Bil je učenec svetega Germana iz Pariza, leta 586 je postal škof v Le Mansu. Na svojem področju je gradil cerkve, samostane in hospice. Leta 616 je bil na sinodi v Parizu.
Vir
V Le Mansu [lemánu] (v Névstriji), sveti Bertihrámn, škof, miroljuben pastir, in je bil pozoren do ubogih in do menihov.
Vir
Views: 11
V Limogesu [limóžu] (v Akvitániji), sveti: Marciál, škof, Alpiniján in Stratopolínij, duhovnika, ki sta slovela po čudežih.
Vir
Views: 15
– V Tecklenburgu v Nemčiji, spomin svetega Adolfa, škofa, ki je bil kot menih poklican iz kampskega samostana na škofovski sedež v Osnabrück, kjer je zapustil sloves izredne svetosti. Goduje 30. junija, pred reformo cerkvenega koledarja pa 11. februarja.
– V Osnabrücku [osnabriku] (na Saškem, v Nemčiji), sveti Adolf, škof, ki je sprejel cistercijanske navade v samostanu Altencamp [altnkamp].
Vir
Že v času študija teologije in cerkvenega prava je Adolf postal kanonik nadškofijskega kapitlja v Kölnu ter bil šele kasneje posvečen v duhovnika. Kot gost cistercijanskega samostana Altenkamp je nekoč opazil, kako se menihi v petek med molitvijo bičajo po hrbtu za pokoro zaradi težkih razmer v Sveti deželi in drugod. To dejanje ga je tako nagovorilo, da je zaprosil opata, naj ga sprejme v red. Kratko obdobje svojega meniškega življenja je jemal zelo resno. Komaj 32 let je imel, ko so ga izvolili za škofa v Osnabrücku. Bil je skrben škof in dober oče svojim vernikom in duhovnikom; za svojo škofijo pa tudi samostane je skrbel v moralnem, duhovnem pa tudi gmotnem pogledu. Umrl je razmeroma mlad, po sedmih letih škofovanja.
Ime: Izhaja iz nemščine in ga izpeljujejo iz starejših oblik Athalwolf oz. Athaulf, je iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in wolf »volk«. Obstaja še razlaga imena Atulf, »oče, ki pomaga«.
Rodil se je okrog leta 1185 v Vestfaliji v Nemčiji, umrl pa 30. junija 1224 v Osnabrücku v Nemčiji.
Družina: Bil je tretji sin vestfalskega grofa Simona Tekklenburškega. Oče ga je določil za kleriški stan.
Skupnost: Cistercijani so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda, ime pa nosijo po matični opatiji v francoskem kraju Citeaux. Največ je k organizaciji in širjenju reda prispeval sv. Bernard iz Clairvauxa.
Škofija: Mesto Osnabrück je okoli leta 803 postalo sedež škofije, ki je najstarejša na Saškem. Adolf je bil 28. škof po vrsti.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Kreposti: Slovel je po svojem svetniškem in skromnem življenju, bil je ponižen in miroljuben, skrajno pozoren do ubogih, trpečih in bolnikov. Kot škof si je zelo prizadeval za moralno prenovo duhovnikov in duhovni napredek škofije.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih; v eni roki drži škofovsko palico, z drugo kaže na Kristusa na križu, njegov pogled pa je usmerjen k bolniku, ki leži na tleh.
Goduje: v škofiji Osnabrück in cistercijanskem redu so njegov god najprej obhajali 11., kasneje pa 13. februarja; ponekod ga praznujejo tudi 30. junija.
Beatifikacija: Ljudje so ga takoj po smrti častili kot svetnika (sensus fidei). Uradno ga nikoli niso razglasili za svetnika, so pa leta 1625 odobrili njegovo češčenje.
Grob: V stolnici v Osnabrücku.
Vir
Views: 29
V Salzburgu [salcburku] (na Bavarskem), sveta Erentrúda, prva opatinja nonneburgenskega samostana in nečakinja svetega Rupérta, katerega pridiganje je podpirala z molitvijo in delom.
Vir
Views: 16
V Neaplju (v Kampániji), blaženi Januarij Marija Sarnelli, duhovnik iz Kongregacije Presvetega Odrešenika (redemptoristov), ki se je posvečal dejavni pomoči revežem vseh vrst.
Vir
Views: 6
V Aleksandriji (v Egiptu), sveti Bazílid, ki je pod cesarjem Septímom Séverom, ker je varoval sveto Potamíjeno, devico, katero so vodili k mučenju, pred predrznostjo nesramnih mož. Za to sveto službo je prejel plačilo. Bil je namreč po njenih molitvah spreobrnjen h Kristusu in po kratkem boju postal slaven mučenec.
Vir
…Komaj je (Potamijena) izgovorila, je že slišala obsodbo (na smrt) in neki vojak Bazilid, ki je obsojene spremljal, jo je vzel in peljal na morišče. Ko pa je množica skušala nanjo navaliti…, je ta odvračal in odganjal suroveže ter pokazal veliko usmiljenja in človekoljubja do nje. Ona je njegovo sočutje hvaležno sprejela in moža opominjala k srčnosti, češ da bo zanj prosila, ko pride k svojemu Gospodu, in mu v kratkem povrnila, kar ji je dobrega storil. Ko je to rekla, je pogumno prestala konec. Po malem in počasi so jo na raznih delih telesa od pet do glave polivali z vrelo smolo. Tako je deklica dobojevala boj, vreden, da se opeva.«
Minilo je nekaj dni. Na Bazilida, ki je kot pogan nekajkrat poslušal Origena, pa se prej še ni odločil za Kristusa, sta mučeniško pričevanje Potamijene in njena molitev tako vplivala, da je spoznal moč in resničnost krščanske vere. Gnali so ga pred sodnika. Evzebij nadaljuje: »Prišli so k njemu bratje v Bogu in ga vprašali, odkod ta nenadna in nenavadna gorečnost. Dejal je, da je tri dni po svoji mučeniški smrti ponoči k njemu stopila Potamijena, mu položila venec na glavo in rekla, da je prosila Gospoda milosti zanj, da je dosegla, za kar je prosila, in da bo milost kmalu prejel. Nato so ga bratje krstili.« Naslednji dan je bil obglavljen…
Vir
Views: 19
