V Lyonu (v Franciji), sveti Viventíol, škof, ki je bil iz meniha samostana Svetega Evgénda povišan v škofa. Uvedel je, da so bili pri epaonskem koncilu prisotni kleriki in laiki, da bi ljudstva mogla čim bolje poznati določila papežev.
Vir
Views: 12
Zavetnika Mohorjeve družbe in druga zavetnika ljubljanske nadškofije.
Imena: Mohor, Fortunat, Fortunato, Forti, Forto, Fortunata, Fortuna
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 16 cerkva sv. Mohorja in Fortunata
Ta dva svetnika sta za Slovence zelo pomenljiva. Oba sta zavetnika in nekak svet simbol, sveto znamenje oglejskega patriarhata in njegovih zaslug za krščansko vero.
Taka izročila, kakor so ohranjena o teh dveh svetnikih, imajo zgodovinsko jedro, ki ga je treba izluščiti po odstranitvi legendarnih primesi. Raziskovalci so se ustavili ob dejstvu, da je tako imenovani Hieronimov martirologij nastavil praznovanje teh dveh mučencev na 22. ali 23. avgust, 12. julija so v Ogleju praznovali le dan prenosa njunih relikvij. 23. avgust je odkril odločilno sled. Na ta dan se je škofija Sirmium (Sremska Mitrovica) spominjala svojih dveh mučencev z imenoma Hermogenes in Fortunat, ki sta bila mučena pod cesarjem Dioklecijanom. Ugotovljeno je dalje, da so kosti obeh mučencev prenesli v Oglej med preseljevanjem narodov (najbrž leta 408 ali 409). Pregled imena sv. Mohorja kaže, da je v raznih rokopisih spreminjal svoje oblike (Hermogerat, Ermodor, Armager in tudi Hermagora). Upravičeno lahko sklepamo, da je sirmijski Hermogenes spremenil ime v končno obliko Hermagora in da je pravi »oglejski« mučenec Hermagora dejansko isti kakor sirmijski Hermogenes.
Cesar Karel Veliki je določil reko Dravo za mejo med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Zato se je češčenje svetih Mohorja in Fortunata razširilo predvsem južno od Drave. Od leta 1461 do 1961 (natančno 500 let) sta bila patrona ljubljanske nadškofije, odtlej pa njena drugotna patrona.
Ne smemo pozabiti, da je blaženi škof Anton Martin Slomšek ustanovil Društvo sv. Mohorja, ki se je pozneje preuredilo v cerkveno bratovščino. To je naša današnja Mohorjeva družba.
Vir
Sv. Mohor in Fortunat sta bila do leta 1961 glavna zavetnika ljubljanske škofije, pri nas pa jima je posvečenih kar sedem župnijskih in 21 podružničnih cerkva, pa tudi najstarejša knjižna založba nosi njuno ime (Mohorjeva družba). Zgodovinska dejstva postavljajo sv. Mohorja na ozemlje današnjega Beograda (Singidun), kjer je bil škofov lektor (nižji klerik). Pred preganjalci je leta 303 bežal v Sirmium in tam pretrpel mučeniško smrt, najverjetneje na isti dan, 23. avgusta, kot sirmijski diakon Fortunat. Kasneje, ko so njune relikvije prenesli v Oglej, se je zapis o njunem mučeništvu izgubil in nastale so legende, ki jih je v 6. stoletju zapisal Pavel Diakon. Kaj pravi? Sveti Mohor, ugledni oglejski meščan, se je leta 46 pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Marko ga je vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. V Rimu ga je sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. V osemnajstih letih, kolikor je vodil škofijo, je Oglej napredoval ne samo gospodarsko, ampak tudi versko. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil diakon, sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje Neronovega preganjanja kristjanov, umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, a mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, svetemu Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane. Poslej so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemenitaša Gregorija ter slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, a čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso ponehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.
Ime: Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, ki ga povezujejo z imenom boga Hermesa in z glagolom agoreuo »govorim (javno) v skupščini«. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus »srečen, blažen; premožen, bogat«.
Rodila sta se v 3. stoletju,
umrla pa 23. avgusta okoli leta 305 v Singidunumu, današnjem Beogradu.
Družina: Iz legend ne izvemo o njunem poreklu nič drugega kot to, da naj bi bil sv. Mohor ugleden oglejski meščan.
