priporoča. »Hkrati pa v svoji pastirski skrbi opominja vse odgovorne, naj si prizadevajo, da odpravijo ali popravijo, če so se tu in tam vgnezdile kake zlorabe, pretiravanja ali pomanjkljivosti, in naj vse obnovijo v polnejšo Kristusovo in božjo slavo« (C 51, 1).

Zelo napačni bi bili naši pogledi, če bi z gorečim in tako utemeljenim hrepenenjem po čimprejšnjem zedinjenju vseh kristjanov v smislu Jezusove velikoduhovniške molitve združevali misel, da bomo uresničenje zedinjenja pospešili z oslabljenjem ali celo s popolno opustitvijo češčenja svetnikov in Matere božje. S takšnim ravnanjem bi dosegli ravno nasprotno od tistega, kar bi hoteli in morali doseči. Najprej bi to pomenilo, da smo zgubili spred oči vzhodne kristjane. Ti po besedah koncila »v veličastnih himnah slavijo Marijo, vedno Devico, ki jo je efeški vesoljni zbor v skladu z naukom svetega pisma slovesno razglasil za sveto božjo Mater, da bi bil Kristus priznan za resničnega božjega Sina in Sina človekovega. Zelo tudi častijo mnoge svetnike, med njimi očete vesoljne Cerkve« (E 15, 2). Drugič pa bi z zapostavljanjem in slabitvijo češčenja svetnikov in Matere božje postavljali v senco ravno tisto, kar nas kristjane najbolj povezuje, in bi spodkopavali prave korenine in temelje edinosti: svojo povezanost s Kristusom, tisto povezanost, ki vse božje otroke in Kristusove učence napravlja za eno telo in eno družino. Ta združuje ne le ude potujoče Cerkve na zemlji, marveč tudi ude zmagoslavne nebeške Cerkve, ki so že dosegli popolno in neuničljivo povezanost s Kristusom in po njem s troedinim Bogom. Poleg tega je treba upoštevati tudi velik pomen češčenja svetnikov za poglabljanje in rast ravno tistega, kar je »duša vsega ekumenskega gibanja«, in to je »spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov« (E 8, 1).

O glavnih vzrokih, zakaj je v kakem času ali območju krščanstva češčenje svetnikov in versko zanimanje za svetnike polagoma začelo pojemati, je mogoče različno soditi, pravi W. Nigg; ni pa mogoče – tako nadaljuje – tajiti, da je tak pojav za krščanstvo vedno pomenil obubožanje in hudo izgubo, ki je ni bilo mogoče izravnati.

Če bi za nas obledeli liki »Gospodovih učencev in posnemovavcev, ki so bili svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani« (Martirij sv. Polikarpa), bi hkrati s tem obledel tudi lik Jezusa Kristusa, za katerega svetniki pričujejo (prim. C 50, 2). Kako bi kaj takega moglo pospeševati zedinjenje kristjanov? Če bi začelo toniti v senco in pozabo češčenje svetnikov, bi se skrili za oblake svetli in topli žarki Kristusove svetosti same. Srca premnogih kristjanov bi prav zato ostala v hladnosti samozadovoljstva in poprečnosti, namesto da bi ob velikanih svetosti čutila in spoznavala, kako zgrešeno je, če se ne usmerjajo velikodušno na pot Kristusovih osmerih blagrov in s tem k tistemu, brez česar edinost kristjanov in tudi edinost človeštva in mir na svetu nista mogoča. Stemnitev veličastnega sveta svetnikov – tako meni W. Nigg – bi bilo nekaj tragično usodnega brez primere; današnjemu krščanstvu mora spet priti v zavest, da poznavanje svetnikov in živ stik z njimi pomeni neizmerno notranjo obogatitev.

Po svetnikih se nam približa in na nas deluje »nedoumljivo bogastvo Kristusovo« (Ef 3, 8) z vsem tistim, kar edino je resnično počelo edinosti (prim. E 2, 2).
Vir = Leto svetnikov

Views: 78

Večina svetosti se odigrava v molku skrivnosti in pozabljenosti, kakor je tudi Jezus sam največ časa preživel skrito v Nazaretu. To velja ne le za navadno, ampak tudi za izredno svetost, na kakršno mislimo pri svetnikih. Gotovo je v vsakem času na tisoče »malih duš«, kakršna je bila sv. Terezija Deteta Jezusa, ki pa niso poklicane, da bi skozi stoletja na viden način vplivale na druge. Dalje je možno in verjetno, da so v Cerkvi tudi taki skriti svetniki, ki jih Cerkev nikoli ne bo povzdignila na oltar, ki pa po svetosti presegajo največje »razglašene« svetnike. Ti skriti Kristusovi učenci se bodo ob drugem Kristusovem prihodu pač še v posebnem sijaju »zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13, 43).

Toda Cerkev je ne le nevidna, duhovna, marveč tudi vidna družba. In o tej vidni Cerkvi verujemo, da je resnično sveta, in sicer ne le v svojih sredstvih, ampak tudi v »sadovih milosti, ki jih Sveti Duh uresničuje v vernikih« (C 39). Ta svetost se mora razodevati na zunaj, tako da jo moremo opaziti, če le hočemo, in da lahko ugotovimo: »Glej, tukaj je s svojim sijajem, odsevom Kristusove svetosti!« Ravno ta svetost še posebno napravlja Cerkev za znamenje med narodi. Cerkev je dolžna izpovedovati o sebi vero, da je sveta tudi v svojih udih; izpovedovanje vere glede tega ni prepuščeno njeni samovolji. Njena dolžnost je poveličevati delo božje milosti in peti hvalo božji dobroti, ki se s svojimi učinki na njenih udih resnično in razločno razodeva. Cerkvi bi manjkalo nekaj bistvenega, če ne bi imela v vseh dobah svetnikov s heroično svetostjo, postavljeno na svetilnik, da »sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5, 15), to je v Cerkvi, in prek nje še naprej, čeprav je ta svetost hotela biti popolnoma skrita. To svetost mora Cerkev spričevati tudi z izrečnim češčenjem svetnikov, katerih svetost je zajamčena s posebno razglasitvijo, čeprav ne morda tako slovesno, kakršna se je uveljavila šele v drugem tisočletju cerkvene zgodovine. Drugače bi bilo težko spoznati Cerkev kot res »sveto«, o kakršni govore veroizpovedi že od prvih časov.

Obenem nam Cerkev v razglasitvah svetnikov po božji volji postavlja pred oči zglede, kako je mogoče živeti po Jezusovem evangeliju v najrazličnejših okoliščinah, vedno na nov način, v slehernem času in v kakršnih koli razmerah. Vedno pa Cerkev tedaj, ko tudi »uradno« priznava in časti svetnike, izšle iz njenega materinskega naročja, poveličuje ne sebe, kolikor je človeška ustanova, marveč le Kristusa in moč božje milosti, ki deluje v Cerkvi.

A čast oltarja prisodi Cerkev samo tistim svojim (rajnim) udom, o katerih se je na način, ki ga cerkveno pravo natanko določa, trdno prepričala, da so res dosegli ne le navadno, marveč »svetniško«, to je heroično ali junaško svetost. Kako Cerkev danes pride do takšnega prepričanja? Kako je ravnala v preteklosti? Kakšen razvoj je tedaj glede ugotavljanja svetništva mogoče pričakovati v prihodnosti? Za ta vprašanja se je vredno zanimati zato, ker nam pomagajo k boljšemu razumevanju svetnikov in njihove resnične veličine.

Dokazovanje herojske stopnje kreposti

Dokaz, da je božji služabnik izvrševal herojske kreposti, je najtežavnejši del celotnega postopka razglasitve za blaženega. Edino pri mučencih je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo. V ta namen mora biti dokazano dvoje: 1. da so brez lastnega izzivanja pretrpeli smrt, ki jim jo je kdo prizadejal iz sovraštva do vere ali kake krščanske kreposti; 2. da so usmrtitev in morebitno mučenje prenesli potrpežljivo in zmagovito vztrajali v stanovitnosti do konca. Takšna smrt že sama po sebi velja kot zadosten dokaz junaške kreposti. Usmrtiteljevo in mučiteljevo sovraštvo do vere ali krščanske kreposti (npr. čistost) ali do dolžnosti (npr. duhovnikove spovedne molčečnosti) mora biti dokazano iz smrtne obsodbe, ki jo je izrekel preganjavec ali zatiravec, iz zasliševanja, iz raznih ponudb, ki so bile dane mučencu, če bi bil popustil v svoji zvestobi do vere ali krščanske kreposti. Dokazati je treba, da je božji služabnik moral umreti prav zato, ker je bil kristjan ali pa ker ni hotel storiti kaj takega, kar bi pomenilo odpad od vere ali prekršitev zvestobe krščanskim stanovskim dolžnostim; ali pa ker je storil kaj takega, kar krščanska vera zapoveduje, a so krivični svetni zakoni to prepovedovali. Vse to mora biti dokazano za vsakega mučenca posebej.

Pri razglasitvi mučencev za blažene torej zadostuje dokaz za resnično krščansko mučeništvo; to je obenem dokaz za junaško stopnjo kreposti. Pri mučencih se tudi laže zgodi, da papež, potem ko je bil natančno seznanjen z vsemi stopnjami dokazovanja pravega mučeništva, dovoli spregled od zahteve po predpisanem številu dokazanih čudežev. Vendar se od časa Urbana VIII. (1623) do Pija XI. kaj takega ni nikoli zgodilo. Pij XI. je sicer Tomaža Mora in Johna Fisherja, ki sta bila že prej razglašena za blažena, ob štiristoletnici njunega mučeništva (1535) razglasil za svetnika, ne da bi bilo treba prej dokazati še kak nov čudež, izvršen na njuno priprošnjo. Vendar je bilo dejstvo pravega mučeništva teh dveh velikih mož še enkrat natančno raziskano in vsem škofom katoliškega sveta je bil poslan na vpogled povzetek vseh aktov, ki so se nanašali na življenje in mučeništvo bl. Tomaža Mora in bl. Johna Fisherja, da so mogli zavzeti svoje stališče. Ko je prišel enodušen pritrdilni odgovor, je bila izvršena kanonizacija, za katero je vložilo prošnje samo privatnih oseb nad dvesto tisoč, med njimi mnogi odlični nekatoličani.

Ko gre za to, da bi bil kak nemučenec razglašen za blaženega, se postopek navadno zatakne ravno pri dokazovanju junaške stopnje kreposti. Zakonik cerkvenega prava določa, da je treba natančno raziskati: »Ali je v primeru in za namen, za katerega gre, ugotovljena junaška stopnja božjih kreposti vere, upanja in ljubezni do Boga in bližnjega in glavnih kreposti modrosti, pravičnosti, vernosti in srčnosti ter z njimi sorodnih?« Če se pri kaki kreposti odkrije, da pri njej ni bila dosežena junaška stopnja ali da ni bilo vztrajanja pri njej, ali pa tudi le rahel sum kakega madeža, npr. kake navezanosti na lagodnosti, se s postopkom takoj preneha in za vselej konča, razen, če se kdaj pozneje popolnoma jasno izkaže, da je bil sum docela neutemeljen. Tndi če kake nejasnosti, ki bi mogla vreči senco na božjega služabnika, ni mogoče odstraniti zato, ker manjkajo priče ali listine, ki bi prinesle osvetlitev, se postopek ustavi. Znova ga je mogoče nadaljevati šele, če – morda šele po desetletjih ali stoletjih – pridejo na dan novi dokazi. Včasih se namreč zgodi, da npr. nasprotniki božjega služabnika vse storijo, da ne bi prišla resnica na svetlo. Zato more trajati zelo dolgo, preden je iz arhivov mogoče dobiti potrebne listine. Če se do junaških višin dvignejo le posamezna dejanja, tedaj po načelih, ki so tukaj merilo, takšna krepost še ni junaška ali heroična. Ljubezni do Boga in do bližnjega, ki mora oblikovati in prezemati celotno nravno življenje zares krščanskega človeka in se s svojo učinkovitostjo uveljaviti v posameznih krepostih, ne smejo biti prostovoljno postavljene nikakršne meje. Ta ljubezen mora biti tako velika, da božji služabnik v mislih, besedah in dejanjih brez obotavljanja in omahovanja, z neko lahkoto (čeprav ne brez samoodpovedi) in z veseljem dela dobro in se ogiblje hudega tudi ob največjih notranjih in zunanjih težavah. Zaradi takih težav je treba svetnikom – kakor to dokazuje vsak zares dober svetniški življenjepis – več trpeti kakor drugim ljudem; torej tudi v okoliščinah, ko bi poprečna krepostnost ali odpovedala ali pa se uveljavila le z naporom, počasi in z velikim premagovanjem. Heroičnost v kreposti obstoji pri človeku, ki vestno in vztrajno izvršuje različne kreposti, skladne s stanom in poklicem, na izrazito višji način, kakor pa jih izvršujejo osebe, ki so krepostne le v navadnem pomenu besede. To je bistveno vprašanje, ki ga postavljajo zastopniki Cerkve, ko je treba ugotoviti, ali je bila kaka oseba sveta v tistem strožjem pomenu, na kakršnega mislimo pri svetnikih, ki jim je izkazana čast oltarja.

