Čemu zanimanje za svetnike?

Zanimanje za svetnike in preučevanje njihovega življenja je po besedah znanega misleca A. Brunnerja sedanjemu človeštvu »še posebno potrebno, če nočemo doživeti poloma ob nalogah, ki so nam postavljene. Evangeličan W. Nigg, ki ga imajo neredki za najboljšega današnjega pisatelja svetniških življenjepisov, ugotavlja kot neutajljivo zgodovinsko dejstvo: kadarkoli je začel v dušah bledeti veličastni svet svetništva, vselej se je to izkazalo kot obubožanje krščanskega življenja: vedno je to pomenilo usodno izgubo, ki je ni bilo mogoče z ničemer popraviti. »Današnjemu kristjanu mora spet priti v zavest, da pomeni zanimanje za svetnike neprecenljivo notranjo obogatitev. Tega ni mogoče dovolj poudarjati. Omalovaževanje svetnikov bi pomenilo duhovno slepoto in zanemarjanje resnično temeljnih moči krščanstva.« Kako važno je, da kristjani še posebno danes ne izgubljamo spred oči svetnikov, tega se je dobro zavedal papež Janez XXIII. Prepričan je bil, da verska prenovitev in »posodobljenje« (aggiornamento) Cerkve, za katero mu je šlo pri sklicanju koncila, ne more brezbrižno iti mimo svetnikov. Po njegovi besedi bi koncilski nauk o Cerkvi ostal okrnjen in pomanjkljiv, če bi izrečno obširneje ne govorili o tistem delu Cerkve, ki je že dosegel venec zmage v blaženi, večni združenosti s Kristusom, a je hkrati tesno zedinjen tudi s Cerkvijo na poti, to je z nami, ki še nismo na cilju in smo še v stalni nevarnosti, da na utrudljivem romanju »omagamo, utrujeni v svojih srcih« (Hebr 12, 3).

»Nobena stvar ne more duha bolj dvigniti kakor zavest, da nismo sami, ampak udje velikega in zmagovitega občestva. Ali ne čuti pripadnik mogočne dežele veselja nad njo in je ponosen na to, da ji pripada? Daleč polnejše in bolj utemeljeno je veselo kristjanovo občutje, da pripada občestvu svetnikov in to brez sledu ošabnosti in prevzetovanja. Po božji besedi ve: državljan je nenavadnega mesta, zanj se vojskuje, in vsi blagoslovljeni svetniki, o katerih bere, so njegovi bratje. Duhovi pravičnih, ki so že prišli do veličastnega cilja, so mu v spodbudo, naj gre za njimi. Polagoma se nauči, da jih ima pred očmi kakor ljube domačine, ki ima z njimi mnogo skupnega«. Tako je govoril poznejši kardinal J. H. Newman l. 1834, ko je bil še anglikanec in je mislil le na pomen, ki ga imajo svetniki za naše življenje s sijajem svojega zgleda, ni pa še računal na moč priprošnje, s katero svetniki v Kristusu in v odvisnosti od njegovega sredništva pomagajo božjemu ljudstvu.

Janez XXIII. je opozarjal na versko resnico, da sta potujoča Cerkev na zemlji in zmagoslavna Cerkev svetnikov v nebesih obe skupaj popolna Kristusova Cerkev, ki je eno samo »občestvo svetnikov«. Zato je izrečno želel, naj v koncilski verski nauk o Cerkvi pride tudi poglavje o svetnikih, kar se je pod naslovom »Eshatološki značaj potujoče Cerkve in njeno zedinjenje z nebeško Cerkvijo« (7. pogl.) dejansko zgodilo. V prvem poglavju svoje konstitucije izraža koncil zavest, da ima potujoča Cerkev v svoji sredi grešnike, »je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Le v moči vstalega Gospoda more s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati svoje notranje in zunanje bridkosti in težave ter na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodevati njegovo (Kristusovo) skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči« (C 8, 3. 4). Pri tem so ji, tako pravi v 7. pogl., v zelo veliko oporo »ravno svetniki (C 49). Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnjega mesta (Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zgodovina krščanske svetosti«, predvsem zgodovina junaške stopnje svetosti, kakršno so dosegli svetniki, »se tiče vsakega kristjana, poudarja K. Rahner. Že zato, ker je bil vsak kristjan posvečen z zakramentom sv. krsta, nato pa še z drugimi zakramenti, in ga Bog tudi z notranjimi navdihi – po glasu vesti – kliče k svetosti, »brez katere ne bi nihče videl Gospoda« (Hebr 12, 14). Danes pa je zanimanje za zgodovino krščanske svetosti, o kateri bo govorilo »Leto svetnikov«, važno še iz sledečega razloga:

Živimo v času, ki bolj malo zaupa raznim »resnicam«, pa naj bi bile še tako lepe, če se niso izkazale v vsakdanjem življenju tudi kot »resnica« v tistem mnogo bogatejšem in globljem pomenu, na kakršnega misli sv. pismo, kadar govori o »resnici«. Ta »resnica« je nekaj, kar je popolnoma zanesljivo in nevarljivo in izkazuje svojo trdno zanesljivost in vrednost tudi v »mejnih stanjih«, ko je na kocki celotno človekovo bivanje, ko gre za »biti in ne biti«: ob doživetjih popolnega poloma načrtov in sanj, pred obličjem silnega trpljenja, ki mu ne vidimo konca in izhoda, ob srečanju s smrtjo samo. To je tista »resnica«, na katero misli Kristus, ko pravi: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jan 14, 6), ali, ko zatrjuje: »če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jan 8, 31, 32). Svetniki so se z večjo doslednostjo in zvestobo kakor drugi ljudje oklepali takšne resnice in vse globlje živeli »iz resnice« (1 Jan 3, 19), kar je isto kakor »iz Boga« (Jan 8, 47). Zato pa so svetniki najboljše priče Kristusovega vstajenja (Apd 1, 22; 4, 33), s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevavci za resničnost evangelija (C 50, 2); svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja (B 111, 1). »Svetniki so utelešenje božjih skrivnosti« (R. Guardini). – K prenavljanju same sebe je Cerkev bila poklicana v vsakem času, danes še posebno. Ena od bistvenih točk prenovitve, kakršna se danes od Cerkve zahteva, je brez dvoma v tem, da svojemu oznanjevanju pridružuje pričevanje z življenjem, »pravovernosti« »pravodelnosti«, »ortodoksiji« »ortopraksijo«. Krščanstvo je mnogo bolj oblika življenja kakor pa kakršen koli filozofski, moralni ali asketični sistem, pa naj bi bil še tako sijajen. Zgled življenja, ki ga kdo živi v polnosti in neokrnjeno, z odločno doslednostjo v skladu s krščanskim vzorom, kakor to odkrivamo pri svetnikih (ki so bili ljudje s težavami, boji in preskušnjami kakor mi) – tak zgled privlači in osvaja bolj kakor vse še tako bleščeče se in »moderno« oznanjevanje besede. Ta zgled je v vsakem apostolatu Cerkve najmočnejše orodje: zgledi vlečejo, medtem ko besede mičejo – danes pa besede, ki se jim ne pridruži pričevanje z življenjem, neredko celo odbijajo. Zato je od Boga hotena naloga svetnikov v »zgodovini odrešenja«, kakršna se uresničuje v Cerkvi, danes posebno važna. Cerkev bi sebe samo ohromila, ako bi se nič ne menila za svetnike. Za nas kristjane, laike in duhovnike, ki ne le pripadamo Cerkvi, ampak tudi »smo Cerkev«, je zanimanje za svetnike nekaj bistvenega.

Po pravici je napisal W. Nigg: »Če bi postali svetniki, ti plameneči ljudje, nepoznani, bi se moralo to za celotno krščanstvo izkazati kot propadanje, kot nesrečna izguba nečesa, čemur se pod nobenim pogojem ne moremo odpovedati« (GH, 12.).

A tudi za nevernega človeka je srečanje s svetniki – tu mislimo le bolj na srečanje v življenjepisih – obogatitev, ki jo je po dragocenosti težko primerjati s čimerkoli drugim. Tako je sodil veliki francoski mislec H. Bergson že v času, ko še ni bil veren. Svetniki so pač tisti močni ljudje, ki so uresničili ideal in hrepenenje vsakega človeka dobre volje: notranji ljudje, katerim velja Kristusovo blagrovanje, in hkrati »na ves svet vplivni ljudje, o katerih piše zgodovinar najlepše strani svoje zgodovine«. A. Camus polaga enemu izmed junakov v svojem romanu na usta: »Ali more biti kdo brez Boga svetnik? To je edino resničen problem, ki danes stopa pred nas.« Celo neverni torej občudujejo svetnike.

Spoznati svetnike se pravi seznaniti se z najodličnejšimi zastopniki krščanstva – s tistimi, ki kot sol napravljajo jed krščanstva okusno in krepko. Svetniki so se namreč v hoji za Kristusom in s pomočjo milosti dvignili nad običajno človeško majhnost in povprečnost in so (vsaj nam povprečnezem se zdi) na drzen način živeli iz evangelija. Niso se ustrašili veljati za »nespametne zaradi Kristusa« (1 Kor 4, 10) in so zaradi njega imeli »vse za izgubo« (Flp 3, 8). Ravno s tem pa so prispevali in še zdaj v človeški družbi največ »prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40, 2),

Odsev Kristusove svetosti

»Naši govorici manjkajo besede, ki bi mogle opisati veličino svetnikov, pravi W. Nigg. In na vprašanje, kaj jih napravlja za takšne velikane, odgovarja: Njihova svetost, »njihov neposredni odnos do Boga; religiozna globina njihove modrosti in v dno pridirajoče razumevanje duš«.

Prvotno in na način, ki se ne da z ničimer primerjati, pripada svetost samo Bogu, v njegovem brezmejnem, neizrekljivem in nad vse vzvišenem veličastvu. Ta (»bitna« ali »objektivna«) božja svetost, istovetna s samim božjim bistvom, se uveljavlja v božjem hotenju in delovanju – v veličastvu neskaljene ljubezni do vsega dobrega, saj je Bog neskončno popoln, vir in temelj vsega dobrega, karkoli je zunaj njega, in neizmerno blažen sam v sebi. Prav zato je popolno nasprotje sleherni sebičnosti, v kateri pravzaprav obstoji bistvo nravnega zla.

