sveti Emilijan iz Cizica – škof in mučenec

sveti Emilijan iz Cizica - škof in mučenecV Cízicu (v Helespontu, v današnji Turčiji), sveti Emiliján, škof, ki je veliko pretrpel pod cesarjem Leónom zaradi čaščenja svetih podob, slednjič je umrl v izgnanstvu.
Vir

Views: 8

blaženi Kajetan (Gaetan) Giménez Martín in tovariši – duhovniki in mučenci

V španskem mestu Granada je v soboto, 26. februarja 2022, potekala beatifikacija Kajetana (Gaetana) Giméneza Martín in petnajstih tovarišev, mučencev, ki so bili leta 1936 umorjeni iz sovraštva do vere. Slovesno somaševanje je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Hvaležnost za mučence, so Božji dar
Homilijo je začel z besedami pesmi, ki so je v starodavnem mozarabskem bogoslužju molili med hvalnicami na god mučencev: »S čistim srcem pojmo hvalo svetim mučencem, ki so zaradi blaženega trpljenja postali podobni Kristusu v slavi.« Kardinal je ob tem povabil k hvaležnosti za šestnajst novih blaženih, saj so vsi svetniki Božji dar; še na poseben način pa so Božji dar mučenci, za katere rimsko bogoslužje slavi Očeta z naslednjimi besedami: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.« (Hvalospev pri mašah svetih mučencev) »Svetost namreč ni človeški dosežek – je nadaljeval kardinal Semeraro –, ampak dar, ki ga prejemamo od Gospoda. Na to nas je spomnil tudi papež Frančišek, ko je dejal: “Svetost ni življenjski program, sestavljen samo iz naporov in odrekanj, ampak je predvsem veselo odkritje, da smo otroci, ki jih Bog ljubi. In to nas navdaja z veseljem. Sveti smo, ker Bog, ki je Sveti, prihaja da bi prebival v našem življenju. On je tisti, ki nam daje svetost.”« (Opoldanska molitev, 1. november 2021)

Od začetka so jih imenovali »mučenci iz Granade«
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spomnil, da so novi blaženi, skupaj z mnogimi drugimi španskimi mučenci in mučenkami, »pričevali za Kristusa tako, da so prenašali veliko trpljenje in sámo smrt v okviru tragičnih in bolečih dogodkov protikrščanske narave. Duhovnike in vernike, ki so bili danes razglašeni za blažene, so od vsega začetka imenovali “mučenci iz Granade”, saj so se v postopek za njihovo beatifikacijo kmalu vključili nadškofje te Cerkve in vsi kristjani v Granadi.«

Močna pričevanja
Umrli so leta 1936, »vendar pa so bila njihova imena že leta 1939 vklesana v marmornata stebra glavne kapele katedrale v Granadi. Večina izmed njih je bila škofijskih duhovnikov. Prvi izmed njih, Cayetano Giménez Martín je bil župnik. Spominjajo se ga kot kontemplativnega in preprostega moža, ki je v vsakem človeku prepoznal in spoštoval Božjo podobo. Poleg duhovnikov je bil v skupini tudi 22-letni bogoslovec Antonio Caba Pozo. Preganjalcu, ki mu je grozil, je rekel: “Ubij me, kadar hočeš: jaz umiram za Kristusa.” (Summarium, str. 131, d. 7) Z njimi je bil tudi laik José Muñoz Calvo, predsednik mladih Katoliške akcije iz Alhame v Granadi. Svoje tovariše je spodbujal: “Umrimo mirni, smo katoličani in naš edini zločin je ta, da smo katoličani. Naj živi Kristus Kralj!” (Summarium, str. 134, d. 2)«

V notranjosti srca so klicali k Bogu
Kardinal Semeraro je nadalje dejal, da so novi blaženi, medtem ko so umirali nasilne smrti, v notranjosti srca klicali k Bogu: Tvoje usmiljenje je vredno več kot življenje (Ps 63,4). Spomnil je, da je to tudi svetopisemska tema, s katero se je Cerkev v Granadi pripravila na beatifikacijo, ter navedel besede kalabrijskega pisatelja in politika Cassidora iz 6. stoletja, ki je o tem citatu iz psalma 63 zapisal: »Psalmist imenuje usmiljenje dobrine, ki jih Gospod z velikodušno dobroto obljublja svojim svetim, in so veliko boljše od sedanjega življenja. To življenje je polno številnih bolečin, drugo pa je polno večne vedrine. Le-to se razlikuje od luči sveta toliko, kolikor se muke razlikujejo od večnega miru. Iz tega razloga množice mučencev z veseljem sprejmejo, da umrejo temu svetu, saj so prepričani, da bodo zaradi te smrti v času zmagovalci v večnosti.« (Expositio in Ps. LXII, 4: PL 70, 435)

