sveti Karel (Carlo) Acutis – laik

Bil je izjemen deček že od rojstva. Rodil se je v Londonu, kjer je družina bivala zaradi dela njegovih staršev. Pozneje so se preselil v Milano. Že od majhnega je izkazoval poseben odnos do Jezusa tako, da mu je, ko so šli mimo kakšne cerkve, poslal poljubček. Kmalu pa je začel svoji mami Antoniji postavljati vse bolj resna teološka vprašanja.
Ker ni bila iz verne družine in s tega področja ni imela znanja, želela pa je odgovoriti na njegova vprašanja, se je začela izobraževati. Včasih se je po nasvet ali odgovore odpravila tudi h kakšnemu duhovniku v drugo mesto.

Mali genij
Ker pa je bil Carlo mali genij, je mamo spravljal v zadrego tudi s strokovnostjo na področju računalništva. Pravi, da se je sam naučil zahtevnih strokovnih računalniških programov, s katerimi je nato pomagal sošolcem pri učenju in pri postavljanju spletne strani v župniji. Ko je bil še v osnovni šoli in mu strokovne knjige na temo programiranja, ki jih je imel, niso bile več v izziv, sta jih z mamo kupovala v knjigarni univerze.

Duhovna rast ob evharistiji
Pri sedmih letih je bil Carlo duhovno tako zrel, da je s posebnim dovoljenjem pristopil k prvemu svetemu obhajilu. Od takrat dalje je sveto mašo obiskoval vsak dan, prav tako je vsak dan prejemal tudi obhajilo. Pred mašo ali po njej je nekaj trenutkov posvetil češčenju Najsvetejšega. Zaradi mamine službe so kot družina veliko potovali. Mama Antonia še danes z nasmeškom pripoveduje, kako je morala izbirati hotele blizu cerkva, da bi lahko Carlo vsak dan obiskal sveto mašo.
Duhovnik, pri katerem se je Carlo redno tedensko spovedoval, pripoveduje, kako je iz tedna v teden duhovno in osebnostno napredoval. Njegov napredek je pripisoval vsakodnevnemu prejemanju obhajila. Globoko ga je nagovarjala njegova preprostost, dobrosrčnost in predanost evharistiji. Zaradi izjemnega verskega znanja je verouk poučeval že pri 11 letih.

Carlova zapuščina
Zadnja leta življenja je Carlo posvetil raziskovanju, zbiranju in urejanju dejstev o evharističnih čudežih. Zaradi tega sta z mamo veliko potovala in obiskovala cerkve, svetišča ali kraje čudežev – tudi tiste najbolj oddaljene.
S pomočjo računalniškega znanja je nato oblikoval spletno stran, ki je po njegovi smrti obšla svet. Tako še danes vsemu svetu sporoča, da je bila evharistija zanj hrana in smisel življenja in da je po njej možno priti v nebesa. V mnogih je njegovo delo in življenje prebudilo vero in jih spodbudilo v novo življenje.
Vir

Carlo Acutis je umrl zaradi levkemije. Kot navaja Radio Ognjišče, so na spletni strani za njegovo beatifikacijo so zapisali, da je bil občudovan in ljubljen fant. Želel si je biti »običajen« najstnik, ki je v življenju posvečal čas veliko stvarem. Urejal in ustvarjal je spletne strani, urejal filme in izdeloval računalniške programe, po prejemu prvega svetega obhajila pa se je vsak dan udeležil svete maše in veliko molil.

Bil je izjemno nadarjen za delo z računalniki, kar so mu priznavali tudi odrasli računalničarji, ki so ga označili za genija na tem področju, saj je bilo njegovo znanje na ravni strokovnjakov z univerzitetno izobrazbo.

Njegov najbolj znan podvig je bilo »zbiranje« evharističnih čudežev. Pri enajstih letih je starše prosil, da so ga začeli voziti po vseh svetih krajih, kjer so se zgodili evharistični čudeži, ki jih je priznala tudi Cerkev. Po dveh letih in pol je projekt zaključil. Uspelo mu je obiskati več kot 136 krajev evharističnih čudežev, ki jih je zbral v virtualnem muzeju. Poleg zagona spletne strani je pomagal ustvariti tudi razstavo, ki je prepotovala svet in navdihnila mnoge.

