sveti Peter Častitljivi – opat

blaženi Peter Častitljivi - opatV samostanu Cluny [klini] (v Burgúndiji, v Galiji), blaženi Peter Častitljivi, opat, ki je vodil samostan po zapovedih prvotne discipline, sestavil je mnogo traktatov.
Vir

Dragi bratje in sestre!
Osebnost Petra Častitljivega, ki ga želim predstaviti v današnji katehezi, nas popelje v slavno opatijo Cluny. »V Clunyju ni enega samega opata, ki ne bi bil svetnik,« je trdil okrog leta 1080 papež Gregorij VII. Mednje sodi tudi Peter Častitljivi, ki v sebi združuje pomalem vse kreposti svojih predhodnikov. Peter je čudovit primer asketa, strogega s seboj in razumevajočega z drugimi. Rodil se je okrog leta 1094 v francoski pokrajini Auvergne, kot otrok vstopil v samostan Sauxillanges, kjer je postal zaobljubljeni menih in potem prior. Leta 1122 je bil izvoljen za opata v Clunyju in ostal v tej službi do smrti na božični dan leta 1156, kakor si je sam želel. Njegov življenjepisec Rudolf piše: »Ljubitelj miru je dosegel mir v božji slavi na dan miru« (Vita, I,17: PL 189,28).
Tisti, ki so ga poznali, so poveličevali njegovo gosposko blagost, vedro uravnoteženost, samoobvladovanje, načelnost, lojalnost, bistroumnost in posebno nadarjenost za posredovanje. »V sami moji naravi je,« je pisal, »da sem precej nagnjen k prizanašanju; k temu me spodbuja moja navada odpuščanja. Navajen sem prenašati in odpuščati« Bil je čutečega in ljubečega značaja in je znal povezati ljubezen do Gospoda z nežnostjo do sorodnikov, zlasti do matere, in do prijateljev. Gojil je prijateljstvo, še posebej do svojih menihov, ki so mu običajno zaupali z gotovostjo, da jih bo sprejel in razumel.

Lahko bi rekli, da je ta sveti opat zgled tudi za menihe in kristjane našega časa, zaznamovanega s podivjanim ritmom življenja, kjer niso redki prizori nestrpnosti in prekinjene komunikacije, razdori in spori. Njegovo pričevanje nas vabi, naj se naučimo povezovati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega in naj se ne utrudimo vedno znova navezovati odnose bratstva in sprave. Tako je dejansko deloval Peter Častitljivi, ki se je znašel za krmilom clunyjskega samostana v ne ravno mirnih letih zaradi raznih zunanjih in notranjih razlogov; obenem pa mu je uspelo, da je bil strog in hkrati obdarjen z globoko človeškostjo. Navado je imel reči: »Več je mogoče dobiti od človeka s tem, da ga prenašamo, kot pa s tem, da ga dražimo s pritožbami« (Ep. 172, nav. d., str. 409).

Z živim čutom za cerkev je Peter Častitljivi trdil, da morajo tisti, ki se prištevajo»med ude Kristusovega telesa,« čutiti v»globini srca«, kaj se dogaja s krščanskim ljudstvom (Ep. 164, nav. d., str. 397). In dodaja: »Ne hrani se s Kristusovim duhom, kdor ne čuti ran Kristusovega telesa,« kjerkoli že so zadane (prav tam). Poleg tega je kazal skrb tudi za tiste, ki so bili zunaj Cerkve, zlasti za jude in muslimane: da bi pospeševal poznavanje slednjih, je poskrbel za prevod Korana (ki ga je naredil Herman Koroški; op. prev.). Sodobni zgodovinar opaža s tem v zvezi: »Sredi nepopustljivosti srednjeveških ljudi – tudi največjih med njimi –, občudujemo tu vzvišen zgled uvidevnosti, do katere ga je pripeljala krščanska ljubezen« (J. Leclercq, Pietro il Venerabile, Jaca Book, 1991, str. 189). Še dva vidika krščanskega življenja sta mu bila draga, in sicer ljubezen do evharistije in pobožnost do Device Marije. O presvetem zakramentu nam je zapustil spise, ki predstavljajo »eno mojstrovin evharistične literature vseh časov« (prav tam, str. 267), o božji Materi pa je napisal razsvetljena razmišljanja, ko jo je kontempliral vedno v tesnem odnosu z Jezusom Odrešenikom in z njegovim odrešenjskim delovanjem. Zadošča, če navedemo tole njegovo vzneseno navdihnjeno besedilo: »Pozdravljena, blagoslovljena Devica, ki si pognala v beg prekletstvo. Pozdravljena, mati Najvišjega, nevesta najnežnejšega Jagnjeta. Ti si premagala kačo, ji zdrobila glavo, ko jo je iz tebe rojeni Bog uničil … Bleščeča vzhodna zvezda, ki preganjaš sence zahoda. Zarja, ki prihaja pred soncem, dan, ki ne pozna noči … Prosi Boga, ki je rojen iz tebe, naj razveže naš greh in nam po odpuščanju nakloni še milost in slavo« (Carmina,PL 189, 1018–1019).