Sv. pismo stare zaveze nam božjo svetost prikazuje predvsem kot nekaj dejavnega, kot mogočno božje poseganje v človeško zgodovino, ki s tem postane zgodovina odrešenja. Jahve je »Sveti Izraelov« zato, ker je s svojo zavezo napravil izvoljene Abrahamove potomce za svoje ljudstvo, za svojo posebno lastnino sredi vesoljnega človeštva. To izvoljeno božje ljudstvo je v narodnem in bogočastnem oziru ločeno od »profanega« (pro-phanum == kar je pred svetiščem in zunaj njega), od sveta, ki »tiči v zlu«; zato je »sveto«. Po hebrejskem deblu pomeni svetost najprej isto kot »ločenost«. Iz pripadnosti k temu »Svetemu Izraelovemu« pa priteka tudi zahteva po nravni svetosti Izraelcev.

Nova zaveza še ohranja to rabo besede »svetost« (Rimlj 1, 7; 1 Kor 1, 2; 1 Pet 1, 15. 16; 2, 2). Temeljna razlika in bistvena novost je v tem, da zdaj z Jezusom in samo z njim nastopi dokončno odrešenje in posvečenje človeštva, ki je deležno tiste svetosti, ki na edinstven način pripada Kristusovi človeški naravi zaradi osebnega zedinjenja z drugo božjo osebo. V Jezusu Kristusu, predvsem v njegovi smrti in poveličanem vstajenju od mrtvih se je izvršil največji in najsilnejši božji poseg v tok zgodovine (prim. Rimlj 1, 1-7; Ef 1, 19-23; Hebr l, 1-4). Z učlovečenjem in dovršitvijo učlovečenja v velikonočni skrivnosti se nam je Bog, ki prebiva v nedostopni svetlobi, v Kristusu, »svetniku božjem« (Mr 1, 24; Jan 6, 69), nepreklicno in nesluteno tesno približal (1 Tim 6, 16; Jan 1, 18; 14, 9, 23). Postal je »Emanuel«, to je Bog z nami (Mt 1, 23). Oče nam je podaril svojega lastnega Sina (Rimlj 8, 32; 1 Jan 4, 9. 10), ki se je »posvetil«, to je, daroval za ljudi, da bi bili »posvečeni v resnici« (Jan 17, 19), da bi jih na osnovi te daritve njegov in Očetov »Sveti Duh« očiščeval in nagibal k izpolnjevanju Očetove volje, jih preustvarjal v nove ljudi, v »novo stvar« (= nova creatura) v Kristusu (2 Kor 5, 17), jih napravljal za Kristusovo skrivnostno telo. Tako bi v medsebojni bratovski ljubezni (Mt 5, 24) imeli dostop do Očeta, pravira svetosti (Kor 6, 11. 19; 12, 13; Hebr 4, 16; 9, 12 itd.). Vse to se uresničuje po Cerkvi, ki je v svoji zedinjenosti s poveličanim Kristusom, svojo glavo in ženinom, «svetišče živega Boga« (2 Kor 6, 16; prim. 1 Tim 3, 15; Jan 2, 19-22), poklicana k molitvi in delu za to, »da bi ves svet v polnosti prešel v božje ljudstvo, v Gospodovo telo in tempelj Svetega Duha« (C 17). Bog je namreč »hotel ljudi posvečevati in jih voditi k zveličanju ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo (C 9, 1).

Že iz tega vidimo, da je svetost vsakega posameznega kristjana, tudi svetnika, njegova pač še posebno, povezana z občestvom celotne Cerkve in važna za vso Cerkev, prek nje pa tudi za svet, katerega naj Cerkev posvečuje (C 31, 2; 34, 2; 40, 2).

Človekova svetost je učinek nezasluženega božjega daru, ki ga imenujemo opravičenje ali »posvečujočo milost«. Stanje posvečujoče milosti, ki nujno vključuje prostost od smrtnega greha, popolnoma nezdružljivega s stanjem milosti, je prva in temeljna stopnja svetosti. Na to osnovno svetost misli sv. Pavel, ko v svojih pismih vse kristjane imenuje »svete«, čeprav ni dvoma, da niso bili vsi sveti v tistem pomenu, na kakršnega mislimo, kadar govorimo o »svetnikih«. Tudi drugim pisateljem sv. pisma nove zaveze velja za »svetega« vsak kristjan. Kajti vsak kristjan je bil pri krstu potopljen v prenavljajočo moč Kristusove smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3 sl.) in po delovanju Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa (Rimlj 8, 9; Jan 7, 37-39), prerojen v božjega otroka (Jan 1, 12, 13; 3, 5-9); vsak kristjan je bil kot »živ kamen vzidan v duhovno hišo, za sveto duhovstvo, (1 Pet 2, 5) in kot član božjega ljudstva nove zaveze poklican »iz teme v čudovito božjo luč« (1 Pet 2, 9.10), otet »iz oblasti teme« in prestavljen v kraljestvo edinorojenega božjega Sina ter usposobljen za »delež pri dediščini svetih v svetlobi« (Kol 1, 13.14). Vse to pa je človeku podarjeno od Boga po Kristusu kot talent, ki ga ne sme zakopati v zemljo, marveč z njim kupčevati in si pridobivati novih talentov (Mt 25, 14-30).

Posvečujoča milost, po kateri je človek živa mladika na trti Kristusu, napravlja človeka bitno in »objektivno« svetega, ker ga kot deležnost pri Kristusovem poveličanem življenju povezuje z Bogom tudi v trenutkih, ko ne vrši nobenih nravnih dejanj (npr. krščen otrok, ki še ne uporablja razuma). Ta svetost pa je ne le božji dar, ampak hkrati – vsaj pri odraslem človeku, zmožnem lastnega svobodnega odločanja – tudi naloga. Naravnana je na svetost v dejanjih, na moralno ali »subjektivno« svetost.

Drugi vatikanski koncil je močno poudaril nauk razodetja: da so »v Cerkvi vsi, naj pripadajo hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti – po apostolovi besedi: »To je namreč božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4, 3; prim. Ef 1, 4)« (C 39). Kristus, »božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršem koli življenjskem položaju: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5, 48). Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje razgiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo (Mr 12, 30) in da se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil (Jan 13, 34; 15, 12). V krstu so postali resnično božji otroci in deležni božje narave in tako v resnici sveti. Z božjo pomočjo morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in spopolnjevati« (C 40, 1). In koncil pripominja: »Ker se v marsičem pregrešimo vsi (prim. Jak 3, 2), zato neprestano potrebujemo božjega usmiljenja in moramo moliti vsak dan: In odpusti nam naše dolge«.

Posvečujoča milost je z božjimi krepostmi vere, upanja in ljubezni, ki so ji vedno pridružene, počelo cele vrste nravnih krepostnih dejanj. Najprej je počelo nadnaravnega spoznavanja Boga in nadnaravne ljubezni do njega, ki naj nas končno privede do blaženega spoznavanja in blažene ljubezni v zveličanju. Takrat bo nastopila presrečna nemožnost, da bi se odvrnili od tega spoznavanja in te ljubezni in tako zgubili svetost, medtem, ko na tem svetu nosimo zaklad svetosti še v »prstenih posodah« (2 Kor 4, 7) in ga brez zelo skrbnega sodelovanja z milostjo zelo lahko zapravimo.

Ker svetost obstoji v zedinjenju z Bogom, Bog pa je ljubezen sama (1 Jan 4, 8. 16), zato svetosti ni brez nadnaravne ljubezni. Čim večja je mera nadnaravne ljubezni, tem večja je mera posvečujoče milosti in svetosti same. Zato more tudi bolehen človek, ki ni sposoben kakega posebnega posta in morda tudi ne izrednih dejanj zunanjega apostolata in ljubezni do bližnjega, doseči visoko stopnjo svetosti.

»Ljubezen kot vez popolnosti in polnost postave (Kol 3, 14; Rimlj 13, 10) ureja vsa sredstva posvečenja, jim daje življenje in jih vodi do končnega cilja. Zato je znamenje resničnega Kristusovega učenca ljubezen tako do Boga kakor do bližnjega,« pravi nedavni koncil (C 42, 1).

Odločilnost in prvenstvo nadnaravne ljubezni pred vsemi drugimi krepostmi sv. pismo zelo jasno in mnogokrat poudarja. O tem govori zlasti Pavlova himna ljubezni (1 Kor 13), dalje ves Janezov evangelij in njegovo prvo pismo, enako pismo sv. Jakoba. Božje razodetje razločno uči, da prava popolnost in s tem svetost obstoji v ljubezni (Rimlj 13, 8-11). To je tudi nauk cerkvenih očetov, ki nato odmeva v nauku bogoslovnih učiteljev.

Ljubezen daje pobudo še za druge kreposti; te so njeno nujno spremstvo. So pa tudi pogoj, da ljubezen sploh more obstajati – tako vera in upanje; ali pa so nekakšno njeno orodje – tako nravne ali moralne kreposti, predvsem tako imenovane glavne kreposti, to je razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Tesno zvezo in sorodstvo ljubezni z drugimi krepostmi nakazuje že sv. Pavel (1 Kor 14, 4 sl); cerkveni očetje to resnico podrobneje razlagajo in pogosto trdijo, da je ljubezen »mati« vseh kreposti. Zato Cerkev pri človeku, ki naj ga po njegovi smrti kot blaženega ali kot svetnika dvigne k časti oltarja, njegovo svetost po pravici presoja iz celokupnosti kreposti. In ker mora pri takšnem človeku biti dokazana junaška (heroična) stopnja svetosti, zato Cerkev postavlja vprašanje: Ali je ta človek v svojem življenju stanovitno do konca izvrševal vse božje kreposti (vera, upanje in ljubezen) in še različne druge, skladne s stanom in poklicem in v tistih razmerah, kamor ga je Bog postavil. Obstajati morajo v heroični meri, to se pravi na izrazito višji način, kakor jih izvršujejo osebe, o katerih trdimo, da so krepostne v navadnem pomenu besede. To je bistveno vprašanje, ki ga postavljajo zastopniki Cerkve, ko je treba dognati, ali je ta in ta oseba dosegla junaško svetost, kakršna se zahteva kot pogoj, da se izvrši razglasitev za blaženega ali za svetnika. Pri tem pa je čisto vseeno, ali je bil tisti človek laik ali menih, samski ali poročen, slovit državnik ali pozabljen cestni pometač, papež ali navaden vernik.

