sveti Egidij (Tilen) – puščavnik in opat

sveti Egidij (Tilen) - puščavnik in opat Imena: Egidij, Ilj
Zemeljsko življenje svetega Tilna naj bi se začelo okoli leta 640 v Atenah v Grčiji. Izročilo govori, da je bil bogatega in plemenitega rodu. Po zgodnji smrti pobožnih staršev Teodora in Pelagije je Tilen svoje premoženje razdal med uboge in sklenil tudi sam živeti v uboštvu in samoti. Vkrcal se je na ladjo, ki naj bi ga popeljala v Egipt, pa jih je na poti zajel vihar (ki ga je Tilen čudežno pomiril), tako da so pristali na obali južne Francije. Tilen se je umaknil v gozdnato samoto v bližini Arlesa, na levem bregu reke Ron, pozneje pa se je pomikal vedno više in globlje v gozd vse do izvira iste reke, kjer se je nato ustalil. Kljub želji po samoti in puščavništvu ga vedno večje število posnemovalcev prisili, da okoli leta 680 pozida samostan, sam pa kot opat prevzame vodstvo. Ob smrti, 1. septembra 720, so ga pokopali v samostanski cerkvi. Saint-Gilles, mesto, ki je zraslo ob samostanu in cerkvi, je bilo ves srednji vek pa tudi pozneje znamenita romarska pot. Toliko o svetem Tilnu povedo bolj ali manj zanesljiva dejstva, sicer pa je njegovo življenje zelo bogato opisano v različnih poučnih legendah.
Egidij se je, ko so ga ljudje začeli slaviti in iskati zaradi čudežev, ki so se ob njem dogajali, umaknil v skalnato, z grmovjem zaraščeno votlino. Pred njenim vhodom je izviral bister vrelec, s katerim si je gasil žejo, hranil pa se je z divjimi zelišči in koreninami. V hudi zimi mu je Bog pošiljal košuto, da ga je preživljala s svojim mlekom. Tri leta je tako mirno živel, dokler se ni zgodilo, da so košuto na lovu izsledili psi gotskega kralja Flavija (Vambo). Košuta se je zatekla v svetnikovo votlino. Ko se je to še dvakrat ponovilo, je kralj sklenil, da jo bo zasledoval do konca. Lovci so streljali za njo v votlino, puščica pa je zadela puščavnika. Tilna so našli v krvi, košuta je krotko ležala ob njegovih nogah. Kralj je prosil puščavnika odpuščanja in mu oskrbel rane, ko pa se je hotel odkupiti z bogatimi darovi, jih Tilen ni sprejel. Namesto tega je kralj na njegovo prošnjo sezidal tam velik samostan. Vanj so se zatekli menihi, ki po zgledu svetega Tilna, prvega opata, živijo po pravilih svetega Benedikta.
EgidijSredi gozdov se je nekoč izgubil mlad pastir. Ni več vedel, ne kod ne kam, ko je nenadoma zagledal pred seboj veliko košuto. Stala je ter strmela vanj z veliki očmi, potem pa se je počasi obrnila in šla v goščavo. Vleklo ga je za njo, zato ji je sledil. Pripeljala ga je pred votlino svetega Tilna. Košuta je mirno legla pred njegove noge, svetnik pa je pastirja nasitil z gozdnimi sadeži in napojil s košutinim mlekom. Potem ga je prijel za roko in popeljal v hrib, za lučaj nad votlino. Tam je slonela ob boku gore velika skala, porasla z mahom. Videti je bilo, da se skala trese, in ko je pastir nanjo položil roko, je začutil na dlani oster mraz, kakor da bi se mu tisoč igel zabodlo v meso. »Povej ljudem,« je dejal svetnik, »kar si videl in čutil. Ta skala zapira vetrove, slano in mraz. Če jo odvalim, bo planil izza nje mrzel vihar, tako mrzel, da bodo ljudem, živalim in rastlinam zmrznila srca in niti sto sonc ne bo moglo več ogreti zemlje. Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam skale ne morem zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čimbolj peša molitev, tembolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo ter ledena in vaša polja ne bodo več rodila…« Pastir se je vrnil med ljudi in jim pripovedoval – pa mu niso verjeli …
Sveti Tilen, puščavnik in opat, goduje 1. septembra
Vir

V pokrajini Nîmes [ním] (v narbonenski Galiji), sveti Egídij, po katerega imenu se je imenovalo mesto, ki je pozneje naraslo v Camargui [kamargui], kjer je ustanovil samostan in tam končal tek umrljivega življenja.
Vir

