V Moralesu v Gvatemali je 27. oktobra 2018 potekala beatifikacija Tullia Maruzza, frančiškanskega misijonarja, rojenega v Italiji, in Luisa Obdulia Arroya Navarra, laika tretjega Frančiškovega reda in katehista. Mašo z obredom beatifikacije je daroval prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Becciu.

Maruzzo in Navarro sta umrla mučeniške smrti 1. julija 1981. Predstavljata zreli sad Cerkve v Gvatemali, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja trpela zaradi težkega preganjanja s strani takratnega vojaškega režima. P. Maruzzo je zaradi svojega neutrudnega prizadevanja za revno podeželsko prebivalstvo bil deležen različnih groženj. Na njegovi zadnji pastoralni poti ga je spremljal katehist Luis. Ob povratku domov naletita na zaprto cesto. Prisiljena sta izstopiti iz avtomobila. Zatem sta ustreljena, njuni mrtvi telesi pa obležita na levi in desni strani avta.

Tullia Maruzza in Luisa Obdulia Arroya Navarra so povezovale bistvene poteze duhovnosti, je pri homiliji med mašo dejal kardinal Becciu. »Preprost in vesel življenjski način, ki je lasten ubogim v duhu; živa gorečnost za evangelij, ki podpira delavce za mir; pozorna skrb za revne in pogumna zaščita zadnjih, ki zaznamujeta ljudi dobre volje. To so bile poteze, ki za nas še vedno predstavljajo aktualno sporočilo.«

Blaženi Tullio Maruzzo je Božji dar gvatemalski deželi, kot je zatrdil Becciu. Je dobri pastir, ki ga je Oče poslal, da bi skrbel za njegovo čredo, vse do darovanja življenja. Imel je prijeten značaj, a tudi odločnega. Moč za svoje pastoralno delovanje je črpal iz globokega notranjega življenja, a tudi iz življenja v skupnosti s sobrati, do katerih je bil vedno pozitiven. V vsakem je znal najti »zrno zlata«, torej dobro. Kot dober, goreč in pogumen misijonar se je podajal na nepoznane kraje, da bi prinesel Božjo besedo. Nič mu ni bilo tujega: formacija katehistov, skrb za skupnosti, ljubezen do revnih in bolnih. Bil je tipičen misijonar, ki se pusti voditi ustvarjalni fantaziji Duha, da bi tako opravljal učinkovito in velikodušno pastoralno delo.

Kardinal Becciu je spregovoril še o njunem mučeništvu. Morilci so ju nasilno ubili iz sovraštva do Kristusa in evangelija. P. Tullio je bil zelo občutljiv za trpljenje revnih kmetov, ki so zaradi manjšega števila veleposestnikov iz dneva v dan ostajali brez zemlje, ki so jo s težavo obdelovali. Pomagal je torej sredi naraščajoče revščine, tolažil obupane, predvsem pa opozarjal na pravičnost v skladu z Jezusovim naukom. Njegovo pastoralno delovanje je tako dobilo vrednost obsojanja izkoriščanja lokalnih mogočnežev in s tem je njegovo socialno delo bilo označeno kot prevratniško. Kljub grožnjam je nadaljeval svoje apostolsko delo. 1. julija 1981, ko se je po napornem dnevu skupaj z zvestim Luisom vračal domov, so ustavili njun avto, prisiljena sta bila izstopiti, bila sta ustreljena do smrti in puščena na cesti.

Kardinal Becciu je ob koncu še dejal, da je mučeniška smrt novih blaženih dala bogate sadove za gvatemalsko Cerkev: krščanska poživitev skupnosti, vztrajanje v preizkušnjah, edinost in boljša organizacija župnijskih skupin, novi duhovniški in redovniški poklici. »Ta prenova Cerkve, ki je dobila svojo spodbudo s pričevanjem dveh novih blaženih, je potrebna in nujna tudi v naših dneh. Poklicani ste, da varujete sadove dobrega, ki so dozoreli v krvi teh dveh mučencev. Njuna duhovna dediščina pripada predvsem vam!«

Views: 19