sveta Bonifacija Rodriguez de Castro – redovnica

Bonifacija RodriguezBonifacija Rodriguez de Castro je proti koncu 19. stoletja začrtala novo duhovno pot, ki sledi Jezusu v njegovih letih v Nazaretu ter v preprostem vsakodnevnem življenju povezuje molitev in delo. Osrednje poslanstvo sv. Bonifacije je zaščititi revne ženske iz delavskega razreda pred pastmi in nevarnosti družbe 19. stoletja ter jim pomagati oblikovati življenjsko in delavsko okolje, kjer bo nazareško življenje postalo način evangelizacije in bo spodbujalo spoštovanje človeškega dostojanstva žensk.

Bonifacija se je rodila 6. junija 1837 v Salamanci v Španiji. Že s petnajstimi leti se začne preživljati kot pletilja in kmalu odpre svojo lastno, zelo preprosto delavnico, kjer plete tkanine in razne drobne tekstilne izdelke. Njen način življenja pritegne skupino prijateljic, prav tako delavk, ki želijo z njo preživljati nedelje in praznike, da bi se tako izognile raznim nevarnostim tistega časa. Dekleta, ki se ob nedeljah zbirajo okrog Bonifacije, jo smatrajo za duhovno učiteljico. Poleg prijateljskih pogovorov je del skupnega časa namenjen tudi molitvi k Brezmadežni Mariji in sv. Jožefu. Bonifacijina delavnica postane tako majhno duhovno središče ter obenem zatočišče za ženske-delavke.

Leta 1870 v Salamanko prispe jezuit Francisco Butinya, posebej naklonjen evangelizaciji delavskega okolja. Bonifacija mu zaupa svoje duhovno življenje in Butinya ji predlaga, da skupaj ustanovita novo žensko kongregacijo, ki bo usmerjena izključno na zaščito delavk. Leta 1874 nastane skupnost Služabnic sv. Jožefa, vanjo pa poleg Bonifacije vstopijo še njena mati in pet deklet. Gre za novo zamisel ženskega redovnega življenja, po katerem so dekleta vključena v delavsko okolje v luči kontemplacije svete družine. V hišah kongregacije oblikujejo nazareško delavnico, kjer nudijo delo revnim ženskam, da bi jih tako zavarovale pred nevarnostmi, ki so v tistem času ogrožale žensko zunaj domače hiše. Služabnice sv. Jožefa ne nosijo redovnih oblačil, skupaj z laikinjami živijo in delajo kot njim enake.

Kmalu njihovemu načinu življenja začne nasprotovati kler salamanške škofije, ki ne odobrava tako tesno prepletanje redovništva z delavskim okoljem. Bonifacija v naslednjih letih doživi veliko ovir, ponižanj, zavrnitev s strani duhovnikov in sester lastne kongregacije, med katerimi nastajajo spori. Škof za vodenje kongregacije določi svoje duhovnike, Bonifaciji pa je odvzeto mesto predstojnice. Prav tako želijo izbrisati njeno vlogo ustanoviteljice skupnosti. Bonifacijin odgovor je molk, ponižnost in odpuščanje, brez zahtevanja in oporekanja. Njena drža ne izraža predaje, ampak trdno in odločno držo. Da bi rešila konflikt, predlaga ustanovitev nove skupnosti v Zamori, kjer lahko uresničuje osnovno poslanstvo kongregacije: mladim ženskam brez dela nudi zatočišče, da bi se pripravile na dostojno življenje, se srečale z Bogom in krščansko opravljale svoje delo. Prva hiša, ustanovljena v Salamanci, se popolnoma oddalji od prvotnega poslanstva kongregacije. Obe skupnosti se ponovno združita šele po Bonifacijini smrti. Umre 8. avgusta 1905. In šele leta 1941 ji je priznana vloga ustanoviteljice Kongregacije služabnic sv. Jožefa.
Za sveto jo je razglasil papež Benedikt XVII. 23. oktobra 2011.
Vir

V Zamori [samóri] (v Španiji), blažena Bonifacija Rodríguez Castro [rodríges kástro], devica, ki je z molitvijo in delom ustanovila Kongregacijo služabnic od svetega Jožefa, po zgledu presvete družine iz Nazareta, v skrbi za krščanski in socialni napredek žena.
Vir