Kar nekaj svetnikov je bilo poleg svetega Frančiška Asiškega tesno povezanih z naravo in živalmi. Eden izmed teh je sveti Tilen ali Egidij, ki med drugim velja tudi za zavetnika lovcev. Živel je kot samotar v votlini, družbo mu je delala košuta. Njegovo življenje je zavito v legende in zgodbe, življenjepisci pa poročajo tudi o njegovih številnih čudežih. Na njegov grob so v srednjem veku romali številni, ki so se mu priporočali v dušnih in telesnih mukah.
Ime: Tilen izhaja iz imena Egidij, to pa iz grške besede aigis, ki v rodilniku pomeni »usnjen ščit« in »kozja koža«, torej gre v prenesenem pomenu za »ščitodržca« oz. »ščitonosca«,
Rodil se je v 7. stoletju (okoli leta 650) v Atenah v Grčiji, umrl pa 1. septembra 720 v kraju St.-Gilles v Franciji.
Družina: Po »Zlati legendi« naj bi bil bogatega in plemenitega rodu, sin atenskega kralja Teodora in kraljice Pelagije. Očitno je bil edinec, saj je po smrti staršev vse njihovo premoženje razdal ubogim.
Skupnost: Sprva je živel kot puščavnik, kasneje pa naj bi po izročilu ustanovil opatijo in jo vodil po pravilih sv. Benedikta, sam pa naj bi še naprej bival v skalni votlini.
Legenda: Legenda pripoveduje, da je Egidij živel tako svetniško, da mu je Bog poslal košuto, ki ga je vsak dan obiskovala v njegovi votlini in ga hranila s svojim mlekom.
Zavetnik: Koroške in Štajerske; Nürnberga, Osnabrücka, Braunschweiga, Toulousa, Celovca, Gradca in Edinburga; lovcev, pastirjev, konjskih trgovcev, brodolomcev, lokostrelcev, beračev, doječih mater; priprošnjik proti duševnim boleznim, proti nerodovitnosti pri ljudeh in živalih, proti suši, za dobro spoved, v zapuščenosti, za dobro letino in živino, za lepo vreme, proti ognju, streli in kugi, proti rakavim obolenjem.
Priprošnjiki Je eden izmed 14 »priprošnjikov v sili«, na katere se ljudje obračajo v različnih stiskah.
Upodobitve: Upodobljen je kot puščavnik v votlini, največkrat s košuto ob sebi. Pogosto ima v prsih puščico, včasih je s puščico zadeta tudi košuta. Vedno je oblečen v opatovsko benediktinsko obleko s pripadajočimi atributi: knjiga in palica.
Češčenje: V srednjem veku so ga zelo častili, predvsem v Franciji in v vsej srednji Evropi. Zato imamo po njem številna krajevna imena (Šentilj). Pri nas mu je posvečenih 10 župnijskih in 8 podružničnih cerkva.
Goduje: 1. septembra.
Grob: Pokopali so ga v samostanski cerkvi Saint-Gilles, kasneje pa so njegove zemeljske ostanke prenesli v baziliko Saint-Sernin v Toulousu pod Pireneji.
Božja pot: Puščavnikov grob v Saint-Gillesu je v 11. stoletju postal za Rimom in Kompostelo najbolj obiskana božja pot. Leži namreč ob pomembni romarski cesti v Santiago de Compostela in je bil nekoč zbirno mesto stotisočev romarjev.
Vir

Sveti Egidij, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je zelo češčen svetnik v Angliji, po deželah Srednje Evrope in tudi pri nas, kjer je uvrščen med pomočnike v sili. O veljavi, ki jo ima ta svetnik, ki mu pri nas pravimo Tilen ali Šent lij, na Krasu tudi Tilih (ali Tilh), pričuje dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 Št. Ilju) – po teh cerkvah se kraji imenujejo Št. Ilj ali Šentilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.
Ime Egidij (grško Aigidios = ščitodržec ali ščitonosec) priča o grškem izvoru današnjega svetnika. Po starih izročilih je bil doma iz Aten. Njegovo življenje je ovito z legendami, tako da je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Bil je bogatega rodu, toda po smrti staršev je svoje veliko premoženje prodal, izkupiček razdelil med siromake, sam pa je sklenil odpluti v Egipt, da bi se pridružil tamkajšnjim puščavnikom. Toda veter je ladjo zanesel proti zahodu in pristala je na obali južne Francije. Egidij se je umaknil v samoto na levem bregu reke Ron ter tam molil in se pokoril. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Njegove zveze z zahodnogotskim kraljem Vambo se opirajo verjetno na legendo, ki pripoveduje, da je kralj nekoč na lovu naletel na košuto in ji sledil. Košuta se je zatekla k puščavniku. Kralj je ustrelil, toda puščica je zadela puščavnika. Ko se je kralj približal, ga je Egidij opomnil, naj živali ne stori nič žalega, ker mu jo pošilja božja previdnost. Ko je kralj videl, kako Egidij svetniško živi, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom je zrasla cerkev, ob njej pa mesto, ki se po njem imenuje Saint–Gilles, južno od Nimesa. Od prastarega samostana sta se ohranila samo cerkev z romansko fasado in mogočna kripta s kamnitim sarkofagom, v katerem so nekoč počivale svetnikove kosti. Proti koncu srednjega veka so jih prenesli v opatijo St. Sernin pri Toulousu, da bi jih obvarovali pred uničenjem s strani protestantov.
Na Egidijev grob so romali verniki, ki so se svetniku priporočali v dušnih in telesnih potrebah. Božja pot je zaslovela v 11. stoletju, ko so bili med romarji tudi cerkveni in svetni dostojanstveniki. Češčenje sv. Egidija so romarji širili tudi doma. Razširjeno je zlasti v Angliji, kjer mu je posvečenih okoli 160 cerkva. Iz Nemčije se je širilo tudi k nam. Svetniku so se priporočali za dobro letino in za srečo pri živini, za lepo vreme, proti ognju, strahu in kugi; pa tudi žene, ki niso mogle zanositi, nosečnice za srečen porod in doječe matere za zdravje otrok. Tilen je bil tudi zavetnik pastirjev in beračev. Upodabljajo ga s košuto ali smo, s puščico v prsih.
V verskem listu Oznanilo je bila leta 1947 objavljena legenda, ki pripoveduje, kako je nekoč obiskal sv. Tilna pastirček. Svetnik mu je pokazal veliko skalo, ki se je tresla, izpod nje pa je mrzlo pihalo. »Ta skala zapira vetrove, slano in mraz,« mu je rekel. »Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam ne morem skale zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čim bolj peša molitev, tem bolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo in ledena, nič več ne bodo polja rodila …« Vrnil se je pastir med ljudi in pripovedoval je – pa mu niso verjeli.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.