Ta junaška stopnja krščanske ljubezni in s tem svetosti je najvišji izraz človeške dejavnosti, najvišji vrh, po kakršnem človek sploh more hrepeneti. To je mojstrovina, ki za njeno dosego ne zadostuje narava niti z najsijajnejšimi darovi; v ta namen je marveč potrebna cela vrsta posebnih milosti, tako da gre tukaj za moralni čudež, ki je eno od znamenj za pravo Jezusovo Cerkev.

V bistvenih potezah je svetost ena sama (prim. C 41, 1), kakor je tudi nadnaravna ljubezen samo ena. Vendar pa je svetost v teku stoletij v različnih duhovnih šolah dobivala različne oblike, kakor so pač bile bolj poudarjene zdaj te zdaj druge njene poteze, zdaj ta zdaj druga sredstva za dosego svetosti – kar vse je odvisno od različne poklicanosti z božje strani. Če take duhovne šole ne zaidejo v nezdružljiva medsebojna nasprotja, v ozkost in ostro izključevanje drugih duhovnosti, morejo dajati celotni svetosti Cerkve lepši in bogatejši obraz, primeren različnim narodom, okoljem in posameznikom. Kako zelo se razlikuje ostra in skoraj robata svetost sv. Hieronima od uglajene in očarljivo ljubeznive svetosti Frančiška Saleškega! Kako zlahka je videti razliko med igrivo in vedro svetostjo Filipa Nerija in nekakšno vojaško urejenostjo sv. Ignacija Lojolskega! Kdo bi dalje mogel zamenjati svetost kakega Frančiška Ksaverija, ki je bil na misijonskih potih na velike razdalje, s svetostjo Simeona Stilita, ki se je cela desetletja komaj za kak meter premaknil z istega mesta. Mogli bi reči, da je toliko različnih svetosti, kolikor je svetnikov. In vendar gre pri vseh v osnovi za nekaj istega: »V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, kateri se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni« (C 41 1).

A sleherna svetost, tudi svetost tistih, ki jih Cerkev postavi na oltar, je le medel odsev Kristusove svetosti. V Kristusu »prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2, 9) in torej tudi polnost svetosti. In ni je svetosti, ki bi ne bila zajeta iz te polnosti (Jan 1, 16), iz »nedoumljivega Kristusovega bogastva« (Ef 3, 9). Tisto junaštvo nesebične in požrtvovalne ljubezni, ki ga pri svetnikih občudujejo tudi neverni, je vedno zakoreninjeno v Kristusovi ljubezni, ki je šla do kraja in je v človeštvu zanetila božji ogenj, ki nikoli ne bo ugasnil, saj prihaja iz neizmerne polnosti troedinega Boga samega, iz brezna Ljubezni same. Tudi vse raznovrstne zunanje oblike svetega življenja in različne junaške kreposti so le raznobarvni mavrični žarki na nebu Cerkve, prihajajoči iz čistega sijaja »Vzhajajočega z višave« (Lk 1, 78), ki bi ga »porivali z njegove višine, če bi ga primerjali s katerim koli človekom« (Pascal). Sv. Vincencij Pavelski je govoril svojim duhovnim otrokom: »Gospod je živo pravilo našega življenja. Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim; treba je, da govorimo, kakor je on govoril; da smo združeni z njegovim Duhom, kakor je bil on zedinjen s svojim Očetom. Kadar bo šlo za to, da bi storili kako dobro delo, recite božjemu Sinu: Gospod, če bi bil ti na mojem mestu, kako bi napravil? Kako bi poučil tega človeka? Kako bi potolažil tega bolnika na duši ali na telesu?« Enako bomo pri drugih svetnikih vedno mogli odkriti: prava šola, studenec in gibalo njihovega duhovnega življenja je navsezadnje vselej edinole Kristus sam in ne kaki nauki in pravila, pa naj bi bila v njih še tako visoka modrost.

»Vnema nas ljubezen Kristusova« (2 Kor 5, 14). »Nobena stvar mi ne ugaja razen v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus vedno, Jezus Kristus povsod, Jezus Kristus v vsem in v vseh« (sv. Vincencij Pavelski). »Kaj naj storim za Kristusa, ki je toliko storil zame?« (sv. Ignacij Lojolski). V teh in podobnih življenjskih geslih so velikani svetosti izražali temeljno usmerjenost svoje duše in svojega srca.

Iz tega pa tudi vidimo, da nas svetniki in pravo češčenje svetnikov, teh »prijateljev in dedičev Jezusa Kristusa« ne vodi stran, ampak ravno nasprotno, »privede nas bliže Kristusu« in nas tesneje »združuje s Kristusom«, iz katerega, »kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje vsega božjega ljudstva« (C 50, 3). »Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnji kraj (prim. Hebr 13, 14 in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnejšega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zatiram svoje telo«

Bistvo človekove svetosti obstoji v ljubezni, ne v samozataji in odpovedi. Toda ravno ljubezen je svetnike priganjala, da so se, posebno zavestno na začetku svoje poti k višji svetosti, veliko pokorili in zatajevali. Večina je sprejemala nase izredna prostovoljna mrtvičenja. Predvsem so svetniki seveda z junaško potrpežljivostjo in stanovitnostjo spolnjevali svoje dolžnosti in prenašali križe, ki jim jih je nalagala božja previdnost po življenjskih razmerah, v katerih so živeli. Svetniki nikakor niso bili prosti posledic izvirnega greha. Mnogokrat so se oni morali še posebno z vsemi silami boriti zoper močna neurejena nagnjenja v njih samih, če so hoteli iti za skrivnostnim klicem, s katerim jih je božja milost povabila na pot junaške ljubezni do Boga in do bližnjega.

»Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16, 24). »Nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14, 33). Spolnitev tega Jezusovega naročila je svetnike redno zelo veliko stala. Tudi zanje je veljalo: Če naj človek, kakršen pač je, pride do prave svobode božjega otroštva, ki je vanj položeno s krstom, in s tem do razcveta svetosti, je nujno potrebno, da raztrga vezi, s katerimi ga hoče zasužnjiti njegova počutnost in nagnjenost k sebičnosti ali napuhu, pa tudi svet s svojimi slabimi zgledi in vabami, da ne omenimo zalezovanja padlega angela, ki je bil že v raju človekov sovražnik.

V duhovnem življenju razlikujemo navadno tri poti ali stopnje: pot očiščevanja, po kateri hodijo začetniki; pot razsvetljenja, ki je pot napredujočih, in pot združenja, na katero stopijo tisti, ki so že v veliki meri dosegli tesnejše zedinjenje z Bogom. Seveda tukaj ni ostre ločitve in nikakor ni rečeno, da bi se človeku na najvišji stopnji ne bilo treba očiščevati napak; in gotovo bi se motili, če bi mislili, da je zatajevanje samega sebe potrebno samo začetnikom. Tudi pozneje morejo priti nevarnosti za nazadovanje in celo za hude padce, čeprav morda ne toliko v človekovi čutnosti, temveč bolj na duhovni ravni, kjer morejo biti odkloni od prave poti še usodnejši. Tudi človek, ki ni več začetnik v resnem duhovnem življenju, mora vedno spet sprejeti nase kako bolečo odpoved in se odločno zatajevati, če naj ohrani in spopolni prostost za dela ljubezni do Boga in do bližnjega. Sv. Pavel sam, ki je zatrjeval, da ga nobena stvar »ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu« (Rimlj 8, 39), je moral kljub temu reči o sebi: »Zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 27).

Ni pretirano, če ugotovimo: nobenega odraslega svetnika ni, ki bi pri njem ne zasledili mnogo in zelo ostrega zatajevanja, zlasti ob začetku spreobrnjenja, ki pa tudi pozneje docela ne preneha, čeprav menja svoje oblike. To moremo ugotoviti tudi pri čudovito »uravnovešenih« svetnikih, kakor sta bila sv. Benedikt ali sv. Frančišek Saleški. Bistvo svetosti vendar ne obstoji v mrtvenju in zlasti ne v telesnih zatajevanjih, marveč v ljubezni do Boga in do bližnjega, in sicer v junaški ljubezni, če naj bo svetost junaška. Ako vse zatajevanje označimo z besedo »askeza«, moramo reči: askeza je za vsako svetost nujno potrebna, za junaško svetost seveda junaška askeza, čeprav ne kot cilj, marveč kot pot in sredstvo. Cilj in vsebina svetosti pa je vedno samo ljubezen do Boga in do bližnjega.

Pravo krščansko življenje je hoja za Kristusom in posnemanje Kristusa. Življenje svetnika še posebno. »Vsak kristjan mora pri hoji za Kristusom zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti deležen Kristusovega trpljenja, in ko je tako spremenjen v podobo njegove smrti, more zaslužiti slavo vstajenja. Zato odslej ne sme več živeti sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in sam sebe zanj dal; živeti pa mora tudi za brate, da dopolnjuje na svojem mesu, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev (Kol 1, 34).« Zveze med Odrešenikom, ki je glava, in odrešenimi, ki so njegovi udje, si ne moremo zamišljati dovolj tesno. Gospod je nekoč iz preblažene Device oblikoval snovne celice za svoje zemeljsko telo; podobno zdaj gradi svoje skrivnostno telo, ne več iz zgolj snovnih celic, marveč iz celotnih ljudi. V Kristusovem skrivnostnem telesu se nadaljuje tisto življenje, ki ga je Kristus sam živel v svojem zgodovinskem telesu. Udje skrivnostnega Kristusovega telesa so po Svetem Duhu tem bolj napolnjeni z Odrešenikovim mišljenjem in čutenjem, čim bolj so se približali idealu svetosti, h kateri jih je poklical Bog. Zato svetniki gore v hrepenenju po tem, da bi reševali duše, o katerih pa vedo, da jih je Kristus odrešil s trpljenjem na križu. Tako razumemo žejo svetnikov po trpljenju: trpljenje je zanje ljubezen. Trpljenja si oni ne želijo zaradi trpljenja samega; šele trpljenje, ki ga človek prenaša v povezanosti s Kristusom, napravi kristjanovo ljubezen do globin pristno. Trpljenje odtrga tistega, ki zaradi Kristusa in duš ljubi križ, od samega sebe in ga združi s Križanim (o katerem pa ve, da je zdaj že poveličan). Zato je križ lahko velika milost in svetniki večkrat naravnost hrepenijo po križu, a samo zato, ker so prepričani, da bodo samo na njem našli Križanega. Križ je znamenje in izraz ljubezni do Kristusa, tisto, kar svetnike ohranja v zedinjenosti s Kristusom in jih z njim vedno bolj združuje. Samo tako moremo pravilno razumeti vzklik sv. Terezije Avilske: »Ali trpeti ali umreti!« ali sv. Janeza od Križa: »Trpeti in biti zaničevan!« Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

Kako pa si moramo razlagati dejstvo, da so svetniki – vsaj ko so že dosegli vrhove svetosti – ostali tudi v najhujšem trpljenju vendarle tako čudovito mirni?

