V času, ko so Cerkev pretresali mnogi notranji nemiri, različne nepravilnosti, herezije in krivi nauki, sta skorajda istočasno zastavila svoje delo dva velika reformatorja: sveti Frančišek Asiški in sveti Dominik. Dominik je po posvečenju postal član regularnega stolnega kapitlja blizu domačega kraja, že kmalu pa se je v njem porodila želja, da bi med odpadniki od Cerkve in preprostim ljudstvom deloval kot misijonar. Njegovo ganljivo pridiganje je bilo podprto z osebnim zgledom: uboštvom, zatajevanjem in prekipevajočo ljubeznijo. Uspelo mu je v marsičem zajeziti kvaren vpliv krivovercev albižanov, valdežanov in katarov, čeprav se je zdelo, da so uspehi njegovega dela bolj ko ne pičli. Sredstvo, ki mu ga je v boju za zmago prave vere v videnju zaupala Marija, je bil rožni venec. Od takrat je bila ta molitev pomemben del njegove duhovnosti in vir moči za oznanjevanje.
Ime: Izhaja iz latinskega Dominicus, kar pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu«
Rodil se je leta 1170 v Caleruegi, gorski vasici blizu Burgosa v Španiji, umrl pa 6. avgusta 1221 v Bologni v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški družini Guzman očetu Feliksu (Srečku) in materi blaženi Ivani D’Aza. Bil je najmlajši od štirih otrok. Njegov najstarejši brat Anton je postal duhovnik, brata Manesa pa prav tako prištevamo k blaženim.
Ustanovitelj: Leta 1215 je v Toulousu ustanovil pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank. Pri nas so dominikanci v Petrovčah in Žalcu, nekdaj pa so imeli samostane še v Brežah, na Ptuju, v Kopru in Novem Kloštru pri Celju. Dominikanke pa so bile na Studenicah, v Velesovem, Radljah in v Kopru.
Zavetnik: Dominikancev, Bologne, Filipinov, Dominikanske republike, znanstvenikov, krojačev, proti toči, proti mrzlici, astronomov in astronomije; ljudi, ki so jih po krivem obtožili.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot pridigar. Oblečen je v dominikanski habit, na glavi ima ozek venec las (tonzuro), v rokah pa različne atribute: knjigo, lilijo, kamen, vrabca, palico, rožni venec. Nad čelom ali na prsih ima zvezdo, pogosto pa je ob njegovih nogah črno-bel pes, ki nosi v gobcu baklo. Velikokrat je upodobljen tudi z Rožnovensko Materjo božjo, kako mu izroča rožni venec.
Beatifikacija: 3. julija 1228 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika.
Goduje : 8. avgusta (prej so ga praznovali na različne datume: nekaj časa 5. in nato 4. avgusta).
»Človek, ki kroti svoje strasti, je gospodar samega sebe. Lahko jih vodi ali pa ga te zasužnjujejo. Bolje je biti kladivo, kakor pa nakovalo.«
***
Dominik je prišel v zgodovino kot eden največjih redovnih ustanoviteljev. Španec po rodu je imel pobožne starše, očeta Feliksa Guzmana in mater Ivano, ki je prišteta med blažene. Prvi učitelj mu je bil stric duhovnik. Pozneje se je učil modroslovja in bogoslovja in postal duhovnik. Pridružil se je duhovnikom, ki so živeli pri stolnici v Osmi kot kanoniki po pravilih sv. Avguština.
Na poti iz Rima s svojim škofom je videl verski propad med krivoverskimi Albižani, ki so bili veliko bolj pogani kakor kristjani, dasi so sami sebe imenovali »čiste«. V ubožni obleki in bosa sta začela s škofom oznanjati Kristusovo resnico. Pri Toulousu v Franciji sta ustanovila zavod za vzgojo duhovnikov pridigarjev in drugega za vzgojo mladine. Tamkajšnji škof si je želel, da bi mu Dominik ustanovil škofijsko družbo duhovnikov pridigarjev. Dominik je pridobil šest tovarišev in jih imenoval »brate pridigarje«. Nato se je s škofom odpravil v Rim, da bi dosegel odobritev svoje družbe. Za svoj red je Dominik sprejel pravila sv. Avguština, le nekoliko predelal jih je.