Peter Častitljivi je gojil posebno naklonjenost književnemu ustvarjanju in imel tudi talent zanj. Zapisoval si je svoja razmišljanja, saj je bil prepričan v pomembnost uporabe peresa, ki je kot plug za »sejanje semena Besede po papirju« (Ep. 20, str. 38). Čeprav ni bil sistematični teolog, je bil velik raziskovalec božjih skrivnosti. Korenine njegove teologije se iztezajo v molitev, zlasti v bogoslužno; med Kristusovimi skrivnostmi pa mu je bila najbolj pri srcu skrivnost spremenjenja, v katerem je že nakazano vstajenje. Prav on je uvedel ta praznik v Clunyju in zanj sestavil poseben oficij, v katerem odseva tipična teološka pobožnost Petra in clunyjskega reda, ki je vsa usmerjena v zrenje Kristusovega slavnega obličja (gloriosa facies), saj v njej najde razloge za žareče veselje, ki označuje njenega duha in se širi v samostansko bogoslužje.

Dragi bratje in sestre, ta sveti menih je gotovo velik zgled meniške svetosti, ki se hrani pri izvirih benediktinskega izročila. Zanj je meniški ideal v»vztrajni pripadnosti Kristusu« (Ep. 53, nav. d., str. 161), v klavzurnem življenju, zaznamovanem z »meniško ponižnostjo« (prav tam) in delavnostjo (Ep. 77, nav. d., str. 211), kakor tudi z ozračjem tihe kontemplacije in nenehne hvale Bogu. Prva in najpomembnejša menihova zaposlitev je po mnenju Petra Clunyjskega slovesno obhajanje božje službe – »nebeško delo in od vsega najkoristnejše« (Statuta, PL 189, I, 1026) –, ki ga mora spremljati branje, meditacija, osebna molitev in spokornost, izvajana z razsodnostjo (prim. Ep. 20, nav. d., str. 40). Na ta način je vse življenje prepojeno z globoko ljubeznijo do Boga in z ljubeznijo do drugih, z ljubeznijo, ki se izrazi v iskreni odprtosti do bližnjega, v odpuščanju in v iskanju miru.

Za sklep bi lahko rekli tole: Če ta življenjski slog, združen z vsakdanjim delom predstavlja za sv. Benedikta menihov ideal, zadeva tudi vse nas in je lahko v veliki meri življenjski slog kristjana, ki hoče postati pristen Kristusov učenec in ga zaznamuje ravno vztrajna pripadnost Kristusu, ponižnost, delavnost in sposobnost za odpuščanje in mir.

Papež Benedikt XVI. o sv. Petru Častitljivem
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir

Views: 33

Božič – praznik Jezusovega rojstva

Božič - praznik Jezusovega rojstvaJezusovo rojstvo
Mt 1,18-25  Lk 2,1-21
2
1 Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. 2 To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. 3 In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 4 Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, 5 da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. 6 Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. 7 In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
Pastirji in angeli

8 V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. 9 Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. 10 Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. 11 Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. 12 To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« 13 In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
14 »Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
15 Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« 16 Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. 17 Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. 18 In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. 19 Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. 20 In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.
21 Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.
Vir

Na božični dan, 25. decembra, se spominjamo Jezusovega rojstva, ki je za veliko nočjo, praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih, največji krščanski praznik. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Na božič se spominjamo, da se je z Jezusovim vstopom v zgodovino Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Veselje, ki ga oznanja in prinaša božič, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu.
Natančnega dneva Jezusovega rojstva ne poznamo, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja dalje štejemo človeško zgodovino. Tisti, ki so določali datum Jezusovega rojstva, so izbrali datum v času, ko se dnevi ponovno začnejo daljšati. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Razlog za izbiro datuma je tudi svetopisemsko utemeljen v Kristusu kot »resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka«. Jn 1, 9

V Cerkvi so zgodaj vpeljali navado, kakršne nima noben drug praznik – trikratno obhajanje evharistije: opolnoči, ob zori in podnevi. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek dan Jezusovemu rojstvu v hlevu in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa , s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.

