»Sem samo za Boga,« je odgovorila Ivana Cipitria y Barriola na prvi Božji klic. In ko jo je Gospod še zadnjič poklical v večno in radostno združitev z Njim, je lahko v ”popolnem miru” rekla: »Štirideset let redovnega življenja in štirideset let popolnoma za Boga.« To sta dva stavka, ki povzemata vse njeno življenje, ki se je začelo ob zori 31. maja 1845 v Andoainu v Španiji in se zaključilo 9. avgusta 1912 v Salamanki. 8. decembra 1871 je Ivana kot ustanoviteljica Candida Marija Jezusova ravno v Salamanki začela ustanavljati novo kongregacijo za krščansko vzgojo in izobraževanje otrok in mladih ter za podporo žensk.
Na dan njenega rojstva, je bila prvorojenka tkalca Juana Miguela in Marije Jezusove krščena v župnijski cerkvi sv. Martina. 5. novembra 1848 je prejela še zakrament birme. Stara deset let je prejela prvo sveto obhajilo v župniji sv. Marije iz Tolose. Srečanje z Jezusom pri prvem obhajilu ji je dalo tolikšno radost, da je ob času svoje smrti na vprašanje, ali ga želi prejeti še zadnjič, s trdno odločnostjo odgovorila: »Kako, če hočem? Če bi lahko, bi ga prejela tisočkrat in ne le enkrat!«
Njen preprost položaj, njena pičla intelektualna pripravljenost, pomanjkanje materialnih sredstev na začetku ustanavljanja in tekom njenega celotnega življenja nam jasno kažejo, da je šlo za njen zaupljiv odgovor na Gospodov klic, ki jo je naredil za orodje v uresničevanju poslanstva, ki ji je bilo zaupano. Z odprtjem šole za otroke in deklice vseh družbenih slojev – v času, ko se je vsak poskus takšnega vključevanja zdel utopija – in nedeljske šole za delavke in služkinje, je mati Candida Kongregacijo Jezusovih hčera umestila v pastoralni program Cerkve takratnega časa. Kot vsa Evropa v 19. stoletju, je tudi Cerkev trpela zaradi nebrzdanega napredovanja liberalizma v Španiji. Duhovnost sv. Candide temelji na duhovnih vajah sv. Ignacija. V sodelovanju z jezuitom p. Herranzem je za svojo redovno skupnost napisala konstitucije. V želji, da bi svojemu delu zagotovila trdnost, se je napotila v Rim in prosila papeževo odobritev, ki ji jo je podelil papež Leon XIII, 18. septembra 1902. Celotno življenje matere Candide Marije Jezusove je bilo prežeto z izkušnjo in zaznavanjem Božje bližine ter osebne ljubezni do Kristusa. Življenje, prepojeno z nadnaravnimi krepostmi in darovi Svetega Duha, ki jih je vedno sprejemala z globoko in resnično modrostjo. Brez tega izrazitega nadnaravnega izraza, bi bilo nemogoče pojasniti delo, ki ga je opravila, naloge, ki si jih je zadala, in trpljenja, ki ga je prenašala. Vedno je znala pričevati za svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen do Boga, z držo nekoga, ki se ne pritožuje nad sedanjostjo in se ne vznemirja zaradi prihodnosti.
