sveti Samuel – prerok in sodnik

sveti Samuel - prerokSpomin svetega Samuela, preroka, ki je bil od Boga poklican še kot deček. Nato je deloval v Izraelu kot sodnik. Po božjem ukazu je mazilil Savla ljudstvu za kralja, toda pozneje ga je Gospod zavrgel zaradi nezvestobe. Kraljevsko maziljenje je podelil tudi Davidu, iz katerega rodu je bil rojen Kristus.
Vir

Samuel, sin Elkaná in Ane, se je rodil v odgovor na materino molitev. Kot otroka so ga dali v skrbništvo Éliju, vélikem duhovniku v tabernaklju v Šilu. Gospod je Samuela že v mladih letih poklical za preroka. Samuel je po Élijevi smrti postal velik prerok in Izraelov sodnik. V deželi je obnovil zakon, red in redno versko čaščenje.
Prva Samuelova knjiga 28:5–20 vsebuje poročilo o Samuelu, ki ga je vedeževalka iz En Dora na zahtevo kralja Savla priklicala od mrtvih. To videnje ni moglo biti od Boga, ker vedeževalka oziroma drug duhovni posrednik ne more vplivati, da bi se prerok pojavil na njen oziroma njegov ukaz.
PRVA IN DRUGA SAMUELOVA KNJIGA V nekaterih različicah Svetega pisma se Prva in Druga Samuelova knjiga pojavljata kot ena knjiga. V drugih sta dve knjigi. Knjigi obsegata približno stotridesetletno obdobje od Samuelovega rojstva do tik pred smrtjo kralja Davida.
PRVA SAMUELOVA KNJIGA Prva tri poglavja opisujejo, da je Gospod Élijevo družino preklel in kaznoval, Samuela pa poklical za vélikega duhovnika in sodnika. Poglavja od štiri do šest pripovedujejo, kako je skrinja zaveze prišla v roke Filistejcev. Poglavja od sedem do osem zapisujejo Samuelova svarila pred lažnimi bogovi in hudobnim kraljem. Poglavja od devet do petnajst opisujejo kronanje Savla za kralja in njegovo vladanje. Poglavja od šestnajst do enaintrideset pripovedujejo Davidovo zgodbo in njegovo pridobivanje moči — Samuel je mazilil Davida, ki je ubil Goljata. Savel je Davida sovražil, vendar David Savla ni hotel ubiti, čeprav je imel priložnost, da bi to storil.
DRUGA SAMUELOVA KNJIGA Knjiga vsebuje podrobnosti vladavine Davida kot Judovega kralja in nazadnje kralja vsega Izraela. Prva štiri poglavja prikazujejo dolg boj med Davidovimi privrženci, potem ko ga je Juda okronal, in Savlovimi privrženci. Poglavja od pet do deset prikazujejo, da je David postal mogočen v številnih deželah. Poglavja od enajst do dvaindvajset prikazujejo upad Davidove duhovne moči zaradi njegovega greha in uporništva znotraj njegove družine. Poglavja od dvaindvajset do štiriindvajset opisujejo Davidove poskuse, da bi z Gospodom sklenil spravo.
Vir

Views: 336

sveti Timotej iz Gaze – mučenec

V Gazi (v Palestini), sveti Timótej, mučenec, ki je bil v preganjanju cesarja Dioklecijána pod predsednikom Urbánom, po prenašanju mnogih mučil, sežgan z upočasnjenim ognjem.
Vir

Views: 22

blaženi Tarzicij de Miralcamp – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 9

sveti Ezekijel Moreno y Díaz – menih, misijonar in škof

V Monteagudu (v Navarri na Španskem), rojstvo svetega Ezekijela Moreno y Díaz, pastopolitanskega škofa v Kolumbiji iz Reda rekolektov svetega Avguština, ki je daroval delo in življenje za oznanjevanje evangelija, tako na Filipinskih otokih, kakor v Južni Ameriki. († 19. avgust 1906)
Vir

Views: 0

blaženi Benigne de Canet de Mar – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 5

sveti Ksist (Sikst) III. – papež

sveti Ksist (Sikst) III. - papežV Rimu na Tiburtinski cesti (poleg Svetega Lavrencija), pogreb svetega papeža Ksista III., ki je pomiril prepir med antiohijskim in aleksandrijskim patriarhatom. Dal je božjemu ljudstvu na Eskvilinu baziliko blažene Marije v Rimu.
Vir

Kako veliko spoštovanje in ugled je užival Sikst že kot mlad duhovnik, kaže tudi dejstvo, da je bil zelo hitro po smrti svojega predhodnika in v popolnem soglasju klera in ljudstva izvoljen za papeža. Vsi so ga spoštovali in mu zaupali. V dokaj kratkem pontifikatu je prav zaradi svojega blagega značaja in miroljubnega nastopa uspel pomiriti mnoge spore in zgladiti nesoglasja, s tem pa je utrdil in zelo povzdignil ugled rimskega škofa.
Ime: Prvotno so njegovo ime zapisovali v grški obliki Ksist in šele kasneje začeli zanj uporabljati latinsko ime Sikst, ki pomeni število »šest«.
Rodil se je na začetku 4. stoletja v Rimu, umrl pa 19. (18.?) avgusta 440, prav tako v Rimu.
Družina: O njegovi mladosti ne vemo ničesar, razen tega, da naj bi bil rojen Rimljan, njegovemu očetu pa naj bi bilo prav tako ime Ksist. Pripisujejo mu rodbinsko ime Colonna; rodbina je dala Cerkvi veliko škofov, kardinalov in svetnikov, a ta povezava ni zanesljiva.
Sodobniki: sv. Avguštin, sv. Ciril Aleksandrijski, antiohijski patriarh Janez, carigrajski patriarh Nestorij, cesar Valentinijan III., krivoverec Pelagij.
Izvolitev: Izvolili so ga 31. julija 432, na sedežu sv. Petra je ostal osem let, do svoje smrti. Bil je 44. papež po vrsti.
Predhodnik: sv. Celestin I. (422–432)
Naslednik: sv. Leon I. (440–461)
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Še kot duhovnik je v Rimu užival veliko veljavo, bil je izredno miroljuben mož, potrpežljiv in blagega značaja, dober kot kruh, a tudi trden kot skala in nepopustljiv, ko je šlo za vprašanje prave vere in zdravega nauka. Njegova posebna »ljubezen« je bila božja Mati Marija.
Dejavnost: S svojim vplivom in zaupanjem je prispeval k dokončni zmagi efeškega koncila; velikokrat je moral posredovati in miriti medsebojne napetosti med zagovorniki različnih idej (med carigrajskim in antiohijskim patriarhom, upornimi škofi v Iliriku). V samem Rimu pa je postavil ali obnovil številne cerkve: sezidal novo krstilnico v Lateranu, povečal baziliko sv. Lovrenca, baziliko sv. Petra, njegovo največje delo pa je temeljita povečava in okrasitev bazilike Marije Velike.
Dela: Ohranjena so njegova številna pisma, za nekatere spise, ki mu jih pripisujejo, pa ni izpričano, ali so res njegovi.
Upodobitve: Okrogla podoba v vrsti papežev v baziliki sv. Pavla prikazuje »značilno« podobo moža s košato belo brado in brki ter plešo v preprostem oblačilu, spominjajoč na upodobitve sv. Petra; na ostalih upodobitvah pa ima precej strog pogled in na glavi papeško krono (tiaro).
Grob: Na lastno željo so ga pokopali v baziliki sv. Lovrenca.
Goduje: 19. avgusta, prej 28. marca.
Vir

Views: 16