Skrivnost pšeničnega zrna
V nadaljevanju se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov navezal na prebrani evangeljski odlomek, ki prav tako pomaga pri razumevanju te paradoksalne izbire: izbrati smrt za življenje! »Če je naše zemeljsko življenje, kot je dejal filozof M. Heidegger, “bivanje za smrt”, mi v luči vere v križanega in vstalega Kristusa spoznavamo, da se prav iz smrti rojeva življenje. Jezus namreč pravi: “Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.”« (Jn 12,24)

Da bi obrodili sad, je potrebno umreti
»Dobro razumemo, da Jezus govori o sebi. On je pšenično zrno, ki se zakopano v zemljo ponovno rodi kot žitni klas, in to je Cerkev. Zakon, na katerega je spomnil Gospod, pa velja tudi v Cerkvi. Da bi obrodili sad, je potrebno umreti. S tega vidika – sadov večnega življenja – gledamo tudi na to, kar se je zgodilo našim mučencem. To je pogled, ki odpira k srčnosti in upanju na obilen sad. Starokrščanski avtor Tertulijan je zapisal, da je kri mučencev seme novih kristjanov.« (Apol. 50: PL 1, 535)

Mučenci nas vodijo, v njih je navzoč Kristus
Kardinal Semeraro je povabil, naj bo tudi zgled zvestobe novih blaženih Kristusu, začetek in obljuba nove setve. »Naj iz nje vzklije žito, ki bo zadostovalo za veliko pomnožitev kruha, da se bo lahko nasitila množica mož in žena. Svetost mučencev namreč nikoli ni dogodek preteklosti, ampak je vedno milost za Cerkev. Sveti Ambrož je dejal, da smo mi sad mučencev, zato se jim moramo priporočati. Za nas so kakor poroštvo večnega življenja. Čeprav so bili slabotni in so grešili, so bili očiščeni s svojo krvjo in zdaj lahko posredujejo za naše grehe. Božji mučenci so tisti, ki nas vodijo, tisti, ki nam pomagajo gledati naše življenje. Zato se ne smemo bati, da bi jim pokazali svoje slabosti, saj so tudi sami, čeprav so dosegli zmago, izkusili človeško šibkost (prim. De viduis IX, 55: PL 16, 251). Tako častimo nove blažene mučence, zavedajoč se, da je v njih, kljub temu, da so bili krhki in šibki kot mi, navzoč Kristus, čeprav na skrivnosten način.«

Kristus je naša moč
»V mučencu je Kristus (Tertulijan, De pudicitia, 22: PL 1, 1027). Kristus je naša moč, tako da lahko, kot piše sveti Pavel, vsak od nas z zaupanjem reče: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.”« (Flp 4,13)
Vir

Imena ostalih so:
bogoslovec Anton Caba Pozo, † Lanjarón, Granada, 21. Julij 1936
duhovnik Emanuel Vázquez Alfalla, † Motril, Granada, 25. Julij 1936
duhovnik Peter Ruiz de Valdivia Pérez, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
duhovnik Jožef Frías Ruiz, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
laik Jožef Muñoz Calvo, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
duhovnik Frančišek Morales Valenzuela, † Alhama de Granada, 1. avgust 1936
duhovnik Jožef Jiménez Reyes, † Loja, Granada, 2. avgust 1936
duhovnik Jožef Maríja Polo Rejón, † Arenas del Rey, Granada, 6. avgust 1936
duhovnik Lovrenc Palomino Villaescusa, † Salobreña, Granada, 9. avgust 1936
duhovnik Janez Bazaga Palacios, † Malaga, 11. avgust 1936
duhovnik Mihael Romero Rojas, † Coín, Malaga, 11. avgust 1936
duhovnik Ramón Cervilla Luis, † Salobreña, Granada, 17. avgust 1936
duhovnik Jožef Rescalvo Ruiz, † Cádiar, Granada, 29. september 1936
duhovnik Jožef Becerra Sánchez, † Malaga, 6./ 7. november 1936
duhovnik Emanuel Vílchez Montalvo, † lungo la Sierra Nevada, Granada, 7. marec 1937

Views: 2

sveti Evzebij Milanski – škof

sveti Evzebij Milanski - škofV Milanu (v Ligúriji), sveti Evzébij, škof, ki se je trudil za pravo vero ter obnovil od Hunov porušeno stolnico.
Vir