Zelo izrazita značilnost njene duhovnosti je bilo zaupanje. Dvom sv. Candidi Mariji Jezusovi ni nikoli kalil gotovosti v Božjo moč in zvestobo. Globoko prepričana v svojo majhnost je zapisala: »Večja je moja beda, bolj zaupam v Božje usmiljenje.« O svojem upanju je vedno govorila s širokosrčnim veseljem in se izročila v Očetove roke, v katerega je verjela in upala: »Naše stvari so v Božjih rokah. Mi smo Jezusove hčere. On nas bo branil pred vsakim zlom. To je naše upanje in ne bomo razočarane.« Njene besede »Sebi ne zaupam in vso svoje zaupanje polagam vate, moja ljuba Mati,« kažejo, kako zelo je tudi zaupala v Marijo, »zvezdo na naši poti«. V njenem nadnaravnem življenju posebej izstopa duh molitve. Lahko rečemo, da je bila kontemplativna oseba, ki je vedno molila in veliko časa preživela v hvaljenju, prošnjah in zahvaljevanju Bogu Očetu. V tem duhu si je vedno prizadevala vzgajati svoje redovnice in mlade v šolah. Vse v svojem življenju je počela za Božjo slavo. V dokumentu njene ustanove piše: »Širiti Božjo slavo in blaginjo svojih bližnjih, bolj kot svojo blaginjo ali trenutno korist. Način, kako je svoje življenje usmerila k Bogu, kako je svetovala in se posvetovala, kaže na veliko nadnaravno preudarnost, ki jo je dosegla Candida. Univerzalnost njene karizme »učiti svoje in tuje, bogate in revne, tukaj in tam, kjerkoli to zahteva Božja slava« je bilo in še vedno je zavzetost, ki jo lahko razumemo kot slutnja ”socialne pravičnosti” v današnjem času. Sredi preizkušenj in trpljenja, je sv. Candida imela moč, da je ostala vedrega razpoloženja in tako pričevala o Božji moči. V srcu je nosila prepričanje, ki ga je ponavljala z vso iskrenostjo: »Brez križa ne moremo iti nikamor; naj pridejo križi in naj se zgodi Božja volja.«
V hoji za Kristusom, ki je »bil bogat in je zaradi nas postal ubog« (2 Kor 8, 29) so znamenja njene nenavezanosti na materialne stvari, da bi jih dala revnim, očitne: »Kjer ni prostora za moje reveže, tam tudi zame ni prostora,« je odgovorila, ko je kot služkinja delala v Burgosu. Več prič je potrdilo, da je živela in ljubila uboštvo, nikoli se ni pritoževala nas svojo osebno revščino in vedno je delala z miselnostjo ubogih. Znana je tudi njena velika ljubezen do čistosti, ki jo je privedla do tega, da je rekla: »Imejmo veliko in velikodušno srce, vso za Boga in samo za Boga.« Zelo je spoštovala cerkveno avtoriteto, ki so jo predstavljali njeni spovedniki in duhovni voditelji, še bolj pa škofi in papež, da bi tako v slepi in otroški pokorščini »čutila skupaj s Cerkvijo«. Tudi zanjo, tako kot za sv. Terezijo Jezusovo, je bila največja čast biti otrok Cerkve. Kot ustanoviteljica in vrhovna predstojnica je bila »voditeljica drugih duš v hoji za Jezusom«. Poslušna Božji volji v uresničevanju svojega poslanstva, je svojo avtoriteto izvrševala v duhu služenja sestram in pri tem »vedno iskala, da bi kot hčere bile poslušne Božjemu načrtu«.
Sluh svetosti, ki je mater Candido Marijo Jezusovo spremljal že med njenim življenjem, se je s časoma samo večal. 6. julija 1993 ji je papež Janez Pavel II. priznal herojske kreposti in 12. maja 1996 je bila v Rimu razglašena za blaženo. Za sveto jo je razglasil papež Benedikt XVI. 17. oktobra 2010.
Kongregacija, ki jo je ustanovila, je danes prisotna v 17. državah Evrope, Afrike, Amerike in Azije, in moškim in ženskam našega časa prinaša odrešenjsko sporočilo Jezusa Kristusa ter pričevanje o poti, ki je odprta za svetost.
Vir

V Salamanki (v Španiji), blažena Kándida Marija od Jezusa (Ivana Jožefa) Cipitria [sipítrija], devica, ki je ustanovila Kongregacijo Jezusovih hčera, da bi pomagala pri krščanski vzgoji dečkov.
Vir

Views: 35