Svetnik je torej resnično svet po junaško veliki in stanovitni ljubezni do Boga (in zato tudi do bližnjega). Sv. Tomaž pravi, da je ljubezen temelj in »gibalo vseh kreposti«, »vir moči in dejavnosti«, vir notranjega veselja za krščansko življenje. Če pravimo, da svetnik »z veseljem« izvršuje tudi najtežavnejša krepostna dela, ne mislimo pri tem na potopljenost v občuteno notranjo ali celo zunanjo tolažbo, »Cerkev ne zahteva od svojih otrok, da bi trpeli na bolj krščanski način kakor Kristus sam« (W. Schamoni). Toda tudi pri njih mora po Kristusovem zgledu nad še tako viharno željo, da bi šel kelih trpljenja mimo, stati brezpogojna in neomahljiva pripravljenost višjega hotenja, ki izreka svojo pritrditev temu, kar je odločil Oče.

Leta in leta zvesto in popolno spolnjevati dolžnosti na vseh področjih življenja, in sicer tako, da pri tem ni prišlo do nikakih ali zelo malenkostnih malih grehov, dovršeno se premagovati v vseh položajih in v razmerju do vseh oseb v okolju, to presega moči Adamovih otrok. Vse to je treba pri postopku za razglasitev jasno dokazati. Ker je takšno spolnjevanje dolžnosti zgolj naravnim človekovim možnostim nedosegljivo, zato je iz takšnega spolnjevanja mogoče spoznati božjo moč, ki tukaj deluje in iz katere edino je mogoče razložiti takšno spolnjevanje; sklepati je treba na najtesnejše zedinjenje takšnega človeka v Kristusu z Bogom po ljubezni.

Pojavi mističnega značaja, kakršni so zamaknjenja, videnja, prerokovanja, stigme, ki brez dvoma včasih spremljajo resnično svetost, sami zase še ne morejo biti dokaz za svetost. Kristus je dejal: »Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. Mnogi mi poreko tisti dan: Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudobnih duhov in v tvojem imenu storili mnogo čudežev? Tedaj jim bom izjavil: Nikoli vas nisem poznal. Proč od mene, kateri delate krivico!« (Mt 1, 21-23). In veliki Jezusov učenec sv. Pavel pravi: »In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13, 2). Vendar obstoje tudi takšni mistični pojavi, ki povzroče izredno stopnjo ljubezni in, ki so tej ljubezni tudi še potem v močno oporo, npr. tako imenovana mistična zaroka ali poroka. Toda tudi na pristnost takšnih pojavov je mogoče sklepati le iz ustreznega krepostnega življenja. Če je to dokazano, potem veljajo omenjeni in podobni mistični pojavi za razločna znamenja svetosti; zato so v postopkih postavljena tudi vprašanja glede takšnih pojavov. Za vsako posamezno krepost posebej je treba podati neovrgljiv dokaz, da jo je svetniški kandidat izvrševal na zgleden način. Kritično je torej treba preiskati celo njegovo življenje in ga meriti z najstrožjimi merili. Tako moramo človeka, ki se pri njem ni dal najti noben resen madež in nobena senca, imeti za resničen moralni čudež: človek, ki nravno močno presega tisto, kar je ljudem mogoče doseči, je čudež, ki ga je mogoče razložiti samo iz najtesnejše povezanosti s Kristusom in potopljenosti v Boga, torej iz resnične notranje svetosti.

Vse je storjeno zato, da morejo sodniki, ki jih je vsaj pet in ki so imenovani in zapriseženi za vsak posamezen razglasitveni postopek posebej, s popolno zanesljivostjo in nepristranostjo ugotoviti resnico. Dva »branivca vere« (promotores fidei), ki se določita za vsak proces in ki njuna vloga ustreza nekako državnemu toživcu v kazenskem postopku, sta dolžna navajati vse možne ugovore zoper potek postopka in zasledovati vse, kar bi moglo govoriti zoper heroičnost svetosti božjega služabnika in zavreti napredovanje razglasitvenega postopka. Tako moreta razen tistih prič, ki sta jih službeno že tako dolžna zaslišati, zahtevati še nadaljnje priče in smeta posamezne osebe ali cel krog oseb, od katerih bi bilo mogoče o božjem služabniku zvedeti kaj neugodnega, v vesti obvezati, da nastopijo in pričajo. Ves ta postopek mora biti izveden v treh stopnjah. Če dokaze za heroičnost kreposti potrdi tudi tretja stopnja in nato še papež, potem je, človeško govorjeno, glede resnične svetosti božjega služabnika izključen vsak dvom. Postopek se mnogokrat silno zavleče (in povzroča velike stroške) tudi zato, ker je pri ugotavljanju vsega, kar smo omenili, treba upoštevati tudi prav vso pismeno zapuščino božjega služabnika in se v ta namen navadno zahteva prevod vse te zapuščine v latinščino. Postopek mora obenem ugotoviti tudi teološko neoporečnost (čeprav ne nujno ravno vsestransko nezmotnost) vsega, kar je rajni napisal. Obenem mora biti dokazano, da se rajnemu doslej ni izkazovalo nobeno javno češčenje, ali pa je bilo nezakonito češčenje odpravljeno.

Vendar vse to po cerkvenih določbah še ne zadostuje, da bi bilo mogoče takoj preiti na razglasitev za blaženega. Svetost božjega služabnika mora prej potrditi tudi Bog sam, in sicer z »znamenjem« (prim. Jan 2, 11) svojega mimonaravnega posega v običajni potek naravnih zakonitosti: s čudežem, se pravi s »takim izrednim delom v vidni naravi, ki ga ne morejo izvršiti naravne moči, ampak le vsemogočni Bog« (katekizem).

Čudež kot dokaz za svetost

Ko papež potrdi junaško stopnjo kreposti ali mučeništvo, se o tem izda odlok. Od tistega dne dalje se »božji služabnik« – takšen naslov mu je pripadal od časa službene uvedbe razglasitvenega postopka – uradno imenuje »častitljivi božji služabnik« (venerabilis servus Dei). Cerkev zdaj že z gotovostjo ve, da je tisti človek poseben božji prijatelj. A javno češčenje dovoli šele, ko Bog z resničnim (fizičnim) čudežem, ki ga je storil na priprošnjo častitljivega božjega služabnika, pokaže, da je v skladju z njegovo voljo, ako se ljudje z zaupanjem obračajo k božjemu služabniku za priprošnjo. Dr. Alexis Carrel, ki se je, v začetku še brez vere v Boga – v Lurdu pogosto udeležil raziskave raznih ozdravljenj in ki je kot specialist za raziskave o raku l. 1931 prejel Nobelovo nagrado, izjavlja glede takšnih čudežev: »Nikdar ne bom pozabil na pretresljivo doživetje, ki sem ga imel, ko sem videl, kako se je velika rakova tvorba na roki nekega delavca pred mojimi očmi skrčila v majhen zarastek (brazgotino); razumeti tega ne morem, a ne morem dvomiti o tem, kar sem gledal s svojimi lastnimi očmi.« Cerkev sodi, da čudeža v njegovem nastanku ni mogoče naravno razumeti; z druge strani pa vidi, da se je izvršil v takšnih okoliščinah in v smiselni povezanosti, ki daje pravico, da gledamo v čudežu neposreden in izreden božji poseg v naravo. Smemo si ga razlagati kot božje pričevanje, s katerim se daje odobritev javnemu češčenju tistega, na čigar priprošnjo se je čudež zgodil.

Za razglasitveni postopek pridejo v poštev samo čudeži, ki se zgodijo po smrti božjega služabnika. Če gre za čudeže ozdravitve (kar je navadno), morajo to biti ozdravitve organskih bolezni. Na obolelost živčnega sistema se postopek ne ozira. Dalje se mora ozdravitev izvršiti v trenutku in mora biti trajna. Potem ko je pri preiskavi strokovna znanost ugotovila, da je naglo ozdravitev tiste bolezni nemogoče razložiti iz naravnih vzrokov, preide sodišče na vprašanje, ali je to ozdravitev treba razlagati kot neposredni učinek prvega vzroka, se pravi, učinek Boga samega, ki redno deluje prek naravnih vzrokov, more pa kot neomejeni gospodar naravnih dogajanj uveljavljati svojo voljo tudi neposredno.

Kot pogoj razglasitve za blaženega zadostujeta dva čudeža, če pa je junaško krepostno življenje mogoče dokazati le s pismenimi dokumenti (listinami) in ustnim, izročilom, tedaj so potrebni štirje čudeži. Pri raziskavi čudežev morajo biti službeno udeleženi resnični strokovnjaki. Kadar gre za presojo čudežnih ozdravitev, morata vsak primer oceniti dva takšna izvedenca, ki se na področju medicine ali kirurgije zares odlikujeta; cerkveno pravo določa, »naj se izberejo specialisti za prepoznavanje in zdravljenje bolezni, za katero pri predloženem čudežu gre«. Presojevavci morajo razloge za svoje mnenje navesti pismeno.

Cerkev vidi v dokazanih čudežih zunanji, a popolnoma zanesljiv dokaz za svetost. Sv. Tomaž Akvinski pravi: »Bog dela čudeže ali v potrdilo resnice, ki je oznanjena; ali pa v dokaz svetosti kakega človeka, da bi bila po božji volji za zgled ljudem v posnemanje«.

Ako se potem, ko je bila razglasitev za blaženega že izvršena, zgodijo še novi čudeži, je mogoče preiti na slovesno razglasitev za svetnika. Raziskovanje čudežev mora tudi zdaj spet iti skozi tri instance. Pri blaženih, ki so bili razglašeni za blažene z »rednim« postopkom, se pred razglasitvijo za svetnike zahtevata dva nova čudeža. Pri blaženih (iz davnih časov) pa, ki so bili razglašeni »enakovredno«, to je s potrditvijo že od zdavnaj uveljavljenega javnega češčenja med verniki kakega kraja, se zahtevajo trije dokazani čudeži, ki so se zgodili potem, ko se je izvršila »enakovredna« razglasitev za blažene šele nato more papež – ko prej vpraša še za mnenje kardinale in svetovavce – izdati odlok, »s katerim določa, da se more varno začeti slovesna razglasitev blaženega za svetnika«.

Čudeži, ki jih Bog izvršuje na priprošnjo svetnikov, so redno zelo podobni čudežem stare zaveze, zlasti pa Jezusovim čudežem, o katerih nam poročajo evangelisti; niti čudež obujanja mrtvih ni izvzet (npr. sv. Frančišek Ksaver). Tako je med čudeži in čudežnimi pojavi stare in zlasti nove zaveze ter zgodovino svetnikov toliko vzporedij, da se nam ob svetnikih marsikaj iz sv. pisma pokaže v docela novi in vse jasnejsi luči.

Tudi iz tega vidimo, kako se odrešitvena zgodovina, katere središče je Kristus s svojo skrivnostjo smrti in vstajenja, nadaljuje do konca sveta. Naloga Cerkve, »da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega« (CS 21, 5), se uresničuje zlasti v svetnikih in ob svetnikih (prim. C 50, 2). Čudeži, s katerimi Bog potrjuje resnično svetost božjih služabnikov in s tem svetost Cerkve, nas potrjujejo v prepričanju, da je s Kristusom »božje kraljestvo že prišlo na zemljo« (C 5, 1), čeprav se bo v vsej polnosti uresničilo šele tedaj, ko bo Kristus drugič prišel, »da se poveliča v svojih svetih in se skaže čudovitega v vseh, kateri so verovali« (2 Tes 1, 10).

Slovesna razglasitev za svetnika

Razglasitev za svetnika spada med najpomembnejše nastope vrhovnega cerkvenega učiteljstva. Zato je razumljivo, da se pred njo izvrši še trikratni konzistorij (dobesedno »zbor«): najprej tajni konzistorij, na katerega se pod papeževim predsedstvom zbero vsi v Rimu bivajoči kardinali; drugi je javen, dostopen vsakomur; tretji poljaven in se nanj zbero razen kardinalov tudi patriarhi, nadškofje in škofje, ki bivajo v Rimu, pa tudi škofje, ki imajo svoje sedeže v območju do 100 milj oddaljenosti od Rima – vsi ti dajo svoje pismeno mnenje o zadevi. To na zadnjem mestu omenjeno dejstvo kaže, da je pri svetniških razglasitvah že v starih časih sodeloval ves škofovski kolegij (zbor), kolikor je bil dosegljiv. Razglasitev sama se potem med velikimi slovesnostmi izvrši v cerkvi sv. Petra.