Spomnimo se na učlovečenega božjega Sina. Ko je postal človek, si je prevzel človeško naravo ne v stanju poveličanosti, marveč v trpljivem stanju, sposobno za telesno in duševno trpljenje. »Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu« (Hebr 4, 15). »Naš Gospod ni bil ne eno uro brez trpljenja, dokler je živel (Hoja za Kristusom 2, 12, 6). Na Oljski gori vidimo Jezusa, kako se »začne od strahu tresti in od groze trepetati« (Mr 14, 32), in na križu zakliče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15, 35). – Jezusova človeška narava je bila sicer nedopovedljivo tesno zedinjena z drugo božjo osebo, tako tesno, da je bila druga božja oseba nosivka tudi Jezusovih človeških dejanj. Zato je bila Jezusova človeška duša že v zemeljskem življenju deležna neposrednega gledanja druge božje osebe, s tem pa tudi gledanja troedinega Boga. Kljub temu je Jezus že zaradi bogastva svojih sposobnosti mogel biti deležen celo večjega trpljenja, zlasti duševnega, kakor ga moremo biti deležni mi. Vpliv luči neposrednega gledanja troedinega Boga je ostal zadržan, nekako zajezen na vrhuncu duše in se ni prelival v nižje dušne zmožnosti in prek njih na telo. Tudi je Jezusova duša po božji volji gledala v Bogu le bolj tisto, kar jo je moralo napolnjevati z bridkostjo: predvsem grozoto greha, ki nasprotuje božji svetosti in, ki bo kljub bogastvu odrešenja tako pustošil človeštvo. Pri Jezusovi človeški duši je bilo nekako tako, kakor je pri visoki gori: njen vrh stoji sicer v žaru sončne luči, pobočja in nižji deli te gore pa morejo biti istočasno zaviti v oblake in sence ter v strahovite vrtince neviht.

Po odrešilnem Očetovem sklepu naj bi učlovečeni božji Sin postal glava prenovljenega človeštva in naj bi ravno z ljubečo pokorščino do smrti na križu kot »mož bolečin« (Iz 53, 3) zadostil za nepokorščino in grešni napuh vseh ljudi. Kako zelo je učlovečeni Bog resnično postal glava prenovljenega človeštva, moremo najbolje razbrati ob tistih ljudeh, katerim je postal vse, ki nič več ne žive sebi, v njih pa živi Kristus, ki ničesar drugega več ne poznajo kakor Kristusa, in to križanega, in ki jih prav križ in trpljenje še posebno upodabljata po Kristusu. Tudi pri svetnikih je v času hudih notranjih in zunanjih preskušenj vrh njihove duše na najtesnejši način ljubeče združen z Bogom v globokem, pod goro trpljenja skritem premišljevanju. Toda v dušne zmožnosti, ki stoje in trpe pod znamenjem križa – na ta pobočja in v te nižine prodirajo le maloštevilni žarki božje luči.

Kristus ni nekaj preteklega, ni nekdo, ki bi bil le pred 2000 leti zgodovinska stvarnost, zdaj pa le še nekaj v nebesa odmaknjenega. Kristus marveč s svojim Duhom je in ostane trajno življenjsko počelo Cerkve, svojega skrivnostnega telesa. Čim močneje prezema svoje ude, tembolj ti udje sebi odmrejo in so s Kristusom križani. V obhajanju sv. evharistije, ki je nekrvavo, vendar pa resnično ponavzočevanje Kristusove daritve na križu, prihaja Kristus posebno tesno v stik s svojimi udi. Tu jih Kristus napravlja deležne svoje enkratne kalvarijske daritve, da postanejo skupaj z njim, glavnim duhovnikom in glavnim darom, sodarovavci in sodarovani. Deležni postanejo križa in sadov daritve na križu, tako da v korist Kristusovega skrivnostnega telesa na neki način na svojem telesu dopolnjujejo, kar še manjka Kristusovim bridkostim. Ne kakor da bi daritev na križu potrebovala kako dopolnitev, saj je po svoji vrednosti neskončna. Toda ta daritev tako vključi odrešene ljudi vase, da morejo biti skupaj s svojo križano Glavo duhovno križani, tako da potem, ko so bili križani za svet, živijo za Boga in trpijo skupaj s svojim Gospodom, delajo pokoro, ljubijo in se žrtvujejo za Očetovo slavo ter za zveličanje ljudi.

»Svetniki so pili kelih trpljenja in postali s tem božji prijatelji,« pravi antifona na praznike mučencev. Kot prijatelji Križanega so postali z njim enega srca in ene volje; po ničemer bolj ne hrepene kakor po tem, da bi bil Oče poveličan in da bi ljudje bili zveličani. Zato na poseben način postanejo deležni nadnaravnih dobrin, ki jih je zaslužil njihov križani prijatelj. Zato pa tudi Bog tako radodarno in s takšno pripravljenostjo uslišuje njihove molitve za rešitev duš. Zadnji razlog za uslišanje tako gorečih prošenj, ki jim gre za večno blaženost in blaženo večnost zablodenih duš, more biti samo Kristus. Toda pomislimo, da Bog ni hotel odpustiti grehov človeštva z zgolj notranjim dejanjem svoje milosti in usmiljenja, ki bi ostalo samo v Bogu; hotel je marveč, da bi nova božje-človeška Glava človeškega rodu zaslužila milost odpuščanja. Tako hoče tudi ta Glava, da bi sadovi odrešilnega dela prihajali po njegovih udih do tistih, ki so še daleč stran od poti zveličanja.

»Moč se v slabosti spopolnjuje«

Pri svetnikih naletimo na nenavadno ponižnost, ki je ob tolikšni svetosti za mnogo ljudi prava uganka. Gotovo, prava ponižnost ne more biti nič drugega kakor resnica in resnicoljubnost v presojanju samega sebe. Toda kakor more npr. sv. Pavel trditi o sebi, da je prvi od vseh grešnikov (1 Tim 1, 15), z druge strani pa ugotoviti, da v njem božja milost ni bila prazna (1 Kor 15, 10) in da je ni stvari, ki bi ga mogla ločiti od Kristusove ljubezni (Rimlj 8, 39)? A spomnimo se še sv. Frančiška Asiškega! Nekoč je ta dejal bratu Rufinu: »Brez dvoma, imam se za največjega grešnika na zemlji in za človeka, ki Bogu najslabše služi, Brat Rufin je začudeno vprašal: »Kako moreš to reči brez laži, ko vendar mnogi očividno padajo v velike grehe, katerih si ti, hvala Bogu, prost?« – Frančišek pa je odgovoril: »Če bi te druge, o katerih govoriš, Bog obdaril s tolikšno usmiljenostjo in dobroto kakor mene, bi ti, naj so zdaj še tako hudobni, bili brez dvoma hvaležnejši za njegov dar, kakor sem jaz, in bi mu bolje služili od mene. In če bi Bog mene zapustil, bi jaz storil več hudobij, kakor kateri koli od njih.«

Svetniki ne le z razumom, marveč z vsem bitjem s pretresljivo živostjo spoznavajo, kaj je Bog in kako stvar prav ničesar dobrega nima sama iz sebe. Pod vplivom razsvetljenja spoznajo in začutijo, da so iz sebe popoln nič, da sami iz sebe ničesar nimajo in ničesar ne zmorejo. In v čim silnejši veličini zažari v njihovi duši popolna božja čistost in veličastnost, tem bolj se čutijo obremenjene od tisočerih bednosti, zapletene v tisočere slabosti, ob katerih se prebujajo vsaj neprostovoljni vzgibi neprimernih želja, neskladnih z božjo svetostjo. Tako svetniki zaradi svojega živega spoznanja božjega veličastva in ljubezni in ob zavesti, kako nam je Bog vsak trenutek neizrekljivo blizu, žive v stalnem spoznavanju svoje bednosti in ničevosti. Čut za božjo veličino in svetost in hkrati čut za to, kakšen nič so sami iz sebe – to je svetnikom postalo druga narava. Za ugotovitev tega jim ni potrebna nobena knjiga, noben premislek. Njihova skušnja jim vedno spet kaže, da so nebogljeni, podvrženi napakam in pomanjkljivostim.

Katere pa so tiste napake in nepopolnosti, ki z njimi Bog svetnike vodi k pravemu spoznanju samih sebe, to je k ponižnosti? Prostovoljni, zavestni, z jasnim premislekom storjeni grehi to ne morejo biti, zakaj taki, če gre pri njih za važno stvar, ločijo od Boga, ugasijo v duši ljubezen do njega, kar more popraviti samo skesana spreobrnitev nazaj k Bogu. Toda tudi popolnoma prostovoljno hoteni pregreški v nepomembnih rečeh so v očeh svetnikov nekaj zelo hudega in se pri ljudeh, ki so stopili na pot junaškega svetništva, komaj kdaj pripetijo, v zadnjih letih ali desetletjih njihovega življenja morda niti enkrat ne več. Napake in nepopolnosti pa so vsakdanja hrana njihove ponižnosti. Po jasnem nauku Cerkve obstoji bistvena razlika med grehom in skušnjavo za greh, med privolitvijo v greh, tj. med pristankom volje na prepovedano navidezno dobrino in mikom ali vabilom h grehu, naj bo tisti mik še tako močan, občuten v človekovem telesu in duhu: dokler človek skušnjavi ne popusti in se ji s svojim hotenjem ne vda ter se ji ne prepusti v jasnem spoznanju nedovoljenega, ni še nobenega greha. A čeprav ni greha, kjer manjka privolitev, pa morejo biti kake nepopolnosti, npr. iz premajhne in premalo skrbne čuječnosti. Pomanjkanje čuječnosti kaže na nepopolnost ljubezni. Ljubezen bi mogla biti še večja in globlja. Popolna bi bila tedaj, če bi sploh ne dopustila nepazljivosti, če bi ne prezrla nobene možnosti za dobro. Popolne negrešljivosti po katoliškem nauku tukaj na zemlji ni. Notranja zbranost, bivanje srca pri Bogu, to se mnogokrat pretrga; človek se v svojem občevanju z Bogom da motiti od oči in ušes; govori brez potrebe o sebi; izgublja čas, pri spolnjevanju dolžnosti je počasen; prevzame ga samovsečnost ob dobro opravljenem delu, ko primerja sebe z drugimi. Naj bodo vsi ti vzgibi še tako nepremišljeni in bežni, zlasti vzgibi nepotrpežljivosti in premajhnega zaupanja v Boga: vse to svetniki nezaslišano tenkovestno čutijo in doživljajo. In to jim kaže, da so prah in da ni greha, katerega bi ne bili sposobni storiti, če bi jih Bog ne držal pokonci s svojo dobroto.

