Zavetnik romarjev, beračev, potepuhov, bolnikov, pasarjev; proti slabemu vremenu, bliskom in potresom, nalezljivim boleznim, kugi..
Ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov je prav gotovo tista, ki govori o življenju svetega Aleša. Ne vemo koliko je v njej sploh resničnega, gotovo pa je, da vsebuje bogat nauk, ki je nad zgodovinsko resnico. Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Oba sta bila pobožna in radodarna, v njuni hiši so bile za reveže vsak dan pogrnjene tri mize, pri katerih sta velikokrat sama stregla. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Z vso skrbnostjo sta ga vzgajala, mu privzgojila čut za bližnjega in ljubezen do Boga. Življenjepisci lepo pravijo, da sta starša živela pobožno, sin pa sveto. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep. Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga. Aleš ji zato izroči svoj zlat prstan, dragocen pas in rdečo mošnjo, polno dragotin ter ji pravi: »Vzemi in shrani to v moj spomin in Bog bodi med nama, dokler bo takšna njegova volja. Glej, tako kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu dogorele, tako se dogaja tudi s posvetnim veseljem. Sedaj sva mlada, bogata, lepa in mogočna, a kako kmalu bo vse to minilo! Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« Nevesta ga zamišljeno pogleda in mu odgovori: »Bog naj te varuje na vseh tvojih poteh; tvoj nauk mi bo v povelje.« Aleš se odpravi na pot, odpelje se v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živi v zatajevanju samega sebe. Njegovo poglavitno delo je post, molitev in prejemanje zakramentov. Tako preživi celih 17 let. Ljudje ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenijo, tako da ga začnejo častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ne mara, zato sklene, da bo pobegnil iz Edese v Tarz. Zgodi pa se, da vihar ladjo na kateri potuje, zanese blizu Rima. V tem vidi Aleš božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Ne da se spoznati in očeta zaprosi, da ga sprejme. Oče Evfemij ob tem pomisli na sina in se usmili berača. Pod stopnicami v hiši mu odkažejo prostor in mu dajejo hrano. Domači služabniki ga imajo za bebca, zato se iz njega norčujejo, zlivajo nanj pomije in vanj pljuvajo. Aleš to tiho in brez godrnjanja prenaša in ostane tako, ne da bi se dal spoznati staršem, v domači hiši 17 let.
In kakšna je bila njegova smrt? Nekega dne daruje papež Inocenc I. vpričo cesarja, navzoč pa je tudi Alešev oče, cesarski svetovalec, slovesno sveto mašo. Naenkrat se zasliši glas: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« Vsi prestrašeni popadajo na kolena in vzklikajo: »Gospod, usmili se nas!« Glas pa spregovori: »Poiščite božjega svetnika in ga častite, da bo izprosil Rimu blagoslov; v petek bo umrl. V Evfemijevi hiši ga iščite.« Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami, saj je živel potrpežljivo, kakor božji angel. Ko pridejo v hišo, ga najdejo mrtvega, v rokah pa drži pismo, v katerem je zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje. Imel je pogreb, kakršnega Rim ni videl, saj so vsi želeli videti, se dotakniti in na zadnji poti pospremiti svetnika.
Sveti Aleš, spokornik, goduje 17. julija.
Vir

Kljub temu da je življenje svetega Aleša zavito v legendo in ne vemo, kdo naj bi v resnici bil ta svetnik, pa je nauk njegove zgodbe vendarle pomemben. Gre za človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
Ime: Nastalo naj bi kot skrajšano ime iz latinskih imen Alexis, Alexius, ki pa izhajajo iz grškega imena Aleksios, ta pa iz glagola alekso »odbijam, odvračam, branim«.
Poročila: Obstajajo tri legendarna poročila o njegovem življenju: sirsko, grško in latinsko, iz katerih lahko izluščimo nekatere osnovne podatke.
Rodil se je v 4./5. stoletju v Rimu v Italiji, umrl pa v 5. stoletju v Edesi, danes Urfa v Turčiji.
Družina: Rojen naj bi bil kot sin edinec v bogati, plemeniti in pobožni rimski družini. Njegov oče Evfemij je bil senator in cesarski svetovalec, materi pa je bilo ime Agla. Na željo staršev je privolil v poroko s Sabino, a je na poročni dan zapustil njo in domačo hišo.
Asket: Aleš naj bi se 17 let kot berač potikal po Siriji in Mezopotamiji oz. naj bi kot spoštovan asket živel v Edesi v Mezopotamiji.
Vrnitev: Ker so ljudje Aleša zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenili in ga imeli za svetnika, je sklenil pobegniti v Tarz, a je vihar ladjo zanesel v bližino Rima, tako da se je vrnil na svoj dom kot berač in živel pod stopnicami.
Smrt: O njegovi smrti pravi legenda, da je bil ob njegovi postelji navzoč sam papež, saj naj bi ta pri maši zaslišal glas, naj v Evfemijevi hiši poiščejo božjega svetnika in ga častijo, da bo izprosil Rimu blagoslov. Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami. Ta naj bi ob smrti v rokah držal pismo, v katerem se je dal prepoznati.
Grob: Imel naj bi veličasten pogreb, bolniki, ki so se dotaknili njegovega trupla, so čudežno ozdraveli. Pokopali so ga v isti cerkvi, kjer se je poročil, v cerkvi sv. Bonifacija na Aventinskem griču, ki so jo kasneje prezidali in posvetili njemu.
Češčenje: Legenda o svetem Alešu je našla svoj odmev v srednjeveških pesmih, glasbi in igrah, o njem je skomponirana tudi opera.
Upodobitve: Upodobljen je kot asket, večinoma z brado, najpogosteje pa kot berač pod stopnicami v očetovi hiši.
Skupnost: Po Alešu se imenuje tudi skupnost Aleksijancev, ki skrbi za bolnike, tudi duševne. Več na: www.alexianbrothers.org
Goduje: 17. julija, na vzhodu pa 17. marca.
Misel: »Oba si prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« (Aleš svoji ženi)
Vir