Pri nekaj blaženih (do zdaj vsega skupaj le 21 oseb, med njimi sta sv. Ciril in Metod in sv. Ema), ki so v posameznih škofijah ali redovih skozi mnoga stoletja bili na glasu izredne svetosti in obenem stalno deležni češčenja, so papeži dali spregled od strogega rednega postopka in so – brez slovesne razglasitve v cerkvi sv. Petra – češčenje s posebnim odlokom raztegnili na vso Cerkev. Tako je storil Leon XIII. glede sv. Cirila in Metoda. To se imenuje »enakovredna« (aequipollens) kanonizacija. Že ime »enakovredna« pove, da ima v liturgiji isto veljavo in iste učinke kakor formalna razglasitev – predvsem odreditev liturgičnega češčenja v vsej Cerkvi. Tudi pred tako »enakovredno« razglasitvijo se zahteva postopek, pa samo v »izredni« obliki; v »izrednem« postopku je treba dokazati le dejstvo češčenja, ki so ga svetniškemu kandidatu izkazovali v kakem delu Cerkve, in sicer po določbi Urbana VIII. že pred l. 1534 in od tedaj naprej brez prenehanja.

Po sedanjem cerkvenem pravu je razglašanje blaženih in svetnikov pridržano papežu. Razglasitev za blaženega ali »beatifikacija« nima še dokončnega jamstva nezmotnosti. Z njo papež na manj slovesen način izreče dovoljenje, da se v omejeni obliki in v krajih, ki jih papež določi, božjemu služabniku sme izkazovati javno češčenje kot blaženemu, se pravi, kot resnično zveličanemu. Razglasitev za blaženega ima samo prehodni značaj. Naravnana je na razglasitev za svetnika in je nekaka priprava nanjo.

Z razglasitvijo za svetnika papež kot nosivec vrhovnega nezmotnega cerkvenega učiteljstva (kot »glava škofovskega kolegija«) slovesno izjavi, da je rajni božji služabnik res sveto živel ali sveto umrl mučeniške smrti ter dosegel nebeško slavo v združenju s Kristusom. Teologija uči, da je papež v takšnih slovesnih formalnih kanonizacijah nezmotljiv, kolikor izjavlja, da je kanonizirani zveličan in vreden češčenja. Prosper Lambertini, poznejši papež Benedikt XIV., navaja za ta nauk tele razloge: Papež bi celotno Cerkev na nravnem področju zavedel v zmoto, če bi z dejanjem svoje najvišje apostolske oblasti kakega grešnika priporočil češčenju vse Cerkve; Sveti Duh mora v tako važni zadevi Cerkev obvarovati pred zmoto; češčenje svetnika je dejavno izpovedovanje vere, v takšnem izpovedovanju pa se Cerkev ne more motiti: kanonizacija je razvitje verske resnice o občestvu svetnikov; ne izvrši se kot dodatek k dogmi o občestvu svetnikov, marveč gre le za praktično uporabo te dogme.

Ime razglašenega svetnika uvrstijo v uradni seznam ali »kanon« svetnikov; odtod ime »kanonizacija«. Razglasitev za svetnika ima tele učinke: razglašenemu gre odslej naslov »sveti« ali »svetnik« (sanctus); na podobah ima okoli glave svetniški sij ali obstret, imenovan tudi »gloriola« – ta simbol hoče povedati, da je svetnik »božji človek« in da iz njegove osebe izžareva duhovna, božja luč (v stari zavezi se je Bog pogosto razodeval v podobi ognja ali svetlega oblaka, zato umetnost svetnike upodablja obdane tudi z oblaki); gre mu javno češčenje v vsej Cerkvi, tudi liturgično češčenje pri maši in v brevirju; tudi njegovim relikvijam gre češčenje; posvečene mu smejo biti cerkve, kapele in oltarji; izbran more biti za zavetnika celih dežel, pokrajin, škofij, stanov itd.

Kanonizacija kot posebno pravno dejanje, s katerim se dovoljuje javno češčenje, se je razvila šele v zgodnjem srednjem veku. Najprej je dovoljevanje in potrjevanje češčenja v sluhu svetosti umrlih oseb spadalo še v pristojnost posameznih škofov in delnih koncilov. Ko pa so ponekod nastopile zlorabe in so prihajale na rimskega papeža prošnje, naj bi posredoval, so papeži začeli te zadeve bolj in bolj sebi pridrževati. V Rimu kot zunanjem središču vse Cerkve (notranje središče je Kristus sam) je prvo zgodovinsko potrjeno formalno razglasitev za svetnika izvršil papež Janez XV., in sicer 11. 6. 993. Šlo je za avgsburškega škofa sv. Urha. Razglašanje za svetnike je postajalo papeževa običajna predpravica za papeža Aleksandra III. (1159-1181), Inocenc III. pa je l. 1200 pridržal papežem vse kanonizacije. Vendar se to do Urbana VIII. praktično mnogokje ni izvajalo. V tem času se je začel razvijati tudi razglasitveni postopek, ki je bil nato podrobneje določen za papeža Urbana VIII., še natančneje pa za Benedikta XIV. (1740-1758).

Papež Urban VIII. je 1. 1634 določil: Vsem božjim služabnikom, ki so bili že pred papežem Aleksandrom III., to je pred 1159, deležni javnega cerkvenega češčenja, se sme to češčenje izkazovati še naprej. Prav tako je dovoljeno v posameznih škofijah in deželah še naprej častiti božje služabnike, ki so bili deležni cerkvenega češčenja v času od Aleksandra III. do 1534; a zanje je mogoče prositi v Rimu tudi za izrečno odobritev češčenja – ki se nato raztegne na vso Cerkev – po »izrednem postopku«, če se je to češčenje nepretrgano izkazovalo, »odkar ljudje pomnijo«. – Za prihodnost je papež predpisal: nihče ne sme biti razglašen za blaženega ali svetnika, ne da bi bil prej uveden in do konca speljan pravi postopek za razglasitev. Razglasitvene postopke izvrši kongregacija sv. obredov; uvodni postopek pa se – z dovoljenjem apostolskega sedeža – izvede v škofiji, kjer je božji služabnik umrl ali je bil češčen ali se je na njegovo priprošnjo zgodil kak čudež. Važen mejnik je torej 1. 1534. Za božje služabnike, ki so umrli po tem letu, je potreben strogi pravni postopek, če naj bodo razglašeni za blažene ali celo svetnike.

Po teh strogih določilih je bilo doslej slovesno razglašenih nekako 350 svetnikov. Med njimi so tudi skupine 7 ustanoviteljev servitskega reda, 19 gorkumskih mučencev, 26 japonskih, 8 kanadskih in 22 ugandskih mučencev. V koledarju rimskega misala je danes navedenih 195 svetniških praznikov; večinoma gre za svetnike iz prvega krščanskega tisočletja. Razen tega imajo 104 svetniki v brevirju le »spomin«, to je kratko molitev, v kateri je svetnik omenjen kot priprošnjik (pred 1967 je bil tak spomin tudi pri maši, zdaj je le v brevirju); pri teh 104 svetnikih gre skoraj izključno le za mučence prvotne Cerkve. Rimski seznam svetnikov (»martirologij«) pa navaja, večinoma z imeni, nekako 14000 mučencev.

V pravoslavni Cerkvi formalnega, pravno urejenega predhodnega postopka za razglasitev blaženih ali svetnikov ni; tudi ne formalne razglasitve same. V glavnem je na Vzhodu ostalo podobno stanje, kakršno je bilo v vesoljni Cerkvi prvih stoletij. Do liturgičnega češčenja kakega v sluhu svetosti umrlega kristjana pride na Vzhodu z molčečo cerkveno odobritvijo tistega češčenja, ki so ga rajnemu verniki sami od sebe začeli izkazovati in z njim potem niso prenehali. češčenje svetnikov, v katerih krščanski Vzhod gleda izžarevanje sijaja poveličanega Kristusa, pa je pri vzhodnih kristjanih zelo razširjeno, v splošnem izrazitejše kakor v zahodni Cerkvi. Svetniki prvih stoletij so deležni češčenja tako pri pravoslavnih kakor pri katoličanih vse Cerkve.

Novi predlogi za razglašanje svetnikov

Običajni beatifikacijski in kanonizacijski postopek je silno natančen in zahteva velikansko delo, zato je zelo počasen in zvezan z velikimi stroški. In vendar bi bilo za versko življenje zelo važno, če bi bil kak zares visoko svetniško živeči vernik prav kmalu od Cerkve posebej postavljen »na svetilnik« kot poseben zgled, kako je mogoče npr. ravno v našem času in v naših razmerah živeti in delovati na nov način kot kristjan in hoditi za Kristusom, ki ostane neizčrpen zgled in vir svetosti za vse čase in za vse ljudi, tudi za »atomsko dobo«. Zdaj pride do razglasitve mnogokrat šele po več desetletjih in celo stoletjih, odkar je bil proces uveden. – Po uradnem poročilu obredne kongregacije iz l. 1962 je teklo tedaj 1133 postopkov. V zadnjem času se je to število močno pomnožilo, tako da je zdaj v Rimu gotovo nad 1200 postopkov za razglasitev blaženih in svetnikov. A po sedanjem načinu dela bi mogli ti postopki trajati kar več stoletij, da bi vsi prišli na vrsto. Zato so na 2. vatikanskem koncilu in tudi po njem nastopili s predlogi, naj bi bilo dano dovoljenje, da razglasitve za blaženega lahko izvedejo tudi škofovske konference ali nacionalne sinode škofov. Takšna beatifikacija bi bila pravzaprav majhna razglasitev za svetnika. Z njo bi bilo dano dovoljenje, da se sme božjemu služabniku – potem ko so bile izvršene vse potrebne raziskave – izkazovati javno češčenje v območju, za katerega je škofovska konferenca ali sinoda pristojna; druge škofovske konference ali sinode pa bi mogle dovoljenje za javno češčenje blaženega raztegniti tudi na svojo pokrajino. To bi bila v neki meri vrnitev k prvotni cerkveni praksi. V verskem in dušnopastirskem pogledu bi bilo to velikega pomena. Saj je le malo takšnih sveto živečih ljudi, ki bi imeli zares velik pomen za celotno Cerkev, za manjše območje pa bi bil vpliv njihovega svetniškega zgleda zelo blagodejen in dragocen zlasti kmalu po njihovi smrti.

Od 77 svetnikov, kolikor sta jih razglasila oba zadnja Pija in Janez XXIII., imajo zares velik pomen za celotno cerkev Terezija Deteta Jezusa, Don Bosko, župnik Janez Arški, Marija Goretti, Ludovik Marija Grignion de Montfort in Pij X. Drugi kanoniziranci imajo večji pomen za pokrajine ali za redove, v katerih so živeli in delovali. Kako velik pomen pa bi imelo npr. za nas Slovence, če bi bila čim prej razglašena za blažena in za svetnika škof Anton M. Slomšek in škof Friderik Baraga! Res je sicer, da mora kristjan imeti dušo, ki je odprta za veličino Kristusove milosti v svetniških osebnostih celotne Cerkve vseh časov in vseh krajev. Vendar pa je človek preveč omejen v svoji duševni širini in njegova zavest je preozka, da bi mogel imeti bolj toplo in močnejše osebno razmerje do svetnikov, ki so mu časovno ali krajevno predaleč, ali sploh do velikega števila svetnikov. V bolj učinkovito oporo pri hoji za Gospodom bi mu bili zlasti tisti junaki krščanskega življenja, ki so mu bliže že po naravnih – hkrati s tem tudi božjih – vezeh krvi in kulture, ne da bi seveda pri tem pozabljal na enoto celotnega občestva svetnikov! In ne da bi zanj izgubili svoj čar tisti svetniki, iz katerih je sijaj neizčrpne Kristusove svetosti izžareval na naše prednike, od katerih smo po božji previdnosti in Kristusovi milosti tudi mi prejeli »neizrekljivi dar« (2 Kor 9, 15) vere in odrešenja.
Vir = Leto svetnikov

Views: 88

Čemu zanimanje za svetnike?

Zanimanje za svetnike in preučevanje njihovega življenja je po besedah znanega misleca A. Brunnerja sedanjemu človeštvu »še posebno potrebno, če nočemo doživeti poloma ob nalogah, ki so nam postavljene. Evangeličan W. Nigg, ki ga imajo neredki za najboljšega današnjega pisatelja svetniških življenjepisov, ugotavlja kot neutajljivo zgodovinsko dejstvo: kadarkoli je začel v dušah bledeti veličastni svet svetništva, vselej se je to izkazalo kot obubožanje krščanskega življenja: vedno je to pomenilo usodno izgubo, ki je ni bilo mogoče z ničemer popraviti. »Današnjemu kristjanu mora spet priti v zavest, da pomeni zanimanje za svetnike neprecenljivo notranjo obogatitev. Tega ni mogoče dovolj poudarjati. Omalovaževanje svetnikov bi pomenilo duhovno slepoto in zanemarjanje resnično temeljnih moči krščanstva.« Kako važno je, da kristjani še posebno danes ne izgubljamo spred oči svetnikov, tega se je dobro zavedal papež Janez XXIII. Prepričan je bil, da verska prenovitev in »posodobljenje« (aggiornamento) Cerkve, za katero mu je šlo pri sklicanju koncila, ne more brezbrižno iti mimo svetnikov. Po njegovi besedi bi koncilski nauk o Cerkvi ostal okrnjen in pomanjkljiv, če bi izrečno obširneje ne govorili o tistem delu Cerkve, ki je že dosegel venec zmage v blaženi, večni združenosti s Kristusom, a je hkrati tesno zedinjen tudi s Cerkvijo na poti, to je z nami, ki še nismo na cilju in smo še v stalni nevarnosti, da na utrudljivem romanju »omagamo, utrujeni v svojih srcih« (Hebr 12, 3).

