Imena: Maksimilijan, Maksimiljan, Maksim, Maks, Makse, Maksi, Maksimir, Maksa, Maksima, Maksimilijana, Maksimiljana, …
Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je bil zaslužen za tiste kraje. Tudi je res pretrpel mučeniško smrt, zakaj vedno so ga častili kot mučenca.
Zapiski o njegovem mučeništvu so šele iz leta 1291 in niso zgodovinsko zanesljivi. Po teh zapiskih je bil doma iz Celeie (Celja) in se rodil v prvi polovici 3. stoletja. Premožni krščanski starši so ga izročili v vzgojo duhovniku Oraniju. Ko so umrli, je Maksimilijan razdelil svoje imetje siromakom, dal sužnjem, ki so služili njegovim staršem, prostost, sam pa je postal duhovnik. Iz Celja se je preselil v noriško prestolnico Laureacum (Lorch). V tem mestu so v Donavi utopili sv. Florijana. Tu so si Maksimilijana izvolili za škofa. Papež Sikst II. je izvolitev potrdil in dodelil novemu škofu ves Norik.
Misijonska pota so ga večkrat peljala tudi na Bavarsko, kjer je zasadil križ in sezidal cerkev Matere božje tam, kjer stoji mesto Freising. Tudi v rodno Celje je šel oznanjat evangelij in tam umrl mučeniške smrti. Obglavili so ga, truplo pa so kristjani pokopali ob mestnem obzidju. Pozneje so ga prenesli v Passau, kjer njegovi zemeljski ostanki počivajo v velikem oltarju stolne cerkve.
Pri nas je češčenje sv. Maksimilijana najbolj razširjeno in priljubljeno v mariborski škofiji. Še vedno je Maksimilijan mnogim vernikom krstni patron. Škof Slomšek mu je posvetil drugi letnik svojih Drobtinic s posebno svetnikovo sliko nad celjskim mestom in s pesmijo, ki jo je sestavil Luka Jeran. Prvi njegov življenjepis pa je v našem jeziku izšel 1815. Napisal ga je profesor J. A. Zupančič.
Življenje škofa, ki je deloval in tudi pretrpel mučeniško smrt prav v naših krajih, opisuje t. i. Vita s. Maximiliani. Maksimilijan naj bi se rodil v rimski pokrajini Norik, ki je med drugim obsegala tudi precejšen del današnje Štajerske, in sicer v takratni Celeji (danes Celje). V mestu je bil tudi škofijski sedež. Starši so ga vzgajali v plemenitem krščanskem duhu, vzgajal in izobraževal pa ga je tudi duhovnik Oranius. Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki pa ga je razdal revežem, sužnje, ki so delali v njihovi hiši, pa osvobodil. Poromal je v Rim, kjer so ga posvetili v duhovnika, papež Sikst II. pa ga je zaradi njegovega zglednega življenja posvetil v škofa in poslal nazaj v domovino, v Norik oznanjat evangelij. Izročilo pravi, da se je najprej naselil kot škof v Laureacu (sedaj Lorch) na zgornjem Avstrijskem. Kot pravi duhovni oče je skrbel za kristjane v tem mestu, evangelij pa oznanjal tudi po vsej pokrajini, pot naj bi ga zanesla celo na Bavarsko. Kot potujoči škof je pridobival ljudi za krščanstvo in zgradil več cerkva. Proti koncu življenja naj bi se ustavil tudi v rodnem Celju. Tam pa ga je rimski sodnik in cesarjev namestnik Eulasius najprej nagovarjal, da bi prenehal z oznanjevanjem, se pridružil poganski veri ter v templju zažgal kadilo v čast vojnemu bogu Marsu. Ker tega ni bil pripravljen storiti in je, kljub grožnjam, ostal zvest Kristusu, ga je dal Eulasius obglaviti. Legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer se je glava mučenca dotaknila tal, začel izvirati studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Kasneje so tu verniki sezidali preprosto kapelico, mučenca pa naskrivaj pokopali ob mestnem obzidju. Nad grobom so postavili majhno cerkvico, posvečeno sv. Maksimilijanu. Legendarni življenjepis, objavljen tudi v kroniki Celjskih grofov, navaja, da naj bi 350 let po Maksimilijanovi smrti prišel na svojem misijonskem potovanju v Celje sv. Rupert, ki naj bi našel truplo mučenca in njegove ostanke raznesel na več krajev ter tam postavil cerkve njemu v čast. Relikvije so bile v 17. stoletju še izpričane, kasneje pa se je za njimi izgubila sled.
Ime: Je zloženka iz latinske besede maximus, »največji, zelo velik«, ter iz imena Aemilianus z domnevnim pomenom »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.
Rodil se je v prvi polovici 3. stol., med letoma 226 in 236 v Celju (Celeji), umrl pa: mučeništvo naj bi pretrpel leta 284 ali 305 v Celju.
Družina: Rodil se je premožnim kristjanom latinskega rodu.
Zavetnik: mesta Celje ter škofij Passau in Linz.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa v škofovskem oblačilu z mitro in pastirsko palico; pri sebi ima knjigo, meč, križ ali palmovo vejo.
Goduje: 12. oktobra.
Vir
Sveti Maksimiljan je najpogosteje upodobljen v škofovskih oblačilih. V rokah ima pastirsko palico, križ, palmovo vejo ali meč.
Rojen je bil v krščanski družini okoli leta 230. O njegovem življenju vemo zelo malo, le tisto, kar se je ohranilo iz roda v rod. Več o njegovem življenju in delovanju je na podlagi teh ustnih izročil zapisal neznani pisatelj šele okoli leta 1260.