Views: 5

sveti Cirjak in tovariši – diakon in mučenci

V življenjepisih svetnikov kar nekajkrat naletimo na primere, ko se v eni osebi prepletata dve zgodovinski osebnosti; dostikrat je nemogoče točno določiti, kaj »pripada« enemu in kaj drugemu, zlasti še, ker je to običajno povezano s številnimi legendami. Podobno trdijo tudi za svetega Cirijaka: ena oseba je bil sveti Cirijak, ki je bil skupaj s še nekaterimi tovariši mučen ob Salarijski in kasneje pokopan v katakombe ob Ostijski cesti. Drug mož z istim imenom pa naj bi v 4. stol dal pri Dioklecijanovih termah postaviti cerkev in jo poimenoval po sebi. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da je sveti Cirijak v resnici živel in pod Dioklecijanom tudi pretrpel mučeništvo. V mladosti naj bi Cirijak sprva nadaljeval delo svojega očeta in bil po njegovi smrti tudi sam cesarjev namestnik. Kasneje pa se je srečal s krščanstvom, se odpovedal službi in razdal večino svojega imetja ubogim. S še nekaterimi tovariši (Largo, Smaragd, Sisin) se je odpravil v Rim in se pridružil bogatemu rimskemu kristjanu Trazonu. Papež Marcelin je Ciriaka in Larga posvetil v diakona, da sta mogla tem trpečim in umirajočim sobratom prinašati obhajilo. Čez čas so ju pri tem zalotili in tudi njiju obsodili na težaško delo. Kasneje so Cirijak in tovariši pristali celo v ječi in bili mučeni. Po legendi naj bi Cirijak ozdravil obsedenosti Dioklecijanovo hčer, zato mu je cesar naklonil svobodo in mu podaril hišo. Dioklecijanov sovladar, cesarjev Maksimiljan, pa je kasneje dosegel, da je bil Cirijak ponovno zaprt, mučen in na koncu obglavljen.
Ime: Cirijak ali Cyriacus pomeni »tisti, ki pripada Gospodu«.
Rodil se je v 3. stoletju, umrl pa po vsej verjetnosti 16. marca leta 303 v Rimu.
Družina: Bil je sin bogate poganske družine, njegov oče je bil cesarski namestnik v Toskani.
Zavetnik: proti obsedenosti, skušnjavam, priprošnjik ob smrtni uri; zavetnik prisilnih delavcev, pri težkem delu; eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot mladega diakona, njegovi atributi pa so: knjiga, palma, meč, največkrat pa ima ob sebi na verigi hudobnega duha (v podobi zmaja). Slikajo ga tudi skupaj z dekletom, ki naj bi bila po legendi ozdravljena Artemija.
Čudeži: V ječi naj bi ozdravljal bolne in slepim vračal vid. Legenda pa pripoveduje, da je imel cesar Dioklecijan hčer, ki je bila obsedena in jo je hudi duh zelo mučil. Izjavila je, da se njen hudi duh boji samo kristjana Cirijaka, ki je zaprt v ječi. Cesar ga je dal pripeljati, ta pa je deklico v resnici ozdravil. Ko je isti hudi duh obsedel hčer perzijskega kralja, je tudi njo ozdravil na podoben način.
Goduje: 8. avgusta.
Vir

27 svetnikov je znanih po imenu Ciriac, skoraj vsi so mučenci in skoraj vsi so del majhnih skupin, ki so skupaj pretrpeli mučeništvo.
Tudi sveti Cirjak, diakon in mučenec v Rimu, je del skupine šestih mučencev, ki so nujno treba omeniti, da nam pomagajo razlikovati dva druga Cirjak, tudi mučenca v Rimu. Njegovi tovariši so Largo, Memmi, Crescencij, Julijan in Smaragdus. Svoje življenje so Bogu darovali okoli leta 306. Vseh spominjamo na isti dan, 8. avgusta.
Vir

V Rimu na Ostienski cesti (ob sedmem miljniku), sveti mučenci: Ciríak, Larg, Krescenciján, Mémija, Julijána in Smarágd.
Vir

V Rimu, trpljenje svetega Ciríjaka, diakona, ki so ga po dolgotrajnih mukah v ječi polili z vrelo smolo, razpeli na natezalnico in še bičali z jermeni in palicami. Slednjič so ga skupno z Largom Smaragdom in dvajsetimi drugimi na Maksimijanovo povelje obglavili. Vendar se god le teh obhaja 8. avgusta, ker je ta dan papež Marcel njihove relikvije sprejel in jih s častjo pokopal.
Vir

Views: 15