Skrivnost njihove svetosti obstoji ravno v tem, da znajo pravilno gledati na te slabosti, jih potrpežljivo prenašajo, se jim ne čudijo in ne postanejo zaradi tega malodušni, marveč se v globokem spoznanju svoje ničevosti in nebogljenosti ter v nezaupanju vase vzdignejo kvišku do večjega zaupanja v brezmejno in vsemogočno božjo dobrotljivost.

Nezaupanje vase vodi svetnike k večjemu zaupanju v Boga. »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (2 Kor 11, 9), to govori tudi njim Kristusova beseda. Nepopolnosti so jim sredstvo, da z njimi hranijo in še bolj netijo v svojem srcu ogenj ljubezni do Boga, ne da bi se vdali potrtosti in malodušju. Nepopolnosti so za svetnike lestev, po katerih se vzpenjajo više k Bogu. Drugi ljudje se po tej lestvi spuščajo premnogokrat navzdol v bednost greha, ali pa v potrtosti in nejevolji zaradi svojih slabosti obstanejo na mestu. Svetniki pa se obrnejo stran od tega, kar je za njimi, in se z zaupnim srcem povzpnejo nasproti temu, kar je pred njimi in tako hite »proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu« (Flp 3, 13). Odločilne pri njihovih bojih niso njihove napake in nepopolnosti, marveč njihova vera in ljubezen do Boga. Njihovo zaupanje v božjo ljubezen se čisti in stopnjuje do junaštva ravno ob skušnjavah, ki bi se zdele malenkostne in nedolžne tistim, ki ne razumejo, s kakšno razvidnostjo in močjo svetniki spoznavajo svoj lastni nič in kako silno zahtevna stoji božja svetost pred njihovo dušo. Pri svetnikih premišljevalnih redov so ti boji bolj od znotraj, pri svetnikih dejavnega apostolata pa obstoje bolj v zunanjih nevarnostih in stikih s svetom: »v nevarnostih pred neverniki,… v nevarnostih pred lažnimi brati; v trudu in naporu,… v vsakdanjem opravku, v skrbi za vse cerkve, (2 Kor 11, 26-28). Vrsta bojev je različna, stvar pa je ista.

Bolezni pri svetnikih

Kaj pa bolezni, stopnjevane tudi do duševnih motenj, ki jih je mogoče v različnih oblikah v večji ali manjši meri zaslediti pri mnogih ljudeh in tudi pri nekaterih svetnikih? Zakaj ne bi Bog v svoji milosti kdaj tudi takšne ljudi dvignil na višino junaške svetosti? Že zaradi tega, da bi razbil zmoto, kakor da človek zmore kaj iz sebe ali, da more sam kaj prispevati k temu, da postane poseben božji prijatelj – kakor da bi svetost mogla biti kaj drugega kakor božji dar.

Tudi pri svetnikih, ki so sicer duševno zdravi, more ob kakih odločilnih mejnikih njihove poti k Bogu priti do duševnih motenj. Takšni nevrotični pojavi nastopijo pač zlasti zato, da bi jih Bog oprostil vplivov, ki so v njihovi naravi ostali od izvirnega greha. W. Schamoni sodi: »Vsakdanja skušnja kaže – in ta misel bi mogla tolažiti marsikaterega trpina – da je nemalo ljudi ravno zaradi tega duševno bolnih, ker ne pridejo k Bogu tako, kakor jih je hotel voditi Bog: če bi se Bogu bolj dali odrešiti, koliko bolj sproščeni, odrešeni bi bili! Koliko notranje krčevitosti bi popustilo, kolikere vsiljive misli bi se razblinile v nič, če bi ljubezen že dosegla tako stopnjo, da bi začela na vse strani izžarevati blagodejno toplino!«

Omenjene motnje morejo nastopiti v »temnih nočeh«, skozi katere Bog vodi svetnike. Sicer morejo biti hude in življenjsko nevarne bolezni že na splošno za vsakega človeka bolj zveličavne kakor najboljše duhovne vaje. Tako bolezen je kdaj res mogoče imeti za »zdravilo, ki je pripravljeno v božji lekarni«. W. Schamoni, ki se je za to vprašanje pobliže zanimal, pravi: »Čeprav včasih v življenju svetnikov res najdemo kaj takega, kar na videz sodi zlasti v pristojnost zdravnika za živčno bolne, vendar pa mi ni znan niti en primer, ko bi o kakem svetniku proti koncu njegovega življenja mogli reči, da je bil duševno bolan. Resnična svetost zahteva, povzroča in je že po sebi veliko duševno zdravje. Svetništvo se začne, ko se človek velikodušno odpove sam sebi, ne da bi si količkaj pridržal, ko nase čisto pozabi, in se celo – kakor so se izražali v srednjem veku – odreče lastni bitnosti, se ves preda na voljo božji dobroti in za božjo dobroto; tako se znebi sebe, svojih bojev in krčev, velikih in malih skrbi in stisk, ovirajoče lastne presoje, vzgoji si pa do komaj pojmljive mere tenkočutno vest. Zato resnična svetost ne daje prednosti boleznim in si ne izmišlja – bolj ali manj zavestno – samovoljnih sredstev za trpljenje.«

Dokler milost iz človeka še ni napravila orodja, ki bi ji bilo docela pokorno, toliko časa morejo še nastopiti trenja in težave na področju duševnega zdravja. Ko pa je milost »preoblikujočega zedinjenja z Bogom – spremenila izvoljeno posodo v novega človeka – in te najvišje stopnje je bila najbrz deležna večina kanoniziranih svetnikov (tako meni W. Schamoni) – potem ni več nobene ovire s strani človeške narave.« S čimerkoli se potem človek ukvarja, je delo izvršeno bolje, pravilneje in hitreje kakor pa v najbolj razgibanih časih njegovega življenja; in nikdar se tak človek ne oddalji iz potopljenosti v mir in stalno zedinjenost srca z Bogom. Ta nova zedinjenost je mnogo globlja kakor prej, ko je še neočiščena in nepopolna narava pod pretežkim bremenom milosti mogla biti nesposobna in nespretna za najrazličnejše dejavnosti.

Svetost je človekova predanost Bogu in predanost Boga človeku; svetost je tisto preoblikovanje človeka v Bogu, po katerem postane človek resnično v skladju z Bogom in bogopodoben. S tem preoblikovanjem človeškost ne preneha, prenehajo pa človeške slabosti. Človeškost postane dovršena in popolna ravno s prenehanjem človeških napak. Kos železa, ki ga držimo v ognju, ostane železo, a očisti se in navzame narave ognja, tako da peče in sveti.

Včasih se zgodi, da si kakšen svetnik z nemodro askezo, ki ga je, zlasti v burnem začetnem prizadevanju za popolnost, nagibala k velikim zunanjim zatajevanjem, sam pokvari svoje zdravje. Mnogo važnejše področje notranje žrtve, znebitev zaverovanosti vase, odpoved ukvarjanju z lastnim jazom – to se začetnikovemu duhovnemu očesu še ni dovolj odkrilo. Dejstvo je, da vzporedno z notranjim zorenjem telesna zatajevanja v svetniku stopijo v ozadje in da svojo pozornost vedno močneje usmerja na to, da bi njegov lastni jaz dal prostora božji ljubezni, ki vabi. Odslej mu gre za ljubezen in ne za žrtve, za poslušnost in ne za velika dejanja ali celo uspehe.

Askezo najstrožjih redov je uredila modrost svetih ustanoviteljev, in udje teh redov brez dvoma dosežejo višino, ki se dviga nad splošno poprečje, če se le držijo pravil in njihovega duha. Pri dejavnih redovih pa, katerih člani so z delom mnogokrat preobremenjeni in se v službi bližnjemu trudijo ob duševnem pritisku naših apokaliptičnih dni, mora modrost predstojnikov skrbeti za to, da ne pride do bolezni. Telesna zatajevanja morajo stopiti v ozadje, prednost ima poklicna askeza, ki zahteva, da mora telo ostati zdravo in močno. Poklic terja stalno zvestobo v obilici majhnih rednih dolžnosti, neutrudljivo zanesljivost v spolnjevanju cele vrste posebnih nalog, pri katerih morajo želje lastnega srca molčati. Življenje, ki se žrtvuje samo za druge, zahteva v samoti notranjega boja in v skritih stalnih žrtvah takšno samozatajo, da mora voditi k vedno večji ljubezni do Boga, pa jo je tudi mogoče razumeti le iz velike ljubezni do Boga. Vse, kar vodi k vedno večji ljubezni do Boga, je askeza, več ali manj nujno potrebna za dosego cilja. Toda askeza ni cilj, ampak sredstvo. Cilj je svetost. Svetost pa je popolna ljubezen do Boga. Ta ljubezen je vir in cilj in vsebina svetosti.
Vir = Leto svetnikov

Views: 328

Ideal svetništva v Katoliški Cerkvi je Jezus Kristus. Cerkev je skozi zgodovino in tudi danes za svetnike razglašala tiste, ki so na različne načine sledili njegovemu zgledu. Svetnike delimo na spoznavalce in mučence. V osnovnem opisu je dodan njihov stan, poslanstvo ali služba v Cerkvi, npr. apostol, papež, škof, duhovnik, cerkveni učitelj, cerkvena učiteljica, puščavnik, opat, opatinja, redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka, mistik, spokornik, tretjerednik, vzgojiteljica itn.

Mučenec je tisti, ki je pretrpel mučeniško smrt iz sovraštva do vere (in odium fidei), ki je smrt prostovoljno sprejel, ni pa je iskal. Tako je Cerkev uradno priznala, da je mučeniške smrti umrl blaženi Lojze Grozde, ki je bil po navedbah Slovenske škofovske konference mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere, pišejo na Tiskovnem uradu SŠK. Vsi ostali so spoznavalci.

