Zavetnica proti toči in škodi na polju.
Atributi: odprta knjiga, palmova veja, ribe, divje gosi
Imena: Amalija, Amalia, Amelija, Malka, Malčka, Malči, Ljubica, Ljuba
Na isti dan pravzaprav slavimo dve redovnici z imenom Amalija. Umrli sta na isti dan, vendar ne v istem letu. Ime Amalija pomeni v stari nemščini »zaščitnica del«. Starejša Amalija, znana tudi pod imenom Amalberga, je živela v 7. stoletju. Bila je frankovskega kraljevega rodu in se je poročila z lotaringijskim vojvodom Witgerjem, pobožnim in krepostnim možem. V zakonu je rodila več otrok, med drugim sinove Emeberta, Godulo in Reinildo. Vse tri časti Cerkev kot svetnike. Zakonca sta sklenila, da gresta v samostan. Amalija je preživela moža. Živela je zelo spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt. Umrla naj bi okoli leta 690 in je pokopana blizu Bruslja.
Po poročilih, prepletenih z legendami, naj bi druga Amalija bila devica in redovnica. Zanesljivo vemo le to, da je živela v 8. stoletju in da je bila pokopana v kraju severno od Lütticha. Od tam so prepeljali njeno truplo v zahodnobelgijsko mesto Gent. Njeno življenje je popisal škof Radbod iz Maastrichta (umrl okoli leta 817). Drugi njen življenjepis pa je bil napisan v 11. stoletju.
To svetnico slikajo z odprto knjigo in palmovo vejo v roki, z ribami in divjimi gosmi zraven sebe. Tudi ona je bila kraljevega frankovskega rodu in sorodnica kralja Pipina. Zasnubil naj bi jo Karel Martell, ker je bila zelo lepa. Vendar se mu je skrila, ker je zaobljubila devištvo. Ko jo je knez odkril, jo je s tako strastjo potegnil k sebi, da ji je zlomil roko in izpahnil ramo. Vendar je bila devica takoj čudežno ozdravljena. Ker je odklonila kneza, jo upodabljajo tudi kot stoječo na kronanem vladarju. Potem je šla v samostan benediktink, kjer je živela strogo in spokorno do smrti v letu 772. Priporočajo se ji bolniki z bolečinami v rokah. Časte jo zlasti na Nizozemskem in v Belgiji.
Vir

Amalberga naj bi izhajala iz frankovskega plemstva. Zavrnila je ženitno ponudbo s Karlom Martelom in kot mlado dekle postala redovnica. Imela naj bi različna videnja in ob njej se je zgodilo več čudežev. Po smrti so Amalbergo najprej pokopali v belgijskem Münsterbilsenu, kasneje pa so njene posmrtne ostanke prenesli v mesto Gent, po katerem se tudi svetnica tudi imenuje.
Vir

V Tamíziji (v Flándriji), sveta Amalbérga, kateri je sveti Vilibrord nadel pajčolan svetih devic.
Vir

V Letu svetnikov, ki obsega pet zajetnih knjig in so v njih podani življenjepisi svetnikov za vsak dan leta, tudi po več za en dan, sta ob današnjem datumu predstavljeni dve sveti ženi Amaliji, ki sta umrli na današnji dan, vendar ne istega leta in tudi ne v istem kraju.
Verjetneje pa ime Amalija izhaja iz nemščine in naj bi bilo skrajšana oblika starega germanskega imena Amalberga. Prvi del ‘amal’ pomeni priden, delaven, drugi del ‘berga’ pa izhaja iz glagola ‘bairgan’, ki pomeni varovati. Torej bi ime Amalija pomenilo ‘pridna varuhinja’, tudi ‘varuhinja dela’.
Seznanimo se s svetima Amalijama, nebeškima zavetnicama današnjih godovnjakinj. Starejšo, ki je znana tudi pod imenom Amalberga, življenjepisec iz 11. stoletja, imenuje mater treh svetniških otrok: Emeberta, Godule in Reinalde. Bila je frankovskega kraljevskega rodu, poročena z lotarinškim vojvodom Witgerjem, pobožnim in vrlim možem, kateremu je rodila več otrok. Amalija jim je bila zgledna mati. Ko so otroci odrastli in so bili preskrbljeni za življenje, sta z možem sporazumno sklenila, da gresta v samostan. Amalija je moža preživela. Kot vdova je v samostanu živela spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt. Umrla je na današnji dan okoli leta 690, pokopali pa so v kraju Lobbes južno od Bruslja.
Poročila o drugi sveti Amaliji, devici in redovnici, so legendarna. Gotovo je le to, da je živela v 8. stoletju in da je bila pokopana blizu mesta Liège v Belgiji. Njeno življenje je kmalu po njeni smrti popisal škof Radbod iz Maastrichta, vendar njegov spis vsebuje več legend kot pa zgodovinsko zanesljivih dejstev. Bila je frankovskega plemiškega rodu, sorodnica kralja Pipina. Razcvetela se je v izredno lepotico, zato jo je zasnubil Karel Martel (po drugih virih Pipin ali celo Karel Veliki). Amalija pa je že kot deklica naredila zaobljubo ved nega devištva, zato se je snubcu skrila. Ta pa jo je vendarle našel in jo iz skrivališča potegnil s tako silo, da ji je zlomil roko in izpahnil ramo, toda Amalija je bila brž čudežno ozdravljena. Vstopila je v samostan benediktink pri mestu Liege, kjer je umrla na današnji dan najverjetneje leta 772.
Svetnica je še vedno zelo češčena v Belgiji in na Nizozemskem. Zaradi njene legendarne prigode z roko se ji priporočajo pri zlomih, izpahih in zmečkaninah, častijo pa jo tudi kot zavetnico proti toči in proti vsemu, kar povzroča škodo na polju.
Na Slovenskem je kar nekaj žena in deklet, ki jim je ime Amalija, Malči, Malčka, Matka. Nekateri to ime povezujejo z latinsko besedo ‘amare’, ki pomeni ljubiti. Potemtakem bi se Amaliji po slovensko reklo Ljuba ali Ljubica. Španska oblika je Alma, kar je v našem prevodu Duša ali Dušica.
Vir

Views: 452