Tako se je začel dominikanski red, ki je spodrezal albižanskim zmotam korenine, dal Cerkvi in svetu številne znanstvenike, ustanovil slavna vseučilišča; najbrž noben drug red ni dal svetu toliko umetnikov kakor dominikanski. Posebej moramo omeniti še dominikanca sv. Alberta Velikega in sv. Tomaža Akvinskega. Ta učenjaka sta že nekaj desetletij za Dominikom uresničila eno izmed njegovih velikih zamisli: zbrala, pregledala, raziskala in uredila sta, kar je človeštvo pred njima spoznalo ali samo slutilo. To spoznanje sta dopolnila in obogatila ter tako postavila trdne temelje poznejši evropski znanosti.
Vir

ŽIVO DOMINIKOVO SPOROČILO

Red bratov pridigarjev – dominikancev
Cerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana (1171-1221), po rodu Španca. Svoje prve brate pridigarje je poslal leta 1217 v znamenita vseučilišča v Pariz, Oxford, Bologna in Madrid. Na prvem vrhovnem zboru, generalnem kapitlju v Bologni, leta 1220 so pod njegovim vodstvom sprejeli prva redovna pravila.
Dominikovi duhovni sinovi, bratje pridigarji, naj bi po njegovi zamisli služili resnici in jo širili med množice. Red je živel v revščini, skrbel za dušno pastirstvo, pridigal in se posvečal študiju. V 13. stoletju je opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Red pridigarjev, ki je danes razširjen po vsem svetu, je v svoji sedemstoletni zgodovini doživljal večje in manjše krize, vendar se do danes ni nikdar delil, temveč je vedno z novo močjo skušal dosledno živeti karizmo svojega ustanovitelja.
Dominik v svojih duhovnih otrocih živi in deluje v obhajanju liturgije, v molitvi in premišljevanju, v študiju in nauku človeške in božje znanosti za zveličanje duš, v oznanjevanju božje besede v pridigi in pouku, v vodenju vernikov in v skrbi za neverujoče, skratka: v hvalospevu, blagoslavljanju in pridigi (laudare, benedicere, praedicare), kot je kratko zapisano s starem grbu dominikanskega reda.
Na slovenska tla so prišli dominikanci že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Svoj samostan so imeli tudi pri Sv. Trojici v Halozah (v njem so zdaj minoriti) in v Kopru. Sestre dominikanke pa so se naselile leta 1237 v Studenicah pri Poljčanah, leta 1238 v Velesovem pri Kranju in leta 1251 v Radljah ob Dravi. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.
Zgodilo se je, da je sto petdeset let po Jožefovih reformah seme dominikanskega poklica zopet vzklilo v slovenskem fantu. Leta 1930 je stopil v dominikanski red Alojz Debeljak, rojen v Dramljah pri Celju. Dobil je redovniško ime Ljudevit. Po sorodstvenih vezeh ga je pot pripeljala v dominikanski samostan Bol na Braču (na Hvaru je imel teto.) Pater Ljudevit je imel redne stike z rojstno župnijo, in zgodilo se je, da je v letih 1951 do 1969 odšlo v dominikansko klasično gimnazijo Bol na Braču še več slovenskih fantov, največ iz Dramelj. Takšna je bila povezava s tem redom za vseh pet slovenskih dominikancev, od katerih smo štirje iz Dramelj, eden pa iz Žalca. Pater Ljudevit je umrl že pred štiriindvajsetimi leti, lahko pa rečemo, da je bil kot člen v božji previdnosti, da je red, ki je bil iztrebljen na slovenskih tleh, ponovno vzklil in začel rasti. Dominikanci delujemo v dveh župnijah, v Žalcu in Petrovčah.