Za blaženega Za blaženega je razglašen katoliški vernik, ki je v svojem življenju pokazal nadpovprečne krščanske kreposti ali prestal mučeništvo iz sovraštva do vere oz. lastnosti v tesni povezanosti z vero in je zaradi tega postavljen za zgled krščanskega življenja vernikom na ravni krajevne Cerkve oziroma posamezne škofije ali redovne skupnosti. Tako je blaženi postal škof Anton Martin Slomšek. Slovenska Cerkev tako svojega svetnika za zdaj še nima, upa pa, da se bo našel dokaz za potreben čudež npr. pri blaženem Slomšku. Po navedbah SŠK o postopku glede škofa Slomška ni novih podatkov. Po imenovanju dosedanjega postulatorja nekdanjega mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa za murskosoboškega ordinarija bodo za nadaljevanje postopka imenovali novega postulatorja.

Za svetnika je razglašen blaženi, za katerega je bil v postopku za kanonizacijo dokazan (nov) čudež. Razglašenega svetnika se javno lahko časti na ravni vesoljne Cerkve.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da nekdo postane blaženi, svetnik ali mučenec?

Osnova za začetek postopka razglasitve za svetnika je sluh svetosti oz. mučeništva (fama sanctitatisoziroma fama martyrii), to je živa zavest med verniki o kandidatovih izrednih krepostih oziroma mučeništvu ter samoiniciativno iskanje priprošnje pri svetniškem kandidatu v različnih življenjskih potrebah. Pobudnik za začetek postopka je lahko kdorkoli, za njegov potek pa je pristojna je škofija, na območju katere je kandidat umrl. Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodilaKongregacije za zadeve svetnikov, Divinus perfectionis magister in Normae iz leta 1983 ter navodiloSanctorum mater iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.

Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Postulator je predstavnik tistega, ki predlaga začetek postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za beatifikacijo.

Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu. Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere, za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež. Ob tem SŠK dodaja, da pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere, čeprav sedanja praksa zopet vztraja na tem. Blaženi papež Janez Pavel II. (1978–2005) je svetega Maksimilijana Kolbeja (1894–1941) beatificiral kot mučenca zaradi ljubezni (martire della carita), saj ga niso ubili iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje zastonjsko daroval zato, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni.

Kako potekajo postopki razglasitve za blaženega, svetnika ali mučenca? Kakšno vlogo ima tu krajevna Cerkev in kakšno Vatikan?
Postopke določajo Zakonik cerkvenega prava in navodila Kongregacije za zadeve svetnikov¹ Divinus perfectionis magister² in Normae iz leta 1983 ter navodilo Sanctorum mater³ iz leta 2007, ki daje dodatne smernice predvsem za postopek na ravni škofije.Pot do razglasitve kandidata za svetnika je dolga. Ko krajevni škof ugotovi, da je kandidat živel in pričeval za vero v Kristusa na izreden način, dovoli uradni začetek postopka, v katerem se zbere dokazno gradivo, na osnovi katerega je mogoče dokazati in dodatno utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja.

Postulatorja imenuje predlagatelj začetka beatifikacijskega postopka: redovna skupnost, ordinarij druge škofije ali celo skupina vernikov. Če postopek sproži krajevni ordinarij, tudi sam imenuje postulatorja. Postulator je motor postopka, vendar ga formalno ne vodi. Škof imenuje člane cerkvenega sodišča in potrdi postulatorja (če ga predhodno že sam ni imenoval), ki vodi proces, ta pa lahko traja tudi več let ali celo desetletij. Na podlagi navodila Sanctorum mater je postulator predstavnik tistega, ki predlaga začetek beatifikacijskega ali kanonizacijskega postopka, zbira gradivo, predlaga priče itd. V večini primerov ga ob pomoči sodelavcev cerkvenega sodišča vodi škofov delegat. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo preuči Kongregacija za zadeve svetnikov.

Kandidat oziroma Božji služabnik, za katerega je bila ugotovljena nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, ko se na njegovo priprošnjo zgodi in tudi dokaže čudež, kar pomeni, da se določenemu verniku, ki se v molitvi priporoča izbranemu kandidatu na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodi čudež. Pogosto gre za ozdravitev neozdravljive bolezni. Zdravniki v takih primerih izdajo strokovno mnenje, v katerem pojasnijo, da se je razplet bolezni končal po nerazložljivem poteku dogodkov. Tovrstno mnenje preveri pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če le-ta ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je to zadosten razlog za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika je po tem, ko je nekdo že razglašen za blaženega, potreben dodatni čudež. Pri vsem tem je pomembno, da so med verujočimi v živem spominu kandidatove izredne lastnosti in da se k njemu obračajo v molitvi oziroma ga prosijo za posredovanje pri Bogu.

Pri kandidatih, za katere se je v postopku dokazovalo mučeništvo oziroma smrt zaradi vere (in odium fidei), za razglasitev za blaženega ni potreben čudež, saj je že sama mučeniška smrt zgovorno znamenje. Za razglasitev blaženega mučenca za svetnika pa je v nadaljevanju postopka potreben čudež.
Pri dokazovanju mučeništva ni vedno potrebna smrt zaradi vere (in odium fidei), čeprav sedanja praksa ponovno vztraja na tem.

Kako je z drugimi kandidati za blažene, svetnike ali mučence – koliko jih je, kdo so, zakaj prav ti?
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je bil za prvega slovenskega blaženega razglašen septembra 1999 v Mariboru. Naslednji, ki se mu je pridružil, je blaženi Lojze Grozde, ki je bil na slovenskem evharističnem kongresu 13. junija leta 2010 v Celju razglašen za blaženega. Njegovo mučeništvo je s posebnim odlokom potrdil papež Benedikt XVI.
Blažena Marija Krizina Bojanc (14. maj 1885 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blažena Marija Antonija Fabjan (23. januar 1907 – 15. december 1941), redovnica hčera Božje ljubezni v Sarajevu, mučenka.
Blaženi Francesco Bonifacio⁴ (7. september 1912 – 11. september 1946), duhovnik, mučenec. Za blaženega je bil v Trstu razglašen 4. oktobra 2008.

Svetniški kandidati v Cerkvi na Slovenskem

Kandidatov za blažene, mučence in svetnike je trenutno skupaj 13, mučenci 20. stoletja pa se posebej obravnavajo skupinsko.

• Danijel Halas (24. junij 1908 – 16. marec 1945), mučenec, duhovnik v Veliki Polani.
• Magdalena Gornik (19. julij 1835 – 23. februar 1896), mistikinja.
• Jože Plečnik (23. januar 1872 – 7. januar 1957), arhitekt.
• Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.
• Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski nadškof.
• Cvetana Priol (16. februar 1922 – 11. avgust 1973), učiteljica glasbe iz Maribora, mistikinja.
• Friderik Irenej Baraga (28. junij 1797 – 19. januar 1868), misijonar, škof v mestu Marquette (zvezna država Michigan, ZDA).
• Ignacij Knoblehar (6. julij 1819 – 13. april 1858), misijonar in raziskovalec.
• Janez Frančišek Gnidovec CM (29. september 1973 – 3. februar 1939), škof v Skopju.
• Vendelin Vošnjak OFM (13. september 1861 – 18. marec 1933), doma iz Konovega pri Velenju, ki je deloval v Zagrebu.
• Andrej Majcen SDB (30. september 1904 – 30. september 1999), duhovnik in misijonar.
• Jakob Ukmar (13. julij 1878 – 2. november 1971), tržaški duhovnik, filozof, teolog in poliglot.
• Filip Terčelj, duhovnik
• Mučenci 20. stoletja (približno 50 kandidatov iz več slovenskih škofij). Večina izmed kandidatov je predstavljena v knjigi z naslovom Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.

Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili sveti Viktorin Ptujski, sveti Maksim Emonski in sveti Maksimiljan Celjski, iz srednjega veka pa sveta Ema Krška, karantanska kneginja.

 Se Slovenija, ko gre za takšne »statuse«, lahko meri z drugimi krščanskimi državami?
 Menimo, da je primerjanje z drugimi krščanskimi državami na tem področju neumestno iz več razlogov. Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka in sta se razvijala skozi različna zgodovinska obdobja. V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). V primeru, ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oziroma predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihovo beatifikacijo oz. kanonizacijo tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri.

Kaj za slovensko Cerkev in naše katoliške vernike pomeni razglasitev Lojzeta Grozdeta za blaženega mučenca?
Grozde je bil mož globoke vere in molitve. V njegovem verskem življenju sta bili pomembni odpoved in žrtev. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Živel je zavesten odnos do zakramenta evharistije, iz katere je črpal življenjsko moč, kot tudi do Božje matere Marije. Umrl je mučeniške smrti, kar je uradno priznala tudi Cerkev. Razglasitev za mučenca je za verujoče spodbuda za zvesto in reflektirano osebno življenje po veri, kot tudi potrditev, da se tudi najresnejših in najzahtevnejših preizkušenj zaradi vere ni potrebno bati. Darovanje življenja ali smrt zaradi neomajnega zaupanja v Jezusa Kristusa lahko dojamemo in razumemo samo v moči in milosti vere.

Pojma mučeništva in svetništva sta v krščanski tradiciji prisotna vse od začetka

V prvih stoletjih Cerkev upravno ni bila tako urejena, da bi za ugotavljanje mučeništva ali svetosti imela posebne postopke. V tistih časih je bil ključen glas ljudstva (vox populi – vox Dei). Ko je določen kandidat umrl zaradi pričevanja za vero v Jezusa Kristusa, je postal mučenec. Občestvo je živ spomin nanj ohranjalo po smrti. Mučeništvo v Cerkvi je bilo posebej aktualno do leta 313 (Milanski edikt), saj je bilo do tedaj krščanstvo uradno prepovedano, kristjani pa so bili preganjani. Zgodovinske in druge danosti v nekaterih okoljih drugod po svetu oz. predvsem po tradicionalno krščanski Evropi so imele za odkrivanje in priznavanje pojava svetosti več posluha in pogojev, tako da je do priznavanja kandidatov in njihove beatifikacije oz. kanonizacije tudi dejansko prišlo. Vsak blaženi, mučenec ali svetnik pozitivno vpliva na narodovo krščansko identiteto in utrjuje samozavest. Vsak svetnik za kristjana lahko predstavlja zgled, kako je mogoče osmisliti in živeti življenje po veri, so zapisali na Tiskovnem uradu SŠK.

1 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

2 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

3 Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/csaints/index.htm.

4 Francesco Bonifacio ni bil slovenskega, ampak italijanskega rodu. Doma je bil iz Pirana in je tam živel v času, ko (še) ni bilo slovenske države. Na seznam smo ga uvrstili iz tega razloga.