Maksimiljan Celjski je izhajal iz bogate družine in je bil zelo plemenitega značaja. Starši so mu kmalu umrli, on pa je vse svoje premoženje razdelil ubogim in postal duhovnik.
Ko je bil posvečen v škofa, je potoval po vsem Noriku in tako je prišel tudi v rodno Celje (Celeio). Tam so ga tedanji rimski oblastniki prepričevali, naj preneha z oznanjevanjem in naj se priključi poganski veri. A Maksimiljan je ostal zvest krščanstvu, zato so ga njegovi nasprotniki dali obglaviti. Legenda pripoveduje, da naj bi na kraju, kjer je njegova glava padla na tla, začel izvirati studenec z vodo, ki je imela zdravilno moč.
Pokopan je v njemu posvečeni cerkvi v Celju. Za svojega zavetnika sta ga izbrali škofiji Passau na Bavarskem in Linz v Avstriji.
Češčenje sv. Maksimilijana se je hitro razširilo. Postal je zelo priljubljen svetnik in pogost krstni zavetnik. Bil je zelo priljubljen tudi na Slovenskem, še posebno v Mariborski škofiji. Cenil ga je tudi blaženi Anton Martin Slomšek, ki ga omenja v svojih delih.
Statistični urad Republike Slovenije poroča, da je bilo ime Maksimilijan med moškimi zelo pogosto v letih 1940–1960, kasneje pa je bilo v upadanju. Zanimivo pa je, da je njegova krajša različica Maks postala nadvse priljubljena v novejšem času, najbolj v letih 2011–2019.
Vir
Na ozemlju današnje Avstrije, sveti Maksimiliján, ki je bil škof v Lorchu.
Vir
Ko človek potuje po tej naši lepi domovini, se sprašuje: »Bog ve, kako je bilo tod pred tisoč, dva tisoč leti? Kdo je živel v teh krajih? Kakšno je bilo življenje takrat?« Na ta vprašanja odgovarja zgodovina. Ta nam pove, da so ozemlje, na katerem danes živimo Slovenci, leta 15 pred Kristusovim rojstvom osvojili Rimljani. Večji del Slovenije je spadal pod provinco ali pokrajino Norik, vzhodni predeli pa pod Panonijo. V rimski dobi so bila na naših tleh znana mesta Poetovio, Celeia, Emona, Virunum. V njih so živeli rimski vojaki, uradniki in trgovci. Že v zgodnji krščanski dobi so bili v teh mestih škofijski sedeži, ker je v njih živelo precej kristjanov.
V rimskem mestu Celei, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Njegovo življenje je na podlagi izročila, ki je šlo iz roda v rod, zapisal neznani pisatelj okoli leta 1260. Zanesljivo je dejstvo, da je Maksimilijan živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti niti letnice njegovega rojstva niti njegove mučeniške smrti. Gotovo je bilo krščanstvo ukoreninjeno v Celei že v 3. stoletju.
Po pričevanju zgoraj omenjenega življenjepisca je bil Maksimilijan rojen med letoma 226 in 236 premožnim krščanskim staršem latinskega rodu v Celei. Od staršev se je sin navzel človeške plemenitosti, ki je podlaga za versko življenje po božji milosti. Ob starših mu je prvi verski pouk nudil duhovnik Oranius. Starše je izgubil še mlad in postal je dedič bogatega imetja, katerega je razdelil med reveže, osvobodil je sužnje in poromal v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika. Bil je tako zglednega življenja, da ga je papež Sikst II. posvetil v škofa in ga poslal oznanjat evangelij v Norik. Po izročilu je svoj prvi škofovski sedež imel v Laureacu (sedanjem Lorchu od izlivu Aniže v Donavo). Svojim vernikom je bil pravi oče: lajšal je njihove telesne in duhovne stiske in tegobe. Iz Laureaca je potoval daleč naokoli.
Tako je v skrbi za Gospodov vinograd preživel dvajset let. Besedo odrešenja je prišel oznanjat tudi v svoje rojstno mesto. Rimski sodnik, nosilec cesarske oblasti, ga je nagovarjal, naj se odpove Kristusu in se pokloni državnim bogovom. Prigovarjal mu je, naj prižge kadilo v čast vojnemu bogu Marsu, toda škof Maksimilijan se za njegove besede ni zmenil. Ko ni nič dosegel zlepa, je skušal Maksimilijana omajati z grožnjami. »Vem, komu sem veroval!« je za apostolom Pavlom vztrajal junaški škof. Sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je zgodilo najverjetneje okoli 305 pod Dioklecijanovim preganjanjem.
Stara legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer je svetnikova glava padla na tla, začel izvirati studenec z zdravilno močjo. Njegovo truplo so kristjani pokopali ob mestnem obzidju na kraju, kjer je še danes cerkvica sv. Maksimilijana. Celjski grofje so tej cerkvici podelili nekaj okoliškega zemljišča.
Življenjepis sv. Maksimilijana, ki je v mariborski škofiji zelo priljubljen svetnik in krstni zavetnik mnogim vernim ljudem, je vključen tudi v Kroniko celjskih grofov neznanega avtorja. Kristjani, ki so iz Celeie bežali proti jugu, so češčenje sv. Maksimilijana zanesli v Slovensko primorje. Njegovi posmrtni ostanki so po čudni poti prišli v Passau, kjer ga častijo kot škofijskega zavetnika.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Maksimilijan, Maksim ali Maks, pa tudi Maksimilijana, Maksima in Maksa.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.