Zavetnika: Ogleja, drugotna zavetnika ljubljanske nadškofije, Mohorjeve družbe v Celju, Celovcu in Gorici.
Upodobitve: Upodabljajo ju skupaj, največkrat kot priprošnjika; sv. Mohor je upodobljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba držita v rokah palmovo vejico, simbol mučeništva.
Godujeta: Na dan prenosa relikvij v Oglej, 12. julija, v Djakovu pa 23. avgusta, na dan, ko naj bi pretrpela mučeništvo.
Vir
12. julij je posvečen svetima Mohorju in Fortunatu, mučencema, katerih relikvije so ravno na ta julijski dan prenesli v muzej v Ogleju. Mohor je bil oglejski škof, Fortunat pa njegov diakon. Oba mučenca so v ječi obglavili, umrla naj bi na v 3. stoletju na območju današnjega Beograda.
Sta zavetnika Ogleja, Ljubljanske nadškofije ter Mohorjeve založbe v Celovcu, Celju in Gorici. V Sloveniji jima je posvečenih sedem podružničnih in 21 župnijskih cerkva, med drugim največja cerkev na Slovenskem, v Gornjem Gradu. Med Slovenci sta posebej češčena, saj so ju pokristjanili misijonarji iz Ogleja.
Kdo je bil sv. Mohor?
Mohor je bil ugleden oglejski meščan. Leta 46 se je pridružil apostolu Marku, ki je v Ogleju oznanjal Kristusa. Pozneje ga je Marko vzel s seboj v Rim in ga izbral za svojega naslednika. Sv. Peter je Mohorja posvetil za prvega oglejskega škofa, Fortunat pa je postal njegov diakon.
V osemnajstih letih, kolikor je sv. Mohor vodil nadškofijo, je Oglej napredoval tako na gospodarskem kot na verskem področju. Desna roka pri njegovem misijonskem delu je bil njegov diakon sv. Fortunat. Leta 64 je v Rimu nastopilo krvavo obdobje preganjanja kristjanov, ki ga je izvajal cesar Neron. Umrla sta sv. Peter in Pavel, v Ogleju pa je cesarski namestnik Sebastes dal prijeti sv. Mohorja. Mučil ga je z bikovkami, natezalnico, železnimi ostmi in plamenicami, vendar mu ni mogel priti do živega. Ker se je zbal nemira, ga je dal zapreti v ozko, temno ječo. Takoj je sredi ječe zasvetila čudežna svetloba in zavel prijeten vonj, sv. Mohorju pa so se čudežno zacelile vse rane.
Sv. Mohorja in Fortunata običajno upodabljajo skupaj, največkrat kot priprošnjika: sv. Mohor je predstavljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki. V rokah držita palmovo vejico, znamenje mučeništva.
Zatem so se čudeži kar vrstili: najbolj znana sta ozdravljenje božjastnega sina oglejskega plemiča Gregorija in slepe gospe Aleksandre. Cesarski namestnik je zato kmalu dal zapreti še Fortunata, toda čudeži in spreobrnjenja kljub temu niso prenehali, bilo jih je vedno več. V strahu, da se o tej nenavadno hitri rasti krščanstva ne bi izvedelo po cesarstvu, je dal namestnik Sebastes neke temne noči oba v ječi obglaviti.
Sv. Mohorja in Fortunata običajno upodabljajo skupaj, največkrat kot priprošnjika: sv. Mohor je predstavljen kot škof v ornatu, sv. Fortunat pa kot diakon, v dalmatiki (diakonskem oblačilu). Oba v rokah držita palmovo vejico, znamenje mučeništva.
Zavetnik založbe
Zakaj je bl. Anton Martin Slomšek leta 1852 za zavetnika Celjske knjižne založbe izbral ravno sv. Mohorja? Tako je zapisal: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja …«
Vir
V Ogleju (na Beneškem), sveta mučenca: Fortunát in Hermágora.
Vir
Najbrž večina bralcev pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1852 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.
In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja …«
Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.
Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.
Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.
Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.
V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva si/. Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 453
Veronika naj bi bila žena, ki je Jezusu na križevem potu ponudila prtič in v zahvalo dobila vtisnjeno Njegovo podobo. Podobne slike hranijo na nekaj krajih.
