blaženi Tarzicij de Miralcamp – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 9

sveti Ezekijel Moreno y Díaz – menih, misijonar in škof

V Monteagudu (v Navarri na Španskem), rojstvo svetega Ezekijela Moreno y Díaz, pastopolitanskega škofa v Kolumbiji iz Reda rekolektov svetega Avguština, ki je daroval delo in življenje za oznanjevanje evangelija, tako na Filipinskih otokih, kakor v Južni Ameriki. († 19. avgust 1906)
Vir

Views: 0

blaženi Benigne de Canet de Mar – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 5

sveti Ksist (Sikst) III. – papež

sveti Ksist (Sikst) III. - papežV Rimu na Tiburtinski cesti (poleg Svetega Lavrencija), pogreb svetega papeža Ksista III., ki je pomiril prepir med antiohijskim in aleksandrijskim patriarhatom. Dal je božjemu ljudstvu na Eskvilinu baziliko blažene Marije v Rimu.
Vir

Kako veliko spoštovanje in ugled je užival Sikst že kot mlad duhovnik, kaže tudi dejstvo, da je bil zelo hitro po smrti svojega predhodnika in v popolnem soglasju klera in ljudstva izvoljen za papeža. Vsi so ga spoštovali in mu zaupali. V dokaj kratkem pontifikatu je prav zaradi svojega blagega značaja in miroljubnega nastopa uspel pomiriti mnoge spore in zgladiti nesoglasja, s tem pa je utrdil in zelo povzdignil ugled rimskega škofa.
Ime: Prvotno so njegovo ime zapisovali v grški obliki Ksist in šele kasneje začeli zanj uporabljati latinsko ime Sikst, ki pomeni število »šest«.
Rodil se je na začetku 4. stoletja v Rimu, umrl pa 19. (18.?) avgusta 440, prav tako v Rimu.
Družina: O njegovi mladosti ne vemo ničesar, razen tega, da naj bi bil rojen Rimljan, njegovemu očetu pa naj bi bilo prav tako ime Ksist. Pripisujejo mu rodbinsko ime Colonna; rodbina je dala Cerkvi veliko škofov, kardinalov in svetnikov, a ta povezava ni zanesljiva.
Sodobniki: sv. Avguštin, sv. Ciril Aleksandrijski, antiohijski patriarh Janez, carigrajski patriarh Nestorij, cesar Valentinijan III., krivoverec Pelagij.
Izvolitev: Izvolili so ga 31. julija 432, na sedežu sv. Petra je ostal osem let, do svoje smrti. Bil je 44. papež po vrsti.
Predhodnik: sv. Celestin I. (422–432)
Naslednik: sv. Leon I. (440–461)
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Še kot duhovnik je v Rimu užival veliko veljavo, bil je izredno miroljuben mož, potrpežljiv in blagega značaja, dober kot kruh, a tudi trden kot skala in nepopustljiv, ko je šlo za vprašanje prave vere in zdravega nauka. Njegova posebna »ljubezen« je bila božja Mati Marija.
Dejavnost: S svojim vplivom in zaupanjem je prispeval k dokončni zmagi efeškega koncila; velikokrat je moral posredovati in miriti medsebojne napetosti med zagovorniki različnih idej (med carigrajskim in antiohijskim patriarhom, upornimi škofi v Iliriku). V samem Rimu pa je postavil ali obnovil številne cerkve: sezidal novo krstilnico v Lateranu, povečal baziliko sv. Lovrenca, baziliko sv. Petra, njegovo največje delo pa je temeljita povečava in okrasitev bazilike Marije Velike.
Dela: Ohranjena so njegova številna pisma, za nekatere spise, ki mu jih pripisujejo, pa ni izpričano, ali so res njegovi.
Upodobitve: Okrogla podoba v vrsti papežev v baziliki sv. Pavla prikazuje »značilno« podobo moža s košato belo brado in brki ter plešo v preprostem oblačilu, spominjajoč na upodobitve sv. Petra; na ostalih upodobitvah pa ima precej strog pogled in na glavi papeško krono (tiaro).
Grob: Na lastno željo so ga pokopali v baziliki sv. Lovrenca.
Goduje: 19. avgusta, prej 28. marca.
Vir