15-letni Carlo je nekoč dejal: »Vsi ljudje so rojeni kot originali, ampak veliko jih umre kot kopije.«
Vir

»Mnogi so pripravljeni čakati v neskončnih vrstah, da bi prišli na koncert ali nogometno tekmo. Ne vidim pa nobenih vrst v cerkvah, kjer je navzoč evharistični Jezus. Nad tem bi se morali zamisliti … Očitno ljudje tega še niso dojeli! Jezus je med nami navzoč telesno, tako kot je bil v času svojega zemeljskega življenja navzoč med prijatelji. Če bi se nad tem resno zamislili, ga ne bi pustili samevati v tabernaklju, kjer nas ljubeznivo čaka.«
Ime: Je po izvoru germansko, razlagajo ga iz starovisokonemške besede karl v pomenu »mož, soprog«.
Rojen: 3. maja 1991.
Kraj rojstva: London, Anglija.
Umrl: 12. oktobra 2006.
Kraj smrti: Mesto Monza, 15 km severovzhodno od Milana v Italiji.
Družina: Rodil se je kot edinec v premožni družini Andreja in Antonije, roj. Salzano. Starši so bili tradicionalno verni, a so se ob svojem sinu spreobrnili in poglobili svojo vero. Po njegovi smrti in na njegovo »posredovanje« sta se odločila, da sprejmeta v svojo družino še kakšnega otroka in rodila sta se jima dvojčka Frančiška in Mihael.
Mladost: Že kot otrok je bil nekaj posebnega, ubogljiv, dober in prijazen, radodaren do drugih in otroško pobožen. Počitnice je rad preživljal s starimi starši na morju, pri srcu mu je bil Assisi. A bil je tudi zelo prizemljen, otrok svojega časa. Rad je igral PlayStation in podobne igrice, rad se je zabaval, bil je zelo zgovoren, a vedno je pazil, da v stvareh ne bi pretiraval in da ga ne bi zasužnjile.
Hobiji: Bil je smučar, igral je saksofon, rad je gledal filme, predvsem pa je bil navdušen računalničar in ustvarjalec spletnih strani. Rad je imel živali.
Internet: S svojim računalniškim znanjem je krepko presegal vrstnike. Kot odličen programer je pomagal pri postavljanju več spletnih strani in sam oblikoval virtualni muzej s štirimi razstavami: evharistični čudeži po svetu; Marijini klici, prikazanja in svetišča po svetu; Angeli in demoni; Pekel, vice in nebesa.
Evharistija: Potem ko je pri sedmih letih prejel prvo sveto obhajilo, je bil vsak dan pri maši in obhajilu, pred ali po njej pa se je vedno pomudil tudi pri češčenju Najsvetejšega. Že kot otrok je moral vedno, kadar je šel mimo cerkve, Jezusu »poslati poljubček«.
Spoved: Spovedoval se je vsak teden, tudi manjših pomanjkljivosti, saj je bila spoved zanj milost za odstranitev vsega, kar je oviralo njegov duhovni napredek.
Molitev: V molitvi se je vsak dan še posebej rad zatekal k Mariji. Vsakodnevni molitvi rožnega venca je pridruževal številne druge pobožnosti njej na čast: osebno posvetitev, veliko sta mu pomenila Lurd in Fatima.
Vzorniki: Rad je častil svetnike, za zgled so mu bili zlasti: Frančišek Asiški, fatimski pastirčki, Dominik Savio, Tarzicij, Bernardka Lurška.
Bolezen: Na začetku oktobra 2006 je zbolel za najbolj agresivno obliko levkemije, ki velja praktično za neozdravljivo. Ob tem je izjavil: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.«
Grob: Na lastno željo so ga pokopali na pokopališču v Assisiju, leta 2018 pa prenesli v cerkev Marije Velike v Assisiju.
Zavetnik: Štejemo ga za zavetnika mladine, študentov in interneta.
Goduje: 12. oktobra.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 10. oktobra 2020 razglasil papež Frančišek.
Vir

Papež Frančišek je februarja odobril izdajo dekreta o beatifikaciji mladega Carla Acutisa, ki ga mnogi imenujejo »računalniški genij« in je gojil globoko ljubezen do Jezusa in evharistije. Zaradi pandemije je bila beatifikacija prestavljena na oktober, kot je v pogovoru za Vatican News dejal kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Spregovoril je o Carlovem življenju ter razložil, kako so določili novi datum beatifikacije.