»Nobena stvar ne more duha bolj dvigniti kakor zavest, da nismo sami, ampak udje velikega in zmagovitega občestva. Ali ne čuti pripadnik mogočne dežele veselja nad njo in je ponosen na to, da ji pripada? Daleč polnejše in bolj utemeljeno je veselo kristjanovo občutje, da pripada občestvu svetnikov in to brez sledu ošabnosti in prevzetovanja. Po božji besedi ve: državljan je nenavadnega mesta, zanj se vojskuje, in vsi blagoslovljeni svetniki, o katerih bere, so njegovi bratje. Duhovi pravičnih, ki so že prišli do veličastnega cilja, so mu v spodbudo, naj gre za njimi. Polagoma se nauči, da jih ima pred očmi kakor ljube domačine, ki ima z njimi mnogo skupnega«. Tako je govoril poznejši kardinal J. H. Newman l. 1834, ko je bil še anglikanec in je mislil le na pomen, ki ga imajo svetniki za naše življenje s sijajem svojega zgleda, ni pa še računal na moč priprošnje, s katero svetniki v Kristusu in v odvisnosti od njegovega sredništva pomagajo božjemu ljudstvu.

Janez XXIII. je opozarjal na versko resnico, da sta potujoča Cerkev na zemlji in zmagoslavna Cerkev svetnikov v nebesih obe skupaj popolna Kristusova Cerkev, ki je eno samo »občestvo svetnikov«. Zato je izrečno želel, naj v koncilski verski nauk o Cerkvi pride tudi poglavje o svetnikih, kar se je pod naslovom »Eshatološki značaj potujoče Cerkve in njeno zedinjenje z nebeško Cerkvijo« (7. pogl.) dejansko zgodilo. V prvem poglavju svoje konstitucije izraža koncil zavest, da ima potujoča Cerkev v svoji sredi grešnike, »je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Le v moči vstalega Gospoda more s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati svoje notranje in zunanje bridkosti in težave ter na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodevati njegovo (Kristusovo) skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči« (C 8, 3. 4). Pri tem so ji, tako pravi v 7. pogl., v zelo veliko oporo »ravno svetniki (C 49). Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnjega mesta (Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zgodovina krščanske svetosti«, predvsem zgodovina junaške stopnje svetosti, kakršno so dosegli svetniki, »se tiče vsakega kristjana, poudarja K. Rahner. Že zato, ker je bil vsak kristjan posvečen z zakramentom sv. krsta, nato pa še z drugimi zakramenti, in ga Bog tudi z notranjimi navdihi – po glasu vesti – kliče k svetosti, »brez katere ne bi nihče videl Gospoda« (Hebr 12, 14). Danes pa je zanimanje za zgodovino krščanske svetosti, o kateri bo govorilo »Leto svetnikov«, važno še iz sledečega razloga:

Živimo v času, ki bolj malo zaupa raznim »resnicam«, pa naj bi bile še tako lepe, če se niso izkazale v vsakdanjem življenju tudi kot »resnica« v tistem mnogo bogatejšem in globljem pomenu, na kakršnega misli sv. pismo, kadar govori o »resnici«. Ta »resnica« je nekaj, kar je popolnoma zanesljivo in nevarljivo in izkazuje svojo trdno zanesljivost in vrednost tudi v »mejnih stanjih«, ko je na kocki celotno človekovo bivanje, ko gre za »biti in ne biti«: ob doživetjih popolnega poloma načrtov in sanj, pred obličjem silnega trpljenja, ki mu ne vidimo konca in izhoda, ob srečanju s smrtjo samo. To je tista »resnica«, na katero misli Kristus, ko pravi: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jan 14, 6), ali, ko zatrjuje: »če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jan 8, 31, 32). Svetniki so se z večjo doslednostjo in zvestobo kakor drugi ljudje oklepali takšne resnice in vse globlje živeli »iz resnice« (1 Jan 3, 19), kar je isto kakor »iz Boga« (Jan 8, 47). Zato pa so svetniki najboljše priče Kristusovega vstajenja (Apd 1, 22; 4, 33), s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevavci za resničnost evangelija (C 50, 2); svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja (B 111, 1). »Svetniki so utelešenje božjih skrivnosti« (R. Guardini). – K prenavljanju same sebe je Cerkev bila poklicana v vsakem času, danes še posebno. Ena od bistvenih točk prenovitve, kakršna se danes od Cerkve zahteva, je brez dvoma v tem, da svojemu oznanjevanju pridružuje pričevanje z življenjem, »pravovernosti« »pravodelnosti«, »ortodoksiji« »ortopraksijo«. Krščanstvo je mnogo bolj oblika življenja kakor pa kakršen koli filozofski, moralni ali asketični sistem, pa naj bi bil še tako sijajen. Zgled življenja, ki ga kdo živi v polnosti in neokrnjeno, z odločno doslednostjo v skladu s krščanskim vzorom, kakor to odkrivamo pri svetnikih (ki so bili ljudje s težavami, boji in preskušnjami kakor mi) – tak zgled privlači in osvaja bolj kakor vse še tako bleščeče se in »moderno« oznanjevanje besede. Ta zgled je v vsakem apostolatu Cerkve najmočnejše orodje: zgledi vlečejo, medtem ko besede mičejo – danes pa besede, ki se jim ne pridruži pričevanje z življenjem, neredko celo odbijajo. Zato je od Boga hotena naloga svetnikov v »zgodovini odrešenja«, kakršna se uresničuje v Cerkvi, danes posebno važna. Cerkev bi sebe samo ohromila, ako bi se nič ne menila za svetnike. Za nas kristjane, laike in duhovnike, ki ne le pripadamo Cerkvi, ampak tudi »smo Cerkev«, je zanimanje za svetnike nekaj bistvenega.

Po pravici je napisal W. Nigg: »Če bi postali svetniki, ti plameneči ljudje, nepoznani, bi se moralo to za celotno krščanstvo izkazati kot propadanje, kot nesrečna izguba nečesa, čemur se pod nobenim pogojem ne moremo odpovedati« (GH, 12.).

A tudi za nevernega človeka je srečanje s svetniki – tu mislimo le bolj na srečanje v življenjepisih – obogatitev, ki jo je po dragocenosti težko primerjati s čimerkoli drugim. Tako je sodil veliki francoski mislec H. Bergson že v času, ko še ni bil veren. Svetniki so pač tisti močni ljudje, ki so uresničili ideal in hrepenenje vsakega človeka dobre volje: notranji ljudje, katerim velja Kristusovo blagrovanje, in hkrati »na ves svet vplivni ljudje, o katerih piše zgodovinar najlepše strani svoje zgodovine«. A. Camus polaga enemu izmed junakov v svojem romanu na usta: »Ali more biti kdo brez Boga svetnik? To je edino resničen problem, ki danes stopa pred nas.« Celo neverni torej občudujejo svetnike.

Spoznati svetnike se pravi seznaniti se z najodličnejšimi zastopniki krščanstva – s tistimi, ki kot sol napravljajo jed krščanstva okusno in krepko. Svetniki so se namreč v hoji za Kristusom in s pomočjo milosti dvignili nad običajno človeško majhnost in povprečnost in so (vsaj nam povprečnezem se zdi) na drzen način živeli iz evangelija. Niso se ustrašili veljati za »nespametne zaradi Kristusa« (1 Kor 4, 10) in so zaradi njega imeli »vse za izgubo« (Flp 3, 8). Ravno s tem pa so prispevali in še zdaj v človeški družbi največ »prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40, 2),

Odsev Kristusove svetosti

»Naši govorici manjkajo besede, ki bi mogle opisati veličino svetnikov, pravi W. Nigg. In na vprašanje, kaj jih napravlja za takšne velikane, odgovarja: Njihova svetost, »njihov neposredni odnos do Boga; religiozna globina njihove modrosti in v dno pridirajoče razumevanje duš«.

Prvotno in na način, ki se ne da z ničimer primerjati, pripada svetost samo Bogu, v njegovem brezmejnem, neizrekljivem in nad vse vzvišenem veličastvu. Ta (»bitna« ali »objektivna«) božja svetost, istovetna s samim božjim bistvom, se uveljavlja v božjem hotenju in delovanju – v veličastvu neskaljene ljubezni do vsega dobrega, saj je Bog neskončno popoln, vir in temelj vsega dobrega, karkoli je zunaj njega, in neizmerno blažen sam v sebi. Prav zato je popolno nasprotje sleherni sebičnosti, v kateri pravzaprav obstoji bistvo nravnega zla.

Sv. pismo stare zaveze nam božjo svetost prikazuje predvsem kot nekaj dejavnega, kot mogočno božje poseganje v človeško zgodovino, ki s tem postane zgodovina odrešenja. Jahve je »Sveti Izraelov« zato, ker je s svojo zavezo napravil izvoljene Abrahamove potomce za svoje ljudstvo, za svojo posebno lastnino sredi vesoljnega človeštva. To izvoljeno božje ljudstvo je v narodnem in bogočastnem oziru ločeno od »profanega« (pro-phanum == kar je pred svetiščem in zunaj njega), od sveta, ki »tiči v zlu«; zato je »sveto«. Po hebrejskem deblu pomeni svetost najprej isto kot »ločenost«. Iz pripadnosti k temu »Svetemu Izraelovemu« pa priteka tudi zahteva po nravni svetosti Izraelcev.

Nova zaveza še ohranja to rabo besede »svetost« (Rimlj 1, 7; 1 Kor 1, 2; 1 Pet 1, 15. 16; 2, 2). Temeljna razlika in bistvena novost je v tem, da zdaj z Jezusom in samo z njim nastopi dokončno odrešenje in posvečenje človeštva, ki je deležno tiste svetosti, ki na edinstven način pripada Kristusovi človeški naravi zaradi osebnega zedinjenja z drugo božjo osebo. V Jezusu Kristusu, predvsem v njegovi smrti in poveličanem vstajenju od mrtvih se je izvršil največji in najsilnejši božji poseg v tok zgodovine (prim. Rimlj 1, 1-7; Ef 1, 19-23; Hebr l, 1-4). Z učlovečenjem in dovršitvijo učlovečenja v velikonočni skrivnosti se nam je Bog, ki prebiva v nedostopni svetlobi, v Kristusu, »svetniku božjem« (Mr 1, 24; Jan 6, 69), nepreklicno in nesluteno tesno približal (1 Tim 6, 16; Jan 1, 18; 14, 9, 23). Postal je »Emanuel«, to je Bog z nami (Mt 1, 23). Oče nam je podaril svojega lastnega Sina (Rimlj 8, 32; 1 Jan 4, 9. 10), ki se je »posvetil«, to je, daroval za ljudi, da bi bili »posvečeni v resnici« (Jan 17, 19), da bi jih na osnovi te daritve njegov in Očetov »Sveti Duh« očiščeval in nagibal k izpolnjevanju Očetove volje, jih preustvarjal v nove ljudi, v »novo stvar« (= nova creatura) v Kristusu (2 Kor 5, 17), jih napravljal za Kristusovo skrivnostno telo. Tako bi v medsebojni bratovski ljubezni (Mt 5, 24) imeli dostop do Očeta, pravira svetosti (Kor 6, 11. 19; 12, 13; Hebr 4, 16; 9, 12 itd.). Vse to se uresničuje po Cerkvi, ki je v svoji zedinjenosti s poveličanim Kristusom, svojo glavo in ženinom, «svetišče živega Boga« (2 Kor 6, 16; prim. 1 Tim 3, 15; Jan 2, 19-22), poklicana k molitvi in delu za to, »da bi ves svet v polnosti prešel v božje ljudstvo, v Gospodovo telo in tempelj Svetega Duha« (C 17). Bog je namreč »hotel ljudi posvečevati in jih voditi k zveličanju ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo (C 9, 1).

Že iz tega vidimo, da je svetost vsakega posameznega kristjana, tudi svetnika, njegova pač še posebno, povezana z občestvom celotne Cerkve in važna za vso Cerkev, prek nje pa tudi za svet, katerega naj Cerkev posvečuje (C 31, 2; 34, 2; 40, 2).