Veronika pomeni “ki prinaša zmago” ali “prava slika”
Vir
Devetdnevnica k sveti Veroniki
Francoski zgodovinar Daniel – Rops v knjigi Jezus v svojem času piše: »Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in prahom, z znojem in krvjo… Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala Božje obličje, zagledala Gospodov obraz.«
IME in GOD: Ime Veronika prvotno pomeni “tista, ki prinaša zmago”, pri nas je ime dokaj pogosto (4.584 – 59. mesto). Njena različica Nika (7.177ꜛ – 30. mesto) jo še presega, manj razširjene pa so različice Ronja (114), Verena (108 – tudi svetnica 1. 9.) in Verona (205). Veronike godujejo tudi 13. 1. in 10. 7. (Veronika Giuliani).
ZAVETNICA: Sveta žena Veronika je zavetnica župnijskih gospodinj, šivilj, trgovcev s platnom, tkalcev, peric; je tudi priprošnjica za srečno smrt, pri hudih poškodbah in krvavitvah.
Vir
Views: 222
Na Portugalskem, smrt svetega Dezidérija, konverza, ki je znameniti samostan v Alcobaçi [alkobási] proslavil s čednostmi in čudeži.
Vir
Views: 0
V provinci Ninh Binh (v Vietnamu), sveta Neža Le Thanh (Đe), mučenka, ki je bila kot družinska mati mučena, ker je skrivala duhovnika v svoji hiši, in ker se klub divjim mučilom pod cesarjem Thieu Tri ni hotela odpovedati veri, je v ječi umrla. († 1841)
Vir
Edina ženska, ki ni bila redovnica, med 117 vietnamskimi mučenci, Agnes Lê Thị Thành, se je rodila leta 1781 severno od Cocochine (Severni Vietnam). Poročila se je pri 17 letih z drugim kristjanom. Živela sta mirno in pobožno življenje in imela 6 otrok. O njej ni veliko podatkov, razen dejstva, da je živela dobro krščansko življenje.
Agnes Lê Thị Thành je bila ključna pri pomoči domačim duhovnikom, da so potovali v preobleki, da bi se izognili lokalnim sodnikom, ki so bili pod ukazi cesarja Minh Manga, da preganjajo krščanstvo. Ko je bila stara 60 let, so jo aretirali med racijo proti katoliškim duhovnikom v bližnjih vaseh. Z njo so aretirali tudi znanega vietnamskega duhovnika, očeta Lýja, in člana cerkve iz druge vasi. Ker je bila ženska, ji je sodnik ukazal, naj jo mučijo tako fizično kot psihično. Brutalno so jo pretepali in jo mučili s strupenimi kačami. Kljub strahu in trpljenju je Agnes Lê Thị Thành ohranila mirno kri in vero v Sveto Mater. V zaporu so Agnes Lê Thị Thành večkrat pretepali in zasliševali. Nekoč so jo stražarji udarili s palico, a ko so ugotovili, da je še vedno pogumna in vse prenaša, so ji z veliko leseno palico bičali noge. Ko je njen mož prišel v zapor, mu je rekla: »Pretepajo me zelo agresivno, tega ne bi prenesel niti moški, a sem hvaležna za milost Marije, da ne čutim bolečine«. Drugič so mučitelji uporabili še bolj brutalne taktike, kot so ji zvezali noge in ji v hlače spustili strupene kače. Zgrozila se je, a molila je tako goreče, da ji je Bog dal izredno moč, da je prenesla preizkušnje. Ostala je presenetljivo mirna, stala je mirno in se ni premaknila. Kače je niso ugriznile in so na koncu odšle.
Priča je povedala: »Gospa Agnes je bila tako brutalno pretepena, da je bilo njeno telo polno krvi. A kljub temu je bila še vedno vesela in še vedno je hotela prenašati še več.« Njena najmlajša hči jo je obiskala v zaporu, našla njena oblačila, prekrita s krvjo, in ni nehala jokati, jokala je solze. Otroke je tolažila: »Ne jokajte, to so moje rdeče vrtnice poguma. Trpim v imenu Jezusa, zakaj jokate?« Tudi njen mož jo je pozval, naj ponovno premisli o svojih otrocih. Ona je odgovorila: »Otroke zaupam tebi, zaupaj v Boga. Kar zadeva mene, bom zaupala in sledila Jezusu do konca …«
Končno je podlegla dizenteriji zaradi slabega ravnanja in nehigienskih razmer v zaporih v tistem času. Preživeli so jo mož in šest otrok. Njen praznik je 12. julij (1841).