Beatifikacija dva dni pred obletnico smrti

»Na zelo preprost način. Najprej je bil določen datum 20. april. Vemo, kako so se potem odvijale stvari zaradi epidemije in da ni mogoče, da bi v tem času potekale tako pomembne slovesnosti. Zato sva se s škofom Assisija dogovorila, da bo nov datum 10. oktober, dva dni pred obletnico Carlove smrti, umrl je namreč 12. oktobra 2006. Upamo, da bo lahko takrat pri slovesnosti prisotnih več ljudi, sicer pa bodo lahko mnogi spremljali slovesnost preko internetnega prenosa.«
Nočem iti v vice; hočem iti naravnost v nebesa

Kardinal Becciu je nato povedal, zakaj je Carlo Acutis zgled vere ne le za današnje mlade, ampak za vse: »Pretresljiva je zrelost tega fanta. Umrl je pri 15 letih in izredno dobro je poznal vero. Ko je bil še deček, se je zaljubil v evharistijo, pobožnost je gojil tudi do Marije. Bil je katehet, najstnikom je znal predati vero, ne samo preko srečanj, ampak je uporabljal tudi tehnologijo. Naredil je računalniški projekt o različnih tematikah vere, imel je spletno stran o evharističnih čudežih. Ta fant je torej živel svojo vero v polnosti. Izredno močne so tudi njegove besede v zadnjih dneh življenja. Dejal je namreč: “Vse svoje trpljenje želim podariti za Gospoda, za papeža in za Cerkev. Nočem iti v vice; hočem iti naravnost v nebesa.” To je rekel pri 15 letih! Takšne besede mladega fanta nas pretresejo in mislim, da nas vse spodbuja, naj ne vzamemo svoje vere za šalo, ampak zares.«

Okušal raj s posvečanjem drugim

Carlova ljubezen do Jezusa je spodbujala otroke, ki jih je srečeval pri verouku; prepričala je tudi hišnega pomočnika, ki se je spreobrnil in postal kristjan, ter uboge, s katerimi je preživljal čas v eni izmed milanskih karitativnih ustanov. V zgolj 15 letih življenja je tako okušal raj s tem, ko se je posvečal drugim ter želel preko novih tehnologij svetu pokazati lepoto Božje besede, okrepčilo, ki ga prinaša molitev rožnega venca ter pomen evharistije, njegove »avtoceste v nebesa«.
Beatifikacija v Assisiju

Njegova beatifikacija bo potekala v Assisiju, kjer je tudi pokopan. Tamkajšnji škof, msgr. Domenico Sorrentino, je dejal, da ta dogodek predstavlja žarek svetlobe v teh mesecih, v katerih smo se soočali s samoto in oddaljitvijo. V tem času smo mogli izkusiti najbolj pozitiven vidik interneta, tehnologije, za katero je bil Carlo posebej nadarjen. Po škofovem mnenju bo njegova beatifikacija spodbuda za vse.

Božji služabnik od leta 2018, čudež v Braziliji

Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu, umrl pa je 12. oktobra 2006 v Monzi v bližini Milana zaradi levkemije. Za Božjega služabnika je bil razglašen 5. julija 2018. Skoraj leto dni kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v Svetišče razlastitve v Assisiju. Čudež, ki je bil priznan na njegovo priprošnjo, se je zgodil v Braziliji leta 2013. Gre za otroka, ki je imel hude motnje na prebavnem aparatu, z redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo trebušne slinavke, vendar pa ni bil operiran. Družina in njena župnija so molili h Carlu, da bi bil otrok rešen.