Po delu na župniji se dominikanci na prvi pogled morda ne razlikujemo od ostalih duhovnikov, razen po beli redovni obleki – habitu. Saj vsi delamo za božje kraljestvo. Bratske skupnosti, v katerih si delimo delo in materialne dobrine, pa so gotovo bile nekaj novega za župljane, ko smo pred 31 leti postali njihovi duhovniki… Zavedamo se in tako tudi čutimo, da kot dominikanci v svojem oznanjevanju ne smemo nikogar izključiti. V letih, ko se pripravljamo na poslanstvo oznanjevalca evangelija, se pripravljamo v duhu redovnega ustanovitelja sv. Dominika. Gotovo je na vsakega izmed nas naredil močan vtis naš redovni ustanovitelj, ki se je noč in dan poglabljal v Boga, da bi bil v njem čim bogatejši, pri tem pa ni odtegnil misli od ljudi, ki jim je želel pomagati k zveličanju. Njegovo oznanjevanje ni bilo le togo ponavljanje ustaljenih fraz, ampak je prihajalo iz osebne poglobitve v evangelij.
Kaj je sv. Dominiku pomenila kontemplacija? Življenjepisec omenja anekdoto, da ga je neki mladenič vprašal, iz katere knjige se je vsega tega naučil. Svetnik je odgovoril, da se je več kot iz katere koli druge knjige naučil iz knjige ljubezni, to je sv. pismo, ker ona uči o vsem… Zanj je kontemplacija bila trenutek, ko je evangelij sprejemal s srcem, se zanj navdušil in ga sprejel kot zaklad, ki ga ne sme ohraniti zase. Zato je bila njegova beseda, kot pravijo življenjepisci, enostavna in vedra, hkrati pa prepričljiva.
Za dominikance je torej največji izziv zgled sv. Dominika – osebna poglobitev v božje skrivnosti in nato oznanjevanje tega, kar človek spozna kot svojo najglobljo resnico. Pri tem pa oznanjevalec spozna tudi za nujno, da se poglobi v ljudi, ki jim oznanja. Poglobi pa se zato, ker jih ljubi. Tu se dogaja podobno kot pri setvi: izbrano seme je potrebno ob primernem času vsejati v skrbno pripravljeno zemljo, potem pa potrpežljivo čakati… Skrbnost in potrpežljivost setve je ljubezen – velika ljubezen do resnice in do človeka.
Dominikanski red je od vsega začetka bil in ostal velik častilec Matere Božje in pospeševalec posebne oblike marijanske molitve, rožnega venca, ki pospešuje premišljevanje skrivnosti Jezusovega življenja. Ta molitev je sad posebne pobožnosti, ki jo je gojil sveti Dominik do Marije, kateri je tudi posvetil svoj red.
Iz dominikanskega reda izhajajo mnoga znamenita imena, med njimi trije učitelji Cerkve: sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski in sv. Katarina Sienska, mistika Henrik Suso in mojster Eckart, znameniti pridigar in čudodelnik Vincenc Ferrer, borec za pravice Indijancev Las Casas, slikar Beato Andelico in drugi. V novejšem času pa so na pridigarski red opozorili dominikanci Lacordaire, Albert Joseth Lagrange, Garigou Lagrange, Congar, Chenu, Benoit, znameniti govornik Monsabre in Schilleebechx. Iz dominikanskih vrst je izšlo več tisoč znanstvenih pisateljev. Red je tudi zaslužen za svoje delo v misijonih. Cerkvi je dal lepo število svetnikov, mučencev in blaženih, med njimi tudi štiri papeže, ki so vsi dosegli čast oltarja.

Identiteta in specifičnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve
Dominikanski red gradi svojo specifičnost na štirih značilnostih: bratstvu, demokraciji, študiju in oznanjevanju. Vse te štiri stvari bi lahko združili v eno samo besedo – prijateljstvo.
Prijateljstvo je tudi v središču Božjega življenja. Prijateljstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha je bilo glavno vodilo teologije prvih dominikancev. Celo naše življenje je zaznamovano s prijateljstvom. Naš način demokratičnega vodenja ni preprosto sprejemanje odločitev. Je administrativna struktura, ki kaže na prijateljsko obliko in spoštovanje mnenja vsakega sobrata. Študij je za nas sredstvo, da to prijateljstvo med seboj in z Bogom poglabljamo.