Views: 16

sveti Ludvik iz Toulousa – škof

sveti Ludvik iz Toulousa - škofPranečaku kralja svetega Ludvika po očetovi strani in svete Elizabete Ogrske po materini strani je bilo svetništvo tako rekoč položeno v zibel. Z vso spoštljivostjo in ponosom je njegova družina gojila spomin na slavna prednika, tako, da je njun zgled že kmalu pritegnil tudi mladega kraljeviča Ludvika v njem zbudil željo, da ju posnema. Rodil se je leta 1274 na dvoru svojega očeta v Provansi, skupaj z bratoma v domači hiši preživljal brezskrbno otroštvo, dokler ni bil njihov oče v vojski zajet in odpeljan v ujetništvo. Aragonski kralj je v zameno zanj zahteval vse tri njegove sinove in večje število plemenitašev. Sedem let so preživeli v ujetništvu v Barceloni; Ludvik je v tem času po bolnišnicah stregel bolnikom in pomagal revežem ter bil reden gost v frančiškanskem samostanu. Tik preden je bil izpuščen iz ujetništva, je prejel tonzuro in nižje redove; s tem se je želel popolnoma posvetiti Bogu. Oče mu je ob vrnitvi domov ponujal tri krone: gospostvo nad pokrajino Anjou, nad Neapljem in Provanso, obenem pa mu tudi že izbral za nevesto majorsko kraljično. Ludvik se je vsemu odpovedal v korist svojemu bratu, sam pa po temeljitem študiju bogoslovja postal duhovnik. Kmalu po posvečenju ga je papež imenoval za škofa v Toulousu, čeprav se je temu upiral, ker je želel uživati mir meniške celice. Gospod je njegovo željo uslišal na svoj način: še mladega, komaj triindvajset let starega, je po trdem delu in bolezni poklical k sebi. Ob njegovi smrti, pravijo, je neki redovni brat videl, kako so angeli spremljali njegovo dušo v nebesa, ter slišal glas: “Tako se zgodi tistemu, ki v čistosti služi Bogu.” Velikokrat ga upodabljajo kot mladega škofa s tremi kronami ob sebi: ena predstavlja njegovo kraljevsko, druga duhovniško, tretja pa nebeško čast.
“Majhno se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta, če pomislim na prostrana bivališča v nebesih, pripravljena duši, ki se dviga k temu, kar je nad njo. Jezus je moj delež; če imam Njega, imam vse, če Njega nimam, nimam nič.” (očetu, ko mu ponuja kraljestvo in bogato nevesto)
“Kaj je to? To je soba posvetnega vladarja, ne pa celica revnega meniha. Takoj pospravite to nečimrnost, če želite, da kot brat med brati prenočim pri vas.” (menihom, ki mu želijo ustreči z imenitno opremljeno sobo)
“Naj me svet tudi pogublja; moje veselje bo, če se znebim bremena, ki je pretežko za moja ramena. Ali ni bolje, da se od njega poslovim, kakor pa da bi pod njem obležal?” (potem, ko se je želel znebiti škofovske službe in živeti v kakšnem samostanu kot menih)
“Končno sem vendarle dokončal nevarno pot in prišel do brega, po katerem sem že dolgo hrepenel. Kmalu bom prišel do uživanja Boga, ki mi ga svet želi vzeti. Kmalu bom rešen težkega bremena, ki ga ne morem več nositi.” (svojim bližnjim, ko čuti, da se mu bliža smrt)
“Vedno sem za Bogom Mariji največ zaupal; ona mi bo tudi ob smrtni uri pomagala.”
Sveti Ludvik iz Toulousa, škof, goduje 19. avgusta
Vir

Pri Bringolesu [bringó́lu] (v Provansi, v Galiji), smrt svetega Ludvika, škofa, ki je bil nečak kralja svetega Ludvika. Bolj si je želel evangeljsko uboštvo kot slavo in časti sveta. Še mlad po letih, toda zrel po kreposti, je bil povišan na toulouški sedež. Kmalu pa je, izčrpan zaradi šibkega zdravja, pobožno umrl.
Vir

Views: 28

blaženi Hugo (Hugh) Green iz Dorchestra – duhovnik in mučenec

Blessed Hugh GreenV Dorchestru [dorčestru] (v Angliji), blaženi Hugo Green [grín], duhovnik in mučenec, ki je bil posvečen v Douai [duej]. Služil je trideset let v domovini, dokler ni bil pod kraljem Karlom I. strašno in dolgo časa z železom rezan in je tako zaslužil biti pridružen Kristusovemu trpljenju. († 1642)
Vir

Views: 0