Sreča je pogled, usmerjen k Bogu

»Res je, da te digitalni svet lahko postavi pred tveganje zapiranja vase, osamitve ali praznega užitka. A ne pozabi, da obstajajo mladi, ki so tudi v teh okoljih ustvarjalni in včasih genialni.« Tako je zapisal mladim papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Christus vivit. Sveti oče je Carla navedel kot zgled, kako zdravo uporabljati medije. Zahvaljujoč njegovemu navdušenju za računalništvo je naredil razstavo o evharističnih čudežih, ki je obkrožila ves svet in preko katere je želel drugim povedati o veselju nad konkretnim srečanjem z Jezusom. »Vsi se rodijo kot originali, vendar pa mnogi umrejo kot fotokopije,« je geslo, ki ga je Carlo rad ponavljal. Prav tako je večkrat rekel, da je »žalost pogled, usmerjen vase, medtem ko je sreča pogled, usmerjen k Bogu.« Gre za izraze močne in resnične vere, ki jo je petnajstletnik, ki je imel srce odprto za Boga, živel v polnosti svojega življenja.
Vir

Od začetka oktobra 2020 imamo v petnajstletnem računalniškem geniju Carlu Acutisu velikega zavetnika za odgovorno uporabo interneta. Mlad fant, ki je v kratkem življenju – umrl je star komaj 15 let – na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.
Carlo Acutis se je rodil 3. maja 1991 v Londonu. Starši so ga dali krstiti, a bolj iz navade kot iz prepričanja, saj so bili le tradicionalno verni. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška. S svojim zgledom ga je vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Tako je že kot otrok vabil svojo mamo v cerkev, če sta šla mimo nje, ali pa je Jezusu vsaj “poslal poljubček”.
Leta 1995 je začel hoditi v vrtec. V vrtcu je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Starša po Carlovem rojstvu namreč nista mogla imeti več otrok. Po Carlovi smrti pa je mama spet lahko rodila. Starša sta prepričana, da jima je to milost izprosil sin Carlo. V vrtcu je pokazal svojo miroljubno naravo. Zgodilo se je, da so ga sovrstniki spodbujali, naj udari nazaj, ko ga je kdo v prepiru udaril, a on se je zadržal in ni odgovoril z nasiljem.

LJUDI JE NEVSILJIVO VODIL K BOGU
Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja. Ta so bila za otroka nenavadno težka in ker mu ni znala odgovoriti, se je začela sama izobraževati. To je pomenilo njeno vrnitev k veri in Bogu.

“EVHARISTIJA JE MOJA AVTOCESTA V NEBESA”
Znan je njegov rek: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«. Pogosto je ponavljal stavek: »Če vsak dan prejemamo obhajilo, bomo odšli naravnost v nebesa.« Bil je prepričan, da prejemanje obhajila spreminja človekovo srce, saj je dejal: »Večkrat ko bomo prejeli Jezusa v obhajilu, bolj mu bomo postali podobni in že na tem svetu okušali nebesa.« Že majhen je razumel, da je človek brez Božje milosti šibak, če pa svojo nemoč združi z Bogom, je sposoben velikih dejanj. Zavedal se je resničnosti teh besed in ponavljal svetopisemske besede: »Brez Njega ne morem storiti ničesar.« V moči evharističnega kruha je služil bratom in sestram, zlasti tistim ‘na robu’, na periferijah, kakor rad pravi papež Frančišek. Dejal je: »Življenje na tem svetu nam je bilo dano zato, da bi rastli v dejavni ljubezni. Bolj ko bomo zrastli v ljubezni, bolj bomo uživali večno blaženost v Bogu.« Zato mu je bila “vsaka zapravljena minuta, minuta manj za naše posvečenje”. Na spletu lahko najdemo virtualno razstavo o evharističnih čudežih, ki jo je programiral Carlo.