Skozi zgodovino dominikanskega reda smo bili soočeni s pojavom novih znanosti, novih sredstev, ki so nas vodila k dodatnemu poglobljenemu študiju in oznanjevanju Božje besede. S pojavom in razvojem psihologije je bilo treba Božjo besedo pojmovati in jo razlagati glede na dognanja te vede. Odkritje tiska je pomenilo pravo revolucijo na področju oznanjevanja. S knjigo se je razširjanje znanosti demokratiziralo. Nove znanosti in novi pristopi so povzročali rojstvo novih kultur, ki so nam zastavljale dvoje vprašanj: kako razumeti božjo besedo v luči novih kultur in kako razumeti nove kulture v luči božje besede?
Posebna značilnost našega reda je demokratičnost. Ta izraža temeljne vrednote, ki se zdijo pomembne za vso Cerkev. Najprej gre za poslušanje. Naša demokracija je zasnovana predvsem na medsebojnem poslušanju v iskanju skupnega dobra. To vključuje razpravo, katere se v Cerkvi večkrat bojimo, in konkretno pomeni, da jemljemo resno pripombe svojega sobrata ter skušamo razumno premostiti nesoglasja.

Naša demokracija vključuje tudi zaupanje. Zaupanje sobratu je bilo posebna drža svetega Dominika. Zaupal je v Boga in v svoje sobrate.
Potem ko sem na kratko orisal posebnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve, ne morem mimo vprašanja, kateri so danes glavni izzivi za razširjanje veselega oznanila. Prvi izziv je, kako oznanjati evangelij tistim, o katerih se nam zdi, da so pozabili na Boga. Živimo v obdobju, ki je nasičeno s slikami. Sredstva javnega obveščanja, reklamni oglasi, TV in računalniki nas zasipljejo s slikami in nam obljubljajo življenje, srečo, uresničenje ter izpopolnitev samega sebe.
Politiki imajo težave s svojo lastno podobo, ki jo želijo svetu prikazati vsak dan v novi obleki, treba pa je priznati, da ima tudi Cerkev težave s tem, kako se naj predstavi svetu. Mnogim se zdi dolgočasna, moralistična in na pol mrtva, a zato ne bomo iskali vsake vrste obleke, da bi čim bolje prodajali svoje izdelke. Krščanstvo s tem nima zveze. Naše upanje je Jezus Kristus. Današnji izziv za krščanstvo je, posredovati Jezusovo podobo, njegovo lepoto, njegovo življenjsko moč, njegovo rešitev.
Ob naši cestah je vse polno velikih plakatov s fotografijami raznih zvezdnikov, filmskih igralcev, nogometnih igralcev, političnih osebnosti, ki s svojim nasmeškom obljubljajo srečo. Toda to so samo maske. Med tem pa v globini samih sebe iščemo obličja s pravim nasmehom, obličja, ki nas resnično gledajo. Naši psalmi so polni teh želja, želja po Božjem obličju: “Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano!” (Ps 27, 9) Potrebno je, da mi ljudem pokažemo obličje živega Boga, ki je Jezus Kristus.
Naš drugi izziv je, da ne pozabimo na tiste ljudi, ki jih drugi pozabljajo. Živimo v globalizacijskem svetu, ki nas vedno znova prepušča stiku z mnogimi ljudmi. Nikoli še ni bilo toliko denarja vloženega v medicinske raziskave, a žal je 90% vseh investicij namenjenih za bolezni bogatih. V našem okolju je mnogo ljudi, na katere pozabljamo, ogromno je nevidne revščine in novih oblik negotovosti. Če hočemo oznanjati veselo oznanilo vsemu človeštvu, moramo opozoriti tudi na te ljudi in se jim približati.
Zadnji izziv za nas so ljudje, ki poznajo drugačno podobo Boga. Biti moramo pozorni nanje, biti moramo pripravljeni se učiti od njih v dialogu. Pogosto slišimo, da sta oznanjevanje in dialog dve različni stvari. S tem se nikakor ne moremo strinjati. Ni oznanjevanja brez dialoga. Kako naj nekomu posredujem svoje mnenje, če se z njim nisem pripravljen pogovarjati?