Št. 172/10  Ljubljana, 4. maj 2010
Vir

Vir2

http://www.wikiwand.com/sl/Seznam_slovenskih_svetnikov

Blaženi in svetniki 
Pred zadnjo prenovo postopka sta bili beatifikacija in kanonizacija praktično dva povsem drug od drugega neodvisna postopka. Novi ZCP (kan. 1403) pa niti ne omenja beatifikacije, ampak izrecno govori samo o postopku za razglašanje svetnikov. S tem je izražen nov pogled, ki beatifikacijo sprejema kot del postopka za kanonizacijo (razglasitev za svetnika). Sama beatifikacija je še nepopolna sodba in naravno teži h kanonizaciji, ki je šele dokončna papeževa sodba o tem, da je določen blaženi zares v nebesih in jo izreče v največji povezanosti s svojo karizmo nezmotnosti. Z beatifikacijo pa samo potrdi herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika in dovoli, da se lahko prične javno češčenje z določenimi omejitvami (na primer v določeni škofiji, cerkveni provinci, znotraj določenega reda, gibanja …). Po novi zakonodaji torej ni več beatifikacija nujna stopnja, ampak se lahko privede ves postopek direktno do kanonizacije. Iz pastoralnih razlogov pa sedanji papež nadaljuje razglaševanja blaženih in to celo v večjem številu kot kdajkoli prej.
dr. Marjan Turnšek
Vir

ZVELIČAN – je vsak, ki je v nebesih. BLAŽEN – je tisti ZVELIČAN katoličan, ki ga mu Cerkev prizna herojske kreposti in je njegovo svetost uradno potrdila ter dokazala vsaj z enim čudežem. SVET – je tisti ZVELIČAN, BLAŽEN katoličan, čigar svetost mora biti potrjena z enim ali več čudeži in ga papež postavi za zgled vesoljni Cerkvi z gotovostjo, da je pristen učitelj vere. Med svetniki pa ločimo še : MUČENCE (najpopolnejša stopnja svetosti), SPOZNAVALCE, CERKVENE UČITELJE.
p. Janez Sraka
Vir- Radio Vatikan

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se ‘vpišejo’ v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na ‘domačih’ blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je “rodil za nebesa” in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh ‘stopnicah’. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv ‘božji služabnik’ , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v ‘kanon’, seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med ‘velikim jubilejem’ leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med ‘starimi’ svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava ‘navadnim’ ljudem, ki morda zdijo ‘čudni’, ker so bili v svojem vsakdanjem življenju ‘drugačni’. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega “rojstva za nebesa”. Nekaj svetniških kandidatov je ‘na čakanju’. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako ‘selijo’? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike ‘preselila’ v čas ‘med letom’ (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da o svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!
Vir

Jezuiti svetniki nas jezuite spominjajo na pravega duha Družbe Jezusove in nas vabijo, da sledimo zgledu tistih, ki so dejavno odgovorili na milost poklica. Podobno vsak svetnik vabi in nagovarja vse kristjane. Drugi vatikanski koncil je poudaril pričevalno vlogo svetnikov: “Bog nam na najbolj živ način kaže svojo prisotnost in svojo podobo v življenju tistih naših sopotnikov, ki so najbolj preoblikovani v Kristusovo podobo.”

Koncil s tem razloži, da Cerkev posameznike razglasi za svetnike, ker so bili popolnoma preoblikovani v podobo Kristusa. V takšnih osebah nam Bog daje čutiti njegovo navzočnost, po njih nam govori in nas uči, kako naj nadaljujemo poslanstvo njegovega Sina.

Značilnost svetnikov je njihova svetost. V današnjem času pa smo bolj navajeni na češčenje znanih osebnosti iz filma, glasbe, športa in morda celo religioznega življenja. Ugled svetosti, ki so jo deležni svetniki pa je nekaj drugega. Tudi ljudje, ki svetnike poznajo le površno, prepoznajo v njih nekaj nenavadnega, nekaj kar se ne da primerjati z lastnostmi slavnih ljudi.

Svetniki imajo težko razložljivo, toda lahko prepoznavno jasnost. Pogled nanje razodeva drobec Božjega. V njih zaslutimo iste vrline, drže in načine ravnanja, ki jih je Bog razodel v Jezusu Kristusu, Božjem sinu, ki je postal človek. Ljudje globoke vere občudujejo svetnike, ker jih ti spominjajo na Božje obljube in njegovo navzočnost. Ljudje brez vere, ali s šibko vero, pa se včasih ob njih počutijo nelagodno, ker jih opominjajo, kakšno naj bi bilo njihovo življenje.

Svetniška jasnost je na nek način zakramentalna, saj vsak zakrament razodeva Boga. V svetnikih in po njih nam Bog “daje čutiti svojo dobroto, oživlja zanimanje, udejanja usmiljenje, da spoznati svojo moč (vendar vedno v ljubezni), in nam s svojo milostjo omogoča, da se ljudje odločamo za nove poti v življenju,” kot pravi pater Paoli Molinari, jezuit, ki je odgovoren za procese razglasitve bodočih svetnikov.

“To nas pripelje do najgloblje in pristne značilnosti v življenju svetih in s tem tudi svetih jezuitov. Bili so Jezusovi tovariši v najbolj polnem pomenu besede: ljudje, ki so se na klic Večnega Kralja (Duhovne vaje 91-98) Njemu dali popolnoma na razpolago in so s svojo globoko življenjsko odločitvijo dali prednost temu, kar je Kristus izbral zase, ko v naše odrešenje postal človek,” je dejal pater Molinari.

“Govorimo o Družbi Jezusovi, ki je začela živeti in rasti v moči Božjega klica posameznikom. Ta poklic je resničen, čeprav skrivnosten. Po njem se Gospod Jezus še vedno dotika človeškega duha, privlači ljudi k sebi in jih dela za svoje. Da odgovorijo klicu, se mu pustijo oblikovati. Takšni so z Jezusom enih misli, ene poti, enega duha, iste ljubezni v slavo Očeta, in s tem deležni Njegovega poslanstva in njegove zavzetosti za človeka, ko želijo, iščejo za druge samo dobro z darovanjem samega sebe.”

“Toda kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih.” (Fil 3.7-11)

Če bi se v naši veri osvobodili pretežno sebičnega, koristolovskega pristopa k svetnikom in bi v njih dejansko gledali vzorno utelešeno znamenje razodevajočega se Boga – Ljubezni, potem bi tudi naša vera v svetnike lahko kljubovala sodobni proti svetniški miselnosti. Ob svetnikih bi začutili takšno pozitivnost življenja, kakršno je občutil Reinhold Schneider: “Ob močni, pobožni osebnosti se lahko ranjeni, raztrgani človek spet zbere, nekako ozdravi; če se ji le tesno in z dobrohotnim srcem približa: ne tako, da postane njen suženj, marveč, da se poenoti z njeno ozdravljajočo močjo ter skuša postati trden kot ona.”

Svetniki so torej za nas znamenja in nikakor modeli. Če hočemo biti v svoji službi pristni, moramo iti svojo pot. Drugega lahko spoštujemo, se od njega učimo, toda ne smemo ga posnemati. Kar so storili veliki svetniki, nas sicer vzpodbuja, ker nam nazorno kaže veličino in svetost, toda ne pomeni za nas model, ki bi ga morali posnemati. Vsakdo nosi v sebi nekaj posebnega, enkratnega. To, kar napravi s svojimi močmi in v svoji svobodi, je lahko skromno, toda edino veljavno. Njegova naloga ni, da ponavlja že storjeno, pa četudi bi bilo zelo vzvišeno.
Vir

Views: 529

Freske iz prvih krščanskih stoletij na obokih katakomb večkrat predstavljajo Kristusa kot dobrega pastirja, okoli katerega so upodobljeni simboli letnih časov; niže v stenah so razvrščeni grobovi mučencev in tistih, ki so z nekrvavim mučeništvom junaško zvestega krščanskega življenja bili »pred svetom priče vstajenja in življenja Gospoda Jezusa Kristusa in znamenje živega Boga« (C 38). Te slike izražajo globoko misel: Kristus je središče časov; v njem se nahaja ključ, središče in cilj človeške zgodovine (CS 10, 2); on je »točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja človeške zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45, 2). Posebej je Kristus – s skrivnostmi svojega odrešilnega dela, predvsem s svojim »prehodom« (pasho) skozi temo smrti v luč poveličanega življenja pri Očetu – središče in bistvena vsebina cerkvenega ali bogoslužnega leta. Ker se s svetim bogoslužjem, predvsem z obhajanjem evharistije – ki je jedro slehernega krščanskega praznovanja – uveljavlja v človeštvu tisto odrešilno in osrečujoče gospostvo nad človeštvom, katerega si je Kristus pridobil s svojo smrtjo in zmagoslavnim vstajenjem (Rimlj 1, 4; 10, 9; Apd 2, 33 sl.), zato se bogoslužno leto imenuje tudi »Gospodovo leto«.

A to Gospodovo leto, v katerem neprestano prihajamo v življenjski stik z vstalim Kristusom in s skrivnostmi njegovega odrešilnega dela, da bi vedno bolj postajali deležni njegovega poveličanega življenja (C 48, 2), je hkrati »Leto svetnikov«. Kristusova milost ni mogla biti prazna. Ko je bil Kristus »povzdignjen z zemlje« je s skrivnostnim delovanjem Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa, začel pritegovati k sebi vse ljudi (Jan 12, 32; 7, 37-39). Nekatere je pritegnil k sebi s tako močjo in jim vtisnil tako močan in izrazit pečat svoje svetosti, da morejo s sijajem zgleda kar najbolj zveste in junaške hoje za Kristusom svetiti vsem drugim, ki so poklicani na isto pot, in jim kot posebno odlični Kristusovi udje ter izbrani božji prijatelji s svojo priprošnjo pomagati na tej poti. To so »svetniki« , njim na čelu Jezusova deviška mati, »kraljica vseh svetnikov«. V Gospodovem letu morajo imeti svoje mesto tudi godovi svetnikov, kajti: »Cerkev oznanja velikonočno skrivnost v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z njim poveličani« (B 104). Gospodovo leto mora biti tudi »leto svetnikov«, v katerem slavimo »čudovita Kristusova dela v njegovih služabnikih« (B 111, 1), da bi nas njihov zgled po Kristusu potegnil k Očetu (B 104).