V tem vidimo še eno Carlovo značilnost: ljudi je znal nevsiljivo voditi k Bogu.
Carlo je bil iz bogate družine. Kot otrok je cela poletja preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna. Čas je izkoriščal za kopanje pa tudi za sklepanje novih prijateljstev. Zato se ni čuditi, da so ga okoliški prebivalci hitro vzeli za svojega, čeprav so se čudili, da tudi na počitnicah hodi vsak dan k maši. Ni pa bil okoličanom popolna neznanka. Njegovo prababico so namreč poznali, saj je kot premožna veleposestnica naredila veliko dobrega ubogim. Torej se je Carlo imel od koga učiti … Čeprav je izhajal iz bogate družine, ni hotel biti, niti kot najstnik, oblečen po najnovejši modi, ker bi to zahtevalo preveč denarja. Raje ga je namenil potrebnim.
Leta 1997 je prestopil prag osnovne šole. Najprej je obiskoval zasebno šolo, zatem pa ga je mama zaradi bližine doma prepisala na šolo, ki so jo vodile redovnice marcelinke.

VSAK DAN PRI OBHAJILU IN PRI LJUDEH NA OBROBJIH
Njegova verska rast je bila skoraj očitna. Ta se je kazala tudi v njegovem vedenju, saj se ga spominjajo sicer kot živahnega, a tudi ubogljivega in spoštljivega otroka. Že pri sedmih letih je prejel prvo obhajilo. Na dan prejema prvega obhajila, junija 1998, je na ulici srečal živo jagnje, kar je bilo zelo neobičajno. Carlo pa je to razlagal kot Božje znamenje: Jagnje je podoba Jezusa, ki ga je tisti dan prvič prejel v srce.
Od takrat je vsak dan hodil k maši in pri njej prejel obhajilo, molil rožni venec in prebiral Sveto pismo. Vedno je pazil, da je pripravljen prejel obhajilo. Pri Carlu ni šlo za neko osladno pobožnost, ki bi ga odtujevala svetu in bližnjim. Celo njegovi starši so bili presenečeni nad občudovanjem, ki ga je vzbujal pri drugih. Ljudje, ki so se srečevali z njim, so v njem prepoznali nekaj božjega. Ob njem ljudje niso mogli ostati ravnodušni. Bil je nekakšen zaščitnik slabotnih. Najprej je izkazoval pozornost sošolcem. Vedno jim je bil pripravljen pomagati, pa najsi je šlo za pomoč pri nalogah ali pa za sodobno stisko – pomoč sošolcu, ki je doživel ločitev staršev. Sošolce je razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal male 3D risanke in stripe.
Bil je pozoren do vseh in je zato pomagal ljudem v potrebi, kot so priseljenci, invalidi, revni otroci in brezdomci. Na poti v šolo ali iz nje je rad stopal v stik z najpreprostejšimi ljudmi, s katerimi se drugi niso radi pogovarjali. Ena od teh skupin so bili vratarji in oskrbniki stavb, ki so bili večinoma priseljenci. Preprosti hišniki niso mogli verjeti, da je z njimi tako prijazen fant iz ugledne in bogate družine. To se je pokazalo ob njegovi prezgodnji smrti, ko so ga prihajali kropit ljudje, ki jih starši niso poznali, oni pa so poznali Carla po njegovi dobroti. V vsakem človeku je zmogel videti nekaj dobrega.

RAČUNALNIŠKI GENIJ JE INTERNET UPORABLJAL ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA
Napačno bi sklepali, da je Carla redno obiskovanje maše, prejemanje obhajila in molitev ‘trgalo’ od tega sveta. Ne, Carlo je bil normalen deček. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij. Ne samo, da je že kot osnovnošolec uporabljal priročnike, iz katerih so se učili študentje informatike, ampak je predvsem internet izkoriščal za oznanjevanje evangelija. Tako je izdelal več internetnih strani z versko vsebino. Zato se ne čudimo, da je nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano tega mladega računalniškega genija predlagal za zavetnika interneta. Tudi papež Frančišek je v apostolski spodbudi Christus vivit (Kristus živi) spomnil na mladega Carla, ki si je v času, v katerem je živel, prizadeval za oznanjevanje evangelija. Prav tako si računalniškega znanja ni pridobival samo zase, ampak je s pridobljenim znanjem pomagal prijateljem, sošolcem in skupinam prostovoljcev v domači župniji. Pri tem je bil zelo velikodušen in nikomur ni odrekel pomoči. Na neki način je Carlo uresničeval misel papeža Frančiška, da je treba evangeljsko oznanilo prinesti na obrobja človeške družbe in človeškega bivanja.
Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo. Poleg tega je takrat pomagal izdelati več spletnih strani za župnije in za prostovoljne ali dobrodelne organizacije.