Če oznanjamo Kristusa, mora to priti v srca tistih, ki nas poslušajo. To jim bo pomagalo, da se bodo pridružili Cerkvi in odkrili nov pomen svojega verskega življenja. Če pa hočemo, da bo naše oznanjevanje verodostojno, se ne smemo ustrašiti nobenega mnenja. Ne smemo se bati kdaj pa kdaj tudi reči, da česa ne vemo in da na kakšno vprašanje nimamo odgovora. Predvsem pa moramo graditi odnos zaupanja s tistimi, ki delajo v medijih, si vzeti čas za novinarje, biti ponosen nanje, delati z njimi, odgovarjati na njihova vprašanja in njihove kritike.
Vprašati se moramo, kako ljudje sprejmejo oziroma razumejo naše oznanjevanje. Večkrat bi se morali postaviti v vlogo tistega, ki posluša, kajti vedno znova je bolj kot v vsebini problem v tem, kako sporočilo posredujemo, kakšen jezik pri tem uporabljamo. Zato je naša naloga kot dominikanci danes, da bomo znali prisluhniti ljudem in njihovim potrebam ter jim na primeren način posredovati evangelij odrešenja.

DOMINIKANCI V SLOVENIJI
Končno smo se dominikanci po dveh stoletjih, ko je Jožef II. ukinil samostane, zopet vrnili v Slovenijo, in sicer leta 1965. V Žalcu smo prevzeli v upravo župnijo s podružno in romarsko cerkvijo Matere božje v Petrovčah, ki je danes bazilika in župnijska cerkev. V Petrovčah smo zgradili lastno redovno hišo. Pet slovenskih dominikancev – duhovnikov živi v dveh samostojnih redovnih skupnostih v Žalcu in v Petrovčah.
Žalec in Petrovče nihata med mestom in podeželjem. Poleg domačinov je veliko število priseljencev, ki jih je pritegnila industrija, Savinjska dolina in bližina Celja. V verski tradiciji, v odnosu do Cerkve in osebni vernosti se zrcali nešteto odtenkov, od globoke in zavzete vere do velike odtujenosti od vsega verskega in cerkvenega.
Vendar dominikanci cenimo tudi majhno iskrico vere, ki jo kdo še ima. Želimo jo ohraniti in razplamteti, ne pa s togostjo zadušiti. Verujemo, da božje seme v človeku raste marsikdaj tudi počasi, vendar vztrajno. S tem računamo pri podeljevanju zakramentov, oznanjevanju v cerkvi, katehezi in tudi pri osebnem stiku z župljani.
Dominikanci ne želimo v svojem delu biti površni. Želimo samo, da današnji človek, ki je že tako zbegan in obremenjen, najde v Cerkvi veselo oznanilo o Bogu in odrešenju, ne pa dodatno breme. Nikomur ne želimo zapirati vrat v Cerkev, ampak mu jih gostoljubno odpreti, pa četudi najde v njej le začasen počitek in uteho. Vse to delamo v veri, da smo le sejalci, Bog pa daje rast.
Ker smo številčno še prešibki, (le pet nas je), da bi mogli odgovoriti na potrebe časa in ljudem posredovati smisel odrešenja po evangeliju, nagovoriti slovenskega človeka po zgledu svetega Dominika in ustanoviti svojo lastno slovensko provinco, vabimo mlade, da se nam pridružijo. Zaenkrat spadamo še pod Zagreb. Vendar pa smo leta 1995 že dobili svoj lastni Slovenski dominikanski vikariat, kar govori za našo večjo samostojnost.
V iskreni želji, da bi s prihodom novih članov dominikanski red mogel v bodočnosti bolj intenzivno zaživeti tudi na slovenskih tleh in z uspehom razvijati sebi lastno dejavnost, smo z veseljem pripravljeni sprejeti medse mlade fante, ki bi podaritev svojega življenja Bogu in Cerkvi hoteli uresničiti z življenjem Dominikove karizme v njegovem redu.
