Zavetnica: Krške škofije; pomočnica pri očesnih boleznih, za srečen porod.
Imena: Hema, Ema, Emica
Cerkve v Sloveniji/svetu: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Sveto Emo lahko upravičeno štejemo za prvo slovensko svetnico, saj ji je zibelka tekla na naših tleh, njena rodbina pa je z našimi kraji in ljudmi najtesneje povezana. Pobožni starši so jo skrbno vzgajali v krščanskem duhu, potem pa njeno vzgojo zaupali vojvodi, poznejšemu nemškemu kralju Henriku Bavarskem in njegovi ženi kraljici Kunigundi. Mlado Emo, ki je slovela po lepoti in vsakovrstnih krepostih, je zasnubil mejni grof Savinjske marke, Viljem. Bil je to zakon iz ljubezni in prva leta so jima minevala v sreči in veselju. Življenjepisci poudarjajo zlasti njuno bogoljubno življenje, spoštovanje in radodarnost do Cerkve ter veliko skrb za ljudstvo. Življenje pa jima ni prizanašalo: v nepojasnjenih okoliščinah sta jima umrla oba sinova (ena izmed zgodb govori o tem, da so ju ubili pohlepni rudarji), kmalu za njima pa leta 1016, najverjetneje na poti iz Rima še Viljem. Ema je ostala sama. Edino oporo je našla v globoki in preizkušani veri. Ogromna posestva je preudarno vodila predvsem v korist Cerkve, zidala svetišča in ustanavljala župnije, njena odpoved svetu pa je dosegla vrh v zidavi cerkve in samostana na Krki. V ustanovni listini je zapisala: “da bom na Krki sama oblekla redovniški habit”. Cerkev je slovesno posvetil salzburški nadškof Balduin 15. avgusta 1043. Ema se je umaknila iz javnega življenja in v samostanu kot preprosta nuna dozorela za večnost. Samostan je pozneje postal sedež škofije.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Emma (imenujejo jo tudi Hema); povezava pa naj bi bila tudi z grško besedo armenos, kar pomeni “dodan, prilegajoč se”.
Rodila se je leta 983 na gradu Pilštanj, umrla pa 29. junija 1045 v Krki na Koroškem (kasnejši zapis).
Družina: Izhajala je iz mogočnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Poročila se je z Viljemom, mejnim Breško-Selškim grofom, in rodila dva sinova: Viljema in Hartviga.
Posestva: Že po starših, pozneje pa skupaj z možem, je bila najmogočnejša posestnica na slovenski zemlji. Poleg rodnega Posavja je bila gospodarica krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške.
Ustanove: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Beatifikacija: Ljudstvo jo je kot svetnico častilo že od vsega začetka, njena “uradna” beatifikacija pa se je zaradi neugodnih zgodovinskih razmer zelo zavlekla. Veliko so si zanjo prizadevali v letih od 1464 do 1466, postopek pa je končal šele papež Pij XI. leta 1938.
***
Sveta Ema je posebej povezana z našo slovensko zemljo. Ko ji je leta 1938 rimska kongregacija priznala čast svetništva, je potrdila živo prepričanje Slovencev, da je sv. Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, na enak način, kakor je bila materinska dobrotnica v življenju.
Zaslovela je po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je dobil za ženo savinjski mejni grof Viljem. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Imela sta sina Viljema in Hartviga. Dostikrat sta prišla tudi v naše kraje.
Emina družinska sreča pa je bila kratkotrajna. Hartvig je umrl v mladosti, o Viljemu pa pravi staro izročilo, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl na povratku v Labotski dolini. Smrt moža in sina je svetnica mogla preboleti ob vzgajanju drugega sina. A je izgubila tudi tega. Leta 1035 je padel v boju za cesarja Konrada II.
Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je dala vso duhovno moč njena globoka in preizkušena vera. Zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve, tako da je nazadnje sama ostala prostovoljno ubožna in odšla v samostan čakat smrti. Ta samostan je bil v Krki na Koroškem. Katerega leta je umrla, ni natančno znano.
Vir

»Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel.« S temi besedami je papež Janez Pavel II. v soboto, 25. junija 1988 pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. To veličastno svetišče je dala graditi koroška kneginja sveta Ema in v samostanu ob njej je umrla.
Leta 1287 so njene posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki. To dejanje je pomenilo potrditev njenega svetniškega češčenja. Takrat so praznovanje njenega godu postavili na 27. junij. Na pobudo avstrijskih in slovenskih škofov je rimska kongregacija svetih obredov pristala na živo prepričanje zlasti vernih Slovencev, da je sveta Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, kakor jim je bila v življenju materinska dobrotnica.
Trdnega zgodovinskega dokaza, kdaj se je Ema rodila in kakšnega rodu je bila nemškega ali slovenskega nimamo. V tistih časih namreč v ljudeh še ni bilo kakšne zavesti o narodni pripadnosti. Po starem izročilu naj bi Ema zagledala luč sveta leta 983 na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domačo med preprostimi in revnimi. Na rodbinskih posestih v Posavju in na Koroškem so bili podložniki večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči uglajenega vedenja in da se primemo izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in cesarici Kunigundi, ki ju Cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri in svetosti.
Na dvoru je Ema Pilštajnska srečala Viljema, mejnega grofa Savinjske marke, svojega bodočega moža. Viljem in Ema sta bila upravitelja precejšnjega dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem naklonjena zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu, toda njuna družinska sreča je trajala le malo časa. Imela sta dva sina: Viljema in Hartviga; slednji je umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila moža, ni trdnih zgodovinskih poročil, kdaj, kje in kako je umrl. Po tedanji navadi je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več cerkva, kjer so molili za pokojnika (med drugim v Šentrupertu na Dolenjskem ter v Vidmu ob Savi). Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim velikašem Adalberonom padel še njen sin Viljem.
Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska cerkev žalostne Matere božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila posvečena leta 1043. Leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene škofije (od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje krška). V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Redovnica sicer ni postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev. Umrla je najbrž po letu 1045.
Vztrajno, devet stoletij trajajoče češčenje svete Eme med Slovenci je bila podlaga njene uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sveta Ema na neki način ‘prva slovenska svetnica’. Slovenci so vedno radi romali na grob svete Eme k Krko. O njenem češčenju pričajo tudi mnoge cerkve, posvečene njej, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica na Slovenskem kar pogosto slišimo.
V rimskokatoliški cerkvi goduje 29. junija,  v Sloveniji pa 27. junija (spomin slovesnega prenosa posmrtnih ostankov v grobnico).
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 835