Views: 18

sveti Emilijan iz Cizica – škof in mučenec

sveti Emilijan iz Cizica - škof in mučenecV Cízicu (v Helespontu, v današnji Turčiji), sveti Emiliján, škof, ki je veliko pretrpel pod cesarjem Leónom zaradi čaščenja svetih podob, slednjič je umrl v izgnanstvu.
Vir

Views: 8

blaženi Kajetan (Gaetan) Giménez Martín in tovariši – duhovniki in mučenci

V španskem mestu Granada je v soboto, 26. februarja 2022, potekala beatifikacija Kajetana (Gaetana) Giméneza Martín in petnajstih tovarišev, mučencev, ki so bili leta 1936 umorjeni iz sovraštva do vere. Slovesno somaševanje je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Hvaležnost za mučence, so Božji dar
Homilijo je začel z besedami pesmi, ki so je v starodavnem mozarabskem bogoslužju molili med hvalnicami na god mučencev: »S čistim srcem pojmo hvalo svetim mučencem, ki so zaradi blaženega trpljenja postali podobni Kristusu v slavi.« Kardinal je ob tem povabil k hvaležnosti za šestnajst novih blaženih, saj so vsi svetniki Božji dar; še na poseben način pa so Božji dar mučenci, za katere rimsko bogoslužje slavi Očeta z naslednjimi besedami: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.« (Hvalospev pri mašah svetih mučencev) »Svetost namreč ni človeški dosežek – je nadaljeval kardinal Semeraro –, ampak dar, ki ga prejemamo od Gospoda. Na to nas je spomnil tudi papež Frančišek, ko je dejal: “Svetost ni življenjski program, sestavljen samo iz naporov in odrekanj, ampak je predvsem veselo odkritje, da smo otroci, ki jih Bog ljubi. In to nas navdaja z veseljem. Sveti smo, ker Bog, ki je Sveti, prihaja da bi prebival v našem življenju. On je tisti, ki nam daje svetost.”« (Opoldanska molitev, 1. november 2021)

Od začetka so jih imenovali »mučenci iz Granade«
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spomnil, da so novi blaženi, skupaj z mnogimi drugimi španskimi mučenci in mučenkami, »pričevali za Kristusa tako, da so prenašali veliko trpljenje in sámo smrt v okviru tragičnih in bolečih dogodkov protikrščanske narave. Duhovnike in vernike, ki so bili danes razglašeni za blažene, so od vsega začetka imenovali “mučenci iz Granade”, saj so se v postopek za njihovo beatifikacijo kmalu vključili nadškofje te Cerkve in vsi kristjani v Granadi.«

Močna pričevanja
Umrli so leta 1936, »vendar pa so bila njihova imena že leta 1939 vklesana v marmornata stebra glavne kapele katedrale v Granadi. Večina izmed njih je bila škofijskih duhovnikov. Prvi izmed njih, Cayetano Giménez Martín je bil župnik. Spominjajo se ga kot kontemplativnega in preprostega moža, ki je v vsakem človeku prepoznal in spoštoval Božjo podobo. Poleg duhovnikov je bil v skupini tudi 22-letni bogoslovec Antonio Caba Pozo. Preganjalcu, ki mu je grozil, je rekel: “Ubij me, kadar hočeš: jaz umiram za Kristusa.” (Summarium, str. 131, d. 7) Z njimi je bil tudi laik José Muñoz Calvo, predsednik mladih Katoliške akcije iz Alhame v Granadi. Svoje tovariše je spodbujal: “Umrimo mirni, smo katoličani in naš edini zločin je ta, da smo katoličani. Naj živi Kristus Kralj!” (Summarium, str. 134, d. 2)«

V notranjosti srca so klicali k Bogu
Kardinal Semeraro je nadalje dejal, da so novi blaženi, medtem ko so umirali nasilne smrti, v notranjosti srca klicali k Bogu: Tvoje usmiljenje je vredno več kot življenje (Ps 63,4). Spomnil je, da je to tudi svetopisemska tema, s katero se je Cerkev v Granadi pripravila na beatifikacijo, ter navedel besede kalabrijskega pisatelja in politika Cassidora iz 6. stoletja, ki je o tem citatu iz psalma 63 zapisal: »Psalmist imenuje usmiljenje dobrine, ki jih Gospod z velikodušno dobroto obljublja svojim svetim, in so veliko boljše od sedanjega življenja. To življenje je polno številnih bolečin, drugo pa je polno večne vedrine. Le-to se razlikuje od luči sveta toliko, kolikor se muke razlikujejo od večnega miru. Iz tega razloga množice mučencev z veseljem sprejmejo, da umrejo temu svetu, saj so prepričani, da bodo zaradi te smrti v času zmagovalci v večnosti.« (Expositio in Ps. LXII, 4: PL 70, 435)