Vir

Dragi bratje in sestre!
Prejšnji teden sem predstavil sijajni lik Frančiška Asiškega, danes pa bi vam rad spregovoril še o enem svetniku, ki je v isti dobi temeljito prispeval k prenovi Cerkve svojega časa. Gre za sv. Dominika, ustanovitelja reda pridigarjev, znanih tudi kot bratje dominikanci.
Njegov naslednik pri vodstvu reda bl. Jordan Saški nam nudi popoln portret sv. Dominika v besedilu znamenite molitve: »Vžgan od gorečnosti za Boga in v nadnaravnem plamenu si se v svoji brezmejni ljubezni in silovitem žaru duha z zaobljubo večnega uboštva ves posvetil za apostolsko pokorščino in evangeljsko oznanjevanje.« Prav to je temeljna poteza Dominikovega pričevanja, ki je tu poudarjena: vedno je govoril z Bogom in o Bogu. V življenju svetnikov gresta ljubezen do Boga in do bližnjega ter iskanje božje slave in odrešenja duš vedno z roko v roki.

Kariera in oblast kot služenje
Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja.
Ko je bil posvečen v duhovnika, so ga izbrali za kanonika kapitlja pri stolnici v njegovi rojstni škofiji Osmi. Čeprav bi to imenovanje zanj lahko predstavljalo nekakšen razlog za dvig ugleda v Cerkvi in družbi, pa si ga sam ni razlagal kot osebni privilegij niti kot začetek sijajne cerkvene kariere, ampak kot služenje, ki ga mora opravljati predano in ponižno. Mar ni skušnjava po karieri in oblasti skušnjava, pred katero niso imuni niti tisti, ki imajo vlogo vodenja in vladanja v Cerkvi? To sem omenil pred nekaj meseci pri posvečenju nekaj škofov: »Ne iščimo oblasti, ugleda in občudovanja sami zase. Vedimo, kako stanje v civilni družbi in neredko celo v Cerkvi trpi zaradi mnogih, ki jim je bila podeljena odgovornost, pa delajo zase in ne za skupnost« (Homilija. Papeška kapela; ob posvečenju petih škofov, 12. septembra 2009).

Misijonski ogenj
Osemski škof Diego, pravi goreči pastir, je kmalu opazil Dominikove duhovne sposobnosti in si ga je hotel pridobiti za sodelavca. Skupaj sta se napotila v severno Evropo, da bi opravila diplomatsko misijo, ki jima jo je zaupal kastiljski kralj. Na potovanju je Dominik opazil dva velika izziva za Cerkev tistega časa: obstoj še ne evangeliziranih ljudstev na severnih mejah evropske celine in versko razdrobljenost, ki je slabila krščansko življenja na jugu Francije, kjer je nekaj krivoverskih skupin povzročalo nemir in oddaljevanje od resnice vere. Misijonsko delovanje med tistimi, ki še ne poznajo luči evangelija, in delo ponovne evangelizacije krščanskih skupnosti si je Dominik zastavil za apostolski cilj. Prav papež, h kateremu sta se škof Diego in Dominik zatekla po nasvet, je slednjega zaprosil, naj se posveti pridiganju albižanom, krivoverski skupini, ki je sprejemala dualističen pogled na svet; to je vero v dve enakovredni stvariteljski počeli, Dobro in Zlo. Ta skupina je potemtakem prezirala snov, češ da izhaja iz zlega počela; zato so zavračali tudi poroko, zanikali so celo Kristusovo učlovečenje, zakramente, v katerih se nas Gospod »dotika« s snovjo, in telesno vstajenje. Albižani so cenili strogo življenje v uboštvu – v tem pogledu so bili zelo zgledni – in so kritizirali bogastvo duhovščine tistega časa.