Človekova svetost je učinek nezasluženega božjega daru, ki ga imenujemo opravičenje ali »posvečujočo milost«. Stanje posvečujoče milosti, ki nujno vključuje prostost od smrtnega greha, popolnoma nezdružljivega s stanjem milosti, je prva in temeljna stopnja svetosti. Na to osnovno svetost misli sv. Pavel, ko v svojih pismih vse kristjane imenuje »svete«, čeprav ni dvoma, da niso bili vsi sveti v tistem pomenu, na kakršnega mislimo, kadar govorimo o »svetnikih«. Tudi drugim pisateljem sv. pisma nove zaveze velja za »svetega« vsak kristjan. Kajti vsak kristjan je bil pri krstu potopljen v prenavljajočo moč Kristusove smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3 sl.) in po delovanju Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa (Rimlj 8, 9; Jan 7, 37-39), prerojen v božjega otroka (Jan 1, 12, 13; 3, 5-9); vsak kristjan je bil kot »živ kamen vzidan v duhovno hišo, za sveto duhovstvo, (1 Pet 2, 5) in kot član božjega ljudstva nove zaveze poklican »iz teme v čudovito božjo luč« (1 Pet 2, 9.10), otet »iz oblasti teme« in prestavljen v kraljestvo edinorojenega božjega Sina ter usposobljen za »delež pri dediščini svetih v svetlobi« (Kol 1, 13.14). Vse to pa je človeku podarjeno od Boga po Kristusu kot talent, ki ga ne sme zakopati v zemljo, marveč z njim kupčevati in si pridobivati novih talentov (Mt 25, 14-30).

Posvečujoča milost, po kateri je človek živa mladika na trti Kristusu, napravlja človeka bitno in »objektivno« svetega, ker ga kot deležnost pri Kristusovem poveličanem življenju povezuje z Bogom tudi v trenutkih, ko ne vrši nobenih nravnih dejanj (npr. krščen otrok, ki še ne uporablja razuma). Ta svetost pa je ne le božji dar, ampak hkrati – vsaj pri odraslem človeku, zmožnem lastnega svobodnega odločanja – tudi naloga. Naravnana je na svetost v dejanjih, na moralno ali »subjektivno« svetost.

Drugi vatikanski koncil je močno poudaril nauk razodetja: da so »v Cerkvi vsi, naj pripadajo hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti – po apostolovi besedi: »To je namreč božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4, 3; prim. Ef 1, 4)« (C 39). Kristus, »božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršem koli življenjskem položaju: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5, 48). Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje razgiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo (Mr 12, 30) in da se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil (Jan 13, 34; 15, 12). V krstu so postali resnično božji otroci in deležni božje narave in tako v resnici sveti. Z božjo pomočjo morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in spopolnjevati« (C 40, 1). In koncil pripominja: »Ker se v marsičem pregrešimo vsi (prim. Jak 3, 2), zato neprestano potrebujemo božjega usmiljenja in moramo moliti vsak dan: In odpusti nam naše dolge«.

Posvečujoča milost je z božjimi krepostmi vere, upanja in ljubezni, ki so ji vedno pridružene, počelo cele vrste nravnih krepostnih dejanj. Najprej je počelo nadnaravnega spoznavanja Boga in nadnaravne ljubezni do njega, ki naj nas končno privede do blaženega spoznavanja in blažene ljubezni v zveličanju. Takrat bo nastopila presrečna nemožnost, da bi se odvrnili od tega spoznavanja in te ljubezni in tako zgubili svetost, medtem, ko na tem svetu nosimo zaklad svetosti še v »prstenih posodah« (2 Kor 4, 7) in ga brez zelo skrbnega sodelovanja z milostjo zelo lahko zapravimo.

Ker svetost obstoji v zedinjenju z Bogom, Bog pa je ljubezen sama (1 Jan 4, 8. 16), zato svetosti ni brez nadnaravne ljubezni. Čim večja je mera nadnaravne ljubezni, tem večja je mera posvečujoče milosti in svetosti same. Zato more tudi bolehen človek, ki ni sposoben kakega posebnega posta in morda tudi ne izrednih dejanj zunanjega apostolata in ljubezni do bližnjega, doseči visoko stopnjo svetosti.

»Ljubezen kot vez popolnosti in polnost postave (Kol 3, 14; Rimlj 13, 10) ureja vsa sredstva posvečenja, jim daje življenje in jih vodi do končnega cilja. Zato je znamenje resničnega Kristusovega učenca ljubezen tako do Boga kakor do bližnjega,« pravi nedavni koncil (C 42, 1).

Odločilnost in prvenstvo nadnaravne ljubezni pred vsemi drugimi krepostmi sv. pismo zelo jasno in mnogokrat poudarja. O tem govori zlasti Pavlova himna ljubezni (1 Kor 13), dalje ves Janezov evangelij in njegovo prvo pismo, enako pismo sv. Jakoba. Božje razodetje razločno uči, da prava popolnost in s tem svetost obstoji v ljubezni (Rimlj 13, 8-11). To je tudi nauk cerkvenih očetov, ki nato odmeva v nauku bogoslovnih učiteljev.

Ljubezen daje pobudo še za druge kreposti; te so njeno nujno spremstvo. So pa tudi pogoj, da ljubezen sploh more obstajati – tako vera in upanje; ali pa so nekakšno njeno orodje – tako nravne ali moralne kreposti, predvsem tako imenovane glavne kreposti, to je razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Tesno zvezo in sorodstvo ljubezni z drugimi krepostmi nakazuje že sv. Pavel (1 Kor 14, 4 sl); cerkveni očetje to resnico podrobneje razlagajo in pogosto trdijo, da je ljubezen »mati« vseh kreposti. Zato Cerkev pri človeku, ki naj ga po njegovi smrti kot blaženega ali kot svetnika dvigne k časti oltarja, njegovo svetost po pravici presoja iz celokupnosti kreposti. In ker mora pri takšnem človeku biti dokazana junaška (heroična) stopnja svetosti, zato Cerkev postavlja vprašanje: Ali je ta človek v svojem življenju stanovitno do konca izvrševal vse božje kreposti (vera, upanje in ljubezen) in še različne druge, skladne s stanom in poklicem in v tistih razmerah, kamor ga je Bog postavil. Obstajati morajo v heroični meri, to se pravi na izrazito višji način, kakor jih izvršujejo osebe, o katerih trdimo, da so krepostne v navadnem pomenu besede. To je bistveno vprašanje, ki ga postavljajo zastopniki Cerkve, ko je treba dognati, ali je ta in ta oseba dosegla junaško svetost, kakršna se zahteva kot pogoj, da se izvrši razglasitev za blaženega ali za svetnika. Pri tem pa je čisto vseeno, ali je bil tisti človek laik ali menih, samski ali poročen, slovit državnik ali pozabljen cestni pometač, papež ali navaden vernik.

Ta junaška stopnja krščanske ljubezni in s tem svetosti je najvišji izraz človeške dejavnosti, najvišji vrh, po kakršnem človek sploh more hrepeneti. To je mojstrovina, ki za njeno dosego ne zadostuje narava niti z najsijajnejšimi darovi; v ta namen je marveč potrebna cela vrsta posebnih milosti, tako da gre tukaj za moralni čudež, ki je eno od znamenj za pravo Jezusovo Cerkev.

V bistvenih potezah je svetost ena sama (prim. C 41, 1), kakor je tudi nadnaravna ljubezen samo ena. Vendar pa je svetost v teku stoletij v različnih duhovnih šolah dobivala različne oblike, kakor so pač bile bolj poudarjene zdaj te zdaj druge njene poteze, zdaj ta zdaj druga sredstva za dosego svetosti – kar vse je odvisno od različne poklicanosti z božje strani. Če take duhovne šole ne zaidejo v nezdružljiva medsebojna nasprotja, v ozkost in ostro izključevanje drugih duhovnosti, morejo dajati celotni svetosti Cerkve lepši in bogatejši obraz, primeren različnim narodom, okoljem in posameznikom. Kako zelo se razlikuje ostra in skoraj robata svetost sv. Hieronima od uglajene in očarljivo ljubeznive svetosti Frančiška Saleškega! Kako zlahka je videti razliko med igrivo in vedro svetostjo Filipa Nerija in nekakšno vojaško urejenostjo sv. Ignacija Lojolskega! Kdo bi dalje mogel zamenjati svetost kakega Frančiška Ksaverija, ki je bil na misijonskih potih na velike razdalje, s svetostjo Simeona Stilita, ki se je cela desetletja komaj za kak meter premaknil z istega mesta. Mogli bi reči, da je toliko različnih svetosti, kolikor je svetnikov. In vendar gre pri vseh v osnovi za nekaj istega: »V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, kateri se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni« (C 41 1).

A sleherna svetost, tudi svetost tistih, ki jih Cerkev postavi na oltar, je le medel odsev Kristusove svetosti. V Kristusu »prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2, 9) in torej tudi polnost svetosti. In ni je svetosti, ki bi ne bila zajeta iz te polnosti (Jan 1, 16), iz »nedoumljivega Kristusovega bogastva« (Ef 3, 9). Tisto junaštvo nesebične in požrtvovalne ljubezni, ki ga pri svetnikih občudujejo tudi neverni, je vedno zakoreninjeno v Kristusovi ljubezni, ki je šla do kraja in je v človeštvu zanetila božji ogenj, ki nikoli ne bo ugasnil, saj prihaja iz neizmerne polnosti troedinega Boga samega, iz brezna Ljubezni same. Tudi vse raznovrstne zunanje oblike svetega življenja in različne junaške kreposti so le raznobarvni mavrični žarki na nebu Cerkve, prihajajoči iz čistega sijaja »Vzhajajočega z višave« (Lk 1, 78), ki bi ga »porivali z njegove višine, če bi ga primerjali s katerim koli človekom« (Pascal). Sv. Vincencij Pavelski je govoril svojim duhovnim otrokom: »Gospod je živo pravilo našega življenja. Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim; treba je, da govorimo, kakor je on govoril; da smo združeni z njegovim Duhom, kakor je bil on zedinjen s svojim Očetom. Kadar bo šlo za to, da bi storili kako dobro delo, recite božjemu Sinu: Gospod, če bi bil ti na mojem mestu, kako bi napravil? Kako bi poučil tega človeka? Kako bi potolažil tega bolnika na duši ali na telesu?« Enako bomo pri drugih svetnikih vedno mogli odkriti: prava šola, studenec in gibalo njihovega duhovnega življenja je navsezadnje vselej edinole Kristus sam in ne kaki nauki in pravila, pa naj bi bila v njih še tako visoka modrost.

»Vnema nas ljubezen Kristusova« (2 Kor 5, 14). »Nobena stvar mi ne ugaja razen v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus vedno, Jezus Kristus povsod, Jezus Kristus v vsem in v vseh« (sv. Vincencij Pavelski). »Kaj naj storim za Kristusa, ki je toliko storil zame?« (sv. Ignacij Lojolski). V teh in podobnih življenjskih geslih so velikani svetosti izražali temeljno usmerjenost svoje duše in svojega srca.

Iz tega pa tudi vidimo, da nas svetniki in pravo češčenje svetnikov, teh »prijateljev in dedičev Jezusa Kristusa« ne vodi stran, ampak ravno nasprotno, »privede nas bliže Kristusu« in nas tesneje »združuje s Kristusom«, iz katerega, »kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje vsega božjega ljudstva« (C 50, 3). »Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnji kraj (prim. Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnejšega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zatiram svoje telo«

Bistvo človekove svetosti obstoji v ljubezni, ne v samozataji in odpovedi. Toda ravno ljubezen je svetnike priganjala, da so se, posebno zavestno na začetku svoje poti k višji svetosti, veliko pokorili in zatajevali. Večina je sprejemala nase izredna prostovoljna mrtvičenja. Predvsem so svetniki seveda z junaško potrpežljivostjo in stanovitnostjo spolnjevali svoje dolžnosti in prenašali križe, ki jim jih je nalagala božja previdnost po življenjskih razmerah, v katerih so živeli. Svetniki nikakor niso bili prosti posledic izvirnega greha. Mnogokrat so se oni morali še posebno z vsemi silami boriti zoper močna neurejena nagnjenja v njih samih, če so hoteli iti za skrivnostnim klicem, s katerim jih je božja milost povabila na pot junaške ljubezni do Boga in do bližnjega.

»Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16, 24). »Nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14, 33). Spolnitev tega Jezusovega naročila je svetnike redno zelo veliko stala. Tudi zanje je veljalo: Če naj človek, kakršen pač je, pride do prave svobode božjega otroštva, ki je vanj položeno s krstom, in s tem do razcveta svetosti, je nujno potrebno, da raztrga vezi, s katerimi ga hoče zasužnjiti njegova počutnost in nagnjenost k sebičnosti ali napuhu, pa tudi svet s svojimi slabimi zgledi in vabami, da ne omenimo zalezovanja padlega angela, ki je bil že v raju človekov sovražnik.