Da bi z boljšim razumevanjem in z večjo koristjo mogli brati življenjepise posameznih svetnikov in kar najlepše obhajati njihove godove, naj se v uvodu v knjigo »Leto svetnikov« seznanimo z nekaterimi splošnimi vprašanji o svetnikih.
Vir

Zakaj katoličani častijo svetnike in relikvije svetnikov?
Vprašanje o češčenju svetnikov in relikvij svetnikov (katoličani uporabljajo besedo «počaščenje» samo v odnosu do Boga, v drugih primerih izpovedujejo besedo «češčenje») – se najbolj pogosto sprašujejo pripadniki protestantskih cerkva. Oni pojasnjujejo to, kot pravilo, s tem, da po prihodu Kristusa, človek ostaja globoko grešen. Martin Luter je govoril: «Etiam dum facit quod in se est, peccat mortaliter». Kaj bi človek delal, če je on smrtno grešil. Seveda je v človeku, ki prebiva v smrtnem grehu, ne more biti nobenih zaslug.
Poleg tega je v skladu s protestantsko doktrino, duša človeka ne pojavlja za nesmrtno: v trenutku smrti, umre ves človek, in ob koncu časov, bo on vstal s telesom in dušo. In ko po smrti, duša človeka ne živi, se to razume, da ni nobenega smisla več, da se moli za svetnike.
Zdaj se obrnimo na Sveto Pismo. Na primer, v Knjigo Modrosti: «Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom, in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru (Mdr 3,1-3).
Ali pa se spomnimo na Razodetje apostola Janeza: «In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih» (Raz 5,8). Tukaj govorimo o «molitvah svetih»: ob teh molitvah tudi mi prosimo, obračajoč se k priprošnji svetnikov. Molitev svetih se predpostavlja Boga kot čašo, ki je polna dišav, s posredovanjem «štirih živali in štiriindvajsetih starešin», kot se govori v Apokalipsi. In v tem dejanju, v ničemer ne zmanjšuje edinstvenega posredovanja Jezusa Kristusa, med človekom in Bogom.
«Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli? Rekel sem mu: Moj gospod, ti veš. On pa mi je rekel: to so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi» (Raz 7,13-15).
Sveti Janez je pisal Apokalipso(Razodetje) v času preganjanja od Dioklecijana, katera je sledila za preganjanjem od Nerona. In prvi bralci Razodetja so vedeli, o kom se govori.
Večkrat na Svetopisemskih straneh sam Bog kliče, da prosimo v molitvah svetnikov, to je teh, ki so pravični za nas. Vzemimo, na primer, nasledni odlomek iz Knjige Joba: «Zdaj so torej vzemite sedem juncev in sedem ovnov, pojdite k mojemu služabniku Jobu in jih darujte v žgalno daritev zase, moj služabnik Job pa naj moli za vas. Le zaradi njega vam ne bom popllačal po vaši norosti, kajtio meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job» (Job 42,8). Job tukaj nastopa kot zaščitnik, podobno kot Abraham, Mojzes, Samuel, Amos, Jeremija. Preživeli Job je prestal preizkus, ki je predstavljen tukaj, kot kazalec učinkovitosti njegove molitve.
Sklicujemo se na 2 Knjigo Makabejcev: Onija-veliki duhovnik govori o videnju «moža, okrašenega s sivimi lasmi in slavnega, obdanega s čudovitimi in izrednimi veličinami. In Onija je rekel: to je bratoljubec, ki veliko moli za narod in sveto mesto, Jeremija, Božji prerok». To je – prvi Svetopisemski dokaz vere v molitvi preminulih pravičnikov za žive.
V 44 poglavju Sirahove knjige tudi vidimo javno povabilo za proslavljati svetnike.
V Novi Zavezi Elizabeta proslavlja Devico Marijo z besedami «Blagoslovljena ti med ženami». Zakaj mi ne moremo to delati že v sami molitvi «Ave Maria»?
Molitve za svetnike, v nobeni meri, ne nadomešča edinstvenega posrednika Kristusa: oni posredujejo med nami in Njim. Ni slučajno, da se vse molitve zaključujejo z besedami: «Po Kristusu, našem Gospodu», ali: «Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojim Sinom…». Na prvi pogled, kadar mi prosimo druge v molitvi za nas, je to tudi v nasprotju z edinim posrednikom Jezusom. Toda sveti apostol Pavel, nasprotno, spodbuja kristjane, da molijo drug za drugega.
Povsem drži to, da niti apostole, niti angele, niti svetnike, ne častimo pravilno. Učitelji Katoliške Cerkve nikoli niso predpisali, da «častimo» svetnike ali relikvije svetnikov. Spodobno častimo edino Boga, in v primeru svetnikov, uporabljamo izraz «češčenje». To češčenje je bistveno drugačno od čaščenja, tudi na ravni geste. V odnosu svetih podob, se ne predpisuje priklanjanje s koleni, katero zahteva Jezus Kristus v Zakramentih. V praksi pobožnosti Katoliške Cerkve, ne obstaja takšna stvar, kot je «češčenje relikvij». Mogoče imajo nekatere obsodbe protestantov osnove na bazi nekaterih zlorab, ki so se zgodile v zgodovini Cerkve. Kar zadeva češčenja relikvij, se ta vidik nanaša na «ljudsko pobožnost» – mešanica tradicionalnih praks, ki so ustanovljene med verniki. Relikvije so častili kot znak svetnika, pri katerem človek prosi. Kretnje, povezane s češčenjem relikvij, – na primer, kot so stiki z njim, – ne izražajo odnosa do relikvij kot takšnim, in se pojavljajo kot znak češčenja samega svetnika, ki je za nas služil, predvsem za primer, da mu sledimo v veri in življenju. Kadar se obračamo k molitveni pomoči, za tega ali onega svetnika, bomo prosili za milost Boga, ki je svobodna, ta milost za nas darovana, ali pa tudi ne – v skladu z Njegovim dobrim načrtom.
Včasih pripadniki drugih veroizpovedi v svojih sodbah o Katolikih, jim pripisujejo neobstoječo terminologijo, in jim dajejo nekatere kretnje in tradicije neobstoječih pomenov. Tako je tudi s «češčenjem relikvij», ki so povezane z magičnim zaznavanjem in praznoverjem, ki nima nič opraviti s češčenjem posmrtnih ostankov svetnikov.
Zelo zanimiva je primerjava na temo češčenja svetnikov v «Rimskem katekizmu» (Katekizem Tridentinskega Koncila): «To dejstvo, da kralj prepoveduje komu-ali predstavljati monarhom in dovoliti polagati kraljevsko čast samemu sebi, ne pomeni, da je prepovedano izražati spoštovanje do svojih uradnikov». Tudi v samem Svetem Pismu, pogosto srečamo patriarhe, ki zagovarjajo češčenje edinega Boga, ki se klanjajo v znak spoštovanja monarhom ali se dvigniti k njim v molitvi. Na primer: «Jožef je bil oblastnik v tej deželi, in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli, in se priklonili pred njim z obrazom do tal» (1 Mz 42,6). Ali: «Savel se je ozrl nazaj, David pa se je pripognil z obrazom do tal, in se mu priklonil» (1 Sam 24,9).
S češčenjem svetnikov in relikvij, mi ne samo, da nismo vzeli ničesar od slave, da bi slavili Boga, ampak bi Mu dali več slave v naših srcih, kot plamen upanja in želja, da bi posnemali vrline svetnikov.
Nekateri trdijo, da molitev s priprošnjo svetnikov, sploh ni potrebna, saj Bog ne potrebuje posrednikov, saj se odziva človeku. Na ta utemeljen ugovor, je že odgovoril sveti Avguštin, ko ugotavlja, da pogosto Bog v Svetem Pismu daruje milosti, prav skozi posrednika-prositelja. Lahko navedemo primer Abimeleha, ki mu je Bog odpustil, na priprošnjo Abrahama.
Obrniti se k molitvam, in v zaščito svetnikov, ne označuje tako slabosti naše vere. Spomnimo se izpoved stotnika v Evangeliju: njegovo vero je pohvalil sam Odrešenik, čeprav je on poslal k Jezusu judovske starešine, da zaprosi za ozdravitev svojega sina.
Nauk o edinem Odrešeniku Gospodu Jezusom Kristusom, ki nas je spravil z Očetom z Svojo Krvjo, s katero nas je odrešil, je vstopil v Nebeško svetišče, in nas še vedno zagovarja, – ta nauk, v nobenem primeru, ne pride v nasprotje s češčenjem svetnikov, in z molitvenimi prošnjami k svetnikom.
Nasprotniki češčenja podob svetnikov, se predvsem nanašajo na Prvo Božjo Zapoved: «Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji, ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi» (2 Mz 20,2-5). Ta zapoved je bila dana po Mojzesu od Boga zaradi tega, da bi se izognili malikovanjem. Toda, ko je ta nevarnost minila, sam Bog zapove izdelati podobo, ko je govoril Mojzesu: «Nato je Gospod rekel Mojzesu: naredi si strupeno kačo, in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel» (4 Mz 21,8). In v Knjigi Modrosti pojasnjuje: odrešenje je prišlo, toda ne od kače, ampak od Tega, koga kača simbolizira: «Zakaj kdor se je spreobrnil, je bil rešen, toda ne zaradi tega, kar je gledal, marveč po tebi , rešitelju vseh» (Mdr 16,7). Na ta simbol, se je kasneje skliceval tudi sam Jezus: «In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin Človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v Njem večno življenje». (Jn 3,14-15).
Poleg tega, je Bog povedal Mojzesu razvrstiti podobe Kerubov na Skrinji Božje Zaveze. Kralj Salomon je prav tako postavil podobe Kerubov v Templju. In v svojem domu je tudi imel sliko, na primer, dvanajstih volov, o katerih se govori v Stari Zavezi (1 Kr 7,25).
Sveti apostol Pavel imenuje Jezusa Kristusa za «podobo nevidnega Boga» (Kol 1,15). Sam Bog je pokazal sebe v Kristusu. Krščansko češčenje podob ni v nasprotju s Prvo Zapovedjo, ki prepoveduje malikovanje. Dejansko je, «češčenje čudovitih slik, obračanje k načinu», in to tako, da «tisti, ki časti sliko, časti upodobljeno osebo na njej». Češčenje ikon in drugih upodobljenih slik – je «izražanje globokega spoštovanja», in ne češčenje, ki je primerno samo za Boga.
Vir

 

Views: 151