LJUBEZNIV, A TRDEN V KRŠČANSKIH NAČELIH
Carlovih sošolcev se je dotaknila njegova samodisciplina, veselje, živahnost, velikodušnost in želja po sklepanju prijateljstev. Ne spomnijo se, da bi se kdaj razjezil, četudi je bil izzvan. Spominjajo pa se, kako se je postavil v bran invalidnemu fantu, ko so se mu posmehovali. Prav tako je oštel fante, ki so se posmehovali ženski, oblečeni v indijski sari. Ni se bal zoperstaviti ustrahovanju, ki je pogosto med najstniki. Prav tako je bil odločen pri zagovarjanju stališč Cerkve, zlasti pri spoštovanju človeškega dostojanstva in moralnih načel. Zagovarjal je stališče Cerkve, o nedotakljivosti človeškega zarodka. Nekoč so v razredu vroče razpravljali o splavu. In Carlo je edini odkrito nasprotoval uboju nerojenega otroka.

• Vsi ljudje so rojeni kot originali, a mnogi umrejo kot fotokopije.
• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

Pogumno je zagovarjal stališča Cerkve in zatrjeval: »Kdor zaničuje Cerkev, pljuva v lastno skledo!«
Carlo je bil najstnik in tudi v njem je deček zorel v fanta. Znano je, da je bil samodiscipliniran in varoval se je vsakršnega greha. Trudil se je za čistost, saj se je zavedal, da je telo svetišče Svetega Duha. Pornografijo je zavračal, ker je menil, da služi le temu, da druge ponižuje na predmet uživanja. Zanimivo, da so po njegovi smrti za postopek beatifikacije pregledali zgodovino računalnika in niso našli nič nespodobnega. Do deklet je imel spoštljiv in čist odnos. Imel je kakšno oboževalko, a tega ni izkoriščal. O njegovi normalnosti pa priča dogodek, ko ga je dekle, ki se je navezalo nanj in se je znašlo v čustveni stiski, prosilo za poljubček. Imel je razumevanje s stisko in dal ji je poljubček, a le na lice.

PREZGODNJA SMRT, A TUDI V UMIRANJU PREDAN BOGU
Svetnik pričuje s svojim življenjem, pa tudi s svojo smrtjo. To velja tudi za svetega Carla Acutisa. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel. Najprej so mislili, da gre za gripo, potem da gre za mumps. Dejansko pa je šlo za prve simptome najagresivnejše levkemije tipa M3, ki jo imajo zdravniki za neozdravljivo.
Carlo je nekaj dni pred odhodom v bolnišnico dejal: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.« Kaže, da je Carlo vedel ali vsaj slutil, da gre za resno bolezen in se je komaj petnajstleten pripravljal na odhod s tega sveta. Kako huda je bila bolezen, pove dejstvo, da je 12. oktobra umrl. V bolnišnici je bil samo nekaj dni!
Toda vrnimo se k začetku bolezni. Carlu se stanje ni izboljšalo. Težave so se vrstile. Starša sta zato poklicala otroškega zdravnika, ki ga je spremljal več let. Naročil je, naj ga odpeljejo v bolnišnico, ki je specializirana za krvne bolezni otrok in v kateri je bil on primarij. Tamkajšnji zdravniki so takoj spoznali za kako resno bolezen gre.

ZAVETNIK INTERNETA
V Carlovem življenju so se prepletali “evharistija in računalnik, češčenje Najsvetejšega in šolske knjige, rožni venec in Facebook … Zato si tega petnajstletnika zlahka predstavljam kot zavetnika spletnih kibernavtov. Kakor vrstniki je bil navezan na internet, v katerem je videl sredstvo za evangelizacijo in katehezo. Na spletu še vedno najdemo Carlovo virtualno razstavo, ki jo je programiral pri štirinajstih. Zdaj kroži po svetu in pričuje o tem, da je bila zanj evharistija ‘avtocesta za nebesa’,” je zapisal nekdanji prefekt Tajništva za komunikacijo Dario Vigano v predgovoru v Carlov življenjepis Računalniški genij v nebesih.
Da bi bil primeren za zavetnika interneta in drugih sodobnih sredstev komuniciranja priča tudi dejstvo, da je takrat, ko je ugotovil, da ga igranje Playstationa tako privlači in mu jemlje preveč časa, igranje omejil na eno uro na teden! Bil je zvest svojim besedam: »Kaj pomaga človeku, če zmaga v tisočih bitkah, ni pa sposoben premagati svojih pokvarjenih želja? Nič ti ne pomaga. Resnična bitka je tista s samim sabo.«