Srčika praznika ni le v tem, da se je spominjamo Jezusovega rojstva in prihoda na svet, ampak je praznik za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu in tako utrdi in poglobi svojo vero.
 Vir

Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.

V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Janez 3, 17  Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu.

Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete božje matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.
Vir

jasliceZ Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu.

S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

V zgodovini človeštva so nekatera rojstva zaznamovala državo ali celo imperij, tako kot npr. rojstvo Cezarja Avgusta, vendar njegovo rojstvo je odmevalo le na človeštvo njegovega časa. Medtem ko je Kristusovo rojstvo zaznamovalo vse ljudi vseh časov in vseh krajev. On je Rešenik sveta.

Katekizem nas opozarja na to dejstvo:
Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom. (št. 457);
Beseda se je učlovečila, da bi bila naš vzor svetosti. (št.459);
Beseda se je učlovečila, da bi nas napravila »deležne božje narave«. (št.460).

Ko to prebiramo, se kar zamislimo, ker je naše življenje tako revno, če ga primerjamo s Kristusovim življenjem. Vendar tudi naše življenje ima neko trascendenco, ker nam sam Bog nalaga neko poslanstvo. Zaupal nam je duše, ki jih moramo odrešiti. To so ljudje, ki jih bo Bog odrešil po naši priprošnji, naši molitvi, naši žrtvi, naši apostolski dejavnosti.

Cerkev potrebuje danes, bolj kot kdaj prej, radodarne ljudi, ki so pripravljeni darovati se za Kristusa; potrebuje ljudi, ki so pripravljeni oznanjati resnico; ljudi resnično svete, ki živijo po Kristusovem zgledu, in so navdušeni z mislijo, da bi svet spoznal Kristusa; potrebuje osvajalce, v vsem zveste Cerkvi, ki jasno vedo, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo v današnjem svetu.
Vir

Bog z nami

Nova zaveza gleda na Jezusovo rojstvo kot na čudovit dokaz Božje ljubezni do človeštva. Kristjani verujejo, da je Bog Oče poslal svojega Sina na svet, da bi živel kot človek. Matej daje npr. Jezusu ime »Emanuel«, kar pomeni »Bog z nami!« Bog je prišel v Jezusovi osebi, da bi se povezal z nami. Prišel je živet med nas, da bi delil z nami veselje in žalost ter končno trpel in umrl. Ta podoba Boga, ki vstopi v naš svet, se dokaj loči od katere koli druge. Mnogi grški filozofi so imeli za največjo krepost svojih bogov ravnodušnost, apatijo, ki dobesedno pomeni »odsotnost trpljenja«. Ti bogovi niso imeli čustev; za svet in njegovo trpljenje se niso zmenili. V nasprotju s to hladno podobo je Jezus Bog, ki je živel sredi umazanije in bolečin človeškega življenja: prišel je, da bi nas odrešil greha in nesmisla trpljenja in smrti.

»Imenoval se bo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami!« Mt 1,23

Jezus – človek

Pisec novozaveznega Pisma Hebrejcem pravi, da nas Jezus lahko popolnoma razume, ker je postal človek. Jezus ve, kaj pomeni biti človek. Živel je preprosto življenje, ustvarjal prijateljstva, fizično delal, znal se je smejati in jokati.

Na globlji ravni nam isti pisec pravi, da je Jezus razodetje Boga; pove nam nekaj o tem, kakšen je Bog. In ker je bil Jezus človek, moremo razumevati Boga s človeškimi pojmi, s pojmi, ki so nam blizu. Jezus je za nas ljudi najbolj dovršena podoba Boga. Ta podoba kaže, da nas Bog ljubi in da je pripravljen dokazati svojo ljubezen do nas tudi z dejanji prim. Heb l,1-3

Jezus je bil rojen v določenem kraju in ob določenem času v zgodovini. Njegovo rojstvo v Betlehemu in njegovo življenje v Galileji sta dokaz, da Bog ni oddaljen od naših človeških življenj. Postal je eden izmed nas: izkusil je, kakšno je življenje.