Dominik je navdušeno sprejel to poslanstvo, ki ga je opravljal prav z zgledom svojega ubogega in strogega življenja, z evangeljskim oznanjevanjem in javnimi razpravami. Temu poslanstvu širjenja veselega oznanila je posvetil ves preostanek življenja. Njegovi sinovi pa naj bi uresničili še druge sanje sv. Dominika: misijonad gentes, to je med tistimi, ki še niso poznali Jezusa, in misijon med tistimi, ki so živeli po mestih, zlasti univerzitetnih, kjer so bile nove intelektualne težnje že izziv za vero izobraženih.
Ta veliki svetnik nas opominja, da mora v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj, ki nenehno spodbuja k prinašanju prvega oznanila evangelija, in kjer je potrebno, k novi evangelizaciji: Kristus je dejansko najdragocenejša dobrina in ljudje vsakega časa in vseh krajev jo imajo pravico spoznati in ljubiti! Prav v tolažbo je videti, kako je tudi danes v Cerkvi mnogo takih – pastirjev in vernih laikov, članov starih redov in novih cerkvenih gibanj –, ki z veseljem posvetijo svoje življenje temu najvišjemu idealu: oznanjati evangelij in pričevati zanj.

Uboštveni red
Dominiku Guzmanu so se pozneje pridružili še drugi možje, ki jih je privlačilo isto hrepenenje. Tako se je postopno od začetkov v Toulousu začel oblikovati red pridigarjev. Dominik je v popolni pokorščini napotkom papežev svojega časa Inocenca III. in Honorija III. sprejel starodavno Vodilo sv. Avguština in ga prilagodil zahtevam apostolskega življenja. Te so njega in njegove tovariše pošiljale oznanjevat tako, da so hodili iz kraja v kraj in se potem vračali v svoje samostane, ki so bili kraji študija, molitve in skupnega življenja. Na poseben način je Dominik hotel poudariti dve vrednoti, ki se jima ni smel odreči, če je hotel, da bi bilo poslanstvo evangelizacije uspešno: skupno življenje v uboštvu in študij.
Predvsem so se Dominik in bratje pridigarji predstavili kot uboštveni red, to je brez obsežnih posestev, ki bi jih bilo treba upravljati. To jih je naredilo bolj odprte za študij in popotno pridiganje in je bilo konkretno pričevanje za ljudi. Notranje vodstvo dominikanskih samostanov in provinc se je oblikovalo po sistemu kapitljev, ki so izbirali lastne predstojnike, ki so jih potem potrjevali višji predstojniki. Ta organizacija je torej spodbujala bratsko življenje in odgovornost vseh članov skupnosti ter zahtevala trdno osebno prepričanje. Opredelitev za takšen sistem se je rodila prav iz dejstva, da so morali dominikanci kor znanilci resnice o Bogu živeti v skladu s tem, kar so oznanjali. Resnica, ki so jo študirali in podelili v ljubezni z brati, je najgloblji temelj veselja. Bl. Jordan Saški pravi o sv. Dominiku: »Vsakega človeka je sprejemal v veliki objem ljubezni, in ker je ljubil vse, so ga vsi imeli radi. Postavil si je osebno pravilo, da se bo veselil z veselimi in jokal z jokajočimi« (Libellus de principiis Ordinis Praedicatorum autore Iordano de Saxonia, ed. H.C. Scheeben, [Monumenta Historica Sancti Patris Nostri Dominici, Romae, 1935]).

Velik pomen študija
Nadalje je Dominik s pogumno odločitvijo hotel, da si njegovi posnemovalci pridobijo solidno teološko izobrazbo, zato si ni pomišljal poslati jih na tedanje univerze, čeprav je nemalo cerkvenih dostojanstvenikov z nezaupanjem gledalo na te kulturne ustanove. Konstitucije reda pridigarjev dajejo velik pomen študiju kot pripravi na apostolat. Dominik je hotel, da se mu njegovi bratje posvečajo brez pridržka, skrbno in pobožno. Ta študij pa mora biti utemeljen na duši vsakega teološkega védenja, to je na Svetem pismu, in spoštljiv do vprašanj, ki jih zastavlja razum. Razvoj kulture zahteva od tistih, ki na različnih ravneh opravljajo službo Besede, da so dobro pripravljeni. Zato spodbujam vse, pastirje in laike, naj gojijo to »kulturno razsežnost« vere, da bo lepoto krščanske resnice mogoče bolje razumeti in bo vera lahko zares deležna hrane, moči in obrambe. V tem letu duhovnikov vabim semeniščnike in duhovnike, naj cenijo duhovno veljavo študija. Kakovost duhovniškega služenja je odvisna tudi od velikodušnosti, s katero se trudimo preučevati razodete resnice.