V duhovnem življenju razlikujemo navadno tri poti ali stopnje: pot očiščevanja, po kateri hodijo začetniki; pot razsvetljenja, ki je pot napredujočih, in pot združenja, na katero stopijo tisti, ki so že v veliki meri dosegli tesnejše zedinjenje z Bogom. Seveda tukaj ni ostre ločitve in nikakor ni rečeno, da bi se človeku na najvišji stopnji ne bilo treba očiščevati napak; in gotovo bi se motili, če bi mislili, da je zatajevanje samega sebe potrebno samo začetnikom. Tudi pozneje morejo priti nevarnosti za nazadovanje in celo za hude padce, čeprav morda ne toliko v človekovi čutnosti, temveč bolj na duhovni ravni, kjer morejo biti odkloni od prave poti še usodnejši. Tudi človek, ki ni več začetnik v resnem duhovnem življenju, mora vedno spet sprejeti nase kako bolečo odpoved in se odločno zatajevati, če naj ohrani in spopolni prostost za dela ljubezni do Boga in do bližnjega. Sv. Pavel sam, ki je zatrjeval, da ga nobena stvar »ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu« (Rimlj 8, 39), je moral kljub temu reči o sebi: »Zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 27).

Ni pretirano, če ugotovimo: nobenega odraslega svetnika ni, ki bi pri njem ne zasledili mnogo in zelo ostrega zatajevanja, zlasti ob začetku spreobrnjenja, ki pa tudi pozneje docela ne preneha, čeprav menja svoje oblike. To moremo ugotoviti tudi pri čudovito »uravnovešenih« svetnikih, kakor sta bila sv. Benedikt ali sv. Frančišek Saleški. Bistvo svetosti vendar ne obstoji v mrtvenju in zlasti ne v telesnih zatajevanjih, marveč v ljubezni do Boga in do bližnjega, in sicer v junaški ljubezni, če naj bo svetost junaška. Ako vse zatajevanje označimo z besedo »askeza«, moramo reči: askeza je za vsako svetost nujno potrebna, za junaško svetost seveda junaška askeza, čeprav ne kot cilj, marveč kot pot in sredstvo. Cilj in vsebina svetosti pa je vedno samo ljubezen do Boga in do bližnjega.

Pravo krščansko življenje je hoja za Kristusom in posnemanje Kristusa. Življenje svetnika še posebno. »Vsak kristjan mora pri hoji za Kristusom zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti deležen Kristusovega trpljenja, in ko je tako spremenjen v podobo njegove smrti, more zaslužiti slavo vstajenja. Zato odslej ne sme več živeti sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in sam sebe zanj dal; živeti pa mora tudi za brate, da dopolnjuje na svojem mesu, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev (Kol 1, 34).« Zveze med Odrešenikom, ki je glava, in odrešenimi, ki so njegovi udje, si ne moremo zamišljati dovolj tesno. Gospod je nekoč iz preblažene Device oblikoval snovne celice za svoje zemeljsko telo; podobno zdaj gradi svoje skrivnostno telo, ne več iz zgolj snovnih celic, marveč iz celotnih ljudi. V Kristusovem skrivnostnem telesu se nadaljuje tisto življenje, ki ga je Kristus sam živel v svojem zgodovinskem telesu. Udje skrivnostnega Kristusovega telesa so po Svetem Duhu tem bolj napolnjeni z Odrešenikovim mišljenjem in čutenjem, čim bolj so se približali idealu svetosti, h kateri jih je poklical Bog. Zato svetniki gore v hrepenenju po tem, da bi reševali duše, o katerih pa vedo, da jih je Kristus odrešil s trpljenjem na križu. Tako razumemo žejo svetnikov po trpljenju: trpljenje je zanje ljubezen. Trpljenja si oni ne želijo zaradi trpljenja samega; šele trpljenje, ki ga človek prenaša v povezanosti s Kristusom, napravi kristjanovo ljubezen do globin pristno. Trpljenje odtrga tistega, ki zaradi Kristusa in duš ljubi križ, od samega sebe in ga združi s Križanim (o katerem pa ve, da je zdaj že poveličan). Zato je križ lahko velika milost in svetniki večkrat naravnost hrepenijo po križu, a samo zato, ker so prepričani, da bodo samo na njem našli Križanega. Križ je znamenje in izraz ljubezni do Kristusa, tisto, kar svetnike ohranja v zedinjenosti s Kristusom in jih z njim vedno bolj združuje. Samo tako moremo pravilno razumeti vzklik sv. Terezije Avilske: »Ali trpeti ali umreti!« ali sv. Janeza od Križa: »Trpeti in biti zaničevan!« Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

Kako pa si moramo razlagati dejstvo, da so svetniki – vsaj ko so že dosegli vrhove svetosti – ostali tudi v najhujšem trpljenju vendarle tako čudovito mirni?

Spomnimo se na učlovečenega božjega Sina. Ko je postal človek, si je prevzel človeško naravo ne v stanju poveličanosti, marveč v trpljivem stanju, sposobno za telesno in duševno trpljenje. »Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu« (Hebr 4, 15). »Naš Gospod ni bil ne eno uro brez trpljenja, dokler je živel (Hoja za Kristusom 2, 12, 6). Na Oljski gori vidimo Jezusa, kako se »začne od strahu tresti in od groze trepetati« (Mr 14, 32), in na križu zakliče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15, 35). – Jezusova človeška narava je bila sicer nedopovedljivo tesno zedinjena z drugo božjo osebo, tako tesno, da je bila druga božja oseba nosivka tudi Jezusovih človeških dejanj. Zato je bila Jezusova človeška duša že v zemeljskem življenju deležna neposrednega gledanja druge božje osebe, s tem pa tudi gledanja troedinega Boga. Kljub temu je Jezus že zaradi bogastva svojih sposobnosti mogel biti deležen celo večjega trpljenja, zlasti duševnega, kakor ga moremo biti deležni mi. Vpliv luči neposrednega gledanja troedinega Boga je ostal zadržan, nekako zajezen na vrhuncu duše in se ni prelival v nižje dušne zmožnosti in prek njih na telo. Tudi je Jezusova duša po božji volji gledala v Bogu le bolj tisto, kar jo je moralo napolnjevati z bridkostjo: predvsem grozoto greha, ki nasprotuje božji svetosti in, ki bo kljub bogastvu odrešenja tako pustošil človeštvo. Pri Jezusovi človeški duši je bilo nekako tako, kakor je pri visoki gori: njen vrh stoji sicer v žaru sončne luči, pobočja in nižji deli te gore pa morejo biti istočasno zaviti v oblake in sence ter v strahovite vrtince neviht.

Po odrešilnem Očetovem sklepu naj bi učlovečeni božji Sin postal glava prenovljenega človeštva in naj bi ravno z ljubečo pokorščino do smrti na križu kot »mož bolečin« (Iz 53, 3) zadostil za nepokorščino in grešni napuh vseh ljudi. Kako zelo je učlovečeni Bog resnično postal glava prenovljenega človeštva, moremo najbolje razbrati ob tistih ljudeh, katerim je postal vse, ki nič več ne žive sebi, v njih pa živi Kristus, ki ničesar drugega več ne poznajo kakor Kristusa, in to križanega, in ki jih prav križ in trpljenje še posebno upodabljata po Kristusu. Tudi pri svetnikih je v času hudih notranjih in zunanjih preskušenj vrh njihove duše na najtesnejši način ljubeče združen z Bogom v globokem, pod goro trpljenja skritem premišljevanju. Toda v dušne zmožnosti, ki stoje in trpe pod znamenjem križa – na ta pobočja in v te nižine prodirajo le maloštevilni žarki božje luči.

Kristus ni nekaj preteklega, ni nekdo, ki bi bil le pred 2000 leti zgodovinska stvarnost, zdaj pa le še nekaj v nebesa odmaknjenega. Kristus marveč s svojim Duhom je in ostane trajno življenjsko počelo Cerkve, svojega skrivnostnega telesa. Čim močneje prezema svoje ude, tembolj ti udje sebi odmrejo in so s Kristusom križani. V obhajanju sv. evharistije, ki je nekrvavo, vendar pa resnično ponavzočevanje Kristusove daritve na križu, prihaja Kristus posebno tesno v stik s svojimi udi. Tu jih Kristus napravlja deležne svoje enkratne kalvarijske daritve, da postanejo skupaj z njim, glavnim duhovnikom in glavnim darom, sodarovavci in sodarovani. Deležni postanejo križa in sadov daritve na križu, tako da v korist Kristusovega skrivnostnega telesa na neki način na svojem telesu dopolnjujejo, kar še manjka Kristusovim bridkostim. Ne kakor da bi daritev na križu potrebovala kako dopolnitev, saj je po svoji vrednosti neskončna. Toda ta daritev tako vključi odrešene ljudi vase, da morejo biti skupaj s svojo križano Glavo duhovno križani, tako da potem, ko so bili križani za svet, živijo za Boga in trpijo skupaj s svojim Gospodom, delajo pokoro, ljubijo in se žrtvujejo za Očetovo slavo ter za zveličanje ljudi.

»Svetniki so pili kelih trpljenja in postali s tem božji prijatelji,« pravi antifona na praznike mučencev. Kot prijatelji Križanega so postali z njim enega srca in ene volje; po ničemer bolj ne hrepene kakor po tem, da bi bil Oče poveličan in da bi ljudje bili zveličani. Zato na poseben način postanejo deležni nadnaravnih dobrin, ki jih je zaslužil njihov križani prijatelj. Zato pa tudi Bog tako radodarno in s takšno pripravljenostjo uslišuje njihove molitve za rešitev duš. Zadnji razlog za uslišanje tako gorečih prošenj, ki jim gre za večno blaženost in blaženo večnost zablodenih duš, more biti samo Kristus. Toda pomislimo, da Bog ni hotel odpustiti grehov človeštva z zgolj notranjim dejanjem svoje milosti in usmiljenja, ki bi ostalo samo v Bogu; hotel je marveč, da bi nova božje-človeška Glava človeškega rodu zaslužila milost odpuščanja. Tako hoče tudi ta Glava, da bi sadovi odrešilnega dela prihajali po njegovih udih do tistih, ki so še daleč stran od poti zveličanja.

»Moč se v slabosti spopolnjuje«

Pri svetnikih naletimo na nenavadno ponižnost, ki je ob tolikšni svetosti za mnogo ljudi prava uganka. Gotovo, prava ponižnost ne more biti nič drugega kakor resnica in resnicoljubnost v presojanju samega sebe. Toda kakor more npr. sv. Pavel trditi o sebi, da je prvi od vseh grešnikov (1 Tim 1, 15), z druge strani pa ugotoviti, da v njem božja milost ni bila prazna (1 Kor 15, 10) in da je ni stvari, ki bi ga mogla ločiti od Kristusove ljubezni (Rimlj 8, 39)? A spomnimo se še sv. Frančiška Asiškega! Nekoč je ta dejal bratu Rufinu: »Brez dvoma, imam se za največjega grešnika na zemlji in za človeka, ki Bogu najslabše služi, Brat Rufin je začudeno vprašal: »Kako moreš to reči brez laži, ko vendar mnogi očividno padajo v velike grehe, katerih si ti, hvala Bogu, prost?« – Frančišek pa je odgovoril: »Če bi te druge, o katerih govoriš, Bog obdaril s tolikšno usmiljenostjo in dobroto kakor mene, bi ti, naj so zdaj še tako hudobni, bili brez dvoma hvaležnejši za njegov dar, kakor sem jaz, in bi mu bolje služili od mene. In če bi Bog mene zapustil, bi jaz storil več hudobij, kakor kateri koli od njih.«

Svetniki ne le z razumom, marveč z vsem bitjem s pretresljivo živostjo spoznavajo, kaj je Bog in kako stvar prav ničesar dobrega nima sama iz sebe. Pod vplivom razsvetljenja spoznajo in začutijo, da so iz sebe popoln nič, da sami iz sebe ničesar nimajo in ničesar ne zmorejo. In v čim silnejši veličini zažari v njihovi duši popolna božja čistost in veličastnost, tem bolj se čutijo obremenjene od tisočerih bednosti, zapletene v tisočere slabosti, ob katerih se prebujajo vsaj neprostovoljni vzgibi neprimernih želja, neskladnih z božjo svetostjo. Tako svetniki zaradi svojega živega spoznanja božjega veličastva in ljubezni in ob zavesti, kako nam je Bog vsak trenutek neizrekljivo blizu, žive v stalnem spoznavanju svoje bednosti in ničevosti. Čut za božjo veličino in svetost in hkrati čut za to, kakšen nič so sami iz sebe – to je svetnikom postalo druga narava. Za ugotovitev tega jim ni potrebna nobena knjiga, noben premislek. Njihova skušnja jim vedno spet kaže, da so nebogljeni, podvrženi napakam in pomanjkljivostim.