Odrešenik

Lukovo poročilo o Jezusovem rojstvu nam posreduje tudi slavospev, v katerem Marija hvali Boga, potem ko je zvedela, da bo postala mati. Marija govori o Bogu kot svojem odrešeniku, ki bo storil velike reči za svoj narod po otroku, ki ga ona pričakuje:

“Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca. Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne. Lačne je obdaril z dobrotami in bogate odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil svojega usmiljenja – kakor je obljubil našim očetom” Lk 1,51-54

Luka še dopolnjuje misel o Božji zavzetosti za svet. Jezus ni prišel samo, da bi izkusil človeško življenje, temveč da bi s svojim življenjem in smrtjo odrešil Božje ljudstvo vseh oblik suženjstva in ga osvobodil za nov način življenja. Prišel je z odrešilnim poslanstvom za vse ljudi.

Skromen začetek

Mnogi Judje so pričakovali, da bo Mesija nastopil z velikim sijajem in očitno slavo. Tako razumemo, zakaj je bil kralj Herod tako presenečen, kako naj bi se na njegovem ozemlju rodil kralj, ne da bi on za to zvedel prim. Mt 2,1-8

Toda Jezus ni prišel, da bi kot politični vladar zamenjal Heroda. Jezus je bil rojen v hlevu in ne v palači. Kot kaže njegovo skromno rojstvo, Bog ni poslal Jezusa kot kralja, ki so ga ljudje pričakovali. Judovsko ljudstvo je hotelo vojaškega vodjo, ki jih bo navdušil, ponovno zavzel Jeruzalem in izgnal Rimljane. Jezus pa je namesto tega pokazal, da je treba biti Bogu poslušen in zvest ne glede na okoliščine.

Jezus se ni nikoli dosti brigal za velike in močne, temveč za navadne ljudi, o katerih govori tudi Marijin slavospev: za uboge, lačne, zatirane, nepriljubljene. Pomenljivo je bilo, da se je rodil v preprostem okolju in da je bila njegova družina v marsičem podobna ljudem, zaradi katerih je prišel – navadnim ljudem, ki živijo preprosto življenje.
Vir

Rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa po mesu. Po preteku neštevilnih stoletij od stvarjenja sveta, ko je Bog v začetku ustvaril nebo in zemljo, in naredil človeka po svoji podobi; in tudi po mnogih stoletjih, ko je Najvišji postavil mavrico na oblakih, znamenje zaveze in miru; od preselitve Abrahama, našega očeta v veri iz Ura Kaldejcev v enaindvajsetem stoletju pred Kristusom; od odhoda Izraelskega ljudstva iz Egipta, pod vodstvom Mojzesa v trinajstem stoletju; od maziljenja Davida za kralja okoli leta tisoč; petinšestdeseti teden po Danielovi prerokbi; ob stoštiriindevetdeseti olimpijadi; leta sedemstodvainpetdesetega od ustanovitve Rima; dvainštiridesetega leta vladanja cesarja Oktaviana Avgusta; ko je bil ves svet v miru, je hotel Jezus Kristus, večni Bog, Sin večnega Očeta, s svojim najmilejšim prihodom posvetiti svet. Spočet od Svetega Duha, po devetih mesecih spočetja se rodi v Betlehemu Judeje, iz Device Marije, in je postal človek.
Vir

Bogato vsebino današnjega slovesnega praznika rojstva učlovečenega božjega Sina razglaša bogoslužje, opevajo jo srcu ljube božične pesmi, očem jo približajo jaslice. V tem sestavku se bomo omejili na podatke o nastanku praznika Kristusovega rojstva, ki jih navaja dr. Anton Strle v Letu svetnikov.
Vsekakor je bil božični praznik uveden precej kasneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na neki način povzeta celotna skrivnost odrešenja, tudi rojstva, ki pomeni začetek odrešenja. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum – to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja – so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275 in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je ‘rojstni dan nezmaganega sonca’, ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila ‘rojstni dan Kristusa’ kot resničnega ‘sonca pravice’ in kot ‘prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka”.
Dan praznika je bil dobro izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam.
V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je le-ta v primerjavi z božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 278

sveti Albert (Adam) Chmielowski – tretjerednik in slikar

sveti Albert (Adam) Chmielowski - tretjerednik in slikarAlbert, poljski apostol ubogih je bil doma iz krakovske škofije. Že v mladosti je izgubil očeta in mater ter se nato šolal na različnih zavodih. Pridružil se je celo upornikom v protiruski vstaji, kjer je bil tudi ranjen. Študiral je tudi slikarstvo in se uveljavil kot umetnik s svojim ateljejem, kjer je rad zbiral uboge in zapuščene. Ko je leta 1888 vstopil k frančiškanskim tretjerednikom, se je še bolj posvetil skrbi za uboge, skrbel za njihovo hrano, pa tudi za duhovno pomoč.
Vir