Skrivnost pšeničnega zrna
V nadaljevanju se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov navezal na prebrani evangeljski odlomek, ki prav tako pomaga pri razumevanju te paradoksalne izbire: izbrati smrt za življenje! »Če je naše zemeljsko življenje, kot je dejal filozof M. Heidegger, “bivanje za smrt”, mi v luči vere v križanega in vstalega Kristusa spoznavamo, da se prav iz smrti rojeva življenje. Jezus namreč pravi: “Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.”« (Jn 12,24)

Da bi obrodili sad, je potrebno umreti
»Dobro razumemo, da Jezus govori o sebi. On je pšenično zrno, ki se zakopano v zemljo ponovno rodi kot žitni klas, in to je Cerkev. Zakon, na katerega je spomnil Gospod, pa velja tudi v Cerkvi. Da bi obrodili sad, je potrebno umreti. S tega vidika – sadov večnega življenja – gledamo tudi na to, kar se je zgodilo našim mučencem. To je pogled, ki odpira k srčnosti in upanju na obilen sad. Starokrščanski avtor Tertulijan je zapisal, da je kri mučencev seme novih kristjanov.« (Apol. 50: PL 1, 535)

Mučenci nas vodijo, v njih je navzoč Kristus
Kardinal Semeraro je povabil, naj bo tudi zgled zvestobe novih blaženih Kristusu, začetek in obljuba nove setve. »Naj iz nje vzklije žito, ki bo zadostovalo za veliko pomnožitev kruha, da se bo lahko nasitila množica mož in žena. Svetost mučencev namreč nikoli ni dogodek preteklosti, ampak je vedno milost za Cerkev. Sveti Ambrož je dejal, da smo mi sad mučencev, zato se jim moramo priporočati. Za nas so kakor poroštvo večnega življenja. Čeprav so bili slabotni in so grešili, so bili očiščeni s svojo krvjo in zdaj lahko posredujejo za naše grehe. Božji mučenci so tisti, ki nas vodijo, tisti, ki nam pomagajo gledati naše življenje. Zato se ne smemo bati, da bi jim pokazali svoje slabosti, saj so tudi sami, čeprav so dosegli zmago, izkusili človeško šibkost (prim. De viduis IX, 55: PL 16, 251). Tako častimo nove blažene mučence, zavedajoč se, da je v njih, kljub temu, da so bili krhki in šibki kot mi, navzoč Kristus, čeprav na skrivnosten način.«

Kristus je naša moč
»V mučencu je Kristus (Tertulijan, De pudicitia, 22: PL 1, 1027). Kristus je naša moč, tako da lahko, kot piše sveti Pavel, vsak od nas z zaupanjem reče: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.”« (Flp 4,13)
Vir

Imena ostalih so:
bogoslovec Anton Caba Pozo, † Lanjarón, Granada, 21. Julij 1936
duhovnik Emanuel Vázquez Alfalla, † Motril, Granada, 25. Julij 1936
duhovnik Peter Ruiz de Valdivia Pérez, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
duhovnik Jožef Frías Ruiz, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
laik Jožef Muñoz Calvo, † Alhama de Granada, 30. Julij 1936
duhovnik Frančišek Morales Valenzuela, † Alhama de Granada, 1. avgust 1936
duhovnik Jožef Jiménez Reyes, † Loja, Granada, 2. avgust 1936
duhovnik Jožef Maríja Polo Rejón, † Arenas del Rey, Granada, 6. avgust 1936
duhovnik Lovrenc Palomino Villaescusa, † Salobreña, Granada, 9. avgust 1936
duhovnik Janez Bazaga Palacios, † Malaga, 11. avgust 1936
duhovnik Mihael Romero Rojas, † Coín, Malaga, 11. avgust 1936
duhovnik Ramón Cervilla Luis, † Salobreña, Granada, 17. avgust 1936
duhovnik Jožef Rescalvo Ruiz, † Cádiar, Granada, 29. september 1936
duhovnik Jožef Becerra Sánchez, † Malaga, 6./ 7. november 1936
duhovnik Emanuel Vílchez Montalvo, † lungo la Sierra Nevada, Granada, 7. marec 1937

Views: 2