Papež Leon X. jo je 2. maja 1909 razglasil za blaženo, papež Janez Pavel II. pa jo je 19. junija 1988 kanoniziral skupaj z drugimi 116 vietnamskimi mučenci. Je vzor za vietnamsko katoliške matere, ki so svoje otroke vodile z molitvami in nasveti. Dve cerkvi sta jo imenovali za svojo zavetnico, ena v Floridi in druga tukaj v Marrero v Louisiani, na zahodnem bregu New Orleansa.
EN
Views: 8
Nekdanji prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Saraiva Martins je danes v Lisieuxu starše svete Terezije Deteta Jezusa razglasil za blažene. Slovesna razglasitev, ki sovpada s 150. obletnico poroke zakoncev Martin, je potekala v baziliki v Lisieuxu, vodil pa jo je tamkajšnji škof Pierre Pican. Ta je vernike že pred razglasitvijo zakoncev Martin za blažena povabil, naj jim bosta starša svete Terezije iz Lisieuxa vzor svetosti v vsakdanjem življenju in pristni zgled domače cerkve.
Ludvik in Zelija Martin, ki sta v mladosti oba želela vstopiti v samostan, sta imela devet otrok, od katerih so štirje še majhni umrli. Kot je v pogovoru za naš radio povedal kardinal Martins, sta zakonca to izkušnjo prestala s krščansko držo. Smrt sta namreč dojemala ne kot konec, temveč kot začetek.
Zakonca Martin sta za svojih pet hčera, sveta Terezija je bila najmlajša, skrbela s požrtvovalno ljubeznijo. Vseh pet hčera je svoje življenje posvetilo Bogu – štiri so šle v Karmel, ena pa k sestram Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta bila izredno delavna, verna in predana družini. Papež Benedikt XVI. je julija letos priznal čudež, ki se je zgodil po njuni priprošnji. Starša svete Terezije iz Lisieuxa, zavetnice misijonov in cerkvene učiteljice, sta leta 2002 pripomogla k ozdravitvi dečka iz Monze, ki je bolehal za hudo pljučno boleznijo.
Kardinal Martins je še o zakoncih Martin dejal, da sta gotovo tudi onadva zaslužna za razglasitev svoje hčere Terezije za blaženo. Mala Terezija je namreč po njegovih besedah misijonski duh prejela od njiju, ki sta bila velika misijonarja ter velika branilca in zaščitnika vere.
Kardinal Martins je svojo pridiga pred razglasitvijo za blažena Ludvika in Zelijo Martin, začel z mislijo njune hčerke, sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je o svojih starših zapisala: »Dobri Bog mi je dal očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kot zemlje.« Svetnica je svoje starše opredelila kot »neponovljive, dostojne nebes, svete zemlje, ki so bili popolnoma prepojeni z deviškim vonjem.« Zato ne preseneča, da se je svetnica iz vsega srca zahvaljevala Bogu za tako vzorno zakonsko ljubezen, ki je v krščanskih družinah prebujala željo po posnemanju, v Tereziji pa željo po svetosti.
Nova blažena Ludvik in Zelija Martin, otroka Normandije, sta dar za vse, je dejal kardinal Martins. Vsi so občudovali njuno svetost, se jima čudili, ju blagrovali, da sta tako čudovito pričevala o svetosti zakonskega življenja. Njuna zakonska ljubezen je bila utelešenje Kristusove ljubezni do svoje Cerkve, odsevala je neomadeževano svetost, tisto svetost, s katero Cerkev ljubi svojega Ženina, Kristusa.
V nadaljevanju govora je kardinal razvil vrsto tematik ob zgledu novih blaženih in dejal, da sta v svojem življenju izpričala, da samo pogumni osvojijo nebesa, da sta nam dana za zgled, kako je v življenju najbolj potrebno služiti predvsem Bogu, da nebesa niso prazna, ampak polna takih duš, kot sta nova blažena, ki sta vzgojila neponovljivo cvetko, sveto hčerko, vrhunsko stvaritev Stvarnika pa tudi mojstrovino njune ljubezni do svojih otrok. Danes, na misijonsko nedeljo, je še dejal kardinal Saraiva Martins, pa se Bogu zahvalimo za blaženega Ludvika in Zelijo, pravi vzor misijonarske družine.
Vir
Views: 135