…Albert Chmielowski ali sv. Albert, po podobi katerega je nastala knjiga, je težavno življenje največjih mestnih revežev-brezdomcev spoznal v Krakovu, kamor je prišel po študiju slikarstva v Parizu, Gentu in Munchnu. Dokler ni ustanovil svoje redovne skupnosti, je skrbel za tople prostore in hrano krakovskih brezdomcev, urejal domove za prenočevanje in ustanavljal delavnice, leta 1888 pa je ustanovil kongregacijo oziroma nekakšno redovno skupnost imenovano albertinski bratje in albertinske sestre.
Vir

Albert ChmielowskiAdam Chmielowski se je rodil blizu Krakowa 20.avgusta leta 1845; plemenitim staršem Albertu in Jožefi Borzyslawski. Od staršev je prejel globoko vero, domoljubje in ljubezen do ubogih. Kot otrok je postal sirota, zato so zanj poskrbeli sorodniki. Začel je s študijem umetnosti, vendar je že leta 1863 sodeloval v uporu proti Rusom. Bil je ranjen in zajet, zato so mu brez anestezije amputirali nogo. Kasneje je odšel v Belgijo na študij gradbeništva, se prepisal v Pariz in kasneje na študij slikarstva v München.
Kot tridesetletnik se je vrnil v domovino in želel svojo umetnost in celega sebe posvetiti večji Božji slavi. Zato v njegovem ustvarjanju prevladujejo religiozne teme.
V tem času je odkril duhovno in materijalno revščino mnogih v Krakowu. Odločil se je ne samo da jim pomaga, ampak da postane njihov brat. Sivi frančiškanski habit je oblekel 25. avgusta 1887 in dobil ime Albert. Po letu dni je izrekel zaobljube po pravilih tretjega reda svetega Frančiška. Takrat je tudi utemeljil Kongregacijo bratov Tretjega reda svetega Frančiška – služabnikov revnih (Družba Albertincev). Štiri leta kasneje, leta 1891 je ustanovil tudi žensko vejo družbe, Albertinke, z namenom poskrbeti za zapuščene žene in otroke. Organiziral je zatočišča za reveže, hiše za invalide in neozdravljivo bolne, sestre pa je poslal tudi na delo v vojaške bolnišnice. Ustanavljal je tudi ljudske kuhinje za reveže, sirotišnice in vrtce za zapuščene otroke in mladino. Delil je hrano in obleko, nudil streho brezdomcem. Zdravim brezdomcem je poiskal delo in jim pomagal, da so se vrnili v življenje in družbo. Ob skrbi za telesne potrebe teh ljudi je skrbel tudi na njihove duše.
Izčrpan in utrujen je brat Albert umrl na sam Božič leta 1916 v sirotišnici, ki jo je sam ustanovil. Njegovo duhovno dediščino po mnogih državah širijo bratje in sestre njegove družbe.
Papež Janez Pavel II. je brata Alberta razglasil za blaženega 22. junija leta 1983 v Krakowu, 12. novembra 1989 pa še za svetnika.
Vir

V Krakovu (na Poljskem), sveti Albert (Adam) Chmielowski, redovnik, slaven slikar, ki se je posvetil ubogim in se je trudil jim biti v vsem dober. Ustanovil je Kongregacije bratov in sester Tretjega reda svetega Frančiška, za službo ubogim.
Vir

Views: 47

sveta Anastazija – mučenka

sveta Anastazija - mučenkaZavetnica proti boleznim glave in plučnim boleznim
Atributi: palma, meč, škarje, posoda z oljem za maziljenje
Imena: Anastazija, Asja, Asta, Nasta, Nastasija, Nastija, Nastja, Anastazij, Anastas, Anastazijan, …
Anastazija se je rodila v sredini 3. stoletja v Rimu. Po smrti krutega moža se je posvetila skrbi za kristjane po ječah. Ko so Dioklecijanovi preganjalci prijeli njenega duhovnega voditelja Krizonoga, je odšla z njim do morišča, tam pa so prijeli tudi njo. Po dolgotrajnem mučenju so jo obsodili na smrt – poslali so jo na preluknjano ladjo, a se ladja ni potopila, zato so jo v Sirmiju sežgali. Na upodobitvah so prikazovali njeno mučeniško smrt. Na bronastih vratih cerkve sv. Marka v Benetkah je upodobljena kot oranta brez atributa.
Goduje 25. decembra.
Vir