V Rimu v cerkvi na griču Aventinu, se slavi božji mož z imenom Aléksij. Kot poroča izročilo, je zapustil bogato hišo, da je postal reven in nepoznan ter prosjačil miloščino.
Vir

 

Star izrek pravi, da “moramo svetnike občudovati, ne moremo pa jih v vsem posnemati”. Gotovo to velja za današnjega godovnjaka svetega Aleksija ali Aleša, sina plemenitega in bogatega rimskega meščana Evfemijana.
O življenju sv. Aleša pripoveduje pobožna povest, da je bil staršem podeljen po dolgih letih molitve in hrepenenja po potomcu. Sinka sta lepo vzgojila. Ko je dozorel v moža, sta mu izbrala nevesto Marino, dobro dekle plemenitega rodu. Po veseli svatbi je ženin Aleš snel z roke prstan, ga dal nevesti, rekoč: »Sprejmi ta prstan in ga hrani, dokler bo božja volja in Gospod naj bo med nama!« Še tisto noč je Aleš na tihem zapustil očetni dom in se napotil proti morju. Vkrcal se je na ladjo, namenjeno na Vzhod. Iz Sirije je odpotoval v mesto Edeso v Mezopotamiji. Kar je prinesel s seboj, je razdelil med reveže in se uvrstil med berače v lopi pred cerkvijo Matere božje. Oče Ev femijan ga je zaman iskal vsepovsod, mati in žena sta ga zaman čakali, kdaj se vrne.
Minilo je sedemnajst let. Aleš je še vedno živel nepoznan med berači v Edesi. Varuh Marijine cerkve je nekega dne zaslišal glas, ki mu je velel: »Pojdi in privedi v cerkev božjega moža, ki je vreden božjega kraljestva… Tisti je, ki sedi zunaj pri vratih.« Duhovnik je pohitel iz cerkve in šel k Alešu. Kmalu se je razvedelo, kaj se je zgodilo. Ljudje so začeli ubogega berača častiti kot svetnika. Aleš je na tihem pobegnil iz Edese in hotel priti z ladjo do Tarza, rojstnega mesta apostola Pavla, toda ladjo je zajel vihar, tako da je nazadnje pristala v Rimu. Ko je videl, kam je dospel, pravi legenda, je Aleš sam pri sebi dejal: »Nikomur nočem biti v nadlego, zato ne pojdem drugam, kakor v hišo svojega očeta. Tam me ne bo nihče spoznal.« Res so ga sprejeli v domačo hišo in res ga nihče ni spoznal, on sam pa se domačim v svoji čudni spokor nosti tudi ni dal spoznati. Živel je polnih sedemnajst let na skromnem pogradu pod stopnicami, služabniki so se pogosto iz njega norčevali. Šele po njegovi smrti se je razodelo, kdo je ta spokorni mož.
Ta napeta legenda, ki je bila mističnemu srednjemu veku zelo pri srcu, vsebuje globoko resnico: za življenje vsakega svetnika je pomembno, da se po dolgih blodnjah na tujem, po morjih in puščavah to je seveda treba razumeti v duhovnem smislu vrne domov notranje spremenjen kot zmagovalec nad samim seboj. Legenda je prevzela neznanega francoskega pesnika 11. stoletja, da jo je prelil v pripovedno pesnitev (Življenje sv. Aleša), ki sodi med začetna dela francoske književnosti.
Češčenje sv. Aleša je bilo zelo razširjeno in priljubljeno v Carigradu, od koder je prešlo v Rusijo. Njegova svojevrstna odpoved in prostovoljno dolgoletno zatajevanje sta zmeraj mikala in pretresala tudi vernega slovenskega človeka, pa mu vendarle ostajala tuja.
Na slovenskih tleh sv. Aleš nima nobene cerkve. Svetega Aleša časte kot svojega zavetnika berači, romarji in izdelovalci pasov. Pri nas je znan tudi kot zavetnik zoper potres.
V pratiki, priljubljenem kmečkem koledarju, je podoba sv. Aleša ‘pod štengami’ vsako leto znova klicala v spomin njegovo čudno življenjsko zgodbo. Zato je bilo njegovo ime kot krstno ime dokaj pogosto.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 1198