Dominik, ki je hotel ustanoviti red pridigarjev – teologov, nas opominja, da ima teologija duhovno in pastoralno razsežnost, ki obogati duha in življenje. Duhovniki, posvečene osebe in sploh vsi verniki lahko najdejo globoko »notranje veselje« v kontemplaciji lepote resnice, ki prihaja od Boga, vedno aktualne in vedno žive Resnice. Geslo bratov pridigarjev – contemplata aliis tradere (sadove kontemplacije posredovati drugim) – nam pomaga, da potem v kontemplativnem študiju take resnice najdemo pastoralni zagon, ko začutimo, da moramo sad lastne kontemplacije posredovati še drugim.

Marijanska pobožnost in prošnja molitev
Ko je Dominik leta 1221 umrl v Bologni, ki si ga je privzela za zavetnika, je njegovo delo že doživelo velik uspeh. Red pridigarjev se je ob podpori Svetega sedeža že razširil po mnogih evropskih deželah v blagor vse Cerkve. Dominik je bil kanoniziran leta 1234. On sam nam s svojo svetostjo nakazuje dve neogibni sredstvi za vplivnost apostolskega delovanja. Najprej marijansko pobožnost, ki jo je gojil z nežnostjo in jo zapustil kot dragoceno dediščino svojim duhovnim sinovom. Tem gre v zgodovini Cerkve velika zasluga za širjenje molitve svetega rožnega venca, ki je tako draga krščanskemu ljudstvu in tako bogata z evangeljskimi vrednotami, prava šola vere in pobožnosti. Poleg tega je Dominik, ki je poskrbel za nekaj ženskih samostanov v Franciji in v Rimu, bil globoko prepričan v pomen prošnje molitve za uspeh apostolskega dela. Šele v nebesih bomo razumeli, kako molitev klavzurnih redovnic učinkovito spremlja apostolsko delovanje! Vsaki od njih namenjam hvaležno in prijazno misel.

Dragi bratje in sestre, naj življenje Dominika Guzmana vse nas spodbudi, da bomo goreči v molitvi, pogumni v življenju po veri in globoko zaljubljeni v Jezusa Kristusa. Po njegovi priprošnji prosimo Boga, naj Cerkev vedno bogati s pristnimi oznanjevalci evangelija.
Papež Benedikt XVI. na splošni avdienci 3. februarja 2010.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

Spomin svetega Dominika, duhovnika, ki je živel kot kanonik v Osmi, ponižen služabnik oznanjevanja v nemirnih krajih zaradi albinske herezije. Živel je v osamljenosti in hotenem uboštvu, vedno je govoril z Bogom ali o Bogu. Želel je nov način širjenja vere, zato je ustanovil red pridigarjev. Da bi se obnovila v Cerkvi oblika življenja iz apostolskih časov, je ukazal svojim bratom, da naj z molitvijo, študijem in službo besede služijo bližnjim. Njegova smrt je prišla šestega avgustu v Bologni [bolónji].
Vir

Današnjega godovnjaka svetega Dominika mnogi imajo za začetnika molitve rožnega venca, ki je znana in priljubljena povsod, kjer živijo katoličani. To pa ni res, kajti ta preprosta in bogata molitev je obstajala že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Res pa je, da so bili dominikanci, redovniki, ki jih je sveti Dominik ustanovil in po njem nosijo ime, veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec. Te so najprej temeljito razložili, potem pa so jih skupaj z verniki molili.
Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so Dominika dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Dominik bi rad šel v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni ‘čisti’, so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.
Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval ‘bratje pridigarji’, bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je red imel osem provinc.
Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 ponovno delujejo dominikanci, ki imajo hiši v Petrovčah in Žalcu.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 629