Anastazija je od zgodnjega srednjega veka spadala med najbolj češčene svetnice, saj se njeno ime omenja tudi v litanijah vseh svetnikov ter v rimskem kanonu (prva evharistična molitev). Njeno življenje in mučeništvo je sicer prepleteno z legendami, kljub temu pa ostaja zgodovinsko jedro dovolj prepoznavno.
Ime: Anastazij razlagajo iz grške besede anastasis, ki pomeni »vstajenje od mrtvih«, pravzaprav »rojen na veliko noč«.
Rodila se je sredi 3. stoletja v Rimu, umrla pa okoli leta 304 v Sirmiju, danes Sremska Mitrovica v Srbiji.
Družina: Rodila se je v bogati rimski družini. Njen oče Pretestato je bil pogan, mati, po izročilu naj bi to bila sv. Fausta, pa jo je vzgajala v krščanski veri. Poročena je bila z nekim Publiom, grobijanom, ki jo je mučil in zapiral, a je k sreči kmalu umrl.
Duhovni voditelj: Anastazija je moč za premagovanje preizkušenj v zakonu našla v svojem duhovnem voditelju sv. Krizogonu (goduje 24. novembra), ki jo je v svojih pismih spodbujal in ji dajal nasvete.
Poslanstvo: Še ko je bil njen mož živ, se je Anastazija posvečala skrbi za kristjane po ječah. Z denarjem, ki ga je podedovala, si je od jetniških paznikov kupovala dostop do ječ in skrbela za duhovno in telesno oskrbo zaprtih kristjanov.
Mučeništvo: Anastazija je na morišče v Oglej spremljala svojega duhovnega voditelja Krizogona. Tam so prijeli tudi njo in jo v Sirmiju, ki je bil takrat prestolnica Ilirika, vrgli v ječo. Po dolgotrajnem mučenju, ki ga je prestajala brez besed, jo je sodnik obsodil na smrt. Poslali so jo na preluknjano ladjo, a se ladja ni hotela potopiti, tako da so jo na koncu obsodili na smrt v ognju in jo v Sirmiju sežgali na grmadi.
Zavetnica: Priprošnjica proti boleznim glave (glavobol) in prsi, pljučnim boleznim; zavetnica mučencev, tkalcev in vdov, eksorcistov; je tudi zavetnica cenzure tiska (zato jo upodabljajo s škarjami) ter vseh tistih, ki trpijo za posledicami zastrupitev.
Upodobitve: Njeni atributi na upodobitvah so palma, meč, škarje in posoda z oljem za maziljenje. Upodabljajo tudi njeno mučeniško smrt: kako je privezana na steber na grmadi.
Grob: Posmrtne ostanke Anastazije in drugih mučencev naj bi na svojem vrtu na otoku Palmaria pokopala Apolonija, od tam pa naj bi v 5. stol. njene relikvije prenesli v Carigrad. Le-te naj bi nato v 9. stol sv. Donat prenesel v Zadar, v njej posvečeno katedralo. Njene relikvije častijo tudi v Benediktbeuernu v škofiji Augs­burg, posvečene so ji tudi bazilike v Rimu, Veroni, Raveni.
Goduje: 25. decembra, v pravoslavni Cerkvi pa 22. decembra.
Pri nas: Pri nas ji je posvečena podružnica v župniji Brestovica pri Komnu.
Vir

V Rimu, spomin svete Anastázije, mučenke v Sirmiju (v Panoniji v današnji Hrvaški), v času cesarja Dioklecijana. Zaradi izpovedi vere je bila dolgo časa v ječi, nato je bila z dvestotimi možmi in sedemstotimi ženami prepeljana na otok Palmaria. Sama je pretrpela mučeništvo v ognju, ostali pa na razne druge načine.
Vir

Na božični praznik je na koledarjih tudi ime ANASTAZIJA. Ta svetnica je bila mučenka iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v litanije vseh svetnikov. Danes godujejo naše Anastazije, Nastje, Aste.
Vir

Views: 311

sveta Evgenija Rimska – mučenka

sveta Evgenija Rimska - mučenkaV Rimu na pokopališču Apronijána, na Latinski cesti, sveta Evgénija, mučenka. V času cesarja Galijena je storila mnogo znamenj in pripeljala zbore devic h Kristusu. Pod mestnim prefektom Nicetom se je dolgo borila za Kristusa, končno pa so jo z mečem usmrtili.
Vir

Views: 38