Katere pa so tiste napake in nepopolnosti, ki z njimi Bog svetnike vodi k pravemu spoznanju samih sebe, to je k ponižnosti? Prostovoljni, zavestni, z jasnim premislekom storjeni grehi to ne morejo biti, zakaj taki, če gre pri njih za važno stvar, ločijo od Boga, ugasijo v duši ljubezen do njega, kar more popraviti samo skesana spreobrnitev nazaj k Bogu. Toda tudi popolnoma prostovoljno hoteni pregreški v nepomembnih rečeh so v očeh svetnikov nekaj zelo hudega in se pri ljudeh, ki so stopili na pot junaškega svetništva, komaj kdaj pripetijo, v zadnjih letih ali desetletjih njihovega življenja morda niti enkrat ne več. Napake in nepopolnosti pa so vsakdanja hrana njihove ponižnosti. Po jasnem nauku Cerkve obstoji bistvena razlika med grehom in skušnjavo za greh, med privolitvijo v greh, tj. med pristankom volje na prepovedano navidezno dobrino in mikom ali vabilom h grehu, naj bo tisti mik še tako močan, občuten v človekovem telesu in duhu: dokler človek skušnjavi ne popusti in se ji s svojim hotenjem ne vda ter se ji ne prepusti v jasnem spoznanju nedovoljenega, ni še nobenega greha. A čeprav ni greha, kjer manjka privolitev, pa morejo biti kake nepopolnosti, npr. iz premajhne in premalo skrbne čuječnosti. Pomanjkanje čuječnosti kaže na nepopolnost ljubezni. Ljubezen bi mogla biti še večja in globlja. Popolna bi bila tedaj, če bi sploh ne dopustila nepazljivosti, če bi ne prezrla nobene možnosti za dobro. Popolne negrešljivosti po katoliškem nauku tukaj na zemlji ni. Notranja zbranost, bivanje srca pri Bogu, to se mnogokrat pretrga; človek se v svojem občevanju z Bogom da motiti od oči in ušes; govori brez potrebe o sebi; izgublja čas, pri spolnjevanju dolžnosti je počasen; prevzame ga samovsečnost ob dobro opravljenem delu, ko primerja sebe z drugimi. Naj bodo vsi ti vzgibi še tako nepremišljeni in bežni, zlasti vzgibi nepotrpežljivosti in premajhnega zaupanja v Boga: vse to svetniki nezaslišano tenkovestno čutijo in doživljajo. In to jim kaže, da so prah in da ni greha, katerega bi ne bili sposobni storiti, če bi jih Bog ne držal pokonci s svojo dobroto.

Skrivnost njihove svetosti obstoji ravno v tem, da znajo pravilno gledati na te slabosti, jih potrpežljivo prenašajo, se jim ne čudijo in ne postanejo zaradi tega malodušni, marveč se v globokem spoznanju svoje ničevosti in nebogljenosti ter v nezaupanju vase vzdignejo kvišku do večjega zaupanja v brezmejno in vsemogočno božjo dobrotljivost.

Nezaupanje vase vodi svetnike k večjemu zaupanju v Boga. »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (2 Kor 11, 9), to govori tudi njim Kristusova beseda. Nepopolnosti so jim sredstvo, da z njimi hranijo in še bolj netijo v svojem srcu ogenj ljubezni do Boga, ne da bi se vdali potrtosti in malodušju. Nepopolnosti so za svetnike lestev, po katerih se vzpenjajo više k Bogu. Drugi ljudje se po tej lestvi spuščajo premnogokrat navzdol v bednost greha, ali pa v potrtosti in nejevolji zaradi svojih slabosti obstanejo na mestu. Svetniki pa se obrnejo stran od tega, kar je za njimi, in se z zaupnim srcem povzpnejo nasproti temu, kar je pred njimi in tako hite »proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu« (Flp 3, 13). Odločilne pri njihovih bojih niso njihove napake in nepopolnosti, marveč njihova vera in ljubezen do Boga. Njihovo zaupanje v božjo ljubezen se čisti in stopnjuje do junaštva ravno ob skušnjavah, ki bi se zdele malenkostne in nedolžne tistim, ki ne razumejo, s kakšno razvidnostjo in močjo svetniki spoznavajo svoj lastni nič in kako silno zahtevna stoji božja svetost pred njihovo dušo. Pri svetnikih premišljevalnih redov so ti boji bolj od znotraj, pri svetnikih dejavnega apostolata pa obstoje bolj v zunanjih nevarnostih in stikih s svetom: »v nevarnostih pred neverniki,… v nevarnostih pred lažnimi brati; v trudu in naporu,… v vsakdanjem opravku, v skrbi za vse cerkve, (2 Kor 11, 26-28). Vrsta bojev je različna, stvar pa je ista.

Bolezni pri svetnikih

Kaj pa bolezni, stopnjevane tudi do duševnih motenj, ki jih je mogoče v različnih oblikah v večji ali manjši meri zaslediti pri mnogih ljudeh in tudi pri nekaterih svetnikih? Zakaj ne bi Bog v svoji milosti kdaj tudi takšne ljudi dvignil na višino junaške svetosti? Že zaradi tega, da bi razbil zmoto, kakor da človek zmore kaj iz sebe ali, da more sam kaj prispevati k temu, da postane poseben božji prijatelj – kakor da bi svetost mogla biti kaj drugega kakor božji dar.

Tudi pri svetnikih, ki so sicer duševno zdravi, more ob kakih odločilnih mejnikih njihove poti k Bogu priti do duševnih motenj. Takšni nevrotični pojavi nastopijo pač zlasti zato, da bi jih Bog oprostil vplivov, ki so v njihovi naravi ostali od izvirnega greha. W. Schamoni sodi: »Vsakdanja skušnja kaže – in ta misel bi mogla tolažiti marsikaterega trpina – da je nemalo ljudi ravno zaradi tega duševno bolnih, ker ne pridejo k Bogu tako, kakor jih je hotel voditi Bog: če bi se Bogu bolj dali odrešiti, koliko bolj sproščeni, odrešeni bi bili! Koliko notranje krčevitosti bi popustilo, kolikere vsiljive misli bi se razblinile v nič, če bi ljubezen že dosegla tako stopnjo, da bi začela na vse strani izžarevati blagodejno toplino!«

Omenjene motnje morejo nastopiti v »temnih nočeh«, skozi katere Bog vodi svetnike. Sicer morejo biti hude in življenjsko nevarne bolezni že na splošno za vsakega človeka bolj zveličavne kakor najboljše duhovne vaje. Tako bolezen je kdaj res mogoče imeti za »zdravilo, ki je pripravljeno v božji lekarni«. W. Schamoni, ki se je za to vprašanje pobliže zanimal, pravi: »Čeprav včasih v življenju svetnikov res najdemo kaj takega, kar na videz sodi zlasti v pristojnost zdravnika za živčno bolne, vendar pa mi ni znan niti en primer, ko bi o kakem svetniku proti koncu njegovega življenja mogli reči, da je bil duševno bolan. Resnična svetost zahteva, povzroča in je že po sebi veliko duševno zdravje. Svetništvo se začne, ko se človek velikodušno odpove sam sebi, ne da bi si količkaj pridržal, ko nase čisto pozabi, in se celo – kakor so se izražali v srednjem veku – odreče lastni bitnosti, se ves preda na voljo božji dobroti in za božjo dobroto; tako se znebi sebe, svojih bojev in krčev, velikih in malih skrbi in stisk, ovirajoče lastne presoje, vzgoji si pa do komaj pojmljive mere tenkočutno vest. Zato resnična svetost ne daje prednosti boleznim in si ne izmišlja – bolj ali manj zavestno – samovoljnih sredstev za trpljenje.«

Dokler milost iz človeka še ni napravila orodja, ki bi ji bilo docela pokorno, toliko časa morejo še nastopiti trenja in težave na področju duševnega zdravja. Ko pa je milost »preoblikujočega zedinjenja z Bogom – spremenila izvoljeno posodo v novega človeka – in te najvišje stopnje je bila najbrz deležna večina kanoniziranih svetnikov (tako meni W. Schamoni) – potem ni več nobene ovire s strani človeške narave.« S čimerkoli se potem človek ukvarja, je delo izvršeno bolje, pravilneje in hitreje kakor pa v najbolj razgibanih časih njegovega življenja; in nikdar se tak človek ne oddalji iz potopljenosti v mir in stalno zedinjenost srca z Bogom. Ta nova zedinjenost je mnogo globlja kakor prej, ko je še neočiščena in nepopolna narava pod pretežkim bremenom milosti mogla biti nesposobna in nespretna za najrazličnejše dejavnosti.

Svetost je človekova predanost Bogu in predanost Boga človeku; svetost je tisto preoblikovanje človeka v Bogu, po katerem postane človek resnično v skladju z Bogom in bogopodoben. S tem preoblikovanjem človeškost ne preneha, prenehajo pa človeške slabosti. Človeškost postane dovršena in popolna ravno s prenehanjem človeških napak. Kos železa, ki ga držimo v ognju, ostane železo, a očisti se in navzame narave ognja, tako da peče in sveti.

Včasih se zgodi, da si kakšen svetnik z nemodro askezo, ki ga je, zlasti v burnem začetnem prizadevanju za popolnost, nagibala k velikim zunanjim zatajevanjem, sam pokvari svoje zdravje. Mnogo važnejše področje notranje žrtve, znebitev zaverovanosti vase, odpoved ukvarjanju z lastnim jazom – to se začetnikovemu duhovnemu očesu še ni dovolj odkrilo. Dejstvo je, da vzporedno z notranjim zorenjem telesna zatajevanja v svetniku stopijo v ozadje in da svojo pozornost vedno močneje usmerja na to, da bi njegov lastni jaz dal prostora božji ljubezni, ki vabi. Odslej mu gre za ljubezen in ne za žrtve, za poslušnost in ne za velika dejanja ali celo uspehe.

Askezo najstrožjih redov je uredila modrost svetih ustanoviteljev, in udje teh redov brez dvoma dosežejo višino, ki se dviga nad splošno poprečje, če se le držijo pravil in njihovega duha. Pri dejavnih redovih pa, katerih člani so z delom mnogokrat preobremenjeni in se v službi bližnjemu trudijo ob duševnem pritisku naših apokaliptičnih dni, mora modrost predstojnikov skrbeti za to, da ne pride do bolezni. Telesna zatajevanja morajo stopiti v ozadje, prednost ima poklicna askeza, ki zahteva, da mora telo ostati zdravo in močno. Poklic terja stalno zvestobo v obilici majhnih rednih dolžnosti, neutrudljivo zanesljivost v spolnjevanju cele vrste posebnih nalog, pri katerih morajo želje lastnega srca molčati. Življenje, ki se žrtvuje samo za druge, zahteva v samoti notranjega boja in v skritih stalnih žrtvah takšno samozatajo, da mora voditi k vedno večji ljubezni do Boga, pa jo je tudi mogoče razumeti le iz velike ljubezni do Boga. Vse, kar vodi k vedno večji ljubezni do Boga, je askeza, več ali manj nujno potrebna za dosego cilja. Toda askeza ni cilj, ampak sredstvo. Cilj je svetost. Svetost pa je popolna ljubezen do Boga. Ta ljubezen je vir in cilj in vsebina svetosti.
Vir = Leto svetnikov

Views: 330

Ideal svetništva v Katoliški Cerkvi je Jezus Kristus. Cerkev je skozi zgodovino in tudi danes za svetnike razglašala tiste, ki so na različne načine sledili njegovemu zgledu. Svetnike delimo na spoznavalce in mučence. V osnovnem opisu je dodan njihov stan, poslanstvo ali služba v Cerkvi, npr. apostol, papež, škof, duhovnik, cerkveni učitelj, cerkvena učiteljica, puščavnik, opat, opatinja, redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka, mistik, spokornik, tretjerednik, vzgojiteljica itn.

Mučenec je tisti, ki je pretrpel mučeniško smrt iz sovraštva do vere (in odium fidei), ki je smrt prostovoljno sprejel, ni pa je iskal. Tako je Cerkev uradno priznala, da je mučeniške smrti umrl blaženi Lojze Grozde, ki je bil po navedbah Slovenske škofovske konference mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere, pišejo na Tiskovnem uradu SŠK. Vsi ostali so spoznavalci.

Za blaženega Za blaženega je razglašen katoliški vernik, ki je v svojem življenju pokazal nadpovprečne krščanske kreposti ali prestal mučeništvo iz sovraštva do vere oz. lastnosti v tesni povezanosti z vero in je zaradi tega postavljen za zgled krščanskega življenja vernikom na ravni krajevne Cerkve oziroma posamezne škofije ali redovne skupnosti. Tako je blaženi postal škof Anton Martin Slomšek. Slovenska Cerkev tako svojega svetnika za zdaj še nima, upa pa, da se bo našel dokaz za potreben čudež npr. pri blaženem Slomšku. Po navedbah SŠK o postopku glede škofa Slomška ni novih podatkov. Po imenovanju dosedanjega postulatorja nekdanjega mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa za murskosoboškega ordinarija bodo za nadaljevanje postopka imenovali novega postulatorja.

Za svetnika je razglašen blaženi, za katerega je bil v postopku za kanonizacijo dokazan (nov) čudež. Razglašenega svetnika se javno lahko časti na ravni vesoljne Cerkve.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da nekdo postane blaženi, svetnik ali mučenec?

