sveta Veronika – svetopisemska žena

Veronika JeruzalemskaVeronika naj bi bila žena, ki je Jezusu na križevem potu ponudila prtič in v zahvalo dobila vtisnjeno Njegovo podobo. Podobne slike hranijo na nekaj krajih.
Veronika pomeni “ki prinaša zmago” ali “prava slika”
Vir

Devetdnevnica k sveti Veroniki 

Francoski zgodovinar Daniel – Rops v knjigi Jezus v svojem času piše: »Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in prahom, z znojem in krvjo… Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala Božje obličje, zagledala Gospodov obraz.«
IME in GOD: Ime Veronika prvotno pomeni “tista, ki prinaša zmago”, pri nas je ime dokaj pogosto (4.584 – 59. mesto). Njena različica Nika (7.177ꜛ – 30. mesto) jo še presega, manj razširjene pa so različice Ronja (114), Verena (108 – tudi svetnica 1. 9.) in Verona (205). Veronike godujejo tudi 13. 1. in 10. 7. (Veronika Giuliani).
ZAVETNICA: Sveta žena Veronika je zavetnica župnijskih gospodinj, šivilj, trgovcev s platnom, tkalcev, peric; je tudi priprošnjica za srečno smrt, pri hudih poškodbah in krvavitvah.
Vir

Views: 207

sveta Agnes (Neža) Le Thanh (Đe) – družinska mati in mučenka

V provinci Ninh Binh (v Vietnamu), sveta Neža Le Thanh (Đe), mučenka, ki je bila kot družinska mati mučena, ker je skrivala duhovnika v svoji hiši, in ker se klub divjim mučilom pod cesarjem Thieu Tri ni hotela odpovedati veri, je v ječi umrla. († 1841)
Vir

Edina ženska, ki ni bila redovnica, med 117 vietnamskimi mučenci, Agnes Lê Thị Thành, se je rodila leta 1781 severno od Cocochine (Severni Vietnam). Poročila se je pri 17 letih z drugim kristjanom. Živela sta mirno in pobožno življenje in imela 6 otrok. O njej ni veliko podatkov, razen dejstva, da je živela dobro krščansko življenje.
Agnes Lê Thị Thành je bila ključna pri pomoči domačim duhovnikom, da so potovali v preobleki, da bi se izognili lokalnim sodnikom, ki so bili pod ukazi cesarja Minh Manga, da preganjajo krščanstvo. Ko je bila stara 60 let, so jo aretirali med racijo proti katoliškim duhovnikom v bližnjih vaseh. Z njo so aretirali tudi znanega vietnamskega duhovnika, očeta Lýja, in člana cerkve iz druge vasi. Ker je bila ženska, ji je sodnik ukazal, naj jo mučijo tako fizično kot psihično. Brutalno so jo pretepali in jo mučili s strupenimi kačami. Kljub strahu in trpljenju je Agnes Lê Thị Thành ohranila mirno kri in vero v Sveto Mater. V zaporu so Agnes Lê Thị Thành večkrat pretepali in zasliševali. Nekoč so jo stražarji udarili s palico, a ko so ugotovili, da je še vedno pogumna in vse prenaša, so ji z veliko leseno palico bičali noge. Ko je njen mož prišel v zapor, mu je rekla: »Pretepajo me zelo agresivno, tega ne bi prenesel niti moški, a sem hvaležna za milost Marije, da ne čutim bolečine«. Drugič so mučitelji uporabili še bolj brutalne taktike, kot so ji zvezali noge in ji v hlače spustili strupene kače. Zgrozila se je, a molila je tako goreče, da ji je Bog dal izredno moč, da je prenesla preizkušnje. Ostala je presenetljivo mirna, stala je mirno in se ni premaknila. Kače je niso ugriznile in so na koncu odšle.
Priča je povedala: »Gospa Agnes je bila tako brutalno pretepena, da je bilo njeno telo polno krvi. A kljub temu je bila še vedno vesela in še vedno je hotela prenašati še več.« Njena najmlajša hči jo je obiskala v zaporu, našla njena oblačila, prekrita s krvjo, in ni nehala jokati, jokala je solze. Otroke je tolažila: »Ne jokajte, to so moje rdeče vrtnice poguma. Trpim v imenu Jezusa, zakaj jokate?« Tudi njen mož jo je pozval, naj ponovno premisli o svojih otrocih. Ona je odgovorila: »Otroke zaupam tebi, zaupaj v Boga. Kar zadeva mene, bom zaupala in sledila Jezusu do konca …«
Končno je podlegla dizenteriji zaradi slabega ravnanja in nehigienskih razmer v zaporih v tistem času. Preživeli so jo mož in šest otrok. Njen praznik je 12. julij (1841).
Papež Leon X. jo je 2. maja 1909 razglasil za blaženo, papež Janez Pavel II. pa jo je 19. junija 1988 kanoniziral skupaj z drugimi 116 vietnamskimi mučenci. Je vzor za vietnamsko katoliške matere, ki so svoje otroke vodile z molitvami in nasveti. Dve cerkvi sta jo imenovali za svojo zavetnico, ena v Floridi in druga tukaj v Marrero v Louisiani, na zahodnem bregu New Orleansa.
EN

