sveti Jezusovi predniki – spomin

Spomin vseh svetih prednikov Jezusa Kristusa, sina Davida, sina Abrahama, sina Adama. Namreč spomin očetov, ki so ugajali Bogu in bili najdeni pravični in umrli v veri, ne da bi prejeli obljube, toda gledali so jih od daleč in pozdravljali, in iz katerih je bil po mesu rojen Kristus, ki je nad vse blagoslovljen Bog na veke.
Vir

Views: 36

sveta Tarsila iz Rima – devica

sveti Tarsila in Emilijana - deviciNa pokopališču v Rimu, spomin svete Tarsíle, device, katere stalno molitev, resnost življenja in edinstveno vzdržnost hvali sveti Gregor Veliki, njen nečak. Bila je sestra svete Silvije Rimske in svete Emilijane Rimske. († ok. 565)
Vir

Sveti Gregor Veliki je imel po očetovi strani tri tete, ki so vse naredile zaobljubo čistosti in se v hiši svojega očeta, senatorja Gordiana, posvetile kontemplativnemu življenju. Njihova imena so bila Tarsila, Gordiana in Emiliana. Gregor pripoveduje o njihovem življenju takole:
„Pri Tarsili in Emiliani je njuna ljubezen do Boga iz dneva v dan rasla. Na zemlji sta bile le s svojimi telesi, njune misli pa so bile skoraj vedno zatopljene v kontemplacijo večnega. Pri Gordinani pa je bilo ravno obratno. Njen um je začel hirati v sveti ljubezni in se nagibati k zemeljskim užitkom. Tarsila je sestri Emiliani pogosto govorila: „Bojim se, da Gordiana ne bo ostala trdna, saj opažam, da se rada raztresa po tujini in ne varuje svojega srca dovolj skrbno, da bi se držala zaobljube.“ Obe sestri sta si prizadevali, da bi jo z vsakodnevnim opominjanjem odvrnili od uničujoče lahkomiselnosti in jo prepričali, naj bo goreča. Dokler sta se pogovarjali, se je Gordiana pretvarjala, da je zelo resna, vendar je to še isto uro izginilo, saj se je spet prepustila raztresenosti. Družila se je z otroki sveta, stik s tistimi, ki so se umaknili iz sveta, pa ji je postajal vse bolj moteč. Neke noči je moja teta Tarsila, ki je svoje sestre prekašala z vztrajno molitvijo, strogim umirjanjem in gorečnostjo popolnega svetega življenja, videla svojega pradedka, papeža svetega Feliksa, ki ji je pokazal bivališče večne slave in jo poklical, naj pride tja. Kmalu zatem jo je zajela vročina, ki je napovedovala skorajšnjo smrt. Po običajni navadi, da se ob umirajočih, zlasti če so plemenitega rodu, zbere veliko ljudi, da bi potolažili svoje sorodnike, so moški in ženske stali okoli bolnikove postelje in med njimi je bila tudi moja mati. Nenadoma je Tarsila odprla oči in pogledala navzgor. Tedaj je zagledala Jezusa, ki se je spuščal navzdol, se silovito razburila in zaklicala okoli stoječim: „Umaknite se, umaknite se! Jezus se približuje!“ S pogledom nepremično uprtim v Odrešenika je odšla. Prostor je napolnil najslajši vonj, kar je bil znak prisotnosti Njega, ki je vir vseh sladkosti. Ko so telo umivali, kot je bilo v navadi, so na kolenih in komolcih našli žulje, velike in trde, podobne žuljem kamel. Bili so posledica njene vztrajne molitve pred Bogom, tako da je mrtvo telo kazalo sledi tega, s čimer se je nenehno ukvarjal živi duh.
Tarsila je umrla malo pred praznikom Gospodovega rojstva. Nekaj dni pozneje se je v nočnem videnju prikazala svoji sestri Emiliani in ji rekla: „Pridi, da bom, ker sem bila na praznik Gospodovega rojstva ločena od tebe, lahko praznik Teofanije (Jezusov krst) praznovala skupaj s teboj. Emiliana, ki jo je skrbelo za sestro Gordiano, je vprašala: „Če pridem k tebi sama, komu naj dam našo Gordiano?“ Tarsilin obraz se je zmračil in žalostno je odgovorila: „Pridi, najina sestra Gordiana pripada otrokom tega sveta.“ Kmalu po teh čudovitih prikaznih se je Emiliana počutila zelo slabo. Bolezen se je stopnjevala in umrla je pred praznikom Gospodovega krsta. Gordiana, potem ko je bila osvobojena sestrinega varstva, se je z vsakim dnem pustila vse bolj obvladovati zemeljskim odnosom in končno sledila nagnjenju, ki je bilo že dolgo skrito v njej. Opustila je vsak strah pred Bogom, ne meneč se za čast in sramoto, prelomila je svete zaobljube in se poročila z najemnikom svojega posestva.“
Ko je sveti Gregor to pripovedoval, je dodal: „Vidite, vse tri so se na začetku z enako gorečnostjo obrnile k Bogu, niso pa vse tri vztrajale v isti gorečnosti, kajti, kot pravi Gospod, mnogi so poklicani, le redki pa izvoljeni. To sem povedal zato, da tisti, ki so se obrnili k dobremu, ne bi sami sebi pripisovali moči za dobro ali zaupali v svoje moči. Vsakdo morda ve, kaj je danes, nihče pa ne ve, kaj bo jutri. Zato naj nihče ne uživa v dobrem, kakor da bi bil o njem že prepričan; dokler hodi v tem slabotnem telesu, ne pozna konca.“
DE

