Življenje svetega Janeza Gualberta se začenja z legendo, v kateri pa je, tako lahko sklepamo, tudi zrno resnice. Janez, plemiški sin, je bil vzgojen za viteza, bil v vojaški službi in obenem užival vse “radosti” svojega plemenitega rodu, saj se je, kljub verski vzgoji, vdajal razuzdanosti. Strašno doživetje pa ga je pozneje popolnoma spremenilo: njegovega brata je namreč neki sorodnik kruto umoril. Janez je prisegel maščevanje in se podal na dolgotrajno pot za morilcem. Ko pa ga je srečal, je morilec skesan pokleknil na pot, po kateri je Janez prijezdil, in ga prosil milosti. Janez bi ga moral po tedanjih pravilih umoriti in tako maščevati kri svojega brata, a se ga je na koncu usmilil. V tem, da je prišel do pravega spoznanja in do moči odpuščanja, pa je videl božje znamenje, da se mu popolnoma posveti. Kljub nasprotovanju domačih je vstopil v samostan San Miniato v Firencah in postal benediktinec. Tu je ostal štiri leta, nato pa samostan zapustil, ker se ni strinjal s simonijo (kupovanjem cerkvenih služb) po kateri je skupnost dobila novega opata. Odšel je v Camaldoli pri Arezzu in se pridružil skupini puščavnikov, kamaldulencev, ki jo je malo pred tem ustanovil sv. Romuald. Tu je dobil navdih, da ustanovi čisto svojo redovno družino, zato se je umaknil v samoto doline Vallombroso (“senčnato gozdno dolino”) in tam začel napol puščavniško in napol samostansko življenje. Sezidal je samostan, postal opat in napisal vodilo, ki se zgleduje po benediktinskem. Po dolini so novo kongregacijo imenovali valombrožanski red. Janez je v svojem vodilu strogo ločil menihe in brate: menihi niso smeli nikoli zapustiti samostana, bratje pa so lahko zunaj opravili le nujna pota. Življenje v skupnosti je bilo zelo strogo, a so kljub temu kmalu začele nastajati še nove skupnosti in novi samostani. Janez je imel poseben čut za reveže, zato so imeli vsi njegovi samostani gostišča in prenočišča za reveže in bolnike in čeprav je bil red zelo ubožen, ni noben revež, ki je potrkal na samostanska vrata, odšel praznih rok. Druga njegova skrb pa je bilo prizadevanje za nravno življenje duhovnikov. Močno je nasprotoval simoniji. Velja za velikega bojevnika za cerkveno reformo. Janez ni prejel nobenih redov, sprva ni znal niti pisati ali brati, pozneje pa se tudi tega naučil.
Ime: Ime je hebrejsko, Johanan in pomeni “Jahve (Bog) je milostljiv”. Slovenska oblika imena Janez je povzeta po latinski Joannes.
Rodil se je okoli leta 995 pri Firencah v Italiji, umrl pa 12. julija 1073 v Passingnanu pri Firencah.
Družina: Rodil se je v plemiški rodbini Visdomini, njegovemu bratu je bilo ime Hugh.
Zavetnik: gozdarjev in gozdnih delavcev, parkov; priprošnjik proti obsedenosti.
Upodobitve: Oblečen je v sivo ali rjavo redovno oblačilo, v rokah drži palico v obliki križa, križ ali knjigo. Prikazan je tudi, kako tepe hudiča.
Beatifikacija: za svetnika ga je razglasil papež Celestin III. leta 1193.
Goduje: 12. julija.
Vir

V Passignanu [pasinjánu] (v Toskani), sveti Janez Gualbért, opat, ki je kot vojak iz Firenc zaradi ljubezni do Kristusa prizanesel ubijalcu brata, potem pa je prejel meniški habit. Toda, željan strožjega življenja, je postavil temelje nove meniške družine v Valla Umbrosa.
Vir

Views: 34