Views: 8

blažena Ludvik in Zelija Martin – zakonca in starša sv. Terezije Deteta Jezusa

Ludvik in Zelija MartinNekdanji prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Saraiva Martins je danes v Lisieuxu starše svete Terezije Deteta Jezusa razglasil za blažene. Slovesna razglasitev, ki sovpada s 150. obletnico poroke zakoncev Martin, je potekala v baziliki v Lisieuxu, vodil pa jo je tamkajšnji škof Pierre Pican. Ta je vernike že pred razglasitvijo zakoncev Martin za blažena povabil, naj jim bosta starša svete Terezije iz Lisieuxa vzor svetosti v vsakdanjem življenju in pristni zgled domače cerkve.
Ludvik in Zelija Martin, ki sta v mladosti oba želela vstopiti v samostan, sta imela devet otrok, od katerih so štirje še majhni umrli. Kot je v pogovoru za naš radio povedal kardinal Martins, sta zakonca to izkušnjo prestala s krščansko držo. Smrt sta namreč dojemala ne kot konec, temveč kot začetek.
Zakonca Martin sta za svojih pet hčera, sveta Terezija je bila najmlajša, skrbela s požrtvovalno ljubeznijo. Vseh pet hčera je svoje življenje posvetilo Bogu – štiri so šle v Karmel, ena pa k sestram Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta bila izredno delavna, verna in predana družini. Papež Benedikt XVI. je julija letos priznal čudež, ki se je zgodil po njuni priprošnji. Starša svete Terezije iz Lisieuxa, zavetnice misijonov in cerkvene učiteljice, sta leta 2002 pripomogla k ozdravitvi dečka iz Monze, ki je bolehal za hudo pljučno boleznijo.
Kardinal Martins je še o zakoncih Martin dejal, da sta gotovo tudi onadva zaslužna za razglasitev svoje hčere Terezije za blaženo. Mala Terezija je namreč po njegovih besedah misijonski duh prejela od njiju, ki sta bila velika misijonarja ter velika branilca in zaščitnika vere.
Kardinal Martins je svojo pridiga pred razglasitvijo za blažena Ludvika in Zelijo Martin, začel z mislijo njune hčerke, sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je o svojih starših zapisala: »Dobri Bog mi je dal očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kot zemlje.« Svetnica je svoje starše opredelila kot »neponovljive, dostojne nebes, svete zemlje, ki so bili popolnoma prepojeni z deviškim vonjem.« Zato ne preseneča, da se je svetnica iz vsega srca zahvaljevala Bogu za tako vzorno zakonsko ljubezen, ki je v krščanskih družinah prebujala željo po posnemanju, v Tereziji pa željo po svetosti.
Nova blažena Ludvik in Zelija Martin, otroka Normandije, sta dar za vse, je dejal kardinal Martins. Vsi so občudovali njuno svetost, se jima čudili, ju blagrovali, da sta tako čudovito pričevala o svetosti zakonskega življenja. Njuna zakonska ljubezen je bila utelešenje Kristusove ljubezni do svoje Cerkve, odsevala je neomadeževano svetost, tisto svetost, s katero Cerkev ljubi svojega Ženina, Kristusa.
V nadaljevanju govora je kardinal razvil vrsto tematik ob zgledu novih blaženih in dejal, da sta v svojem življenju izpričala, da samo pogumni osvojijo nebesa, da sta nam dana za zgled, kako je v življenju najbolj potrebno služiti predvsem Bogu, da nebesa niso prazna, ampak polna takih duš, kot sta nova blažena, ki sta vzgojila neponovljivo cvetko, sveto hčerko, vrhunsko stvaritev Stvarnika pa tudi mojstrovino njune ljubezni do svojih otrok. Danes, na misijonsko nedeljo, je še dejal kardinal Saraiva Martins, pa se Bogu zahvalimo za blaženega Ludvika in Zelijo, pravi vzor misijonarske družine.
Vir