Views: 22

sveti Janez Stone – duhovnik, redovnik in mučenec

sveti Janez Stone - duhovnik in mučenecV Canterbury-ju [kentrberiju] (na Angleškem), spomin svetega Janeza Stone [stoun], duhovnika in mučenca iz Reda bratov svetega Avguština, ki se je stalno boril za katoliško vero, in je pod kraljem Henrikom VIII. na mučilu dovršil mučeništvo.
Vir

Views: 15

sveti Ivo (Yves) iz Chartresa – škof

sveti Ivo (Yves) - škofIvo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir

Imena: Ivo, Ivan, Ivanček, Ivanko, Ive, Ivek, Ivi, Ivica, Ivko, Janez, Van, Vanče, Vanček, Vanči, Vančo, Vane, Vane, Vanek, Vanja, Vanjo; Ivana, Ivanka, Vanja.
Ivo (francosko Yves) se je rodil leta 1040 v zahodni Franciji. Plemiški starši so mu omogočili široko izobrazbo, ker je bil bistrega duha.
Po šolanju v Parizu je odšel v samostan Le Bec v Normandiji. V prvi službi se je tako izkazal, da so ga poklicali v domači kraj in ga postavili za prošta v samostanu regularnih kanonikov. Že takrat je zaslovel po učenosti, modrosti in svetosti. Papež Urban II. ga je posvetil v škofa in izbral za svetovalca.
Ker je glasno ugovarjal zakonolomstvu kralja Filipa, ga je le-ta za več mesecev vrgel v ječo. Rim je po več opominih leta 1095 kralja izobčil. Isto leto sta se Ivo in papež Urban II. spet srečala na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več sklepov glede reforme Cerkve, ki jih je predlagal Ivo.
Ivo je vse poskusil, da bi kralja spravil s Cerkvijo, in je pozdravil odslovitev druge žene, kar je leta 1104 omogočilo kralju vrnitev v cerkveno občestvo. Čez tri leta je bolnega Iva prišel obiskat sam papež Paskal II., ko je šel na reformno sinodo v Troyes. Ivo je pozdravil papežev kompromis glede investiture na Angleškem. Zgodilo se je prav to, kar je Ivo ves čas priporočal v takratnem investiturnem boju: Cerkev naj svobodno izbira škofe in opate, vendar naj se o kandidatih posvetuje z dobromislečimi vladarji, ki imajo pravico, da jim ti ob prevzemu državnih fevdov obljubijo zvestobo v svetnih zadevah. Misli Iva iz Chartresa so si utirale zmagoslavno pot po Evropi in so bile zdrav temelj za spravo med papežem in cesarjem v Wormsu leta 1122 (wormški konkordat). Ivo pa tega zadnjega zadoščenja ni učakal, ker je umrl 23.decembra 1117.
Goduje 23. decembra, pri avguštincih pa 21. maja.
Že doma je bil Ivo deležen široke in temeljite izobrazbe, ki pa jo je še poglobil s šolanjem v Parizu in samostanu Le Bec v Normandiji. Po študiju teologije je bil posvečen v duhovnika in nastavljen za prošta v samostanu regularnih kanonikov v domačem kraju. Že takrat je slovel po svoji modrosti, učenosti in svetosti. Bil je eden največjih strokovnjakov v cerkvenem pravu in pospeševatelj verske obnove. Tudi zato so mu, potem ko so v Chartresu, slavnem škofijskem sedežu, odstavili škofa zaradi simonije, ponudili njegovo mesto. Zaradi nasprotovanj metropolita je šel Ivo v Capuo, kjer ga je papež Urban II. posvetil v škofa in si ga izbral za osebnega svetovalca. Kot škof je vedno znova zbujal pozornost s svojimi stališči in nastopi. Tako je kmalu zašel v težave, ko je javno obsodil razmerje med kraljem Filipom I., ki se je nezakonito ločil od svoje žene, in Bertrando Anžujsko, s katero se je nato poročil, ona pa je bila prav tako že prej poročena. Kralj ga je zato dal vreči v ječo in šele po dveh letih so ga na procesu oprostili. Rim je nato kralja izobčil, Ivo pa si je kljub temu ves čas prizadeval za njegovo spravo s Cerkvijo, kar se je na koncu tudi zgodilo. Sodeloval je na sinodi v Clermontu, kjer so razglasili prvo križarsko vojno in sprejeli več njegovih reformnih sklepov. Papež Paskal II. ga je določil za svojega legata na državni sinodi v Poitiersu leta 1100. Med visokim rimskim klerom je bil vse prej kot priljubljen, saj jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, očital jim je simonijo (kupovanje uradniških položajev). Bil je znan borec v investiturnem sporu in tudi po njegovi zaslugi je prišlo do sporazuma, po katerem je Cerkev svobodno izbirala škofe in opate, po posvetu z dobromislečimi vladarji. So pa bili ti prelati ob prevzemu državnih fevdov vladarju dolžni zvestobo v svetnih zadevah. Njegove ideje so kasneje pripeljale tudi do wormskega konkordata, sprave med papežem in cesarjem. Ob vsem tem pa je bil tudi neutrudljiv mislec, svoje študije s področja cerkvenega prava je zbral v veliki zbirki Panormia, poleg tega so ohranjena njegova števila pisma (290) in 24 obsežnih govorov.
Vir

– V Chartresu [šártru] (v Galiji), sveti Ivo, škof, ki je obnovil red kanonikov, in je mnogo naredil in pisal za slogo med cesarstvom in duhovščino in za korist Cerkve.
– V mestu Chartresu [šártru], spomin svetega Ivona, duhovnika in pričevalca. († 23. december 1115/1116)
Vir

Views: 189