Starša se nista mogla sprijazniti, da so edinemu otroku šteti dnevi. Kaže, da je bil Carlo bolj pripravljen na težko novico, saj je mirno dejal: »Gospod mi je pripravil budnico!«
Potem so se dogodki izredno hitro odvijali. Carla so premestili v sobo za intenzivno nego in mu na glavo namestili nekakšno plastično čelado, ki naj bi mu olajšala dihanje, a mu je povzročala nelagodje. Ob njem sta bili mama in babica. Premestili so ga v bolnišnico v Monzi, ker je ta bolje opremljena za tako težko vrsto krvnega raka. Duhovnik mu je podelil zakrament bolniškega maziljenja.
Zdravstveno osebje in domači, ki so bili ob njem, vedo povedati, da je bil miren in da je bolečine prenašal z izredno potrpežljivostjo. Na vprašanja, kako se počuti, je odgovarjal, da dobro. »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene,« so bile njegove besede, čeprav poznavalci zatrjujejo, da tovrstni rak povzroča izredno hude bolečine. Zaradi strdka so možgani prenehali delovati 11. oktobra, dan pozneje pa se je ustavilo še komaj petnajstletno Carlovo srce.
Carla je kropila ogromna množica ljudi. Velika množica, ki so jo sestavljali tudi predstavniki priseljencev in pripadnikov drugih ver, je spremljala tudi pogrebno mašo, ki je bila bolj podobna vstajenjskemu prazniku kakor pa žalostnemu slovesu od mladega fanta. Njegovo truplo so najprej položili v družinsko grobnico, nato pa ga leta 2007 prenesli na asiško pokopališče.
Leta 2012 je milanska škofija vložila predlog za postopek Carlove beatifikacije, leta 2018 je bil razglašen za Božjega služabnika. Leto pozneje so njegovo truplo prenesli v asiško cerkev Svete Marije Velike – svetišče novega začetka. Čudež, ki so ga priznali na njegovo priprošnjo, se je zgodil v Braziliji leta 2013. Šlo je za otroka, ki je imel hude motnje na prebavnem aparatu, z redko prirojeno anatomsko nepravilnostjo trebušne slinavke, vendar pa ni bil operiran. Družina in domača župnija so molili h Carlu in otrok je ozdravel. Za beatifikacijo so Carlovo truplo oktobra 2020 prenesli v omenjeno cerkev.
Tako smo v svetem Carlu Acutisu dobili svetnika našega časa, ki naj postane mladim, tako navezanim na računalnike, in nam vsem navdih in priprošnjik v hoji za Kristusom.

OTROCI SVETNIKI
Carlo Acutis ni edini primer najstniške svetosti. V zgodovini Cerkve je bilo kar nekaj takih primerov. Sveti Tarzicij, ki je raje dal življenje, kakor da bi pustil oskruniti sveto Rešnje Telo, ko je nesel obhajilo zaprtim kristjanom. Sv. Marija Goretti in Laura Vicuña sta pretrpeli mučeniško smrt pri dvanajstih letih. Prva je branila svojo nedolžnost, drugo pa je do smrti pretepel materin ljubimec. Štirinajstleten se je rodil za nebesa sv. Dominik Savio, ki je dejal, da raje umre, kakor greši. Ne moremo mimo Alojzija Gonzage, Stanislava Kostke in pa dveh fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte, ki sta bila ob smrti stara deset, oziroma devet let. Tudi blaženi Lojze Grozde ni dočakal dvajsetega rojstnega dne, ampak je prej prelil svojo kri za Kristusa v mučeniški smrti.
Vir