Views: 132

sveta Nabor in Feliks – vojaka in mučenca

Nabor in Feliks        Imena: Nabor, Feliks, Felko, Srečko, Srečo, Felix; Feliksa
Sveta Nabor in Feliks spadata v isto skupino vojaških mučencev kakor sv. Viktor, čigar god obhajamo 8. maja. Tudi ta dva sta bila po rodu Afričana in trdna v veri. Po prvem ediktu cesarja Dioklecijana l. 303 je zahodni cesar (Augustus imenovan) Maksimiljan ukazal, da je treba iz armade odstraniti vse kristjane. Nabor in Feliks sta takoj odvrgla orožje in bila obsojena na smrt. Najstarejše poročilo o tem nam je ohranil sv. Ambrozij, milanski škof in cerkveni učitelj, v svoji razlagi prilike o gorčičnem zrnu, ki jo najdemo v 13. poglavju Lukovega evangelija. Omenja namreč, da je milanska Cerkev slavna po treh krajevnih mučencih, »Feliksu, Naborju in Viktorju, ki so v času preganjanja zaradi svoje vere odklonili še nadalje služiti v rimski vojski«.
Ambrozij omenja, da so bili vsi trije obglavljeni in da so jih takoj začeli častiti v Milanu. Zakaj so jih pozneje začeli častiti ločeno? Sv. Viktorja so častili na različnih krajih v Milanu. K temu je pripomogla tudi legenda, da se je svetnik prikazoval na raznih krajih. Naborja in Feliksa pa so po Ambrozijevem pričevanju iz l. 386 pokopali v baziliki, ki se je pozneje imenovala »Naborjeva bazilika«. Ljudstvo je ta dva mučenca zelo častilo, pozneje pa se je pobožnost do njiju ohladila.
V 13. stoletju so baziliko prevzeli frančiškani. Bila je v zelo žalostnem stanju, zato so jo morali obnoviti in tedaj so jo posvetili sv. Frančišku Asiškemu. To pa ni bilo ovira, da ne bi leta 1258 prenesli relikvij svetih mučencev Naborja in Feliksa v novo cerkev in spet poživili njuno čaščenje. Tedaj so tudi določili, da je 12. julij dan njunega spomina in za Milano zapovedan praznik. Sv. Karel Boromejski je mučencema na čast postavil v Frančiškovi cerkvi nov oltar.
Toda prišlo je leto 1796, to je čas francoske zasedbe Severne Italije. Cerkev so tedaj podrli in relikvije obeh svetnikov prenesli v cerkev sv. Ambroža, toda kmalu so izginile. Našli so jih šele leta 1959 v francoskem mestu Namur. Takratni milanski nadškof in kardinal G. Montini, poznejši papež Pavel VI., je po ugotovitvi pristnosti dal naslednje leto namestiti relikvije v mestu Lodi blizu Milana, kjer naj bi Nabor in Feliks pričala s svojim življenjem za Kristusa.
Upodobitve obeh mučencev so na italijanskem in nemškem področju zelo številne. Običajno ju predstavljajo kot vojaka z vojaškimi pridevki ali pa upodobijo trenutek, ko sta odklonila, da bi darovala poganskim bogovom.
Vir

V Milanu (v Ligúriji), sveta mučenca: Nábor in Feliks, ki sta kot vojaka iz Mavretanije v preganjanju trpela v mestu Lodi in sta verjetno pokopana v Milanu.
Vir

Views: 21