Osnova za začetek postopka razglasitve za svetnika je sluh svetosti oz. mučeništva (fama sanctitatisoziroma fama martyrii), to je živa zavest med verniki o kandidatovih izrednih krepostih oziroma mučeništvu ter samoiniciativno iskanje priprošnje pri svetniškem kandidatu v različnih življenjskih potrebah. Pobudnik za začetek postopka je lahko kdorkoli, za njegov potek pa je pristojna je škofija, na območju katere je kandidat umrl. Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodilaKongregacije za zadeve svetnikov, Divinus perfectionis magister in Normae iz leta 1983 ter navodiloSanctorum mater iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Postulator je predstavnik tistega, ki predlaga začetek postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za beatifikacijo.

Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu. Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere, za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež. Ob tem SŠK dodaja, da pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere, čeprav sedanja praksa zopet vztraja na tem. Blaženi papež Janez Pavel II. (1978–2005) je svetega Maksimilijana Kolbeja (1894–1941) beatificiral kot mučenca zaradi ljubezni (martire della carita), saj ga niso ubili iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje zastonjsko daroval zato, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni.

Kako potekajo postopki razglasitve za blaženega, svetnika ali mučenca? Kakšno vlogo ima tu krajevna Cerkev in kakšno Vatikan?
Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodila Kongregacije za zadeve svetnikov¹ Divinus perfectionis magister² in Normae iz leta 1983 ter navodilo Sanctorum mater³ iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja.

Postulatorja imenuje predlagatelj začetka beatifikacijskega postopka: redovna skupnost, ordinarij druge škofije ali celo skupina vernikov. Če postopek sproži krajevni ordinarij, tudi sam imenuje postulatorja. Postulator je motor postopka, vendar ga formalno ne vodi. Škof imenuje člane cerkvenega sodišča in potrdi postulatorja (če ga predhodno že sam ni imenoval), ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Na podlagi navodila Sanctorum mater je postulator predstavnik tistega, ki predlaga začetek beatifikacijskega ali kanonizacijskega postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu.

Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere (in odium fidei), za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež.
Pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere (in odium fidei), čeprav sedanja praksa ponovno vztraja na tem.

Kako je z drugimi kandidati za blažene, svetnike ali mučence – koliko jih je, kdo so, zakaj prav ti?
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je bil za prvega slovenskega blaženega razglašen septembra 1999 v Mariboru. Naslednji, ki se mu je pridružil, je blaženi Lojze Grozde, ki je bil na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija leta 2010 v Celju razglašen za blaženega. Njegovo mučeništvo je s posebnim odlokom potrdil papež Benedikt XVI.
Blažena Marija Krizina Bojanc (14. maj 1885 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blažena Marija Antonija Fabjan (23. januar 1907 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blaženi Francesco Bonifacio⁴ (7. september 1912 – 11. september 1946), duhovnik, mučenec. Za blaženega je bil v Trstu razglašen 4. oktobra 2008.

Svetniški kandidati v Cerkvi na Slovenskem

Kandidatov za blažene, mučence in svetnike je trenutno skupaj 13, mučenci 20. stoletja pa se posebej obravnavajo skupinsko.

• Danijel Halas (24. junij 1908 – 16. marec 1945), mučenec, duhovnik v Veliki Polani.
• Magdalena Gornik (19. julij 1835 – 23. februar 1896), mistikinja.
• Jože Plečnik (23. januar 1872 – 7. januar 1957), arhitekt.
• Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.
• Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski nadškof.
• Cvetana Priol (16. februar 1922 – 11. avgust 1973), učiteljica glasbe iz Maribora, mistikinja.
• Friderik Irenej Baraga (28. junij 1797 – 19. januar 1868), misijonar, škof v mestu Marquette (zvezna država Michigan, ZDA).
• Ignacij Knoblehar (6. julij 1819 – 13. april 1858), misijonar in raziskovalec.
• Janez Frančišek Gnidovec CM (29. september 1973 – 3. februar 1939), škof v Skopju.
• Vendelin Vošnjak OFM (13. september 1861 – 18. marec 1933), doma iz Konovega pri Velenju, ki je deloval v Zagrebu.
• Andrej Majcen SDB (30. september 1904 – 30. september 1999), duhovnik in misijonar.
• Jakob Ukmar (13. julij 1878 – 2. november 1971), tržaški duhovnik, filozof, teolog in poliglot.
• Filip Terčelj, duhovnik
• Mučenci 20. stoletja (približno 50 kandidatov iz več slovenskih škofij). Večina izmed kandidatov je predstavljena v knjigi z naslovom Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.

Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili sveti Viktorin Ptujski, sveti Maksim Emonski in sveti Maksimiljan Celjski, iz srednjega veka pa sveta Ema Krška, karantanska kneginja.

 Se Slovenija, ko gre za takšne »statuse«, lahko meri z drugimi krščanskimi državami?
 Menimo, da je primerjanje z drugimi krščanskimi državami na tem področju neumestno iz več razlogov. Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka in sta se razvijala skozi različna zgodovinska obdobja. V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). V primeru, ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oziroma predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihovo beatifikacijo oz. kanonizacijo tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri.

Kaj za slovensko Cerkev in naše katoliške vernike pomeni razglasitev Lojzeta Grozdeta za blaženega mučenca?
Grozde je bil mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Umrl je mučeniške smrti, kar je uradno priznala tudi Cerkev. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere.

Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka

V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). Ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oz. predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihove beatifikacije oz. kanonizacije tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri, so zapisali na Tiskovnem uradu SŠK.

1 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

2 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

3 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

4 Francesco Bonifacio ni bil slovenskega, ampak italijanskega rodu. Doma je bil iz Pirana in je tam živel v času, ko (še) ni bilo slovenske države. Na seznam smo ga uvrstili iz tega razloga.

Št. 172/10  Ljubljana, 4. maj 2010
Vir

Vir2

http://www.wikiwand.com/sl/Seznam_slovenskih_svetnikov

Blaženi in svetniki 
Pred zadnjo prenovo postopka sta bili beatifikacija in kanonizacija praktično dva povsem drug od drugega neodvisna postopka. Novi ZCP (kan. 1403) pa niti ne omenja beatifikacije, ampak izrecno govori samo o postopku za razglašanje svetnikov. S tem je izražen nov pogled, ki beatifikacijo sprejema kot del postopka za kanonizacijo (razglasitev za svetnika). Sama beatifikacija je še nepopolna sodba in naravno teži h kanonizaciji, ki je šele dokončna papeževa sodba o tem, da je določen blaženi zares v nebesih in jo izreče v največji povezanosti s svojo karizmo nezmotnosti. Z beatifikacijo pa samo potrdi herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika in dovoli, da se lahko prične javno češčenje z določenimi omejitvami (na primer v določeni škofiji, cerkveni provinci, znotraj določenega reda, gibanja …). Po novi zakonodaji torej ni več beatifikacija nujna stopnja, ampak se lahko privede ves postopek direktno do kanonizacije. Iz pastoralnih razlogov pa sedanji papež nadaljuje razglaševanja blaženih in to celo v večjem številu kot kdajkoli prej.
dr. Marjan Turnšek
Vir

ZVELIČAN – je vsak, ki je v nebesih. BLAŽEN – je tisti ZVELIČAN katoličan, ki ga mu Cerkev prizna herojske kreposti in je njegovo svetost uradno potrdila ter dokazala vsaj z enim čudežem. SVET – je tisti ZVELIČAN, BLAŽEN katoličan, čigar svetost mora biti potrjena z enim ali več čudeži in ga papež postavi za zgled vesoljni Cerkvi z gotovostjo, da je pristen učitelj vere. Med svetniki pa ločimo še : MUČENCE (najpopolnejša stopnja svetosti), SPOZNAVALCE, CERKVENE UČITELJE.
p. Janez Sraka
Vir- Radio Vatikan

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se ‘vpišejo’ v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na ‘domačih’ blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je “rodil za nebesa” in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh ‘stopnicah’. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv ‘božji služabnik’ , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v ‘kanon’, seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med ‘velikim jubilejem’ leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med ‘starimi’ svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava ‘navadnim’ ljudem, ki morda zdijo ‘čudni’, ker so bili v svojem vsakdanjem življenju ‘drugačni’. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega “rojstva za nebesa”. Nekaj svetniških kandidatov je ‘na čakanju’. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako ‘selijo’? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike ‘preselila’ v čas ‘med letom’ (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da o svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!
Vir

Jezuiti svetniki nas jezuite spominjajo na pravega duha Družbe Jezusove in nas vabijo, da sledimo zgledu tistih, ki so dejavno odgovorili na milost poklica. Podobno vsak svetnik vabi in nagovarja vse kristjane. Drugi vatikanski koncil je poudaril pričevalno vlogo svetnikov: “Bog nam na najbolj živ način kaže svojo prisotnost in svojo podobo v življenju tistih naših sopotnikov, ki so najbolj preoblikovani v Kristusovo podobo.”

Koncil s tem razloži, da Cerkev posameznike razglasi za svetnike, ker so bili popolnoma preoblikovani v podobo Kristusa. V takšnih osebah nam Bog daje čutiti njegovo navzočnost, po njih nam govori in nas uči, kako naj nadaljujemo poslanstvo njegovega Sina.

Značilnost svetnikov je njihova svetost. V današnjem času pa smo bolj navajeni na češčenje znanih osebnosti iz filma, glasbe, športa in morda celo religioznega življenja. Ugled svetosti, ki so jo deležni svetniki pa je nekaj drugega. Tudi ljudje, ki svetnike poznajo le površno, prepoznajo v njih nekaj nenavadnega, nekaj kar se ne da primerjati z lastnostmi slavnih ljudi.

Svetniki imajo težko razložljivo, toda lahko prepoznavno jasnost. Pogled nanje razodeva drobec Božjega. V njih zaslutimo iste vrline, drže in načine ravnanja, ki jih je Bog razodel v Jezusu Kristusu, Božjem sinu, ki je postal človek. Ljudje globoke vere občudujejo svetnike, ker jih ti spominjajo na Božje obljube in njegovo navzočnost. Ljudje brez vere, ali s šibko vero, pa se včasih ob njih počutijo nelagodno, ker jih opominjajo, kakšno naj bi bilo njihovo življenje.

Svetniška jasnost je na nek način zakramentalna, saj vsak zakrament razodeva Boga. V svetnikih in po njih nam Bog “daje čutiti svojo dobroto, oživlja zanimanje, udejanja usmiljenje, da spoznati svojo moč (vendar vedno v ljubezni), in nam s svojo milostjo omogoča, da se ljudje odločamo za nove poti v življenju,” kot pravi pater Paoli Molinari, jezuit, ki je odgovoren za procese razglasitve bodočih svetnikov.

“To nas pripelje do najgloblje in pristne značilnosti v življenju svetih in s tem tudi svetih jezuitov. Bili so Jezusovi tovariši v najbolj polnem pomenu besede: ljudje, ki so se na klic Večnega Kralja (Duhovne vaje 91-98) Njemu dali popolnoma na razpolago in so s svojo globoko življenjsko odločitvijo dali prednost temu, kar je Kristus izbral zase, ko v naše odrešenje postal človek,” je dejal pater Molinari.

“Govorimo o Družbi Jezusovi, ki je začela živeti in rasti v moči Božjega klica posameznikom. Ta poklic je resničen, čeprav skrivnosten. Po njem se Gospod Jezus še vedno dotika človeškega duha, privlači ljudi k sebi in jih dela za svoje. Da odgovorijo klicu, se mu pustijo oblikovati. Takšni so z Jezusom enih misli, ene poti, enega duha, iste ljubezni v slavo Očeta, in s tem deležni Njegovega poslanstva in njegove zavzetosti za človeka, ko želijo, iščejo za druge samo dobro z darovanjem samega sebe.”

“Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih.” (Fil 3.7-11)

Če bi se v naši veri osvobodili pretežno sebičnega, koristolovskega pristopa k svetnikom in bi v njih dejansko gledali vzorno utelešeno znamenje razodevajočega se Boga – Ljubezni, potem bi tudi naša vera v svetnike lahko kljubovala sodobni proti svetniški miselnosti. Ob svetnikih bi začutili takšno pozitivnost življenja, kakršno je občutil Reinhold Schneider: “Ob močni, pobožni osebnosti se lahko ranjeni, raztrgani človek spet zbere, nekako ozdravi; če se ji le tesno in z dobrohotnim srcem približa: ne tako, da postane njen suženj, marveč, da se poenoti z njeno ozdravljajočo močjo ter skuša postati trden kot ona.”

Svetniki so torej za nas znamenja in nikakor modeli. Če hočemo biti v svoji službi pristni, moramo iti svojo pot. Drugega lahko spoštujemo, se od njega učimo, toda ne smemo ga posnemati. Kar so storili veliki svetniki, nas sicer vzpodbuja, ker nam nazorno kaže veličino in svetost, toda ne pomeni za nas model, ki bi ga morali posnemati. Vsakdo nosi v sebi nekaj posebnega, enkratnega. To, kar napravi s svojimi močmi in v svoji svobodi, je lahko skromno, toda edino veljavno. Njegova naloga ni, da ponavlja že storjeno, pa četudi bi bilo zelo vzvišeno.
Vir

Views: 543